MISC

[nimbus]

kriza, kriza, kriza...

 

kaj o tem ta teden piše v spieglu. naredili so obsežno primerjavo s krizo konca dvajsteih let in ugotovili kup podobnosti in nekaj različnosti. slednje se kažejo predvsem v tem, da v tistih letih še niso imeli zgrajene socialne države in da je vladal krutejši, tj. direktnejši, na prvo žogo nizkih človeških poželenj naravnan kapitalizem. takrat so bili marsikateri lačni, danes pa klošarijo naokol namesto z litimi, pač po sili nujnice, zarustanimi felgami. pod črto napovedujejo, da bo kriza dosegla svoj poden čez tri do štiri leta po analogiji iz tistega časa in da so tudi takrat bli razni ali/in puhoglavci ali/in zavajalci (ki služijo na ta račun), ki so širili lažen optimizem. je pa nekaj pomislekov. znano je, da je ona kriza dosegla poden v letih 34/35 in da se je pobrala predvsem s tisto množino psihopatologijo in mobilizacije temeljne človekove energije - LIBIDA - na podlagi strahu in ideologij, ki so dosegla kulminacijo v nacirežimu, hardcore stalinizmu in veliko bolj PR - naravnanem socialnem kapitalizmu, ki je v svoji krinki uspel še 40 let kasneje zavajati dokaj inteligente ljudi o koncu zgodovine. krize niso rešili z nekimi ekonomskimi ukrepi, rešili so jih s čisto političnimi... požig reichstaga, prevzem oblasti in zagon vojaške industrije. drugi pomislek se tiče nobelovega nagrajenca solowa, ki je mnenja, da trenutne krize ne moremo razložiti in ne rešiti s ekonomskim razmišljanje oz. njenimi idejami. problem je v tem, da krize ni nikjer. edina kriza, ki obstaja, je v naših črvivih možganih in našem patološkem razmišljanju. z vidika psihoanalize je to normalno stanje afer, človekovo naravno stanje, ki je posledica njegove izgubljene povezanosti z Enim in po drugi strani neskončno potopljenosto v svet pojavov. Sex & Drugs & Rock 'n' Roll... & Stocks & Profits & Greed & Shares & Insurances and so on and so fort. osnovne zapovedi reševanja krize, kot so se ga lotili do sedaj, temelji na mantri reakcije, tj. na aktivnem principu. in prav ta aktivni princip nas je pripeljal v slepo ulico. globalno rešitve krize seveda ne bo... vedno gre za njen odlog v prihodnost (če se le da). to je agregatni odsev posameznosti... vsi vemo, da bomo enkrat umrli a to vsak dan podaljšujemo v prihodnost in se zato obnašamo kot da bomo živeli večno. tako bo/je na osebni ravni največji izziv ohraniti mirno kri in trezno glavo. ampak, kaj za hudiča je že to

 

[lia]

itak, da maš prav

 

 

se sicer ne spomnim kako je bilo v krizi dvajsetih let, sam bemu se pa spomnim , da odkar pomnim govoriji o krizi, stabilizaciji in varčevanju....spomnim se vožnje parnih in neparnih štirikolesnikov, spomnim se stanja v vrsti za pralni prah, cegle etc ob šestih zjutraj so stare mame stale v vrstah....

 

odkar pomnim, no šele zdaj sem zvedela, da smo bili v cvetoči fazi gospodarstva jebi ga pri nas skoz kriza

 

ni da bi se sekirali, smrt bo res odrešitev.....

 

v glavnem ne gre mi več na jok, če smo pa neumni ko noč, sej nam boljš ne more it, sami sebi grob kopljemo, pa neumnosti počnemo...ko da je treba v življenju srati na zlatih školjkah, pa žreti ne vem kaj po ne vem kok, pa se oblačit vsak dan drgač, pa ne vem kako kramo vlačit na kup, pa ležat pred ekrani

 

 

že par dni kurim kramo, podiram staro,se poslavljam , od umrlih.......ljudi...

