MISC

[nimbus]

hehe... za kakšne dolge nedeljske izlete v naravo bi pa bla

 

bičikleta mislem

 

tole sem ravno neki iskal in sem na tole naletu. sej drugač sem bolj disnt.

 

tale

je tut kulski

[nimbus]

 

vič... to mam rad. ljudi s smislom za humor.

 

P.S. ja, sm opazu tizga tipa ja

[nataly]

kaj vam najprej pade v oči na tejle slikci

 

 

evo jo

 

sprašujem resno

 

 

gate:))

[nimbus]

ja, itak... končn en pameten odgovor. uff, tale bi mi pila kri

***

 

tele

so pa tut carji... se vozjo po cest, pol pa fuf u šumo... in to s specijalkam. sam mal širi gume pa bol ojačan grušt

[nimbus]

lejo to tipico... tem se reče pa

[nataly]

Čisto jo je zdelal.

 

Ok...nekaj takega doletelo mene, samo čisto na drug način. Ti pa rečem, da ziher večja korist od tistega. Dolgoročno. Saj nimam nič proti biciklu - tu pa tam se pelje celo na sprehod, ampak, da z vrta ne moreš, ker ga polovico zaštihaš, pa je že ta zadnje.

[nimbus]

vtr pa štihajne

 

nč ne štekam

[nataly]

Kaj imata skupnega bicikl pa vrt? Ama nič.

Če pa se v slabi kondiciji spraviš ali na bicikl ali štihat, pa si ga našpukal. Dokazano za oboje

[nimbus]

ja, to je čist res. ampak, če greš pa v dobri kondiciji tako na dilo kot ona punca zgoraj, pa ni važno a na bajki al pa njivi, je pa skor tko, kot da bi si ga špicnu v žilo. in poudarjam, če bi junkiji to vedl, pol bi mel že vsi januarja 2X preštihane njive.

 

***

 

danes lahko preberete dva zanimiva članka v SP. prvi je intervju s Tinetom Hribarjem na temo slovenske politike, drugi pa članek Boštjana M. Zupančiča o človekovih pravicah. nimata neposredno skupnega preseka, se pa oba tičeta človeške etike, zato na hitro napišem kaj in kako in vas/nas mogoče spodbudim k razmišljanju. Tine Hribar poda štiri vrednote svetovnega etosa in sicer; 1. svetost življenja, 2. posvečenost mrtvih, 3. dostojanstvo človeka in 4. ne stori drugemu, kar ne želiš, da drugi stori tebi. to naj bi bili fundamenti na podlagi lahko nekomu pridaš oznako "človek" oz. "civil", če sam uvrčaš ljudi med zveri. večinoma debate potem teče v smeri politike. no, sodnik na drugi strani se pa ukvarja s človekovimi pravicami in začne svoj članek zelo spodbudno, v zelo široki zastavi pojma, omeni celo metafiziko, poda misli nekaj znanih filozofov a zaključi s kontravezno ugotovitvijo. citiram... "z moralnega stališča je pravica človeka, da postane tisto, kar genetsko je - Bill Clinton je temu rekel samoaktualizacija - sicer tako resnična, da bolj ne bi mogla biti." zelo suhoparna in ozkogledna trditev in diametralno nasprotna od hribarjeve, kar se etike tiče. pri njem se dve (2. in 4. vrednota) ukvarjajo z Drugim, dve pa z Vsem. naš sodnik pa povzdiguje sebični gen na piedestal kategoričnega imperativa. večina ljudi prav zaradi genov, ki predstavljajo materialno zasnovo človeka, t.j. gon, trieb, spolnost, sla, sledi dvem hipotetičnim imperativom; moči in oblasti. in tudi tisti najbolj kruljavi, najponižnejši hlapec, ki večinoma dneva izvršuje ukaze gospodarja in samovoljno gleda v tla, okusi slast sadizma, premoči in izživljanja, ko sreča še večjega hlapca, bolj kruljavega, ki sonca neba v življenju še opazil ni, če se ne drži vsaj kakšne izmed štirih, zgoraj navedenih vrednot svetovnega etosa. če bi vsak človek na tem svetu izkoristil svoj genski potencial, potem bi človeštvo neizgobno izumrlo. tega se zavedajo sami geni in njihovi avtomatizaciji in ne naši pameti se gre zahvaliti, da še dandanes teptamo to preljubo zemljo. žalosti me samo dejstvo, da slišim takšne nesmile od ljudi, katerih etika bi mogla biti, že zaradi poklicne upravičenosti, sama njihova esenca.

