MISC

[nimbus]

ne, ne... to je samo forma

.

.

.

drugače komunicirava na telepatijo.

 

[mako106]

aja...jaz pa že slovar iskal...no pol se pa itak razumemo

[Antoninus]

Ja, ja... men je od Adorna všeč tale sestavek iz uvoda v negativno dialektiko:

 

»Fiktivno bi bilo predpostavljati, da bi v družbenih pogojih, vsaj v pogojih izobrazbe, ki vodijo na povodcu, prikrajajo in pogosto pohabljajo duhovne produkcijske sile, da bi v vladajoči bedi slikovitosti in v patogenih procesih zgodnjega otroštva, ki jih psihoanaliza diagnosticira, ne pa tudi realno spreminja, da bi torej v vsem tem vsi lahko vse razumeli ali pa vsaj opazili. Če bi to pričakovali, bi uravnavali spoznanje po patetičnih potezah človeštva, kateremu je z zakonom vselejšnje enakosti izgnana možnost, da lahko kaj izkusi, če je to možnost sploh kdaj imelo. Konstrukcija po analogiji z volonte de tous – skrajna konsekvenca subjektivnega pojma uma – bi ogoljufala vse v imenu vseh za to, kar potrebujejo. Naloga tistih, ki so imeli nezasluženo srečo, da se v svojem duhovnem sklopu niso povsem prilagodili veljavnim duhovnim normam – sreča, ki jo morajo v odnosu do okolja kaj pogosto drago plačati – njihova naloga je, da z moralnim prizadevanjem, tako rekoč nadomestno izgovorijo, kar večina tistih, za katere to govorijo, ni možna videti ali pa si zaradi ustrezanja realnosti prepoveduje videti.«

 

Spis govori o tem, da pozitivne dialektike v bistvu sploh ni. V teoriji naj bi to bilo kantovo predkategorialno čutno raznoterje, ki pa ne prinaša spoznanje. Vsako spoznanje raztga Eno (advaita) na tisoče in si s predočenjem medsebojnih kombinacij zamišlja navidezno novo spoznanje. V tem smislu je vsaka akcidenca substance nasilno odtrgana od celokupnosti, pretgrana, raztrgana in osamljeno postavljena na piedestal kvazi-znanstvenega reflektorja. S tem negativnim dejanjem je vsaki akcidenci po sami definiciji dejanja odtrgana in odvzeta sam njena esenca. Ostane samo lupina in suha forma. Hegel je ravno ta nasprotja, ki so potrebna za dialektiko kot tako, združil v absolut. In ta je En in je Večen in je Vse. Hegel je naslednja žrtev.

 

P.S. O filozofskih sistemih pravi Urbančič, da obstaja filozofija v pravem pomenu besede od Platona do Hegla. Po Heglu filozofije ni več. Sam je res. Po Heglu se je že takoj z Marxom začel dialektični materializem, Schopenhauer tudi poudarja filozofijo življenja in ne neba, prav tako Nietzsche z ostro kritiko klasične metafizike in onstrancev. 20. st. se začne s fenomenologijo, ki v tem smislu tudi ostaja strogo tustranska s Heideggrom načelu in se nadaljuje z eksistencializmom, ki je pa ipak utelešenje individualnosti, ko meso postane meso. Tudi francozi nočejo slišat nič o duhu... tko, da je že počasi čas, da spustimo duha iz steklenice. Buuuuu

 

Ful dobro napisano. Bolj ko berem Adorna, bolj mi je všeč. Najbrž tudi zato, ker izhaja tudi iz Schopenhauerja. Vsaki akcidenci je odvzeta substanca...in vsaka znanstvena paradigma misli, da ima le ona substanco.

Ali se bo potrebno vrniti k metafiziki? K sholastikom? Ali pa vsaj do Hegla....bomo videli, kaj bo Kobe rekel drugo leto.

Fajn je tudi brati Adornova razmišljanja o etiki, kjer je, kot Schopenhauer, na strani teze, da etika izhaja iz sočutja. Povsem na drugi strani sta Sade in Nietzsche, za katera je sočutje samo slabost. Spinoza pa je nekje na sredini, ker pravi, da je sočutje sicer človečnost v neposredni obliki, ampak slabo in nekoristno. Ostane mi samo še problem, kako misliti skupaj Lacana in Schopenhauerja pri tem vprašanju.

