moja zgodba

[mojca-reza]

Ti seda pri meni spiš...jaz pa pišem....zopet piše,tokrat življensko resnično zgodbo iz srca....ne upam si iti spat,se stisniti k tebi,ker potem...potem se ne bi zbudila in potem te ne bi zbudila ob 5:40,kot sem obljubila...zato pišem,vendar tokrat samo za te.Za spomin,bilo je lepo,današnji večer,noč je bila nepozabna,kar groza me je...še dobrih deset minut in sanje bodo postale resničnost...ostala bom sama,z solzami v očeh,z veliko praznino in bolečino v srcu...trpim,hudo mi je,lahko bi bila srečna,vem da bi lahko bila,samo je vse odvisno od tebe,ti pa se bojiš,kot da ne bi verjel mojim čustvom,najini sreči...zakaj ne....? Tudi midva si jo zasluživa,saj sva dovolj trpela,zasluživa si jo skupaj,samo korak je potreben naprej,a tega se bojiš,ni pa te strah misli,da bi bil celo življenje nesrečen ob nekom,ki te ne osreči,ne zapolnjuje,ne zadovolji,ob njem se ne počutiš popolno...strah pa te je stopiti nasproti sreči...zanimivo...a veš kako dolgo je življenje...? In cel čas biti z nekom,z katerim se ne počutiš popolnega,ga ne ljubiš kot bi ga mogel,te ne osreči,zadovolji,težko,težje je tako življenje,kot pa napraviti korak,korak,za katerega ti ne bi bilo žal.Ko boš odišel...mi bo hudo,trpela bom in ko bom spoznala,da si prešibak,da bi se odločil,bom odšla,za vedno,nikdar več se ne bova videla,nikdar,takrat pa te prosim samo eno stvar,izbriši najine spomine,če ne boš preveč trpel,ko boš spoznal,kakšno napako si naredil...bodi srečen-TI,samo to ti želim in kar počneš ,te pelje v pogubo in ko boš spoznal,bo prepozno,potem ti bo žal,potem boš še bolj trpel,kot sedaj,kot bi,če bi naredil ta korak...

Ne pozabi...LJUBIM TE...tvoja Mojca.

 

 

 

MOJA ZGODBA…

 

 

Začelo se je pred davnimi tridesetimi leti…ko je na svet prijokala deklica…deklica rjavih oči,rojena mesec dni prezgodaj,komaj 2.500 kil težka in 45 cm velika….vendar močnega glasa…glasa,ki je dal vedeti,da se ne da,da se bo boril…Že sam prihod na ta svet,ji ni dal veliko upanja….nima razvitega požiralnika…ne bo preživela,je bila njena diagnoza,njena mati je obupala,že so se pogovarjali,kako bodo otroka pokopali,kje….a otrok se ni dal,hotel je živeti in rastel,babica ni obupala…ne dam svoje vnukinje,borili se bomo za njo,borili,bila je borbena kot Jaz.Ni poznala svoje bolečine,trpljenja,vse to je skrivala pred drugimi,za nasmehom,kot Jaz…sedaj

In tako je iz deklice,ki je bila zapisana smrti zrasla dekla,dekla,ki je iskala samo toplino,ljubezen…

Že kot otrok,so mi dali vedeti,da sem bila ustvarjena samo zaradi premoženja,zaradi garancije,da se bo moja mati nekoč ,na moj račun potegnila iz revščine.Moj oče je bil bogat,imel je veliko podjetje,edino v mestu in mama je to izkoristila z menoj,Jaz sem bila garancija za boljšo prihodnost…vendar ni pomislila,da v življenju ni vedno tako, kot načrtujemo.Mene je imela,našla si je drugega,mojega očima,očima,ki se nikdar ni hotel biti oče,ni se hotel vtikati,bil je copata,mama pa stroga ženska,ki je vedela,kaj hoče in kje bo dobila.A pri njem ni,premalo je bil močan za njo.Ona je bila močnejša.Leta so minevala in jaz sem rasla v nesamozavestno deklico,katera si je vedno želela samo ljubezni razumevanja in nežnosti,pa nikdar ni dobila,mama je bila stroga,trdega srca,ni poznala lepe besede,objema,po katerem sem jaz tako hrepenela,vedno je bilo vse uradno,brez čustev,če si jokal,si bil mehkužen in takih ljudi ni marala.

