SODBA

[kukica]

Pred kratkim sem poslušala: "Ja, večkrat mi ljudje zastavljajo podobna vprašanja: Kako naj bom srečen, če je pa na svetu toliko lačnih? Kako naj me ne boli bombardiranje iraka? ....

Pa veste kaj? ... Vse to je le teater, igra vesolja. V resnici zajec, ki ga je ujel orel ne trpi. Če bi lahko zares videli zajca, v trenutku njegove smrti bi videli ekstazo. Vi pa si mislite 'Ubogi zajček'. Narava je popolna.

Svetovni dogodki ... bombardiranje Iraka .... se zavedaš, da tvoja obsodba bombardiranja, daje bombam težo? zaradi tvoje sodbe bombe padajo hitreje in močneje ...

Bush, Amerika, Irak .... kakšna groza! ... bi reagiralo veliko ljudi. če pa vse to pogledaš od daleč ... pogled sploh ni tako slab. Vidiš kaj se dogaja v ljudeh zaradi tega dogatka, kaj se dogaja npr. američanom: Vse več jih postaja zavestnih. ne spijo več svojega spanja. Zavedajo se sebe in svoje okolice ... in nekega dne bodo preusmerili tok zgodovine... "

 

Sodba ... počasi začenjam videti koliko sodim, obsojam. Druge ... najbolj pa sebe.

 

Uf, dolga pot do sprejemanja sebe, do odpuščanja. in večkrat boli.

 

Ampak uživam!

In se velikokrat pošteno zabavam, ko včasih spregledam svojo igro 'male uboge punčke'.

[kapica]

Sodba ... počasi začenjam videti koliko sodim, obsojam. Druge ... najbolj pa sebe.

 

Uf, dolga pot do sprejemanja sebe, do odpuščanja. in večkrat boli.

dobr si tole dala... najbolj se mi pa dopade, to da zacenjas videt koliko sodis in obsojas... dobr bi blo, da bi neki takega vsi pocel: kao, se zavedal svojih misli (vseh obsod in sodb) k le-te (misli) konc koncev nadzirajo dejanja, odlocitve... in da bi svojo resnico LE podelili z drugimi... se prav, brez pricakovanja:

da bi jo tisti drugi sprejel;

se manj, da bi jo razumel;

najmanj pa da bi mu jo vsiljevali...

 

jeap veckrat boli... vsaka obsodba je boleca! in pol npr. naletis na nekoga, ki zavraca (z obsojanjem) neki tvojga, oz. neki kr je povezano s tabo, oz. kr tebe... Zakaj to pocne? ker je v neki "bolecini" in ce ne zavedno pa nezavedno zavraca del tebe, ki ga spominja na sebe oz. na teb "vidi" neki kr ga "zmoti" pri sebi...

pa navadno pol clovk skusa drugega spreminjat, s tem, da se naprej obsoja se naprej sodi... na konc pride ven neki takega kt sta una dva, k sta hotela drug drugega spremenit, namest tega sta se pa porocila iz/zrd cesa ze??

[mako106]

druge sodimo....skozi to kar smo sami

[Antoninus]

Majhni otroci, prosijo odrasle, da dogodke presodijo za njih, ker ne vedo kaj se dogaja. Prav tako bi bilo modro sodbe prepustiti Bogu, ki edini ve, kaj se zares dogaja. Samo še nekoga, ki to prakticira moramo najti...

[cordell]

...Vse to je le teater, igra vesolja...

Ja, lahko se to tko razume. Kaj pa potem, ko se človek vpraša ali ni to le najbolj poceni izgovor za samemu sebi mičken dušo olajšat?

 

LP

[mayan]

Mogoče je od vsega najvažneje, men osebno najtežje, da se ne obsojamo, če/ko obsojamo. Don't judge yourself for judging... Go easy on yourself... Tud drugih ne, če obsojajo. Potem smo navsezadnje isti.

 

Vsak izmed nas je zihr kdaj kaj obsojal v življenju, ali še vedno; to je v večini le pot do razumevanja..

[mayan]

Je pa res, da potem sploh lahko nastopi naše delovanje, ko nekaj "ovrednotimo". Drugače pravzaprav sploh ne sprejmemo, vesolje to razume kot indiferentnost in se nam ne more zmanifestirati.