 

pa prijetno branje

 

[nimbus]

, dragi moji, je pa že bliz zlatega šusa

 

naj poudarim, da naraščajo razdalje med subjekti kot jaz/ti/slovenija/evropa/svet/osončje/andromeda/galaksija/jate galaksij/universum po geometričnem zaporedju in ko človek takole miselno nalaga klade na ogenj se parcialna zavest skoncentrira v zor, katerega doživetje bi lahko opisal z besedo SUBLIMNO

 

in to, dragi moji, je mentalni orgazem

 

P.S. zdej moram pa mal merkat na testosteron... sem brau tam v "mislih", da to ni kar tko

 

uhuhuuuu

 

[nimbus]

tale page moram postat... gre od posameznega kvarka do celega univerzuma. tam klikneš na manual, gledaš slikce in zgoraj levo bereš kaj gledaš

 

tale tut fajn pokaže kje smo.

 

huge, huuge, huuuge

[nimbus]

pri nas je pa javna razsvetljava šla rakom žvižgat in lahko občudujemo pristno danost. če je to globoko jasno nočno nebo ali pa če je meglena zmrzal mi je vseeno, samo da niso tiste neumne butaste vijolčno-rumene žarnice, ki so večinoma časa same sebi v namen.

no danes se mi je spet neki fajnga naredil. pa sej ne da bi prosu boga, da me nagrajuje s kakšno posebno pozornostjo, če bi ga že prosil za kaj, bi si želel, da me pusti na miru, ampak kaj č'mo... danosti so danosti. grem v lj, vstopim na vlak, vsedem k "radiatorju", vržem buklo na kolena in fokus. vlak relativno prazen, kaj češ, ljudje pravijo da se mora praznovat in hodit na dopuste in baje je zdaj pravšnji trenutek. vse lepo in prav dokler v litiji ne vstopi, ko vedno, polovica tega ubogega mesta ki po vlaku mrzlično išče prazne sedeže. do takrat sem lepo kraljeval, zdaj sem imel pa celo prtljago povsod, malo tu malo tam in kar je mogoče še zanimivejše, dobim nasproti sebe igrivo in spogledljivo mladenko. ma, tu ni kej... resda se frišno meso vonja v deveto vas, ampak enga metafizika takale mala smrkolina že ne bo spravla iz tira. ma, beremo knjigo naprej. prvo kot prvo imam za današnje vlakovne razmere v polni zasedbi bojnih položajev kar malo predolge noge, zato jih obzirno pomaknem v desno stran (na radiator) moji mladi sopotnici, ki sicer ne pokaže nekega pretiranega zanimanja za moje asane a se kaj kmalu odloči za svojo najljubšo pozo in mi porine noge direktno (skoraj) v razkorak. ok, pupa... sej jst bi se tut mazil, ampak zdej smo na vlaku in moramo nekako do lj preživet udobno in spodobno. ok, to si samo mislim in opazujem... a poznate foro, ko se začnete takole na vlaku ali avtobusu dejansko dotikat s sovoznikom/co, obadva vesta kdaj se dotikata, sej ste že po definiciji osebnega prostora dovzetnii za dotike tujca/ke, a se po čudnem, nam neznanim algoritmom, obadva delata da tega ne občutita, ne opazita in ne reagirata mislem, ok... lahko se tut drgnemo ampak ni point tega pisanja drgnenje ampak do tega šele pridem. evo, ko se približujemo postaji se vsi več ali amnj naenkrat spravimo dajati na kup svoj robo in se oblečvat... bunde, kape, šali, rokavice, vse gre sem in tja, toliko ljudi se na kupu objema in odriva hkrati. vmes nedolžno ugotovim, da ima frajla v bistvu konkretne