Ko sem imela slabih petnajst let sem spoznala očeta,pravega očeta,poiskal me je in me našel.Bil je moja kopija,kot moj brat dvojček,isti videz ste želje,isti okus,tako sva si bila podobna,mama,pa ko je zvedela,da se na skrivaj dobivam z očetom je znorela…«pusti tega pijanca,itak je vse zapravil,iz rit ti bom zbila njegovo kri«je vpila…a brez uspeha,na skrivaj sva se dobivala,bila srečna skupaj,dokler ni iznenada umrl…nepričakovane smrti v komaj 39 letu.Bilo mi je hudo,trpela sem,a mama,ni razumela,ni hotela,ni ga marala«itak je vse zapravil« je govorila.A meni je bilo vseeno,važno je, da sem bila srečna z njim,da mi je dal tisto,kar mi mama ni do sedaj-ljubezen razumevanjein nežnost,a je umrl,prehitro zapusti ta svet,takrat,ko sem ga najbolj rabila.Jokala sem za njim,jokala do onemoglosti,pa ni nič pomagalo,ne bo ga več nazaj,nikdar,ne bo se vrnil,a jaz,jaz bomo stala sama,z mamo,ki ni razumela kaj je to ljubezen in nežnost.To se mi še danes pozna…

Leta so tekla in kmalu sem bila stara 18 let,komaj sem dočakala,da bom lahko potem zapustila svoje gnezdo in ušla maltretiranju svoje hladno srčne,nerazumevajoče matere.Prvi,ki me je hotel,me je dobil…brez ljubezni sem odšla od doma,v skupno življenje v upanju….pa ni bilo tako,on je čutil,vedel,nisem mogla skrivati.Rodila sta se nama,dva prečudovita otroka,a kaj ko nisva bila srečna,ni bilo ljubezni,vsaj z moje strani.Trpela sem,čedalje bolj.Saj sem se trudila,a ni šlo,ni,čustev ne moreš skrivati on je to vedel,čutil,bolelo ga je,trpel je,začel je piti,postal ljubosumen,nasilen,na koncu sem odšla…z otroci.

Najemniško stanovanje je bilo drago,plača slaba,možnosti za preživetje na dnu,nikakršne,dokler se nisem odločila za usoden korak…Hčerko naj ima mama,sina on,jaz pa delati na špedicijo,kjer bom upam vsaj toliko zaslužila,da si bom nekaj ustvarila,nekaj kar bo mojega,samo mojega-dom

Kar nekaj let sem prebila za volanom….vmes sem spoznala človeka,s katerim sva imela kmetijo,a je zbolel…našla sem ga mrtvega-noseča.Vse sem pustila,odšla v svet v novo borbo za življenje,borila sem se,da bom dokazala,da sem vredna razumevanja,ljubezni, a vse ni bilo tako preprosto.

Delala sem cele dneve in noči,borila sem se,a s tem sem začela zgubljati,tisto,kar mi je največ pomenilo…moja otroka!Odvadila sta se me,saj ne da jima zamerim,niti približno,bila sta majhna,a bolelo je kljub temu,in še vedno boli.To vem samo jaz kako,jaz,ki sem si jima odpovedala,zato,ker sem vedela,da nisem jima sposobna nuditi normalno življenje,življenje,kot ga imajo drugi otroci.

Leta so minevala,delala sem na polno in spoznala človeka,v katerega sem se zaljubila.Skupaj si bova ustvarila življenje,srečna sem z njim,razume me,res, da ne zna dati razumevanja in nežnosti,zato pa so prevladovale druge stvari,drugi dejavniki.Garala sva ,da sva si v nekaj pičlih letih ustvarila dom,seveda je moja želja bila,da bi se to čim prej zgodilo,da bi lahko večja dva otroka k sebi pripeljala in nama je uspelo,imela sva vse.Zraven sva dobila hčerko.Res ,da sva se za njen obstoj močno trudila,vendar nama je uspelo,čeprav se je rodila v sedmem mesecu,je takšen borec kat jaz,ne da se,bori se,za boljši jutri,za življenje.

A potem se je začelo,mož se je spremenil,postal je ljubusumen,napadalen,nasilen,imel je druge….dve leti in pol sem se borila,da sem zbrala dovolj moči….,da sem vse pustila in ga zapustila,bilo je težko,še vedno je.

