Osebna rast skozi šport

[zEn]

Ha, Zen ...tole nisem prec zaštekal ....strah- če sem dobro dojel , nihče ni govoril in spraševal o strahu

 

Živjo Matjaž,

 

zelo na kratko. K osebni rasti skozi šport sem pač dodal eno razmišljanje, da je pri tekmovalcih, resnejših rekreativcih, prisoten strah. Če je vse v glavi, kot radi pravimo pri športu, je tudi strah prisoten. Na treningu izvedem kato brezhibno, sem neobremenjen, nimam nobenega strahu,.. Pride tekma, 120 folka, grem petkrat scat pred nastopom zaradi treme, zaradi lastnega strahu pred svojim neuspehom in res-na sami tekmi vse zajebem.

 

O tem sem razmišljal. In lahko izvajam vse pozdrave soncu zjutraj pred tekmo, obiščem vse tečaje plesa, vendar me bo pred tekmo še vedno strah. Strah pred...whatever! Zakaj? Če vem, da lahko izvedem super nastop. Zato, ker nam ga furajo skoz in povsod.

 

Če strahu ni, delaš stvari sproščeno, neobremenjeno in narediš jo z vsem svojim srcem in po svojih najboljših močeh.

Pa naj bo stvar v soočanju s strahom, hehe

 

Pa sej štekaš.

 

p.s.

pa nism noben karateist, rad imam šport, pa tarok tud igram, a vedno za denar, ker sem tekmovalen!

[FixMinze]

Ma men včasih se zdi, da tko okolje naše strahove lovi. in potem k se v drugem odsevaš, se lahko zgodi kot, da potenco svojih strahov gledaš - tko preveč povečani, da bi jih obladoval in razreševal in še posebej problem je ker, če se pojavi tisto nasprotje v interesih - kjer jaz hočem eno on popolnoma drugo in potem v tej zamenjavi moraš - kopijo njegovih strahov v sebi na sebi lasten oseben način razreševat - kot en terapevt, pa to še ni jeba - k jeba potem pride k je več ljudi in mora vsak svoje okolju dokazat in vsi so v kinu in vsi nastopajo....

 

...ko ravno ostrahovih in o dokazovanju....

[arthur]

Ok. Rad tečem. Tečem eno leto. Tečem dve leti. Vmes me reklame zjebejo, da si ubodem najnovejšo polar uro, si nastavim pulz na 165, si kupim najnovejša, aktivna oblačila in že izgledam kot najhujši maratonec. Prijavim se na prvi mali maraton. Moram teči vsaj pod 2! Od teka me začenja boleti koleno. O fak! Če bo šlo tako naprej, ne bom več tekel. Hehe, zaveznik strah je spet z nami. V svoj urnik si splaniram še plavanje in kolo. Sovražim plavanje, sovražim kolo ampak alo folk, vse to počnem, da bom lahko tekel. Opa. Pomota. Spomim me nese nazaj na moj prvi tek. Tekel sem s svojimi starimi supergami, z bombažno toplo trenerko po bližnjem gozdu, se ustavil na lepi jasi in opazoval okolico, naravo, … bil sem bližje samemu sebi.

 

Osebno sem se zelo pazil, da nisem zapadel v to potrošniško obsesijo pri teku. Resda imam uro za merjenje utripa in "aktivna oblačila", ampak nisem si jih nabavil brez veze, ker bi me v to prepričale reklame, ampak zato, ker sem ugotovil, da je v hladu tečt v pajkicah bistveno udobneje in topleje kot pa v stari trenerki in da mi ura lepo pomaga dvigovati tempo v tistih dneh, ko sem na nuli z energijo in mi ta fajn tempo konkretno izboljša počutje. Resda je boljša varianta kot imeti uro teči z nekom, ki je v skorajda isti formi kot ti in se skupaj vlečeta naprej, ampak starejši ko sem, težje najdem prijatelje, ki bi imeli čas ravno takrat kot jaz.

 

No, resnici na ljubo, sem se pred dobrim mesecem vseeno komaj prepričal, da ne rabim še enih superg, ker so dvojne povsem dovolj.