[Antoninus]

http://www.nepalelectionportal.org/images/party-symbol/hand-holding-torch.jpg

 

Even though it singes the wings of a gnat,

light is still light!

And even if stung by the angriest of wasps,

I will not let it go!

 

Lavater

[nimbus]

Po eni strani je cel naš svet že metafizičen. Samo zadnjih dvesto let uporabljamo besedo znanost namesto metafizike. Označevalec se menja, označanec ostaja nespremenjen. To bi imel Žižek sigurno kakšno fajno idejo na to temo. Primer metanja kovanca. Znanost pravi, da če imamo dovolj poskusov, da se pri polovici primerov ustavi pri cifri in pri drugi polovici pri grbu. Zato pravijo, ko vzameš kovanec prvič v roko in ga zalučaš v zrak, da je verjetnost 50 proti 50. Po drugi strani je pa znanost povsem deterministična. Newtonovi zakoni, relativnostna teorija, kemija, biologija... vse kar te znanosti počnejo je, da za nastalo stanje ugotavljajo njihove vzroke in s ponavljanjem teh vzrokov eksperimentalno opazujejo spreminjanje materije, medsebojne vplive pri različnih pogojih itd. Ampak takoj, ko pa pridejo dovolj globoko, da ne vidijo več naprej, ups, se pri priči poslužijo statistike. Opazujejo atom, opazujejo protone, nevtrone, elektrone, opazujejo kvarke (recimo v tem pospeševalniku), ko pa pridejo na raven diskretnih količin energij, vpeljejo pa statistiko. Kvantna mehanika je verjetnostna teorija. In enako je pri metanju kovanca. Ni 50 proti 50, temveč je odvisno kako močno, pod kakšnim kotom vržemo kovanec, koliko piha veter, koliko je kovanec težak, kako uniformno je porazdeljena njegova teža preko celotne oblike itd, bla, bla, bla. Problem butterfly efekta. Ko človek ne more nadzirati vseh parametrov, se posluži statistike. Vse lepo in prav. Za praktično življenje preskrbovanja in priskrbovanja to seveda pride prav, vendar to nima nič z resnico. Tu vidim podoben problem, kot je problem prava. Tudi pravo, kot popolnoma umetna tvorba, lahko ustvari mir med ljudstvi, ne more pa posredovati nikakršne resnice. In znanost je ustoličena na kraljevsko mesto človekove dejavnosti ravno zaradi njene koristnosti. V svojem temelju je pa metafizična. Obstajajo aksiomi, ne obstaja pa dokaz. Človek je vedno tako, tako. Vse si interpretira tako, da je njemu prav. S tega stališča je vrnitev k metafiziki že skoraj nujna.

 

[mako106]

Vse si interpretira tako, da je njemu prav

bog naj nas usliši...da bi enkrat res bilo tako za vsakega...po njegovo

[mako106]

In je psihiater in tudi diagnoze postavlja glede na izid kock...

glede na njihovo poznavanje človeške psihe...si bolj zanesljive variante še itak noben od njih ni zmislil

[mako106]

Ampak on je bil dosleden. Je tudi svojo usodo obravnaval tako.

saj so vsi psihiatri dosledni...glede na svoje znanje psihiatrije...vedno kocko mečejo

[mako106]

človeška psiha je preobsežna...za njihovo verjetje v nas...pač mečejo kocke...nonstop....pod krinko znanja seveda

[Antoninus]

V svojem temelju je pa metafizična. Obstajajo aksiomi, ne obstaja pa dokaz. Človek je vedno tako, tako. Vse si interpretira tako, da je njemu prav. S tega stališča je vrnitev k metafiziki že skoraj nujna.