Odšla sem tisti dan,ko sem mislila,da bom umrla…bala sem se,zelo,zase in za najino majhno hčerko.Vse sem pustila,samo,da bi imela mir,odšla v drugo mesto,daleč stran od njega,pa me je našel in mi grenil življenje,grozil,jaz pa sem hotela samo mir.Ugrabil mi je hčerko in kar nekaj časa je trajalo in kar nekaj neprespanih noči je bilo,dokler sodišče ni odločilo,da je otrok moj.Našla sem si zaposlitev za sedem ur na dan,ker so pač tudi naši uradniki tako zahtevali,drugače,damo otroka v začasno rejništvo.

A jaz je ne dam,borila se bom,kot vedno,bolelo me je dejstvo,da me ni imel rad,da me je samo izkoristil,lagal,že od prvega dne,jaz,jaz pa sem od njega hotela in si želela samo ljubezen,nežnost in razumevanje.Vse sem mu dala,kar sem bila sposobna ,borila sem se,a zaman…zgubila se,ostala brez vsega,z eno navadno zaposlitev,pri kateri sem zaslužila komaj za najemnino,za račune je že zmanjkalo.čeprav imam nekje hišo,hišo ki je napisana name,avto in celo malo premoženje,mi to zaenkrat še nič ne pomaga,še ni urejeno,pač naši sodni mlini počasi meljejo…

V tem času sem spoznala človeka….človeka,v katerega sem se zaljubila…podobno preteklost ima kot jaz,a kaj ko sempri njem »druga »violina.Takoj sva se ujela,bila srečna eden z drugim,usojena eden za drugega,pri njem sem dobila nežnost, razumevanje,ljubezen…bila sva srečna…a on je tako dobrega meni,čeprav se je poslovil od mene,se je vrnil v moj objem,v mojo posteljo,kjer sedaj spi,dal mi nežnost in razumevanje,ljubezen…a kaj,ko se bo kmalu dan začel,dan,ki bo oznanil,da je kljub temu še vse po starem in bo konec lepega.Zakaj ne moreva biti srečna skupaj,ko vem da z njo ni…?Zakaj,pa tako malo prosim,samo ljubezen,nežnost in razumevanje,samo to in nič drugega.In vem,da bi lahko to imela skupaj,če bi se on le odločil…v mojo-najino korist,potem,potem bi mu dala vse,srečna bi bila…

Za vedno.

[mojca-reza]

Upam da me ne boš narobe razumela, vzemi kako dobro knjigo o jogi al od dalaj lame pa preberi si malo, kaj vzhodnjaška modrost poreče o vseh teh problemih v življenju, s katerimi si se soočila in se kot vidim še zmeraj...

Vzorci ki nam jih vcepi razmišljujoče telo ki nas kot dušo gosti so premočni, zmer in znova ponavljamo iste napake ne moremo jim ubežati, ker so del našega vsakdanjika, so kakor cev za kisik na intenzivnem oddelku...

 

Pomoči tukaj ni, ker je ne rabiš, ker iščeš to kar dobiš, tako počnemo vsi..

imenujmo to karma al pa usoda tko je in nič drugač... bodi srečna da imaš vsaj zdrave otroke, pa iz prizme tistih ki ne morejo zanosit,da jih vsaj maš, pa da si zdrava, pa da lahko najdeš partnerja, da nisi pohabljena ipd..

če pogledaš s te prizme ti bo veliko lažje...

 

Če pa se primerjaš s tistimi ki se jim v življenju cedita lipov med in alpsko mleko pol pa....

Lep pozdrav...hvala za tvoj komentar...vendar nisem zdrava,in enega otroka imam z cerebralno paralizo,enega pa ,ki čaka na umeten mehur....tako da...

 

Poslala sem,ker pač rada pišem,sploh kadar sem zelo srečna ali pa zelo žalostna.Ravno sem napisala spet nekaj.Rada bi delila z vami.

 

Lahko bi bila srečna…

 

 

Solze polzijo po licih, srce se trga na tisoče malih koščkov….zakaj, zakaj se mora ravno meni to zgoditi, zakaj, ker mislijo, da že imam utrjeno kožo in bom lažje prenesla?