boke kar me stane bridkega spoznanja pol dneva kasneje. v čisto drugih miselnih tokovih, na čisto drugih krajih me kar naenkrat kot strela iz neba zadane in mi reče "stari, knjigo si na vlaku pozabu". fak... pogledam v torbo... res je to ne moreš verjet. zakaj sem jo pozabil mi je jasno, ampak da sem se takole out of the blue spomnil pa ne. ni mi jasno čisto nič in letim na železniško postajo iskat lost&found. that's the procedure... I mean same procedure as last year same procedure as every year, jameeeeees ugotovim, da naši spoštovani ajzenponarji sploh še niso šlišal za to besedno zvezo, zatorej je naslednja postaja informacije. v tistem prostoru nisem bil še nikoli, kar me v čudi in tudi ko vstopam iščem znake kot "vstop nezaposlenim repovedan" ali "stuff only" and alike in ker me nič ne vstavi se oglasim tipu v prvi pisarni in mu razložim zadevo. seveda sočne podrobnosti o froterstvu izpustim in mu pravim o knjigi. tip pa me, verjetno iz varnostno-varovalnih vzrokov, vpraša kakšen je naslov knjige in mu začnem... jah, štiri knjige... on, pa takoj skoči... kaj, ŠTIRI KNJIGE ste zgubu jao, jao... pa men se ne da razlagat in potem mu moram razložit, da je to ena knjiga iz štirih osnovnih zvezkov konfucijske misli ampak mi je šlo že na smeh. pravi, da ne more pomagat in me posšlje v sosednjo pisarno. no, oni se ni zanimal za moj literarni okus in me je takoj razveselil z dejstvom, da je ta pisarna za danes že zaprta (mislem, če se kej na hofi ne zapre je to l&f... jao, jao) ampak, da grem lahko v šefu kondijev in se tam pozanimam. da pridem tja je pa čist preprosto... najprej tamle za ovinek, potem do konca stavbe levo, čez hof v garažo, ampak ne takoj levo, še naprej, vmes dvakrat z gondolo... mislem, to popizdiš. mu pravim, kam... šef česa... bom že spraševau. no, in pol cukam jaz tam kondije po lublanskem štacjoni in najdem tega bogega šefa, ki me je gledal ko tele v nova vrata in me na mestu razsvetlil: "jah, h men še nikol u živlejni ni noben kondi prinesu ničesah." ok... očitno mi res ostaja samo še telefon jutri rano ujutro. to je ena varijanta... druga je pa ta, da začnem našim knjižničarkam mal šarmirat...

 

metafizika ženskih bokov... cela jeba

 

fak ej... pa seminar moram napisat

 

uh... gremo spat... mogoče bojo sanje bolj realne

 

[nimbus]

dons sm spet delu... ko so prazniki jst delam, ko vsi delajo jst žvižgam

 

pa me neki glava boli... sm hotu it dans mal u klanc nažigavat (laufat) pa mislem da neabošlo... volja je... ampak to je pa tut vse

 

tko, da mi ostane kant al pa heidegger

 

jst sam upam, da ne bom ceu popoldne prespau

 

 

aja, knjige pa neabom dobu tko, da grem v pon šarmirat jim bom dal opcijo da nabavim knjigo sam in pol ko jo predelam jim jo dam... I will make an offer, they could never resist

[nimbus]

ok, o intelektu sploh ne dvomim, ampak če ga tkole pogledam si mislim madona, pa sej če bi mu dal te težke oče dol in ga mogoče postavu zraven kakšnega ornk bicikla sploh ne bi zgledu tolk slabo. mislem, chomsky je bil taprav dedc tut za pogledat...