 

Če najdemo kavzalno zvezo, potem, če si znanstvenik, pravimo, da smo stvar pojasnili. V resnici smo se samo naučili, kakšen učinek da določen efekt...Kaj pa so stvari same in zakaj so take kot so? Qualitas occulta so rekli sholastiki. Če vem, s kakšnim gracitacijskim pospeškom pad ekamen na tla, če vedno ne vem, kaj je gravitacija in zakaj je takšna kot je in kaj drugega.

[nimbus]

Če najdemo kavzalno zvezo, potem, če si znanstvenik, pravimo, da smo stvar pojasnili. V resnici smo se samo naučili, kakšen učinek da določen efekt...Kaj pa so stvari same in zakaj so take kot so? Qualitas occulta so rekli sholastiki. Če vem, s kakšnim gracitacijskim pospeškom pad ekamen na tla, če vedno ne vem, kaj je gravitacija in zakaj je takšna kot je in kaj drugega.

 

Ja, tako Nietzsche kritizira znanost. Pravi, najprej počakamo, da se naredi to ali ono, šele potem si pa to uskladimo z našo spoznavno zmožnostjo, tj. uokvirimo v našo zavest. Kot da bi nekaj neskončnega stlačili v nekaj končnega. In dejansko je tako. Določenemu dogodku sledimo z vzroki le tako dolgo, dokler ga zadovoljivo (za neše končne pojme) ne opišemo. Potem je razglašen na spoznanega. Basta. Itak pa vemo, da gre naše propozicijsko razumevanje samo do določene globine, potem se pa ustavi. Pol pa zatrokira, zakuha, processor overload.

Ni ga znanstvenika na tej kugli, ki bi znal povedat kaj je gravitacija in se ne bi zapletal samo v to, kako deluje. To je res lep primer.

 

[nimbus]

antoninus, če se boš kdaj heideggra lotil ti za uverturo priporočam njegovo knjižico iz zbirke radical thinkers. sem jo ravnokar prebral. sicer v uvodu piše, da ni bazirano na sein und zeit-u ampak je vseeno lepo napisana njegova pozicija. predvsem je napisana z našimi besedami in uokvirjena v naš svetovni nazor. ker včasih imam občutek, da je h. mislil predvsem s kategorijami heraclita in podobnih. kot starodobnik z moderno preobleko. stratka te knjižice so ful tanke, dobrih sto strani v žepnem formatu in so tko za preobed čisto okusne.

 

niso pa to vineršnicli... itak...

 

[Antoninus]

antoninus, če se boš kdaj heideggra lotil ti za uverturo priporočam njegovo knjižico iz zbirke radical thinkers. sem jo ravnokar prebral. sicer v uvodu piše, da ni bazirano na sein und zeit-u ampak je vseeno lepo napisana njegova pozicija. predvsem je napisana z našimi besedami in uokvirjena v naš svetovni nazor. ker včasih imam občutek, da je h. mislil predvsem s kategorijami heraclita in podobnih. kot starodobnik z moderno preobleko. stratka te knjižice so ful tanke, dobrih sto strani v žepnem formatu in so tko za preobed čisto okusne.

 

niso pa to vineršnicli... itak...

 

Kaj pa Femonenologija od Hribarja? Je v redu za uvod? Ti se pa oglasi v lj kaj (samo ne naslednji teden, ker me ni), ker imam nekaj zate.

[Iknee]

