Spet nekaj izpod mojih rok...ni novo...nova se še ustvarja.

[mojca-reza]

Ko sva se spoznala…

 

Bilo je čisto slučajno…bil je tihi deževen dan…tudi moje srce je jokalo…jokalo od žalosti, razočaranja.

Nisem več upala, upanje za srečo sem že zdavnaj izgubila, nisem razumela zakaj, vedno sem se trudila, dala vse, a nikdar ni bilo to dovolj, mogoče je bila ravno to napaka, da sem dala preveč…ne vem.

In potem me kolegica z možem odpelje s seboj….« gremo na kavo, k moževem sorodniku, tudi on je ločen…«

Čisto nič mi ni bilo, da bi šla, zakaj le, saj jaz nimam sreče, ni sem imela volje, niti želje, vendar sem obljubila in ponavadi se obljub držim.

Zmenili smo se v mestu, kjer sta hotela, da naj grem z njunim avtom.« Zakaj le, saj lahko grem s svojim in če mi ne bo odgovarjalo, lahko hitro odidem domov. « A sta vztrajala, da gremo z njunim avtom. Saj nisem imela izbire. Dva proti enemu…moraš popustiti, ni kaj.« Kam pa gremo «, me je zanimalo…« Ja, k njemu domov, na kavo.«

» K njemu domov na kavo?«

» Ne, ne, jaz ne bom hodila k nobenemu domov na kavo, sploh pa k nekomu, ki ga ne poznam!«

» No, daj nehaj, saj je naš sorodnik…gremo, pa nehaj! « sta vztrajala.

Ni mi preostalo drugega, kot da popustim in grem…Že sem imela v mislih, kako se bom hitro izmuznila iz vsega tega in na hiter način našla pameten izgovor, kako se mi mudi domov in da nima časa. Nič mi ni dišalo po novih spoznavanjih, po novi ljubezni, trpljenju, razočaranju, zakaj, saj mi je tako kot je sedaj, ko sem samska čisto lepo. Čeprav sem vedela, da lažem sama sebi, zelo sem si želela nekoga ljubiti in nekoga imeti ob sebi, ne glede na to kolikokrat sem bila že razočarana, ampak sem se bala in zato sem se raje izogibala nasprotnega spola in poskušala čimbolj uživati brez njega. Seveda so bile noči puste in prazne, postelja hladna , neprijetna, nobeden me ni čakal doma, ko sem prišla iz službe in vprašal » kako si preživela dan «, ali pa stisnil in potolažil, ko mi je bilo ali bi mi bilo hudo…ampak, kljub temu, sem se raje izogibala novih poznanstev.

Pripeljali smo se k njemu na dvorišče. Postala sem že krepko nervozna…« Zakaj mi je treba tega?« sem si mislila.

Zadnja sem se spravila iz avta, z takšno muko…še z večjo sem delala korake proti vhodnimi vrati. Stala sem za njima, ko sta pozvonila, upala, da mogoče, pa je vse skupaj padlo v vodo in ga ne bo doma, saj je tudi ura že bila pozna….in kdo za vraga sprejema ljudi ob enajstih zvečer v svojo hišo na kavo…?

Vrata so se odprla, vstopila sta, jaz pa sem kar obstala pred vrati.« No vstopi, « me je dregnila prijateljica in z muko sem napravila korak, po glavi pa mi je hodilo samo to, zakaj sem se pustila prepričati, zakaj, zakaj.?!

Glavo sem imela uperjeno v tla, slišim prijateljico in njenega moža, kako pravita « Dober večer, « pogledam gor, potem pa obstanem…

Preletelo me je, zadelo, kot strela z jasnega…bila je ljubezen na prvi pogled. Nisva se mogla nehati gledati, ko sem to opazila, sem zardela, postalo mi je nerodno, kar naenkrat sem se počutila kot najstnica…

Odšli smo v kuhinjo, tam nam je skuhal kavo, pogovor je potekal kot namazan, kot da bi bili stari prijatelji. V trenutku sem pozabila na moje misli izpred nekaj minut, kako se bom čim prej izgovorila tega trenutka, kar naenkrat sem dobila željo, da se ta večer ne bi nikoli končal.