 

no dans je še avto crkno, v hrib, pa puna prikolic......pa teče vun, pa komentira no malo pietete , vidiš ke avtu voda odtekla,tak rdeča tekočina se dol zlila, rojeva malega avtka..... bemu, to je to črni humor

 

 

 

v glavnem ni da ni- ako ne pride pamet z leti , pride s tableti, če je pa še takrat ni- pa ni pomoči

 

 

 

eno srce bije v prsih, drugo na podplatih poganja, samo da ta tretje nea te v gatah pristane

[nimbus]

lia, ne sekiraj se... jaz kurim kramo že zadnjih trideset let, pa še vedno stojim na peronu. pa to ni automaton transcendentale ampak automaton rationale. kar melje in melje in melje, pa množi, tuhta, deli, sešteva... na konc pa tko al tko nač ne ustane. A MA NAČ. tko, da... s smrtjo se življenje šele začne. živele grmade.

 

[lia]

lia, ne sekiraj se...

 

 

reci mladenič, kako se to naredi?

 

zaenkrat mi to rata ob dobri meri črnine, ali dobrega pira......ali ko grizem kolena kam v strmino... če bi t o znala bi bila carica

 

morda sem odgovor na to že prebrala med vrsticami tvojih besedil, ne se s sekiro, pikat pejmo

[nimbus]

lia, če bi biu js na twitterji pol bi ti/vam zdele puvedu, da mam 38 preč vročine in da se mi mal blede. in to brez črnine, penine in kakršnihkoli špric.

.

.

.

no, vmes sem pa postau radikalni levičar... tut.

 

in ti boš zdaj napisala twitt** what in js bom napisu "jao, jao... ko je šou že ceu svet s polnim gasom mim mene, sm šele na vozni red začeu gledat".

 

JUHUHU... vsaka stran ma dobro in slabo plat, rit je vedno oduzad.

 

pa lepo se mej(te).

 

[krokodil]

If a man speaks in the forest, and there isn't a woman there to hear him, is he still wrong?

[nimbus]

men are always right.

 

 

[Aeval]

in točno na to običajno sledi plaz besed z babje strani x:Dx

[janko]

in točno na to običajno sledi plaz besed z babje strani

 

jup.

in to utiša celo jankota seweda samo nawidezno, ker misli si janko swoje loh tut čist potih

[Antoninus]

Hej Nimbus, pogledal sem v bukvo o kateri sva se včeraj pogovarjala in kodirano sporočilo je takšno: KERIMAMRRDZOJO. Pa ob Rju je zraven v obeh primerih Aufhebung.

[Antoninus]

Odkril sled Upanišad v Žižku: In the course of psychoanalysis, the analysand has to reach the point at which he experiences the impossible identity with this absolute otherness - "Thou art that!"

[nimbus]

Hej Nimbus, pogledal sem v bukvo o kateri sva se včeraj pogovarjala in kodirano sporočilo je takšno: KERIMAMRRDZOJO. Pa ob Rju je zraven v obeh primerih Aufhebung.

 

tole sem čisto spregledu. katera knjiga je že to

 

 

Odkril sled Upanišad v Žižku: In the course of psychoanalysis, the analysand has to reach the point at which he experiences the impossible identity with this absolute otherness - "Thou art that!"

 

aaaa... tat tvam asi

 

[lia]

misc...menda ta prava tema za današnje razpoloženje....nesporazum, missunderstud, motnje v komunikacijah, desetletja spraševanja za en sam odgovor...življenje en sam velik konflikt kameraden......

 

desetletja odgovor, da je obarvanost posledica uživanja tetraciklinov da mi ni nikol vžgalo, da tetraciklin ni eno te isto ko penicilin

 

 

ej ludeki in jst seem vam nasvete talala, ej pojma niam

 

no ja en zeljnat list glih ne more škode nardit mislim na buči al pa na kolenu, v glavi drek ven vleče , v kolenu pa vodo

 

 

 

itak bodo petelini spet zapeli, da kure pojma nimajo

[nimbus]

seveda je ta tema taprava. to ni tema za neke pozitivce po definicij, pozitivno razmišljanje za vsako ceno, instantno duhovno rast, vsesplošno egoistično ljubezen in nevem kakšne jajce še. za vse kar se dobi knjiga, ki obljublja napredek v štirih tednih, dnevih, mescih whatsoever. ta tema je, nasprotno, namenjena obstrancem, marginalcem, odbitežem, predvsem tistim, ki so to v svojih mislih in si mogoče tega ne želijo povedat čisto povsod. mi ne sodimo, tudi ne sprejemamo. ne, mi samo puščamo. svet za nas, enostavno samo, JE.