Po eni strani je cel naš svet že metafizičen. Samo zadnjih dvesto let uporabljamo besedo znanost namesto metafizike. Označevalec se menja, označanec ostaja nespremenjen. To bi imel Žižek sigurno kakšno fajno idejo na to temo. Primer metanja kovanca. Znanost pravi, da če imamo dovolj poskusov, da se pri polovici primerov ustavi pri cifri in pri drugi polovici pri grbu. Zato pravijo, ko vzameš kovanec prvič v roko in ga zalučaš v zrak, da je verjetnost 50 proti 50. Po drugi strani je pa znanost povsem deterministična. Newtonovi zakoni, relativnostna teorija, kemija, biologija... vse kar te znanosti počnejo je, da za nastalo stanje ugotavljajo njihove vzroke in s ponavljanjem teh vzrokov eksperimentalno opazujejo spreminjanje materije, medsebojne vplive pri različnih pogojih itd. Ampak takoj, ko pa pridejo dovolj globoko, da ne vidijo več naprej, ups, se pri priči poslužijo statistike. Opazujejo atom, opazujejo protone, nevtrone, elektrone, opazujejo kvarke (recimo v tem pospeševalniku), ko pa pridejo na raven diskretnih količin energij, vpeljejo pa statistiko. Kvantna mehanika je verjetnostna teorija. In enako je pri metanju ovanca. Ni 50 proti 50, temveč je odvisno kako močno, pod kakšnim kotom vržemo kovanec, koliko piha veter, koliko je kovanec težak, kako uniformno je porazdeljena njegova teža preko celotne oblike itd, bla, bla, bla. Problem butterfly efekta. Ko človek ne more nadzirati vseh parametrov, se posluži statistike. Vse lepo in prav. Za praktično življenje preskrbovanja in priskrbovanja to seveda pride prav, vendar to nima nič z resnico. Tu vidim podoben problem, kot je problem prava. Tudi pravo, kot popolnoma umetna tvorba, lahko ustvari mir med ljudstvi, ne more pa posredovati nikakršne resnice. In znanost je ustoličena na kraljevsko mesto človekove dejavnosti ravno zaradi njene koristnosti. V svojem temelju je pa metafizična. Obstajajo aksiomi, ne obstaja pa dokaz. Človek je vedno tako, tako. Vse si interpretira tako, da je njemu prav. S tega stališča je vrnitev k metafiziki že skoraj nujna.

 

 

 

Znanosti se zatakne na dveh nivojih- pogosto hkrati: v globini in kompleksnosti (slednje je zelo izrazito pri bioloških znanosti) - je pa to dvoje sploh v bioloških sistemih povezano. Pri bioloških znanosti raziskovati v globino pomeni iti v detajle sistema, ker pa so vsi biološki kompleksni in odprti se znanstvenik znajde pred hudo zagato: dokazati vzrok in posledico tako, da bo dokaz veljaven v okviru obstoječe znanstvene paradigme, to pa pomeni, da mora biti poskus izveden v kontroliranih pogojih - torej s končnim številom znanih spremenljivk. V praksi raziskovanja v globinah sistemov (npr. na znotraj-celičnem, molekularnem nivoju) to pomeni, da ne gre drugače, kot da sistem (npr. celico ali celo posamezne encime in njihove substrate...) izoliraš in izvedeš poskus v epruveti, kje so ti ti nivoji dostopni in lahko kontroliraš pogoje. Tak poskus je veljaven v okviru znanstvene paradigme in lahko članek objaviš. Toda za to si moral žrtvovati kompleksnost sistema - in se zdaj pojavi zoprno vprašanje, koliko sploh tvoja dognanja odražajo dogajanje v naravnem sistemu - noben naravni sistem namreč ne more preživeti v izolaciji od okolja, število povezav v naravi je neizmerljivo in tako prepleteno, toliko izmenjav se dogaja hkrati, da ni mogoče poiskati zanesljivih vzročno -posledičnih povezav. V bioloških sistemih vsak vzročno-posledični opis nujno pomeni omejitev pogleda na določeno raven in ignoriranje povezanosti in so-odvisnosti različnih ravni. V praksi to pomeni hude probleme (npr. genski inženiring, ki ignorira prav te povezave in so-odvisnosti). Iskanje vzročno posledičnih povezav v biološki znanosti je pravzaprav nesmisel - te dejansko sploh ne obstajajo - gre za soodvisnostne in ravnotežne povezave, ne za vzročno posledične. Statistika v znanosti (še zlasti v bioloških znanostih) je pa sploh orodje z zelo omejenim dosegom, ki pove zelo malo, odpira pa polje poljubnim razlagam (da ne rečem manipulacijam), sploh ko zadeva pride v "laične" kroge. Domet statistike se konča pri "ugotovitvi" o tem, koliko (kako močno) sta dva pojava povezana, ne pove pa seveda ničesar o vzročno-posledični povezavi, pa še pri ugotovitvi o povezanosti pojavov seveda statistika ne pove ničesar o tem, na kateri ravni sta pojava povezana.