Njegova prisotnost je bila tako lepa, topla, njegove besede, misli, tako podobne mojimi, njegove želje iste…Iz trenutka v trenutek mi je postajal bolj všeč in kaj kmalu sem se zavedala, da sem se zaljubila…zaljubila na prvi pogled.

Nisem mogla verjeti sama sebi, komaj sem se sprijaznila z dejstvom, da jaz nimam sreče, in da bom raje kar uživala v samoti, pa me doleti, brez opozorila, kar tako.

Seveda je ura odletela, kot za stavo, meni pa kar ni bilo za iti, tako lepo in prijetno sem se počutila v njegovi družbi, čutila sem, da tudi on tako čuti. Komaj sem ga upala pogledati v oči, njegov pogled je bil tako lep, kar streslo me je od ugodja, na ustnice mi je prilezel nasmeh, nasmeh zaljubljene osebe. Prijateljica je kmalu-vsaj zame prekmalu, začela vztrajati, da moramo iti, no saj če pomislim, je imela prav, ura je šla že proti jutru, čeprav jaz nisem opazila, videla in slišala, sem samo njega, drugo je bilo brez predmetno.

Poslovili smo se, na vratih sem mu dala roko in ga pogledala v oči v upanju, da se bova še kdaj videla, da je mogoče tudi on občutil isto kakor jaz…

Drugi dan me je poklical, pogovarjala sva se, ugotovila, da so čustva obojestranska, bila sva čedalje več v kontaktu.

Moja čustva do njega so se z vsakim pogovorom poglabljala, čedalje bolj močna so bila. Potem je eden dan prišel k meni. Prvi dan sva se nežno gledala, pogovarjala, nisva upala narediti koraka naprej, a na vratih nisva zdržala, poljubila sva se. Seveda, ko je odišel, mi je bilo takoj žal…zakaj hudiča ura vedno tako hitro mine, ko ti je lepo?!

A dolgo nisva zdržala eden brez drugega. Drugi večer je spet prišel. Tokrat sva se ljubila, ljubila, kot se še nisem nikdar, bilo je polno strasti, čustev, nežnosti, razumevanja, ljubezni….brez besed…

V njegovem objemu sem zaspala, njegovi poljubi na moje čelo, so me popeljali v svet sanj, sanj, kjer sva bila srečna do konca svojih dni…

 

 

Samo zate Miran v spomin…Mojca….moji najlepši trenutki in najlepša noč v življenju…Hvala ti, da sem imela možnost to spoznati.

Vedno boš v mojem srcu.

[janko]

Ko sva se spoznala…

 

Bilo je čisto slučajno…bil je tihi deževen dan…tudi moje srce je jokalo…jokalo od žalosti, razočaranja.

Nisem več upala, upanje za srečo sem že zdavnaj izgubila, nisem razumela zakaj, vedno sem se trudila, dala vse, a nikdar ni bilo to dovolj, mogoče je bila ravno to napaka, da sem dala preveč…ne vem.

In potem me kolegica z možem odpelje s seboj….« gremo na kavo, k moževem sorodniku, tudi on je ločen…«

Čisto nič mi ni bilo, da bi šla, zakaj le, saj jaz nimam sreče, ni sem imela volje, niti želje, vendar sem obljubila in ponavadi se obljub držim.

Zmenili smo se v mestu, kjer sta hotela, da naj grem z njunim avtom.« Zakaj le, saj lahko grem s svojim in če mi ne bo odgovarjalo, lahko hitro odidem domov. « A sta vztrajala, da gremo z njunim avtom. Saj nisem imela izbire. Dva proti enemu…moraš popustiti, ni kaj.« Kam pa gremo «, me je zanimalo…« Ja, k njemu domov, na kavo.«

» K njemu domov na kavo?«

» Ne, ne, jaz ne bom hodila k nobenemu domov na kavo, sploh pa k nekomu, ki ga ne poznam!«

» No, daj nehaj, saj je naš sorodnik…gremo, pa nehaj! « sta vztrajala.