[kukica]

najbolj se mi pa dopade, to da zacenjas videt koliko sodis in obsojas...

 

Uf ... težko delo ...

 

Majhni otroci, prosijo odrasle, da dogodke presodijo za njih, ker ne vedo kaj se dogaja. Prav tako bi bilo modro sodbe prepustiti Bogu, ki edini ve, kaj se zares dogaja. Samo še nekoga, ki to prakticira moramo najti...

 

Ja, lahko se to tko razume. Kaj pa potem, ko se človek vpraša ali ni to le najbolj poceni izgovor za samemu sebi mičken dušo olajšat?

Saj ne gre za to, da ne ravnas eticno v svojem zivljenju, da se ne sprasujes ... pac pa za to, da dojames, da si clovek in da delas napake in se iz njih raje kaj naucis, kot pa da se le obsojas in se imas za slabo osebo.

 

Mogoče je od vsega najvažneje, men osebno najtežje, da se ne obsojamo, če/ko obsojamo. Don't judge yourself for judging... Go easy on yourself... Tud drugih ne, če obsojajo. Potem smo navsezadnje isti.

 

Vsak izmed nas je zihr kdaj kaj obsojal v življenju, ali še vedno; to je v večini le pot do razumevanja..

Dobr napisano.

 

Tale nas krscanski sodnik je zajeban. jaz nisem bila versko vzgojena, pa se mi zdi, da imamo ljudje iz krscanskega sveta vseeno privzgojeno idejo o grehu. In zaradi greha je treba trpet.

[Alan_New]

Ja, lahko se to tko razume. Kaj pa potem, ko se človek vpraša ali ni to le najbolj poceni izgovor za samemu sebi mičken dušo olajšat?

 

LP

 

Bolj ali manj velika večina obsoja obsojanje. Že če izrazim mnenje, me lahko kdo obsodi, da obsojam. Sprašujem se, zakaj naj bi bilo obsojanje tako napačno...

[zerkalo]

Jaz tudi v kajenju ne vidim nič napačnega, pa je vseeno lahko smrtonosno......

[kukica]

 

Bolj ali manj velika večina obsoja obsojanje. Že če izrazim mnenje, me lahko kdo obsodi, da obsojam. Sprašujem se, zakaj naj bi bilo obsojanje tako napačno...

Jaz pa obsojam tiste, ki obsojajo obsojanje.

[Matjaž Bogdan]

dobr si tole dala... najbolj se mi pa dopade, to da zacenjas videt koliko sodis in obsojas... dobr bi blo, da bi neki takega vsi pocel: kao, se zavedal svojih misli (vseh obsod in sodb) k le-te (misli) konc koncev nadzirajo dejanja, odlocitve... in da bi svojo resnico LE podelili z drugimi... se prav, brez pricakovanja:

da bi jo tisti drugi sprejel;

se manj, da bi jo razumel;

najmanj pa da bi mu jo vsiljevali...

 

S tem zadnjim se popolnoma strinjam, medtem ko ostalo- primer- ti podeliš nekomu mnenje ali nasvet ali misel...to mu podaš skoraj sigurno z namenom , da mu pomagaš -ker drugače ne vidim smisla za odpiranje ust...torej le pričakuješ/ ker je tak namen/ ,da bo človek to sprejel...s tem bi bil tvoj namen izpolnjen in beseda tudi nakako upravičena...Resmo Janez trpi, ker mu je umrla mama, ti se vstaviš in ga pobaraš- Pač janez saj ni tako hudo, vse ima svoje cikluse, saj mama ni trpela, morda ji je sedaj nekje boljše itd,,,nekaj tolažilnega- tle ne igra vloge kaj...torej- ne vem čemu bi mu kdo tako pristopil / Ianezu/ , če ne bi imel namena oziroma, če ne bi pričakoval, da mu s tem lajša bolečino ...Ker potem nima smisla...še manj pa - še manj , da bi razumel...če je človeku vseeno ali ga drugi razume -je odnos povsem odveč..ravno razumevanbje je tisto kar spaja in združuje ljudi...ne vem če je point človeka kakšen ekstremni individualizem... Vsiljevanje- sem že napisal povsem odveč..