Ne bom pozabila, kako je bilo, ko sem ga prvič videla…

 

Bil je deževen dan, obljubila sem prijateljici in njenemu možu, da bom šla z njima na kavo, k sorodniku. In ko sem vstopila v njegovo hišo in ga prvič zagledala, me je spreletelo, bila je ljubezen na prvi pogled.

Že drugi dan sva bila cel čas v stiku na računalniku in telefonu, iz dneva v dan, sva več komunicirala…dokler ni čez nekaj dni prišel, meni. Takrat sva se prvič poljubila. Bilo je čarobno. A drugi dan je zopet prišel, takrat sva se predala strasti. Ah, sploh nisem vedela, da je človek sposoben toliko čustev, da lahko kaj takega občutiš. Njegove roke, poljubi, njegovo telo…bila so nebesa na zemlji. Zaspala sem v njegovem objemu, z njegovimi poljubi na čelo. Kot v sanjah. Kako to, da se že takrat nisem zavedala, da to ne more biti resnično, da je prelepo, da bi bilo res. Potem ne bi danes trpela.

Ampak takrat je bilo preveč lepo, da bi pomislila, na trpljenje.

Vsak trenutek sva izkoristila za to, da sva se videla…potem sem izvedela…

» Nisi edina,še ena oseba obstaja v mojem življenju…«

Nisem mogla verjeti. A mi je rekel, naj ne skrbim, saj si ne predstavlja življenja z njo, ne vidi prihodnosti z njo, ni srečen z njo.

» Povedal ji bom zate, za naju. »

Dobro. Malce me je še skrbelo, samo ne več dolgo, saj sem se počutila varno, srečno, bilo nama je lepo. Predstavil mi je hčerki iz prvega zakona, skupaj smo odšli na kosilo, imeli smo se lepo, hčerke sta me sprejeli, kot prijateljico,bila sem srečna, saj sem se zelo bala, da me ne bosta sprejeli.

Zadnjo soboto,sva se odločila, da gremo z mojo prijateljico in njenim možem skupaj ven-nekam. Šli smo v eno gostilno, kjer sva z mojim igrala biljard in pikado. Potem smo šli plesat. Bilo je prelepo….plesala sva, se objemala in poljubljala kot dva najstnika, bila sem srečna, preveč srečna, da bi bilo lahko res, a takrat tega še nisem vedela.

Ko smo bili že pošteno utrujeni, sva odšla k meni domov, kjer sva se ljubila in v objemu zaspala. Zjutraj sem nama skuhala kavo, potem sva šla še malce na sprehod. Okoli poldneva se je poslovil.

Zvečer pa me pokliče, da naju je nekdo videl in povedal njegovi. Priznal ji je, ni skrival ničesar…

Dobila sem upanje, sedaj bom pa edina v njegovem življenju, samo jaz, ne bo ga treba deliti…

Ampak njegove besede so me streznile, razočarale, postavile na hladno, prizadele…

» Jutri grem na teren za štiri dni,bom premislil, kaj bi rad, zaenkrat si želim samo mir!«

» Če mi bo ona oprostila…ne vem no…ne znam si predstavljati prihodnosti z njo, ampak…«

Kje pa sem ostala jaz? Nama ni bilo lepo, nisva bila srečna? Na to pa ne pomisli, da bi si ustvaril prihodnost z menoj? Nekaj sem spustila sedaj tu. Mene sploh ni omenil, kot da midva ne bi obstajala!? Nisem mogla verjeti. Dobro sem si mislila, sedaj je zmeden, jutri, jutri bo drugače, boljše…

Dopoldne sem ga odšla gledati od daleč, kako odhaja na teren, hotela sem ga samo videti, od daleč, saj sem vedela, da ga drugače ne morem, zaradi službe same že. Zvečer, pa sem si mislila, pa me bo poklical, ker me bo pogrešal…

A me ni poklical, niti na sporočilo ni odgovoril, skrbelo me je. Se mu je slučajno na poti kaj zgodilo?

Odločila sem se, da ga pokličem, da bom videla, kako in kaj.

Javil se je in potem mi je rekel… »Če mi bo oprostila, bom ostal z njo…ali pa tudi ne, kako naj ti rečem, rad bi , da se odmakneš, rad bi bil sam…ne vem, poskusi si urediti življenje brez mene, no ne vem, moram premisliti, kaj bi sploh rad, trenutno vem , da hočem mir.« « Ne vem kaj bom storil…«

Njegove besede so me zarezale, kot britvica. Ali ni bil še niti ne štiriindvajset ur nazaj z menoj v postelji, srečen, nasmejan, mislil o najini prihodnosti, mi govoril, da me ima rad, da me ljubi?