 

Pa hvala za pozdrave, zEn in zelo dobro si ubesedil ta obup posameznika v potrošniški družbi, čeprav ni treba v Koromandijo, da se najdeš in soočiš s svojim strahom; samo malo manj dovzeten moraš biti na pritiske iz okolice - poslušaj kaj Boba Marleyja.

[Aarwen]

lepo pozdravljeni!

 

 

dovolite....da se predstavim: sem Aarwen, sem karateistka. sem študentka medicine, sem samozavestna. sem naj naj. se počutim varno, ko se sprehajam po temnih ulicah...sem dosegla, kar sem želela, imam črn pas pri karateju... moj ego je lačen. RADA SE BAHAM.

 

KO PREBEREM prejšnje besede- predstavitev, ki so nekako izvleček iz prejšnjih mojih postov, lažje berem z VAŠIMI očmi in vašim mnenjem, razumem kako ste me spoznali iz postov, ki sem jih napisala na temo Osebna rast skozi šport. res izpadem kot bahač zaslepljen s svojim "uspehom". razumem vas, da me ne razumete; ne skozi prej napisane besede. kot bi se spotaknila ob črnem pasu in mi je v ponos, da sem si ga pridobila. da je to vse kar šteje, črn pas. IMATE PRAV, TO NIMA PRAV NOBENE POVEZAVE Z OSEBNO RASTJO. prej z osebnim obtičanjem.

 

sedaj pa spet dovolite, da se predstavim resnična JAZ. moja malenkost. ko sem kot osemletnica prvič oblekla kimono, mi je bil prevelik. bilo me je sram, da tako "visi" na meni. ni mi bil všeč...fanti v skupini so me zafrkavali, kako smešna sem v njem. naj grem raje barbike česat s prijateljicami..da to ni za punce. punce se ne znajo tepst in brcat. sta minili tisti dve urici, domov sem prišla objokana. več nisem želela iti tja v mrzlo telovadnico, ne med fante, ki so se zafrkavali na moj račun. nobeden ni hotel biti moj par, zato je preostal le trener, bil je moj "par". privilegij je bil, da sem bila gibčna. in evo, prišel je velik dan...končno sem tudi jaz lahko nekaj pokazala...(SAJ, NI NEKAJ NE VEM KAJ VELIKEGA, PA VENDAR TAKRAT JE ZAME BILO VELIKO...špago. punce lažje naredimo špago kot moški...to je jasno; zaradi kostne konstrukcije. ampak...kaj želim povedati, TO je BILO PRVIČ, da sem začutila pripadnost, srečo, da sem lahko tam. otroško in nedolžno, brezmadežno srečo in veselje.. prva sem naredila špago. jaz, ki sem bila vedno zadnja, ker sem bila pač edina deklica....to je bil moj trenutek. takrat sem vzljubila ta šport, takrat sem prvič začutila, da morda zmorem tudi jaz.

 

minevala so leta....z leti se je kimono lepo prilegel ženskemu telesu in oblinam....bile so ščit in ponos, pa vendar kot znak za druge v skupini: bodi nežen, ker je ženska. moja osebnost se je začela "prilegat" edini pravi psihologiji tega čudovitega športa. velikokrat me je bilo strah....nemalokrat sem padla, se udarila...izgubila ravnotežje, se spotaknila.... psihično in fizično treščila ob dno. sem se vedno znova pobrala. in sem vztrajala....polagala izpite...posebej hodila na treninge samo za kate..posebej za borbe. nekega dne, ko sem položila zadnji izpit in zavezala črn pas, pa sem se razočarano vprašala: A TO JE BILO TO? samo to???? to je vse?