 

jeap veckrat boli... vsaka obsodba je boleca! in pol npr. naletis na nekoga, ki zavraca (z obsojanjem) neki tvojga, oz. neki kr je povezano s tabo, oz. kr tebe... Zakaj to pocne? ker je v neki "bolecini" in ce ne zavedno pa nezavedno zavraca del tebe, ki ga spominja na sebe oz. na teb "vidi" neki kr ga "zmoti" pri sebi...

pa navadno pol clovk skusa drugega spreminjat, s tem, da se naprej obsoja se naprej sodi... na konc pride ven neki takega kt sta una dva, k sta hotela drug drugega spremenit, namest tega sta se pa porocila iz/zrd cesa ze??

 

Tole s projekcijo ne velja vedno, na tole se že toliko let obešajo vsi psihiatri in psihologi, da je že boleče...Poglej- če človek dojame / pri sebi/ zlo neke naravnanosti in zadevo razreši, se mi ne zdi popolnoma nič napačnega , če koga , ki se istega ne zaveda pa tako deluje- lepo opozori na to zlo...Zdaj -ves čas govorimo o obsojanju...saj vedno si obsojanje, morda je le zavedanje in poskus nekomu pomagati..morda si kdo le zasluži lažjo pot, kot si jo prehodil sam...Enkrat je bila neka tema tle gor, kjer so nekateri opozarjali, kako je negativno, če pomagaš nekomu zato, da potem čutiš zadovoljstvo in podzavestno hlepiš po znaku hvaležnosti...Tam pointa sploh nisem dojel...smo res tako dlakocepski in ekstra presvetljeni, da se lahko poglabljamo v dobra dejanja..ne bi rekel...

Da se pa človek obsoja- spet ta beseda- čemu ne rečemo -zazna nekaj na sebi ali v sebi , kar se mu ne zdi prav...In potem skuša / se potrudi /to spremenit pri sebi- na bolje...Tle ne vidim nič s naravo, poštenostjo, iskrenostjo skreganega...Sicer ima vsak svoj pogled...moj je pač tak.

 

 

 

Bolj ali manj velika večina obsoja obsojanje. Že če izrazim mnenje, me lahko kdo obsodi, da obsojam. Sprašujem se, zakaj naj bi bilo obsojanje tako napačno...

 

Ja, ker tale termin -obsojanje, ki je vsem grd, nekaj žlehtno zveni, lahko lahko zelo enostavno izraziš kot - nesprejemanje, ki pa je kao dopustno in cool, če hočeš biti avtonomna oseba...Tako kot se mi ne zdi nič narobe, če resnično obsojam mladca, ki martretira 80- letno ženičko...seveda ga ne sprejmem- njegovih stvaritev, čeprav morda lahko sprejmem vse forme v njemu, ki so ga do tega pripeljale...lahko ga sprejmem kot / morda / žrtev/ okoliščin, hudih stvari, ki jih je preživljal, samo nejgovia sedanja dejanja bom pa še vedno obsojal...ker po tistem, da smo odgovorni za svoja dejanja..pride tudi do tega, da ne moreš opravičevati takšnih dejanj z težko mladostjo...

Saj v svoji glavi smo večni sodniki, po moje smo najbolj mili pri sebi-večinoma...na žalost ...sam sebe obsojat in to popravit, se mi tudi ne zdi kaj napačno...če se seveda soočimo s tem, sprejmemo in spremenimo ..

[mayan]

Enkrat je bila neka tema tle gor, kjer so nekateri opozarjali, kako je negativno, če pomagaš nekomu zato, da potem čutiš zadovoljstvo in podzavestno hlepiš po znaku hvaležnosti...Tam pointa sploh nisem dojel...smo res tako dlakocepski in ekstra presvetljeni, da se lahko poglabljamo v dobra dejanja..ne bi rekel...