Ni mi preostalo drugega, kot da popustim in grem…Že sem imela v mislih, kako se bom hitro izmuznila iz vsega tega in na hiter način našla pameten izgovor, kako se mi mudi domov in da nima časa. Nič mi ni dišalo po novih spoznavanjih, po novi ljubezni, trpljenju, razočaranju, zakaj, saj mi je tako kot je sedaj, ko sem samska čisto lepo. Čeprav sem vedela, da lažem sama sebi, zelo sem si želela nekoga ljubiti in nekoga imeti ob sebi, ne glede na to kolikokrat sem bila že razočarana, ampak sem se bala in zato sem se raje izogibala nasprotnega spola in poskušala čimbolj uživati brez njega. Seveda so bile noči puste in prazne, postelja hladna , neprijetna, nobeden me ni čakal doma, ko sem prišla iz službe in vprašal » kako si preživela dan «, ali pa stisnil in potolažil, ko mi je bilo ali bi mi bilo hudo…ampak, kljub temu, sem se raje izogibala novih poznanstev.

Pripeljali smo se k njemu na dvorišče. Postala sem že krepko nervozna…« Zakaj mi je treba tega?« sem si mislila.

Zadnja sem se spravila iz avta, z takšno muko…še z večjo sem delala korake proti vhodnimi vrati. Stala sem za njima, ko sta pozvonila, upala, da mogoče, pa je vse skupaj padlo v vodo in ga ne bo doma, saj je tudi ura že bila pozna….in kdo za vraga sprejema ljudi ob enajstih zvečer v svojo hišo na kavo…?

Vrata so se odprla, vstopila sta, jaz pa sem kar obstala pred vrati.« No vstopi, « me je dregnila prijateljica in z muko sem napravila korak, po glavi pa mi je hodilo samo to, zakaj sem se pustila prepričati, zakaj, zakaj.?!

Glavo sem imela uperjeno v tla, slišim prijateljico in njenega moža, kako pravita « Dober večer, « pogledam gor, potem pa obstanem…

Preletelo me je, zadelo, kot strela z jasnega…bila je ljubezen na prvi pogled. Nisva se mogla nehati gledati, ko sem to opazila, sem zardela, postalo mi je nerodno, kar naenkrat sem se počutila kot najstnica…

Odšli smo v kuhinjo, tam nam je skuhal kavo, pogovor je potekal kot namazan, kot da bi bili stari prijatelji. V trenutku sem pozabila na moje misli izpred nekaj minut, kako se bom čim prej izgovorila tega trenutka, kar naenkrat sem dobila željo, da se ta večer ne bi nikoli končal.

Njegova prisotnost je bila tako lepa, topla, njegove besede, misli, tako podobne mojimi, njegove želje iste…Iz trenutka v trenutek mi je postajal bolj všeč in kaj kmalu sem se zavedala, da sem se zaljubila…zaljubila na prvi pogled.

Nisem mogla verjeti sama sebi, komaj sem se sprijaznila z dejstvom, da jaz nimam sreče, in da bom raje kar uživala v samoti, pa me doleti, brez opozorila, kar tako.

Seveda je ura odletela, kot za stavo, meni pa kar ni bilo za iti, tako lepo in prijetno sem se počutila v njegovi družbi, čutila sem, da tudi on tako čuti. Komaj sem ga upala pogledati v oči, njegov pogled je bil tako lep, kar streslo me je od ugodja, na ustnice mi je prilezel nasmeh, nasmeh zaljubljene osebe. Prijateljica je kmalu-vsaj zame prekmalu, začela vztrajati, da moramo iti, no saj če pomislim, je imela prav, ura je šla že proti jutru, čeprav jaz nisem opazila, videla in slišala, sem samo njega, drugo je bilo brez predmetno.

Poslovili smo se, na vratih sem mu dala roko in ga pogledala v oči v upanju, da se bova še kdaj videla, da je mogoče tudi on občutil isto kakor jaz…

Drugi dan me je poklical, pogovarjala sva se, ugotovila, da so čustva obojestranska, bila sva čedalje več v kontaktu.

Moja čustva do njega so se z vsakim pogovorom poglabljala, čedalje bolj močna so bila. Potem je eden dan prišel k meni. Prvi dan sva se nežno gledala, pogovarjala, nisva upala narediti koraka naprej, a na vratih nisva zdržala, poljubila sva se. Seveda, ko je odišel, mi je bilo takoj žal…zakaj hudiča ura vedno tako hitro mine, ko ti je lepo?!