Kaj se je zgodilo, kaj se je spremenilo?

Samo toliko sem zbrala moči in energije, da sem mu rekla: » Prav, če tako hočeš.«

Prekinila sem, in se sesedla, solze so se ulile in začela sem se spraševati ali sem sanjala, kako sem bila srečna ali sanjam sedaj?

Do tega trenutka sedaj, še nisem ugotovila!

 

 

27.2.07

mojca

[Guest sstane]

Tvoja zgodba je morda zate bridka, meni pa zanimiva, ker je to zgodba življenja, ki jo preživljajo mnogi.

Piši

[Sebastjan]

[FixMinze]

Zakaj pa vse skupaj ne pošlješ v kurac in začneš živet samozadostno življenje, ki bo v tvoj svet prineslo samozadostnega človeka točno takrat, ko ga sploh ne boš potrebovala in še manj želela, pa bo vseeno tako olepšal tvoj že tako dovolj lep svet ?

 

Kaj pa vem ? ali se samo meni zdi,da je v tvojem besedilu zaslediti en resnično očiten vzorec želje/ljubezni/razočaranja/trplenja in spet naokoli. Celo tako očiten je, da se tebi dogaja, kar drugim povzročaš, da se ti dogaja kar drugi povzročajo tebi

[Cookie]

svašta

 

Mojca-Reza, ti si zrela za Sanjo Rozman; si odvisna od odnosov mrbit bi ti tut Rugelj lah kej pomagal, če te bo hotel vzet

 

pa tut, človk "lah obtožuje" svoje starše za zjeban lajf tja do 30-ega leta; kok je teb hudo, kaka vešča je tvoja mama, kako zelo nerazumljen je bil tvoj oče-ki ga hočeš rešiti-sedaj v podobi zafuranih tipov, ki ti prekrižajo pot v življenju

 

kot prvo, prosim, prosim, uporabljaj zaščito pr sexu, ker je skrajno neodgovorno štepat froce nedonošenim, nezrelim infantilnim, čustveno pohabljenim "očetom", ker je že mat zblojena (nima razpucano kaj je ljubezen in kaj ni, kaj je zaljubljenost, strast, sla...) ne pravim, da mam jst to razpucan sam več kot očitno je, da ti (tut) nimaš

 

poskrbi najprej zase, včlani se v skupino S. Rozmanove-res, oči se ti bodo odprle, kaj in kje delaš narobe.

 

no, lah pa tut tuky nizaš svoja jadikovanja nad usodo, ki se tako kruto igra s tvojim srčkom, ker je vse, kar si kdaj hotela, samo ljubezen, sprejetost potem bi ti naredila vse, dala zanj življenje...mislm kera beda, res

 

sm pripravljena na vse rafale o tem, kaka brezsrčna, brezčutna prasica sem

[butl]

svašta

 

Mojca-Reza, ti si zrela za Sanjo Rozman; si odvisna od odnosov mrbit bi ti tut Rugelj lah kej pomagal, če te bo hotel vzet

 

pa tut, človk "lah obtožuje" svoje starše za zjeban lajf tja do 30-ega leta; kok je teb hudo, kaka vešča je tvoja mama, kako zelo nerazumljen je bil tvoj oče-ki ga hočeš rešiti-sedaj v podobi zafuranih tipov, ki ti prekrižajo pot v življenju

 

kot prvo, prosim, prosim, uporabljaj zaščito pr sexu, ker je skrajno neodgovorno štepat froce nedonošenim, nezrelim infantilnim, čustveno pohabljenim "očetom", ker je že mat zblojena (nima razpucano kaj je ljubezen in kaj ni, kaj je zaljubljenost, strast, sla...) ne pravim, da mam jst to razpucan sam več kot očitno je, da ti (tut) nimaš

 

poskrbi najprej zase, včlani se v skupino S. Rozmanove-res, oči se ti bodo odprle, kaj in kje delaš narobe.