spomnim se, kot če bi bilo včeraj...prišla sem domov, kimono vzela iz športne torbe....se spet odela vanj in vzela v roke pas. črn PAS. verjamete ali ne, počutila sem se zelo žalostno in prazno. čutila sem, da sem veliko več IZGUBILA kakor dobila. tistega trenutka sem se zavedla, da je ta pasek le ZAČETEK. vprašala sem se: sem zdaj ponosna? sem zdaj kaj več??? ODGOVORO JE SPREMENIL MOJE ŽIVLJENJE.....srce mi je šepnilo: več sem samo zato, ker to "izkušnjo" lahko dajem naprej. ker želim dat naprej.....želim rasti s tem športom, želim biti eno z njim. želim ga dajat naprej. SAJ JE TO PRAVI SMISEL A NI? KO NEKAJ DAJEMO NAPREJ; kaj pozitivnega in dobrega...se tega osvobajamo in tako rastemo....z roko v roki. ko komu nekaj daš, dobiš nazaj veliko več....čeprav nimaš več ničesar.

sem prej nekje napisala, da imam skupino. da, 8 žensk in 9 moških. družimo se, učimo se, poslušamo se....ko se dobimo, se prvič osvobajamo vsega negativnega, kar se je v nas nabralo skozi dan. pretečemo pošteno razdaljo. učimo se kat, vedno samo eno kato. kdor jih pozna ve, da so podobne plesu...telo in duša zaplešeta v sinergiji in harmoniji. ne uporabljamo besede borba, le borec. "učimo" se samoobrambnih tehnik, ne napadov. učim jih, kako lep je ta šport....pokažem jim, kaj je meni dal.

preko Njega sem se naučila potrpljenja...tudi tolerance. spoštovati nasprotnika. ceniti trenutke. gledati in reagirati s srcem. svoje telo imeti za svetišče, kjer biva duša...naučiti se biti del Celote...zavedati se, da JAZ nisem pomembna, če nisem del Vsega.

zakaj zdaj tole razlagam....zato, ker resnično čutim, da je karate del mene. če sem nekje izpadla, kot da se baham in hvalim....ni bil moj namen. tudi to sem se naučila, če me kdo ne zastopi tako kot sem, bom prilagodila besedo...tako kot gib prilagodiš tehniki obrambe.....bistvo pa se ne spremeni: prazna roka. POLNA DUŠA, POPOLN RAZUM. popolnost pa ni popolna; zato ljubim ta šport.

 

[ardent]

 

 

 

lepo pozdravljeni!

dovolite....da se predstavim: sem Aarwen, sem karateistka. sem študentka medicine, sem samozavestna. sem naj naj. se počutim varno, ko se sprehajam po temnih ulicah...sem dosegla, kar sem želela, imam črn pas pri karateju... moj ego je lačen. RADA SE BAHAM.

 

KO PREBEREM prejšnje besede- predstavitev, ki so nekako izvleček iz prejšnjih mojih postov, lažje berem z VAŠIMI očmi in vašim mnenjem, razumem kako ste me spoznali iz postov, ki sem jih napisala na temo Osebna rast skozi šport. res izpadem kot bahač zaslepljen s svojim "uspehom". razumem vas, da me ne razumete; ne skozi prej napisane besede. kot bi se spotaknila ob črnem pasu in mi je v ponos, da sem si ga pridobila. da je to vse kar šteje, črn pas. IMATE PRAV, TO NIMA PRAV NOBENE POVEZAVE Z OSEBNO RASTJO. prej z osebnim obtičanjem.

 

sedaj pa spet dovolite, da se predstavim resnična JAZ. moja malenkost. ko sem kot osemletnica prvič oblekla kimono, mi je bil prevelik. bilo me je sram, da tako "visi" na meni. ni mi bil všeč...fanti v skupini so me zafrkavali, kako smešna sem v njem. naj grem raje barbike česat s prijateljicami..da to ni za punce. punce se ne znajo tepst in brcat. sta minili tisti dve urici, domov sem prišla objokana. več nisem želela iti tja v mrzlo telovadnico, ne med fante, ki so se zafrkavali na moj račun. nobeden ni hotel biti moj par, zato je preostal le trener, bil je moj "par". privilegij je bil, da sem bila gibčna. in evo, prišel je velik dan...končno sem tudi jaz lahko nekaj pokazala...(SAJ, NI NEKAJ NE VEM KAJ VELIKEGA, PA VENDAR TAKRAT JE ZAME BILO VELIKO...špago. punce lažje naredimo špago kot moški...to je jasno; zaradi kostne konstrukcije. ampak...kaj želim povedati, TO je BILO PRVIČ, da sem začutila pripadnost, srečo, da sem lahko tam. otroško in nedolžno, brezmadežno srečo in veselje.. prva sem naredila špago. jaz, ki sem bila vedno zadnja, ker sem bila pač edina deklica....to je bil moj trenutek. takrat sem vzljubila ta šport, takrat sem prvič začutila, da morda zmorem tudi jaz.