A dolgo nisva zdržala eden brez drugega. Drugi večer je spet prišel. Tokrat sva se ljubila, ljubila, kot se še nisem nikdar, bilo je polno strasti, čustev, nežnosti, razumevanja, ljubezni….brez besed…

V njegovem objemu sem zaspala, njegovi poljubi na moje čelo, so me popeljali v svet sanj, sanj, kjer sva bila srečna do konca svojih dni…

Samo zate Miran v spomin…Mojca….moji najlepši trenutki in najlepša noč v življenju…Hvala ti, da sem imela možnost to spoznati.

Vedno boš v mojem srcu.

še diana prevede, pa oprah pride iz penzije

[Todika]

pravi hartbrejker si

[Antoninus]

. Saj nisem imela izbire. Dva proti enemu…moraš popustiti, ni kaj

Če bi spremenila tole prepričanje, bi tvoje življenje morda spremenilo žanr.

[Guest sstane]

Ko sva se spoznala…

Vse je OK, le to mi ne gre v glavo, zakaj sta s to prvo nočjo tako dolgo odlašala

[astra]

Sori..sam po moje preveč osladno in preslaba slovnica...

 

Astra

[mojca-reza]

Sori..sam po moje preveč osladno in preslaba slovnica...

 

Astra

 

In kdo že meni piše o slovnici?

Zanimivo...eden, ki to obvlada.

Nimaš kaj.

[Ksenia]

ok...

tud jst rada pišem (pismo sem rada pisala, bo treba tole spremenit) in tud kakšna moja zgodbica se je že znašla tule na forumu in vesela sem bila vsake kritike, niti nisem pričakovala samo pohval in vzdihovanj... in ja vem, da se v svojo zgodbo vplete domišljija, predvsem da zakriješ tisto kar napišeš... ker če bi recimo tule pri nas moja "stvaritev" začela krožit, bi se folk spraševal pa je vse to res??? zato ko pišeš vzemi to v zakup - zgodba si ti

in tule je moja slovnica porazna... če pa prebereš zgodbo ali dve, pa sem se potrudila, s tem da sem dala še v popravek tekst... ker če pišeš z dušo je isto potem ko se to bere, kot da nekdo ocenjuje tvojega otročička... zelo bi se slabo počutila če bi jo ocenjevali vso smrkavo, umazano...

moje skromno mnenje

drugače pa - pisanje je fajn terapija, tako da če ti je to sprostitev, kar nadaljuj, pomaga

[astra]

Ksenia, a veš kako...če nekaj daš na ogled in v ocenjevanje, potem moraš biti pripravljen sprejeti kritiko, pa naj ti bo všeč ali ne...

 

vsi pišeme zgodbe, take in drugačne...samo če dnevnik bereš, vidiš...

 

Tole je pa mal drugače zastavljeno..kolikor vidim. In potem pač komentiram. takšne oh in ah srce parajoče zgodbe niso ravno po mojem okusu.

 

In če se spustim še v detajle...preveč je poudarka na nekaterih zadevah na začetku...bereš in bereš...pa vedno isto, samo besede malo drugače obrnjene...

 

recimo..berem Lio ali pa berem Cosmo...sočen jezik, brez truda pisanje...natanko vidiš sliko...bogat besedni zaklad...

 

tole pa je zgodbica za dr. romane...ali ljubiče, kot smo včasih rekli...

 

Astra

[Ksenia]

sej nekak isto tud sama govorim

pa s temi zgodbami se da tud eure prejet, čerpav so osladne, pa parajoče - se spomnim sem na enem tečaju prišla v ožji izbor in pokasirala 30 jurčkov... ni slabo ane

ampak ne vem tisto revijo vzamejo pač v roke tisti ki jim je všeč ta zvrst, itak da vsem pač ni vse. Zato pa sem poudarila to, da sama sprejmem kritiko, da me niti ne moti, če komu dam prebrat in ni odgovora. najbolj vesela sem bila kritik na račun slovnice... šele s tem sem se zavedala da imam težave v izražanju, da imam nekak svoj vrstni red besed v stavku... v srednji šoli nikoli s tem problemov, v oš vedno pošiljali zadeve na razne natečaje. Šele s kritiko sem spoznala, da sem se zaprla, da težko povem kar mislim, da imam neko blokado... in da se da zavestno to odpravit...

ja Lio in Cosmo pa Amis Silverja tud jst ful rada berem... na blogih se skriva marsikaj

[janko]

ja lubice tkole je...

predusem morš imet svoj stil

[free]

Me veseli, da se imata ali sta se imela dva lepo, prijetno in ljubece!

takih izkusenj vam vsem zelim.