 

ja, social revolution no... to sem hotu postat

 

[nimbus]

1.

 

Z obilom čebel založen čebelnjak

živel je v razkošju, bogato težak,

slovit po zakonih, po drznosti čet,

po gostih je rojih poznal ga ves svet;

veljal je za vir in središče rasti,

kjer znanosti vro, rokodelstvo cveti.

Na svetu ni boljše bilo oblasti,

več smelih duhov, manj postranih stvari.

Zasužnjil jih ni še tiranski vladar,

Ne divja jih demokracija nikdar;

Njih vodil je kralj, ki ni delal krivic,

Saj zakon krotil mu je meje pravic.

 

(nadaljevanje sledi)

[nimbus]

2.

 

kot mi so živele žuželcice te,

počele drobno, kar počnemo ljudje:

vsi mestni opravki bili so jim mar,

kar meča se tiče, kar vodi talar:

čeprav umetelne izdelke težko

(zaradi predrobnosti) loči oko,

mi nimamo strojev, ne krepkih dlani,

ne ladij, utrdb ali bojnih moči,

veščin, obrti, trgovine, naprav,

da panj ne bi dvojnikov zanje poznal:

in dvojnike te, ker nam jezik žužnjav

ni znan, imenujemo po naše; je prav?

Čeprav še uzrlo čebelje oko

ni kocke, imele so kralje zato;

Le-ti pa imeli so straže; tedaj

sledi, da zabavo poznale so, saj

na svetu ne najdeš pripradnika čet,

ki z igro na srečo ne bil bi prevzet.

 

(ns)

[nimbus]