 

Vidiš, tema je bila Dobra dejanja, in zdajle se počutim kr malce obsojeno , ker mislim da sem bila jaz tista. Namiguješ namreč, da bi naj si nekdo zase domišljal, da je ekstra presvetljen, če pač želi biti resničen v svojih kao dobrih dejanjih. Sicer se strinjam, da kdo pa lahko sodi, kaj je sploh dobro, zato bom rekla, da je dobro tisto, kar je dobro zate. Kar je dobro zase pa človek ponavadi komajda sčasoma uvidi, spozna. Ko gre skozi trpljenje. Torej ko bo nekomu drugemu nekaj dobrega storil, tega ne bo storil, ker milijon ljudi meni, da je to dobro, in se bo zato dobro počutil, ampak čisto iz nekega svojega vzgiba. Niti ne nujno sebi razumljivega, kaj šele drugim. Iz vzgiba srca. Če neko dobro dejanje razumemo kot dobro, ni nujno dobro, samo to hotela reči. Daritev je lahko spontana, ali pa ob njej čutimo celo paleto ekstatičnih občutkov ljubezni in samozadovoljstva; lahko pa je tudi prisilna. Ničesar od tega ne spremeni dejanja.

 

Bistvo in dejstvo sodbe je, da v enem delu sami postanemo takšni kar najbolj obsojamo, da lahko sebi in drugim odpustimo. The only way out is throught. Vsakdo zaradi občutka ločenosti občuti neko primarno krivdo, in če smo jo zmožni v sebi sprejeti in jo potem nekako predati višjemu, v kar verjamemo, potem bomo sčasoma lahko tudi druge videli kot nedolžne. Bomo svobodneje ljubili.

 

Ne vem če je možno se sploh odpovedati obsojanju; tud nekdo, ki morda ne sodi, ne more pomagati, zdraviti, če obsojanja nase ne sprejme. Hm. Težje verjemem v ozdravitev brez definiranja.

[kapica]

...in da bi svojo resnico LE podelili z drugimi... se prav, brez pricakovanja:

1) da bi jo tisti drugi sprejel;

2) se manj, da bi jo razumel;

3) najmanj pa da bi mu jo vsiljevali...

 

S tem zadnjim se popolnoma strinjam, medtem ko ostalo- primer- ti podeliš nekomu mnenje ali nasvet ali misel...to mu podaš skoraj sigurno z namenom , da mu pomagaš -ker drugače ne vidim smisla za odpiranje ust...torej le pričakuješ/ ker je tak namen/ ,da bo človek to sprejel...s tem bi bil tvoj namen izpolnjen in beseda tudi nakako upravičena...Resmo Janez trpi, ker mu je umrla mama, ti se vstaviš in ga pobaraš- Pač janez saj ni tako hudo, vse ima svoje cikluse, saj mama ni trpela, morda ji je sedaj nekje boljše itd,,,nekaj tolažilnega- tle ne igra vloge kaj...torej- ne vem čemu bi mu kdo tako pristopil / Ianezu/ , če ne bi imel namena oziroma, če ne bi pričakoval, da mu s tem lajša bolečino ...Ker potem nima smisla...še manj pa - še manj , da bi razumel...če je človeku vseeno ali ga drugi razume -je odnos povsem odveč..ravno razumevanbje je tisto kar spaja in združuje ljudi...ne vem če je point človeka kakšen ekstremni individualizem... Vsiljevanje- sem že napisal povsem odveč..

aham...je logicno, da je lahko namen taksen, da sprozi neko pricakovanje al obratno, nevem..., ampak oprosti matjaz, nikjer nisem napisala brez kakrsnega koli pricakovanja... poudarek sem dala le na tista (se 1x citirana) 3 pricakovanja...., kar pa ne pomen, vsaj men ne..., da nic pricakujes

dobr primer si dal glede razumevanja... poznas "tle" kaksno osebo, ki te popolnoma razume? dvomim... mogoc bi mogla un stavek mal spremenit: brez pricakovanja, da bi jo v tvoji celoti razumel! to po moje tko ves: da ma vsak svoje poglede, pragove itd... pa se lahko 3 naredi ista izkusnja... in jo bo vsak razumel po svoje... resnicno so pa odvec odnosi, kjer je cloveku vseeno al se ga drugi sploh trudi razumet...

 

Sprašujem se, zakaj naj bi bilo obsojanje tako napačno...

kdo pa prav, da je?