Mislim, da je znanost, vsaj kar se tiče kompleksnih sistemov, izčrpala moči svojih orodij, najbrž se bomo res ozrli proti metafiziki.

[Antoninus]

Kdor ne verjame, da je znanost v bistvu ideologija in arbitraren konstrukt, naj bere Foucaulta, še raje pa Struktura znanstvenih revolucij od Kuhna.

[mako106]

in kaj naj berejo tisti...ki verjamejo v ideologijo znanosti...rdečo kapico...al kaj

[Antoninus]

in kaj naj berejo tisti...ki verjamejo v ideologijo znanosti...rdečo kapico...al kaj

Rdeča kapica je preveč advanced. Lahko začnejo s šolskimi učbeniki.

[Iknee]

Kdor ne verjame, da je znanost v bistvu ideologija in arbitraren konstrukt, naj bere Foucaulta, še raje pa Struktura znanstvenih revolucij od Kuhna.

 

 

Ja, in seveda ima znanost heretike in odpadnike, tako kot se spodobi za vsako ideologijo, ki kaj da nase . Recenzija Sheldrakove knjige "A new science of life" (teorija morfogenetskih polj) v najnaj znanstveni reviji Nature se je glasila takole: "This infuriating tract ... is the best candidate for burning there has been for many years." (resno, ne ironično)

[Antoninus]

Ja, in seveda ima znanost heretike in odpadnike, tako kot se spodobi za vsako ideologijo, ki kaj da nase . Recenzija Sheldrakove knjige "A new science of life" (teorija morfogenetskih polj) v najnaj znanstveni reviji Nature se je glasila takole: "This infuriating tract ... is the best candidate for burning there has been for many years." (resno, ne ironično)

Ja, večina znanstvenikov si želi objektivno znanost, zato zavračajo vse bolj interpretativne pristope. Bolj na margini je tudi npr. Sapir-Whorfova hipoteza, ki je bolj 'mila' od Sheldraka - pove samo, da različne kulture različno zaznavajo svet, zato nam objektivni svet ni znan. Pa tudi tega nočejo slišati.

[mako106]

Rdeča kapica je preveč advanced. Lahko začnejo s šolskimi učbeniki.

se globoko strinjam...kdor razume rdečo kapico...razume marsikaj...kdor pa razume šolske učbenike...ne razume...nič

[nimbus]

Kaj pa Femonenologija od Hribarja? Je v redu za uvod? Ti se pa oglasi v lj kaj (samo ne naslednji teden, ker me ni), ker imam nekaj zate.

 

Do Hribarja še nisem prišel. Po sili nujnice sem bral kar originale. Fenomenologijo bom pa pustil za drugo leto. Preveč stvari naenkrat in nimbus je že tko al tko mal bolj počasen. Se zmenva ja, imam jaz tut nekaj zate.

Rdeča kapica je pa res way too advanced.

 

 