Trenutno študiram Kanta in si pri tem pomagam s knjigo Kantova pot h Kantu in zraven razmišljam o Nimbusovi poti h Kantu. Je že res, da se nebo vrti okoli zemlje in da včasih žalostno štejemo svoje dneve proti grobu in tako apliciramo linearen čas na naše zaznave. Zato bi v teh okvirih lahko dejal, da sem s prvič ukvarjal s kantovskimi vprašanji pri ene petih, šestih letih. Ob začetnih navdušenjih nad spoznavno močjo duha in predvsem nad intelektualnimi orgazmi sem bil pripravljen deliti svoje izkušnje tudi s širnim svetom. A začuda mi je pri pojasnjevanju vedno umanjkalo besed, zato je moja začetniška navdušenost in zagnanost nad pojasnjevanjem počasi ugašala in temo transcendence so prekrila leta "socializacije" in "moralizacije" . Lahko bi rekli, nekako tako »po heglovsko«, da je usoda prevzela vajeti v svoje roke. No, potem pa čez nekaj svetlobnih let prinese cimer v sobo preprosto knjižico, ki jo je dobil nekje na tržnici za polovično ceno. Sicer me literarne stvaritve sploh niso kaj prida zanimale saj so bile pomembne vse druge stvari, ampak ker sem poznal cimrov okus in ker sva si bila v nazorih blizu, me je pritegnila njegova bralna dejavnost in s tem prav dotična knjiga. Bil je Londonov Martin Eden. Ni mi potrebno poudarjati, da sem se s tem napol avtobiografskim likom takoj poistovetil in zanj držal pesti prav do zadnjega ločila, zadnje besede, zadnjega stavka, zadnje strani povesti. Ne, tega ne poudarim (potencialni samomorilci... sledi parentaly advisory part ) Mimogrede, Martin naredi na koncu samomor in to je eden izmed najbolje opisanih samomorov… ima vsebino, ima formo, ima pozicijo, ima vse razčiščeno. Nobenega obupa ali pa nekega trenutnega čustvenega razkola. Preprosto spoznanje ga vodi v direktno anihilacijo. Anyway… kritično je, da pri svojem spoznavanju Martin velikokrat (prevelikokrat) omenja kantove kategorije in to je potem spet spalo v moji podzavesti do današnjih dni. Kantove eksplikacije tule ne morem podati… po eni strani vem preveč, da bi lahko karkoli napisal v dogledni dolžini razumljivo in dojemljivo, po drugi pa občutno premalo, da bi si sploh lahko upal v eter začeti s prvim stavkom in ne bi po parih poizkusih zagazil v neprebrodljivi dogmatizem. Zato vas samo navezujem na naslednjo misel, ki se mi je utrnila pred nekaj trenutki, ko me je pri vstopu na ulico pozdravil sijoč mesec na vzhodu in se mi je v brk režal veliki Orion s svojo rdečkasto Betelgezo. Od vseh stvari na svetu, neodvisno od tega kako pojmujemo čas in prostor, se nam načelo vzročnosti zdi za najbolj samoumevno. Akciji neposredno sledi reakcija, pravijo fiziki. Problem je pa samo v tem, da vemo »kako« in ne »zakaj«. V posledici ni prav ničesar »tistega« kar je v vzroku, ker bi drugače sam vzrok bil posledica. Lahko bi rekli, da nekaj je v posledici in da to kot tako ne more presegati tistega, kar je v vzroku in spet pridemo do nihala, ki se na koncu, vsaj kolikokrat sem ga sam poskušal pognati in opazovati, na koncu vedno ustavi. No, in ker se vzrok in posledica razlikujeta, velikokrat po obliki kot po vsebini, mora biti nekje vezni faktor »X«, ki ga ne poznamo, ker je našemu čutnemu aparatu nedosegljiv. Ali obstaja? Sama pojavnost že kaže na to, a pojavnost ni deduktivna. Ko spustimo jabolko iz rok, vedno pričakujemo in se nam zdi popolnoma normalno, naravno, ganz natuerlich, da vedno pade na tla. Amapak pravega metafizika, jabolko, ki bi obstalo prosto lebdeče ali celo padlo kvišku, ne bi smelo presenetiti. Naj podam še drug primer, ki bo nekoliko bolj pojasnil prvega (seveda, samo onim, ki so pripravljeni nabijati z glavo v zid najmanj pol ure )… Navajeni smo, da sonce vsak dan vzide. Ko sem nekajkrat spal zunaj na prostem in sem se zbudil pred zoro in opazoval nebesni spektakel, sem dojel ptičje žvrgolenje ob pojavu sonca. Zamislite si… ptice in druga čudovita bitja tega planeta se vsak dan začudijo nad novim sončnim vzhodom in so ga vsak dan tako vesele, kot da bi bil zadnji. Brez depresivnih služb, brez depresivnih pogledov, brez depresivnih skrbi. In sem pel z njimi. Ampak mi vemo, da bo nekoč naše sonce, t.j. naša zvezda za vedno zašla… v astronomskem izrazoslovju bi rekli, da bo postala bela pritlikavka… Torej, mi vemo, da sonce vedno vzhaja in smo lahko vsak dan depresivni (kao, sej bo jutri spet… bomo raje jutri veseli) a hkrati vemo, da ni večno. Vsi bomo umrli (telesno) a ne še zdaj. Kdaj se bo nekaj zgodilo je v domeni faktorja »X« in v tem okolju se počuti sodoben fizik (pa naj ima dvajset doktoratov) kot slon v trgovini s porcelanom. Še hitreje se osmeši kakšen psiholog, ki z zvenečimi imeni, kot je npr. kvantna mehanika, obljublja raj in čokolado za vse. Kam zdaj z vsemi temi besedami? Napisano hoče le sporočiti, da tisto kar se dogaja zunaj, se nam kaže tako in tako zaradi nečesa, kar imamo znotraj in zaradi česar se tudi razlikujemo od ptic in drugih čudovitih bitij. Tako sami sebe ne moremo imeti za neizpodbitne absolute, vladarje sveta in krotilce narave… poznamo samo delček tega »KAR JE« in ravno to vam danes sporoča polna luna , sijoč Orion in pisoč Nimbus.

 

Good Night Universe,

 

what ever U R...