 

minevala so leta....z leti se je kimono lepo prilegel ženskemu telesu in oblinam....bile so ščit in ponos, pa vendar kot znak za druge v skupini: bodi nežen, ker je ženska. moja osebnost se je začela "prilegat" edini pravi psihologiji tega čudovitega športa. velikokrat me je bilo strah....nemalokrat sem padla, se udarila...izgubila ravnotežje, se spotaknila.... psihično in fizično treščila ob dno. sem se vedno znova pobrala. in sem vztrajala....polagala izpite...posebej hodila na treninge samo za kate..posebej za borbe. nekega dne, ko sem položila zadnji izpit in zavezala črn pas, pa sem se razočarano vprašala: A TO JE BILO TO? samo to???? to je vse?

spomnim se, kot če bi bilo včeraj...prišla sem domov, kimono vzela iz športne torbe....se spet odela vanj in vzela v roke pas. črn PAS. verjamete ali ne, počutila sem se zelo žalostno in prazno. čutila sem, da sem veliko več IZGUBILA kakor dobila. tistega trenutka sem se zavedla, da je ta pasek le ZAČETEK. vprašala sem se: sem zdaj ponosna? sem zdaj kaj več??? ODGOVORO JE SPREMENIL MOJE ŽIVLJENJE.....srce mi je šepnilo: več sem samo zato, ker to "izkušnjo" lahko dajem naprej. ker želim dat naprej.....želim rasti s tem športom, želim biti eno z njim. želim ga dajat naprej. SAJ JE TO PRAVI SMISEL A NI? KO NEKAJ DAJEMO NAPREJ; kaj pozitivnega in dobrega...se tega osvobajamo in tako rastemo....z roko v roki. ko komu nekaj daš, dobiš nazaj veliko več....čeprav nimaš več ničesar.

sem prej nekje napisala, da imam skupino. da, 8 žensk in 9 moških. družimo se, učimo se, poslušamo se....ko se dobimo, se prvič osvobajamo vsega negativnega, kar se je v nas nabralo skozi dan. pretečemo pošteno razdaljo. učimo se kat, vedno samo eno kato. kdor jih pozna ve, da so podobne plesu...telo in duša zaplešeta v sinergiji in harmoniji. ne uporabljamo besede borba, le borec. "učimo" se samoobrambnih tehnik, ne napadov. učim jih, kako lep je ta šport....pokažem jim, kaj je meni dal.

preko Njega sem se naučila potrpljenja...tudi tolerance. spoštovati nasprotnika. ceniti trenutke. gledati in reagirati s srcem. svoje telo imeti za svetišče, kjer biva duša...naučiti se biti del Celote...zavedati se, da JAZ nisem pomembna, če nisem del Vsega.

zakaj zdaj tole razlagam....zato, ker resnično čutim, da je karate del mene. če sem nekje izpadla, kot da se baham in hvalim....ni bil moj namen. tudi to sem se naučila, če me kdo ne zastopi tako kot sem, bom prilagodila besedo...tako kot gib prilagodiš tehniki obrambe.....bistvo pa se ne spremeni: prazna roka. POLNA DUŠA, POPOLN RAZUM. popolnost pa ni popolna; zato ljubim ta šport.

 

 

[Aarwen]

 

 

Ardent, a sem spet "skregana" ????

jaj jaj jaj....hja.

[ardent]

Ardent, a sem spet "skregana" ????

jaj jaj jaj....hja.

 

Ne!

Čisto v redu si, smeški pa veljajo tistemu postu...kako že..aja, pravi piši mi, pol je pa odgovor: saj pišam, k mije ful smešn

Sorry, sem pomešal tole

Ti si pa kul

[Aarwen]

Aha, lepo! Na tvoje zdravje!

[ardent]

In na tvoje