 

no, lah pa tut tuky nizaš svoja jadikovanja nad usodo, ki se tako kruto igra s tvojim srčkom, ker je vse, kar si kdaj hotela, samo ljubezen, sprejetost potem bi ti naredila vse, dala zanj življenje...mislm kera beda, res

 

sm pripravljena na vse rafale o tem, kaka brezsrčna, brezčutna prasica sem

 

Zelo lepo povedano, Cookie. Mal ostro /ala Rugelj/, ampak dobro.

 

[klarus]

se strinjam s tabo cookie

 

 

 

prvo začni sebe ljubiti.....in ko boš sebe ljubila..bojo tudi drugi tebe....ker dokler imaš sama tako smopodobo....bodo tudi taki ljudje prihajal do tebe......če nimaš sama sebe rada, ne morš pričakovati da pa bojo drugi tebe imeli....prvo je notranji mir....odpustit vsem, vključno z mamo....in potem bo bolje

[janko]

sm pripravljena na vse rafale o tem, kaka brezsrčna, brezčutna prasica sem

ne si preveč domišlat čist ena nežna punčka, k more mal tult, da jo kdo sploh posluša...

povedat svoje pa more, ker ma mogoč kej prou

pa tud jankota loh bombandirate.

pa preden se orenk raspizdite, nej povem,(pompje tud cookie) da mi je žou za tole rezko, da trpi, sam...podpis moj še

[Todika]

Lep pozdrav...hvala za tvoj komentar...vendar nisem zdrava,in enega otroka imam z cerebralno paralizo,enega pa ,ki čaka na umeten mehur....tako da...

 

ko že obsojaš svoje starše, mamo.......kj pa tvoji otroci kj bodo pa oni...ali že mogoče

 

hja, življenje ni potica

[janko]

hja, življenje ni potica

seweda ne bonbonjera je nkol na weš, kwa uš dobu

forest gamp press

drgač pa, sej rezka ne joka. ne bodmo žleht. sam napisat je hotla pa mogla...

pa rezka... sam lepe misli od jankota za pogum in moč naprej

[mojca-reza]

seweda ne bonbonjera je nkol na weš, kwa uš dobu

forest gamp press

drgač pa, sej rezka ne joka. ne bodmo žleht. sam napisat je hotla pa mogla...

pa rezka... sam lepe misli od jankota za pogum in moč naprej

 

Hvala Janko.

Mislim,da ni pošteno od drugih napisati kaj takšnega.Jaz to nisem napisala iz usmiljenja ali kaj drugega...pač za to, ker rada pišem.Nikjer ne piše, da je tako točno moje življenje, mogoče je ,mogočne ni,mogoče je podobno.

Kar sem napisala,sem pač tisto kar sem imela trenutno "v prstih".Rada pišem in samo želela sem si,da bi drugi to prebrali in videli.Zato me ni treba obsojati.

Mojca

[klarus]

kdo te pa obsoja......tu so napisana samo dejstva kako si najbolje pomagaš

[mojca-reza]

kdo te pa obsoja......tu so napisana samo dejstva kako si najbolje pomagaš

 

 

Dobro,dobro....samo hotela sem ,da se prebere kot zgodba,,zanimalo me je mnenje kako se bere,je za brati....?

To, ne drugo,že dolgo imam željo da bi se moje zgodbe brale, da bi jih ljudje radi brali.To so moje" prve uradne objave" ,razen,neko število ljudi,katerim jim moram vedno sprintati in jih imajo kot...nekakšen roman shranjene...

To je to in nič drugega.

[Cookie]

Dobro,dobro....samo hotela sem ,da se prebere kot zgodba,,zanimalo me je mnenje kako se bere,je za brati....?

To, ne drugo,že dolgo imam željo da bi se moje zgodbe brale, da bi jih ljudje radi brali.To so moje" prve uradne objave" ,razen,neko število ljudi,katerim jim moram vedno sprintati in jih imajo kot...nekakšen roman shranjene...

To je to in nič drugega.

 

Bere se glih kt Lady, Antena - šund roman pač ene (večinoma so to ženske, ja) zelo rade prebirajo take "resnične, srceparajoče zgodbe", jst sm pa mal alergična nanje

[mojca-reza]

Bere se glih kt Lady, Antena - šund roman pač ene (večinoma so to ženske, ja) zelo rade prebirajo take "resnične, srceparajoče zgodbe", jst sm pa mal alergična nanje

 

 

Različni ljudje,različne želje,različni okusi,različni pogledi na svet, na vse,zato se privlačimo...