 

[lia]

bemu sunce, a tako predrzen si bil, pel si s ptički

 

pa si kaj fušal

si kvaril blagozvočni glas stvarstva

in kvaril veličastni pozdrav ptic novemu jutru

 

 

no jst umolknem, ravno zaradi tega, ker čakam kdaj bo izza vogla skočil kak klinčev muzikolog od dirigenta in bo začel tult tempo...dejmo d, ef, c

pa mi razložil vso glasbeno teorijo in vse kar je naštudiral, ko pa zapoje, se pa čuje ko škripajoči star pošklempan bičiklet

 

zato naj pocitra vrag Kanta, pa vso razmišljujočo nesnago...

 

škoda vsega kar sem kdaj prebrala in hvala nebu, da sem večino pozabila

 

neverjetno kako lahkotno postane življenje, ko se ničesar več ne spomniš sprot zreš in se čudiš

 

 

Ma sploh ni važno kaj je resnica, bolj važno je , kdo je bolj prepričljiv

 

moj mali nočni nokturno na zavijanje vetra in bledo mrzlo luno in uniga dirigenta, ki mi je ubil še tisto zadnje veselje do petja,

 

sam da pride tisti dan, grem k Miri Omerzel tulit tiste praslovanske naturlische prazvoke, ne ti meni tempo, pa c

 

 

 

noč, kolega Nimbus, vsekakor je tale moj prispevek popolnoma v skladu z naslovno temo, ker me je že pred dirigentom, razburil prispevek na tv o skladbah Jakoba Ježa , ker tega pa res ne morem poslušat, po bogami , mam visoke tolerančne meje

 

noč

[nimbus]

lia... ko srce poja lahko jezik po mili volji fuša

 

to za notranjo kulminacijo sreče nea važno

 

ja, težko si je zapomnit a še težje je pozabit jaz bi biu takoj tabula rasa... celo razumu se odpovem... like instantly... a veš... tko bi hodu po svetu in predstave bi se mi kazale v random modu. nič ne bi povezoval... samo totalni fluks naključnih čutov

 

ko mi govoriš o prepričljivosti, je pa edina stvar, ki mi pade na um politika goddamn je pa res več vrst politikov... nekateri te prepričajo fizično, drugi so pri tem bolj glasni, metafiziki si pa ponavadi rigamo na uho , tistih z argumenti pa na žalost še nisem srečal

 

tko... lahko noč spoštovana kolegica,

 

grem mislit tiste misli,

 

ki jih seveda ne bi smel

 

 

P.S. me pa veseli, da si nas prišla malo popikat naokol. če bi že bil sentimentalen (opa, poudarek je na če), bi lahko celo dejal, da smo te en mejčken pogrešal

[lia]

o ja , popikamo pa radi....sam zadnje čase bolj sebe....

 

ne morš kr tako brez čudeža iz škorpijonovega repka bikove roge napraviti, ne to pa se nea da kuj tak....

 

 

eh to jaz sam malo sovražno propagando širim....

berem, berem še zmeraj

 

pa mislim grešne misli

 

 

aja pa fajn, da si ...mislem, tisti "ČE" me nič nea kaj dosti moti

 

 

****

 

Obstaja klasična slika Konfucija, Lao Tzu-ja in Bude, kako sedijo okrog kadi s kisom. Vsak je srknil nekoliko kisa. Konfucij ima kisel izraz na svojem obrazu, Buda ima grenak in Lao Tzu se smehlja. Zunanji kis življenja se alkimijsko preobrazi v notranje vino v notranjem kotlu Dao adepta. Ko naše bitje izduhuje de postajanje v fizični nivo, se naš nedualni izvorni dih polarizira v jing in jang dihe.Harmonični tok te trojnosti dveh jing in jang in enega izvornega diha-se imenuje či. Ta polarizacija energij v jing in jang ustvarja vse sile narave, kot so vroče, hladno, dan in noč in ženska in moška telesa.