 

Ko sva se spoznala…...

 

besede so pomembne, a tisto kar besede prinasajo je pomembnejse.

smisel v primerjanju tega kako kdo pise, se mi zdi skoraj nesmiseln. kot bi primerjali sedanjega ali prejsnjega partnerja a ne videli in rajsi gledali kvalitet, ki se odrazajo v sedanjosti.

seveda, jasno, okusi so razlicni, hvalabogu.

[astra]

Ksenia, se popolnoma strinjam. in prav pomislila sem, da tole spada v kakšno tako revijo, ki seveda tudi ima svoje kupce.

Če si že kdaj s tem služila, zakaj tega ne nadaljuješ?

 

Jaz sem pač opozorila na slovnico, na napake, ki sem jih videla in moti me tudi, da ni odstavkov??? recimo premi govor bi moral biti po odstavkih, ne pa tkole prepleteno vse skupaj...

 

ja, saj vem, moj problem, da ne prenesem teh osladnih zadev. Pa ne samega dogajanja, pač pa osladen način pisanja.

 

In še enkrat,če nekdo vpraša javno,kaj mislite, pač napišem, kaj JAZ mislim...

 

Astra

[Guest sstane]

Če si že kdaj s tem služila, zakaj tega ne nadaljuješ?

Moj prvi pisateljski honorar sem dobil pred kakimi 40. leti za eno tako zgodbico v Anteni. Enkrat mi je zmanjkalo denarja za cigarete, pa sem jo napisal in poslal. Potem sem na vse skupaj pozabil, čez nekaj mesecev pa je priromalo pismo, kam naj mi pošljejo denar. Se spomnim, da ga je bilo toliko, da smo ga v enem večeru zapili v Veliki kavarni

Ampak, Astra, naslov je bil, Skozi trnje do zvezd

[astra]

Stane..

 

Astra

[janko]

Skozi trnje do zvezd

in kuko je blo med zvezdami???

bi k***c vi to vedl, če neb bli pol ceu večer u kavarni

[Ksenia]

In še enkrat,če nekdo vpraša javno,kaj mislite, pač napišem, kaj JAZ mislim...

 

Astra

enako...

mimogrede, pri meni se ne pogovarjajo nič

aja, nisem več osladna pa ni idej tko da ni denarja

[janko]

enako...

mimogrede, pri meni se ne pogovarjajo nič

aja, nisem več osladna pa ni idej tko da ni denarja

ti šenkam eno idejo... začni pisat kriminalke

[just4you]

kako ste nekateri smešni... namesto da rečete kakšno pozitivno besedo

znaste samo obsojat... da ni prav napisano.. gdo pa gleda kako piše?

kaj tudi jaz imam kake slovnične napake? sei ne gre v knjigo..pač prihaja iz

srca...in sem res presenečena nad takim odzivom...

 

[Mick]

pri znaste maš en s viška, zaporedje besed imaš mal smešno včasih, ta sei bi verjetn naj bil "saj" pa nalašč ni, vse bi še šlo, sam da pa "kdo" z "g" pišeš pa je tu mač

[just4you]

pri znaste maš en s viška, zaporedje besed imaš mal smešno včasih, ta sei bi verjetn naj bil "saj" pa nalašč ni, vse bi še šlo, sam da pa "kdo" z "g" pišeš pa je tu mač

 

ja vem ja,pišem v slengu,zraven je še pomešana italijanščina

ki sem iz izole drugače,tko da js to pišem že avtomatsko...

čeprav veliko besed popravljam zraven....

 

in kaj zaradi tega ne štekaš kaj pišem?

[Mick]

Hm.....no "just4you" je edin kar ziher pr teb štekam......

[just4you]

Hm.....no "just4you" je edin kar ziher pr teb štekam......

 

hehe....sei bo...mogoče 1x...ma...sei bo upaj...hehe

[Mick]

Nisn ti jaz tist tip, ki upa. Jaz ukrepam!

[just4you]

Nisn ti jaz tist tip, ki upa. Jaz ukrepam!

 

alora ukrepaj dokler je čas!