[klarus]

mogoče bi lahka začela uporabljat presledke..za vsako vejico

ker je preveč zgoščeno, pa kakšen odstavek več

[janko]

Hvala Janko.

Mislim,da ni pošteno od drugih napisati kaj takšnega.Jaz to nisem napisala iz usmiljenja ali kaj drugega...pač za to, ker rada pišem.Nikjer ne piše, da je tako točno moje življenje, mogoče je ,mogočne ni,mogoče je podobno.

Kar sem napisala,sem pač tisto kar sem imela trenutno "v prstih".Rada pišem in samo želela sem si,da bi drugi to prebrali in videli.Zato me ni treba obsojati.

Mojca

 

weš kwa rezka!

če pa to kr si napisala ni res, pol si pa žleht ti. kle ti mogoče kdo vrjame. jes sm ti. skor da bi se še kdo "zasekirou" pa sočustvovou s tabo, ti pa vadiš pisat đank woman soul fud.

a deeeejjjjjj...

[Guest sstane]

a deeeejjjjjj...

a deeeejjjjjj...pusti jo, naj piše

[mojca-reza]

weš kwa rezka!

če pa to kr si napisala ni res, pol si pa žleht ti. kle ti mogoče kdo vrjame. jes sm ti. skor da bi se še kdo "zasekirou" pa sočustvovou s tabo, ti pa vadiš pisat đank woman soul fud.

a deeeejjjjjj...

 

 

Hudo....je res ja....samo ne pišem zato, da bi bila deležna usmiljenja, ampak zato, ker rada pišem. Vlečem iz svojega življenja, svojih čustev, pač rada pišem. Ker ne znam govoriti o svojih čustvih, jih napišem, včasih so zraven dodane še mogoče želje, včasih je konec spremenjen, takšen kot si želiš, da mogoče, bi lahko bil....a vedno je nekaj resnice v tem, včasih več, včasih manj, odvisno kakšna zgodba je in kaj je notri. Te dve pa se mi zdi, sta še najbolj resnični, samo šeenkrat prosim, ne potrebujem usmiljenja...

kar se pa napak tiče, no na forum se mi ne da ravno tako pisati, kot pri zgodbah...

 

a deeeejjjjjj...pusti jo, naj piše

 

SStane, mi je že drugič napravil nasmeh na ustnicah....hvala

[Audente]

Mojca...ti samo piši.....ko ti ne bo več do pisanja takih zgodb....bi minilo marsikaj.

 

Ja Klarus, najprej je treba meti sebe rad...

 

preverjeno.press

[mojca-reza]

Mojca...ti samo piši.....ko ti ne bo več do pisanja takih zgodb....bi minilo marsikaj.

 

Ja Klarus, najprej je treba meti sebe rad...

 

preverjeno.press

 

 

[klarus]

Hudo....je res ja....samo ne pišem zato, da bi bila deležna usmiljenja, ampak zato, ker rada pišem. Vlečem iz svojega življenja, svojih čustev, pač rada pišem. Ker ne znam govoriti o svojih čustvih, jih napišem, včasih so zraven dodane še mogoče želje, včasih je konec spremenjen, takšen kot si želiš, da mogoče, bi lahko bil....a vedno je nekaj resnice v tem, včasih več, včasih manj, odvisno kakšna zgodba je in kaj je notri. Te dve pa se mi zdi, sta še najbolj resnični, samo šeenkrat prosim, ne potrebujem usmiljenja...

kar se pa napak tiče, no na forum se mi ne da ravno tako pisati, kot pri zgodbah...

potem pa vsaj napiši, da rada pišeš zgodbe...notr itak daš del sebe.....sam pol si pa zamisl eno revo, ki se ji je to res zgodilo..in mi, ki smo pač prvo tebi verjeli in si nas na suho nategnala, še njo popluvamo, pa mogoče res rabi pomoč....mal se zamisl

itak če greš popravit prvi post maš možnost podnaslova, ker pač napišeš, da so to zgodbe, ne pa tvoja izpoved

 

http://poezija-proza.editboard.com/index.htm

 

tu maš en forum, ke je namenjen prozi in poeziji.....mogoče se boš tam bolje ujela

[Alan_New]

Ah, ljudje smo polni zgodb.

[klarus]

sam je pa razlika, če je to tvoja osebna izpoved....al pa pač ena zgodba..na pol resnična.....