 

 

Ta polarizacija naše izvorne kozmične energije injicira dinamično napetost v naše fizično postajanje, ki se na esenčnem nivoju izkuša kot seksualno kreativna napetost v našem osebnem telesu-umu.

 

Vsak je edinstven, tako vsakdo izkuša seksualno kreativno napetost drugače.

 

 

Nekatere od teh napetosti se odigrajo v naših spolnih razmerjih. A večinoma so usmerjene na spolno reproduktivnost na celičnem nivoju., nenehna naloga rojevanja novih fizičnih teles.Ustvarja posvetno življenje vznemirjivo, kot čudovita medsebojna igra med ljubečim moškim in žensko.Vendar pa lahko naredi življenje tudi nesrečno, kot grdo bitko med spoloma ali bitko med umom in telesom.

 

V daoistični alkimiji se psiho-seksualna napetost preusmerja k prerojevanju naše, svincu podobne teže v lahko svetlobno telo, ki ne umira. To je zlata substanca.

 

Jelen je simbol nežnosti in žerjav simbol dolgega življenja

 

 

vir<Michael Winn

[Ksenia]

jst sem jo pa

[nimbus]

vem, da bereš...

 

sem od antoninusa nekje prebral, ko pravi, da se npr. pri kilavem človeku v sami celokupni predstavi vidi, da je kilav in da ni treba ravno v "kilo" pogledat. a veš... enako je s pisanjem

 

ja... seksualna napetost je pa jeba... to vem pa brez knjig

 

[lia]

morm jst nehat iz IAIDOM

 

ZATO DA BOM LAHKO VSEKALA x:o)

 

 

***

 

Kolega berem pa berem, pa se ne morem spomnit, kaj je že to seks

 

 

a oniga o kisu pa nisi vidU, pje, kak sn huda

[lia]

jst sem jo pa

 

 

jejej, to pa glih fajn najbolj ni

 

sam , če fajn pomislim, te pa že skoz z zanimanjem prebiram, pa spremljam tvoje športne podvige....

no sej zaradi tega mi je tud ovi Nimbus taka faca, ker ma take ekstremistične podvige...

 

no jst sn zdaj kar se športa tiče v čistem ekstraktu....zero OO, mislim da se mi je mišična masa razstopila v čisti cuker al sam mozag pa treniram, da kr glava peče za ostalo nikak da se spravim co....no mislim, zmeraj najdem kak izgovor

[nimbus]

ma nimam neke ekstremistične podvide, ampak samo na mir ne morem bit. zdej, lahko bi djal, da se s temeljno človekovo nelagodnostjo ukvarjam na svoj način a če se izrazim v tvojem trenutnem izrazoslovju bi dejal, da samo sledim večnemu Dau trenutno v življenski formi

 

ja, vidu kis, sam ne štekam zakaj da je Buda grenak... sej je biu prav on tisti, ki je presegel čute... kaj bo njemu en navaden kis

 

od vseh teh modrecev mi je pa najbolj anti nek konfucij, ki nonstop skrbi za neko tradicijo, kulturo itd. najbolj sekata pa Heraclitus (na žalost samo fragmenti) in Zhuang Zi. tedva pa sta bla ekstremista... čeprav lep Zi-jev (sej oni dol so vsi Zi-ji) pasus lepo pravi, da je svetost oz. svetniškost bivanja ravno v ohranjanju miru v kompletnem kaosu. maš več teh vrst... oni tam v votlinah zaničujejo ljudi, spet neka druga svetniška vrsta je osvojila samo pozabljenje in ne enosti itd. bla bla bla, no, mi smo pa še med oni "ofčkami", ki brez ljudi še nea gre. tko, da se mormo mal bockat med sabo

 

priporočam... klasik dežele južne rože

 

ampak heraklitus mi je bil pa res car... od takrat, ko zvem, da je živel v gozdu in jedel travo mi ta prizor ne gre ven iz buče. da srečam takšnega človeka izkoristim ves svoj miselni potencial, da navežem stik... kao, bližnje srečanje s faktorjem X