[ardent]

dobr si tole dala... najbolj se mi pa dopade, to da zacenjas videt koliko sodis in obsojas... dobr bi blo, da bi neki takega vsi pocel: kao, se zavedal svojih misli (vseh obsod in sodb) k le-te (misli) konc koncev nadzirajo dejanja, odlocitve... in da bi svojo resnico LE podelili z drugimi... se prav, brez pricakovanja:

da bi jo tisti drugi sprejel;

se manj, da bi jo razumel;

najmanj pa da bi mu jo vsiljevali...

 

jeap veckrat boli... vsaka obsodba je boleca! in pol npr. naletis na nekoga, ki zavraca (z obsojanjem) neki tvojga, oz. neki kr je povezano s tabo, oz. kr tebe... Zakaj to pocne? ker je v neki "bolecini" in ce ne zavedno pa nezavedno zavraca del tebe, ki ga spominja na sebe oz. na teb "vidi" neki kr ga "zmoti" pri sebi...

pa navadno pol clovk skusa drugega spreminjat, s tem, da se naprej obsoja se naprej sodi... na konc pride ven neki takega kt sta una dva, k sta hotela drug drugega spremenit, namest tega sta se pa porocila iz/zrd cesa ze??

 

 

Točno tako, sem vedno v bolečini, ker ne maram bedakov, ker sem sam nekoč bil bedak, al sem pa še sedaj in ne maram pametnih, vendar se nagibam k oni prvi varianti, torej me to zmoti pr drugih in se spomnim, kako sem bil takrat pa takrat bedak in kr moram zavrnit takšne aktivizacije, preden se razpočijo pa se še kak balast name prilepi...

Mah, spreminjat pa ne mislem nobenga, ker mi je čist ravno, kak je kdo in kolk je v kurcu al pa ne, zanima me le tolk, kolkor ima za povedat, k se mi ne ljubi psihoanilitičnih bukvic listat pa rajš kr u živo prakticiram teorije, prakse pa tko ne rabim, zakva neki bi ene simptome zbiral pa jim sindrom določal, če je vse ena igrica, v kateri vsak igra po svoje, eni za zabavo, drugi pa se sekirajo pa žagajo

[mayan]

Točno tako, sem vedno v bolečini, ker ne maram bedakov, ker sem sam nekoč bil bedak, al sem pa še sedaj in ne maram pametnih, vendar se nagibam k oni prvi varianti, torej me to zmoti pr drugih in se spomnim, kako sem bil takrat pa takrat bedak in kr moram zavrnit takšne aktivizacije, preden se razpočijo pa se še kak balast name prilepi...

Mah, spreminjat pa ne mislem nobenga, ker mi je čist ravno, kak je kdo in kolk je v kurcu al pa ne, zanima me le tolk, kolkor ima za povedat, k se mi ne ljubi psihoanilitičnih bukvic listat pa rajš kr u živo prakticiram teorije, prakse pa tko ne rabim, zakva neki bi ene simptome zbiral pa jim sindrom določal, če je vse ena igrica, v kateri vsak igra po svoje, eni za zabavo, drugi pa se sekirajo pa žagajo

 

 

Si želim, da bi lahk tud jaz bla tolk free in rekla, da mi je pač ravno, ko me vedno večkrat kakšno svetobolje zgrabi. Zgleda pa da tovrstna vseenost in bolečina gresta z roko v roki. Mi je naravnost preveč, da bi dojela, da je tud drugim tako vseeno do mene? Ne vem sama zakaj mi je tolk do tega, in res mi sekirancija ni v veselje. Pa ostaja. Mogoče je treba videt le, da z lastnim razumom še zmeraj ne morš nekoga pripraviti do tega da bi te mel rad. Če ga nimaš ti, ne morš videt, da te ima tudi on. Včasih tisti ki so nam namenjeni pomagat pač niso takšni, ki bi nam ne glede na vse zraven stali, ampak so morda takšni, da te vzpodbudijo k sprejemanju sebe s svojim nesprejemanjem. Kao nesprejemanjem. Seveda pa tega ne shendlaš, če resnično ne verjameš tako, ako ni zate resnično. Šele potem izveš, da si ljubljen kljub temu, ko zmoreš sam reči ne brez občutka krivde.