 

toliko o sodbah... kure pa itak nimajo pojma.

 

[lia]

predvsem tistih, ki so to v svojih mislih, ne vem zakaj mi je vsekalo tole na hude perverzne misli.....pje pa ne , da mi libido z leti raste namest pada

 

 

sploh ni tako slabo biti star, čeprav sem včasih mislila , da je bolje biti pijan

 

 

ne rabiš več negovati velikih upov, ne načrtovati velikih podvigov, ne sprašujejo me več, če se bom poročila , niti če bom imela naraščaj....ekola

 

 

v glavnem fajn, sam nekam mi gre na otročje, tam nekam v starost do pet let...zadnjič laufam tam nek čez hoste in travnike, takole pod večer, pa čist bliz stoji pa bolšči srnjad vame in evo meni pitanja, zakaj majo rit belo....vse ostalo rjavo, rit pa snežno belo, no in potlej razvijem , da so ziher v kopalkah okrog hodile

 

 

 

 

v glavnem tudi ti ne upaš delit svojih misli, jst tudi ne , sam sčasoma se navadiš, če molčiš, celo jako pameten zgledaš, sem pogruntala ,da tip, ki sem ga zelo občudovala v bistvu len in top, v smislu neoster, tak kak topi nojžč... in tiho, ker se mu enostavno ne ljubi govorit....

[krokodil]

ne ljubi govorit....

"Ce dobro premislimo, ni na celem svetu nic tezjega,

kot prepoznati bedaka, ki molci."

 

[nimbus]

upam si delit misli. danes grem na furo. to je klasična runda. pridejo vsi ki ga kej gonjo. robič, baloh, sava kranj itd. od dola pri ljubljani do moravč s tem, da je hrib vmes (kandrše) smo meli 44 povprečno. tolk ga nismo tišal že dolgo ne. na kandrše v hrib je šlo 40... na škrge, v poden. no pol grejo oni nazaj prot lj js pa domov. in si vzamem mal u izi, vmes mal pojem, se ustavm redno na eni bencinski postaj, da dotankam in mi je fajn k dela ena lušna not in morm za kluče fehtat, da pridem v wc. u glavem, vse ok, vmes še tuhtam če mam še kej rezerve, da bi se pelu še mal u hrib in čez čemšenik domov, ker je na vrhu kao en fajn spot za posončit in tko mal odklopit, pa ugotovim da sem tko ali tko gotov in da je hladilnik final destination nummero uno. no, se spustim dol po klancu iz trojan in mi že takoj en tip maha. js vseem grem mim in ga nahit vprašam "karambol?" in on reče "ja". potem mal pripremzam in stojijo tam ob bankin dve ženski in en tip in še predno ugotovim, da sta ženski čisto histerični in objokani in tko vprašam "če se pride mim", čisto funkcionalno, pač rešitev neke ovire... nočeš biti v napoto in hočeš naprej svojo pot. no, pa mi tip prikima in se spustim naprej mimo rešilca, nakar na svoji levi strani zagledam pokrit kadaver. kao, spustim se naprej, ampak v moji precepciji se je kao čas ustavil. v nosu sem čutil težak zrak in nekakšno pritlehno, težko razpoloženje. malo slabe vesti, ker sem tako praktično, tuzemsko spraševal človeka, ki je verjetno izgubil svojega bližnjega in tega v bistvu sploh še ni dojel... in misel na smrt. tako blizu mrtvaka še nisem bil. in ravno tista bankina. trojane so mi poligon za klance... tu sem praktično doma. kaj če oz. kdaj bom sam na vrsti. in vsa ta planiranja, ki jih naš um sproti producira, tudi to bitje, katerega kadaver je ležal tam ob cesti, je zjutraj vstalo, se umilo in zaživelo dan, ko da bo živelo večno... ko da je smrt le privid iz kakšnega prejšnjega filma. tako sem se vozil proti domu in skušal dojeti doživeto. tisto truplo tam je sedaj že verjetno hladno na spravljenem mestu, trenutki in čas, ki ga je bitje preživelo na tem svetu, je pa pustilo ostanke v ljudeh. telo lahko skuriš in spremeniš v prah, spomini pa ostanejo in glodajo. in to ne samo v tem dotičnem primeru. tudi umreti ni treba, to je le skrajni primer. dogajajo se nam stvari in sama bistva teh stvari oz. ljudi, ki so storili to in ono, se spreminjajo tako kot se spreminja vse v svetu, vendar ostajajo v naših glavah, v našem umu, trdno zafiksirana. in tako se zgodi, da je svet sestavljen iz ostankov... iz ostankov nekega lepega, čudovitega "če bi... potem bi.... ko bi vsaj..." in tako naprej in tako dalje. evo... to tako je doživel moj um današnji večer, dvajestega maja, tistega leta dvatisočdevet.