Znanosti se zatakne na dveh nivojih- pogosto hkrati: v globini in kompleksnosti (slednje je zelo izrazito pri bioloških znanosti) - je pa to dvoje sploh v bioloških sistemih povezano. Pri bioloških znanosti raziskovati v globino pomeni iti v detajle sistema, ker pa so vsi biološki kompleksni in odprti se znanstvenik znajde pred hudo zagato: dokazati vzrok in posledico tako, da bo dokaz veljaven v okviru obstoječe znanstvene paradigme, to pa pomeni, da mora biti poskus izveden v kontroliranih pogojih - torej s končnim številom znanih spremenljivk. V praksi raziskovanja v globinah sistemov (npr. na znotraj-celičnem, molekularnem nivoju) to pomeni, da ne gre drugače, kot da sistem (npr. celico ali celo posamezne encime in njihove substrate...) izoliraš in izvedeš poskus v epruveti, kje so ti ti nivoji dostopni in lahko kontroliraš pogoje. Tak poskus je veljaven v okviru znanstvene paradigme in lahko članek objaviš. Toda za to si moral žrtvovati kompleksnost sistema - in se zdaj pojavi zoprno vprašanje, koliko sploh tvoja dognanja odražajo dogajanje v naravnem sistemu - noben naravni sistem namreč ne more preživeti v izolaciji od okolja, število povezav v naravi je neizmerljivo in tako prepleteno, toliko izmenjav se dogaja hkrati, da ni mogoče poiskati zanesljivih vzročno -posledičnih povezav. V bioloških sistemih vsak vzročno-posledični opis nujno pomeni omejitev pogleda na določeno raven in ignoriranje povezanosti in so-odvisnosti različnih ravni. V praksi to pomeni hude probleme (npr. genski inženiring, ki ignorira prav te povezave in so-odvisnosti). Iskanje vzročno posledičnih povezav v biološki znanosti je pravzaprav nesmisel - te dejansko sploh ne obstajajo - gre za soodvisnostne in ravnotežne povezave, ne za vzročno posledične. Statistika v znanosti (še zlasti v bioloških znanostih) je pa sploh orodje z zelo omejenim dosegom, ki pove zelo malo, odpira pa polje poljubnim razlagam (da ne rečem manipulacijam), sploh ko zadeva pride v "laične" kroge. Domet statistike se konča pri "ugotovitvi" o tem, koliko (kako močno) sta dva pojava povezana, ne pove pa seveda ničesar o vzročno-posledični povezavi, pa še pri ugotovitvi o povezanosti pojavov seveda statistika ne pove ničesar o tem, na kateri ravni sta pojava povezana.

Mislim, da je znanost, vsaj kar se tiče kompleksnih sistemov, izčrpala moči svojih orodij, najbrž se bomo res ozrli proti metafiziki.

 

Lepo napisano. Ko si napisal o kontroliranih poiskusih v laboratorijih bi dodal samo naslednje... s tem, ko določen pojav oz. stvar opazujemo v kontroliranem eksperimentu, ga v bistvu vidimo tako, kot si ga sami želimo videti oz. tako kot pravi tisti znani rek, da zaljubljenca drug v drugem vidita predvsem svojo lastno projekcijo, sliko. S Kantovimi besedami bi rekli, da spoznavamo v pojavu le tisto, kar smo predhodno vanj že sami položili, ker ga spoznavamo z določenim, nam inherentnim instrumentarijem. Heidegger bi se pa popolnoma uprl in bi samo skomigal z rameni ter dejal... dragi moji znanstveniki, pustite stvari, da se "reka" po svojih atributih in se odpira nasproti univerzumu iz nje lastnih principov. Je pa ena stvar še vedno na mestu. Z znanstvenim raziskovanjem si človek olajša bivanje na svetu. Materijalno bivanje. Bivanje po mesu. Ravno zato, ker je znanost reducirana na materijal nam pomaga do te mere. In to je vse ok. Problem nastane, ko nam materijalna tehnologija postane vsakodnevna mantra v službi libida s ciljem profita. Zato v znanosti NI resnice, Je pa komfortnost.

 

[mako106]

Do Hribarja še nisem prišel. Po sili nujnice sem bral kar originale. Fenomenologijo bom pa pustil za drugo leto. Preveč stvari naenkrat in nimbus je že tko al tko mal bolj počasen. Se zmenva ja, imam jaz tut nekaj zate.

Rdeča kapica je pa res way too advanced.

bo verjetno zato advanced...ker jo vsi razumejo....za razliko od hribarja...in fenomenologije

[nimbus]

stavek začneš tako in samo tako, da se sklada s svojim koncem, ki ga hočeš posredovat. daješ videz, da nekaj govoriš, poveš pa nič. torej hermenevtika. ker je rdeča kapica way too advanced, ravno zato in samo zato, je večina ne razume. a vidiš, sej ni tolk težko.

 

[mako106]

stavek začneš tako in samo tako, da se sklada s svojim koncem, ki ga hočeš posredovat. daješ videz, da nekaj govoriš, poveš pa nič. torej hermenevtika. ker je rdeča kapica way too advanced, ravno zato in samo zato, je večina ne razume. a vidiš, sej ni tolk težko.

 

saj se učimo...da lažje živimo

[nimbus]

saj se učimo...da lažje živimo

 

ok, naj ti bo

.

.

.

k si glih ti a ne.