 

[janko]

Od zdaj naprej bom samo še citirala, ker je bilo že vse napisano.

 

a bejž...

kje pa to piše?

[janko]

"Vsaka stvar deluje v (svoji) biti; nobena stvar ne more delovati nad svojo bitjo. Ogenj ne zmore delovati nikjer drugje kot v lesu." Mojster Eckhart.

 

Od zdaj naprej bom samo še citirala, ker je bilo že vse napisano.

 

ma ne nooo...

mene le zanima, kje piše, da je bilo že vse napisano?

ker jest se s tem seweda ne morem strinjat. ker to enostawn ni res. pa men to ušeč al ne. takle mamo, pa da ga jebeš

[lia]

"Ce dobro premislimo, ni na celem svetu nic tezjega,

kot prepoznati bedaka, ki molci."

 

 

 

res je

[lia]

mal pripremzam in stojijo tam ob bankin dve ženski in en tip in še predno ugotovim, da sta ženski čisto histerični in objokani in tko vprašam "če se pride mim", čisto funkcionalno, pač rešitev neke ovire... nočeš biti v napoto in hočeš naprej svojo pot. no, pa mi tip prikima in se spustim naprej mimo rešilca, nakar na svoji levi strani zagledam pokrit kadaver. kao, spustim se naprej, ampak v moji precepciji se je kao čas ustavil. v nosu sem čutil težak zrak in nekakšno pritlehno, težko razpoloženje. malo slabe vesti, ker sem tako praktično, tuzemsko spraševal človeka, ki je verjetno izgubil svojega bližnjega in tega v bistvu sploh še ni dojel... in misel na smrt. tako blizu mrtvaka še nisem bil. in ravno tista bankina. trojane so mi poligon za klance... tu sem praktično doma. kaj če oz. kdaj bom sam na vrsti. in vsa ta planiranja, ki jih naš um sproti producira, tudi to bitje, katerega kadaver je ležal tam ob cesti, je zjutraj vstalo, se umilo in zaživelo dan, ko da bo živelo večno... ko da je smrt le privid iz kakšnega prejšnjega filma. tako sem se vozil proti domu in skušal dojeti doživeto. tisto truplo tam je sedaj že verjetno hladno na spravljenem mestu, trenutki in čas, ki ga je bitje preživelo na tem svetu, je pa pustilo ostanke v ljudeh. telo lahko skuriš in spremeniš v prah, spomini pa ostanejo in glodajo. in to ne samo v tem dotičnem primeru. tudi umreti ni treba, to je le skrajni primer. dogajajo se nam stvari in sama bistva teh stvari oz. ljudi, ki so storili to in ono, se spreminjajo tako kot se spreminja vse v svetu, vendar ostajajo v naših glavah, v našem umu, trdno zafiksirana. in tako se zgodi, da je svet sestavljen iz ostankov... iz ostankov nekega lepega, čudovitega "če bi... potem bi.... ko bi vsaj..." in tako naprej in tako dalje. evo... to tako je doživel moj um današnji večer, dvajestega maja, tistega leta dvatisočdevet.

 

 

 

 

aha, to je še v redu, enkrat pridem v štalo h kravam pa gospodarja vprašam vsa vesela.ko ga zagledam, bil v beli srajci pa s klobukom med kravami v vasi pa gasilska veselica...greste vi tudi na plesat njemu pa oče umrl

 

sem bila ko polit kuža

 

 

sem videla ženska mojih let bila , torej si šel mimo mrliča, ki ga nisi poznal, sama sem slab mesec nazaj stala ob mrliču, ki je v trenerki ležal pred svojim tv ekranom na fotelju, s človekom sva delala, pila, se veselila, se kregala.....in sem rekla če bi - ko b ivsaj........

[nimbus]

to si lepo povedala... če bi, ko bi vsaj... v bistvu sploh ne vemo kaj naj si želimo. potem pa po zakonih narave, te zunanje in naše notranje, afekcijske, reagiramo na prvo žogo. ja, nisem ga poznal... ampak... veš tisto, v življenju se ti naredi kakroli. lahko si to lahko si ono, in ta fizična smrt je nujnica. in to me fascinira. nekoč bom moral umreti. to mi je nora misel. mi kar adrenalina našopa. a bom jamru a bom jokcu a me bo strah a bom imeu toliko trdnosti, da bom odšel s spokojnimi mislimi. ali pa da te kar avtobus pograbi s ceste in sploh ne veš od kje in kaj. ko donferca čez tunel proti luči. zaradi smrti se lahko tule na tem norem svetu počutimo vsaj malo domače... kao... sej se ni treba tolk j*bat pa s*kirat, sej bo starka vse poručunala. ampak naše day-to-day razmišljanje. vseživljensko zavarovanje, nezgodno zavarovanje, počitniško zavarovanje, kasko zavarovanje, nepremičninsko zavarovanje, zavarovanje za primer, če mi slučajno kdo iz kakršnegakoli razloga na prešircu slučajno fige-mige pokaže. to je naš način razmišljanja. bulimo v črno steno in družno občudujemo njeno belino. potem se pa spravi nekdo, recimo, pobirat smeti iz gozda, je pa največji čudak, izrodek humanizma, obstranec in nasploh pripadnik nekaj nečesa nerazumljivega. u glavnem... memento mori... day-to-day

 

[nimbus]

js jih bom tožu za izgubo potrpljenja. sem si kakšen mesec nazaj rihtu osnovno zavarovanje, ker se je neki zakon spremenu. jao, jao... kakšne papirje vse so zahteval. ma, ko da sem ena tajnica in bom zdej po uradih hodu jim glih ke na malco in fehtu one dolgočasne tete za ene butaste papirje. pa tista k je vodila postopek, mi jo je najprej zavrnila pol je šla pa na dopust. pa u petk sm klicu ob pol enih (prej nisem mogu v čet dobim pa pošto) se spomnem pa noben ni več delu. eno sem dobu na telefon in mi reče "ja, vete ob petkih delamo pa sam do dvanajstih". to bi js vse pognau na njivo šaflat pa okopavat od jutranje zarje pa čist ke do večera.

ampak ok, za zavarovanje bom devu. že sam na cest me en zbije al pa karkoli lahka pride in pol se začnejo takoj okol papirjev sukat. pa sej tistih 23 al kolko evrov ni tak hudič. čist tko bom reku... sem raj brez telefona al pa kej. al pa rečmo... večerje več ne jem.

 

[lia]

hecne priimeke

 

kje pa ti živiš, da misliš v petrek po dvanajstih kakega birokrata kje najt

 

 

 

kak sta me nasmejala vija dva pa sta slike

 

 

**ha se mi zdi ko da živim v zoni somraka....vidla eno medicinsko sestrp, pje kaka mačka je to bla, bjonda joški do brade pa noge kake...zaj sn se je vstrašla isusek še dobro da sebe nene vidim....niam pecikla...zluftala keš v ta namen ne vem kam in ne vem kdaj....v glavnem se staro pirelijevo specialko vozim okol....sem lih študirala danes , da bi blo treba z zakonom prepovedat , da se stare babe in dedci na pecikli vozijo, ko sem jst bla mlada so se sami mladi in lepi pjebi na peciklah vozli, ja kake ritke so to ble, danes sem pa same take srečala da je vprašanje kdaj sem spet na pecikl vsedla danes sn se silom prilike, teko da sn te jezo pa ipiko pa agresijo ven zgrizla v klance, drgač bi še lejko keremu kaj nardila...tak sn bla razpištoljena....

[amber]

ampak ok, za zavarovanje bom devu. že sam na cest me en zbije al pa karkoli lahka pride in pol se začnejo takoj okol papirjev sukat. pa sej tistih 23 al kolko evrov ni tak hudič. čist tko bom reku... sem raj brez telefona al pa kej. al pa rečmo... večerje več ne jem.

 

 

 

Ja če se ti kej zgodi in te morjo peljat na urgenco in če nimaš urejenega dodatnega zavarovanja plačaš ko črn... čist vse po vrsti, vse kar ti delajo, vse preiskave... to vem iz 1.roke

 

Tako da je pametno imet to urejeno.