[Matjaž Bogdan]

Vidiš, tema je bila Dobra dejanja, in zdajle se počutim kr malce obsojeno , ker mislim da sem bila jaz tista. Namiguješ namreč, da bi naj si nekdo zase domišljal, da je ekstra presvetljen, če pač želi biti resničen v svojih kao dobrih dejanjih. Sicer se strinjam, da kdo pa lahko sodi, kaj je sploh dobro, zato bom rekla, da je dobro tisto, kar je dobro zate. Kar je dobro zase pa človek ponavadi komajda sčasoma uvidi, spozna. Ko gre skozi trpljenje. Torej ko bo nekomu drugemu nekaj dobrega storil, tega ne bo storil, ker milijon ljudi meni, da je to dobro, in se bo zato dobro počutil, ampak čisto iz nekega svojega vzgiba. Niti ne nujno sebi razumljivega, kaj šele drugim. Iz vzgiba srca. Če neko dobro dejanje razumemo kot dobro, ni nujno dobro, samo to hotela reči. Daritev je lahko spontana, ali pa ob njej čutimo celo paleto ekstatičnih občutkov ljubezni in samozadovoljstva; lahko pa je tudi prisilna. Ničesar od tega ne spremeni dejanja.

 

Ma nič ne namigujem- rekel sem le ,čemu filozofija o nagibih in vzrokih pri pomoči nekomu ali nečemu. Ž e tam sem napisal, da je zame dobro dejanje, če dam lačnemu za jesti, če nekomu /vsaj/ poskušam pomagati , če je v krizi, ker MI JE MAR zanj.., če poberem s tal staro mamco, če pobožam in nahranim lačnega zapuščenega psička itd..ne potrebujem nekakšnih globjih vzrokov iskat- pač- nekdo je potreboval pomoč in sem mu jo nudil...Vsa ostala navlaka - zakaj, čemu, kako to, -mi je pa odveč...če bi presojal v furnament o pravilnostih z vseh možnih vzročnih aspektov preden kaj storim, je tisti še bolj lačen, mamco na tleh lahko pohodjo ali pa izdihne , en tam se obesi itd...če pomagam - seveda pomagam iskreno, ker kakšne manipulacije naj bi pa tle zganjal...pa tudi to je stvar posameznika..zaradi mene imaš ti milion skritih razlogov zakaj si mi pomagala, hvaležen ti bom vseeno..torej je tvoje dejanje doseglo svoj namen in bi ga lahko/ če že moraš/okarakteriziraš kot dobro delo.In to je tisto , k zame šteje..pomagaj, brez filozofije ...ali pa - daj mu, pa brez globokih misli - če čutiš da je prav..če ne - pa tako brez veze ,da filozofiraš...

 

Bistvo in dejstvo sodbe je, da v enem delu sami postanemo takšni kar najbolj obsojamo, da lahko sebi in drugim odpustimo. The only way out is throught. Vsakdo zaradi občutka ločenosti občuti neko primarno krivdo, in če smo jo zmožni v sebi sprejeti in jo potem nekako predati višjemu, v kar verjamemo, potem bomo sčasoma lahko tudi druge videli kot nedolžne. Bomo svobodneje ljubili.

 

Odpuščati sebi ali ne- je povsem individualna zadeva.Kakor pač kdo dela s seboj..Odpuščati drugemu- jasna stvar, da naj bi odpuščali...samo če ni obsojanja, tudi odpuščanje ni potrebno- zame so nekatere stvari vsedne obsodbe/ sem že napisal/ nekatere pa sprejmem take kot so..sebe pa res ne mislim iskat notri, ker navadno če jih obsodim ..potem jih lahko le skozi svoja/ prečiščena / lastna merila , ker če jih nimam - potem tudi ne bom obsojal...lastnih slabosti v refleksu drugega...toliko zgubljen oz. plehek pa nisem...nikoli ne zahtevam od nikogar, česar sem nisem sposoben..tako pa tudi ne morem obsojati lastnih napak in slabosti...preživete - ja...sicer pa pravim- kakor kdo...sam zase že ve.

Govoriš o doseganju svobodne ljubezni- saj glih tle je tale pot..če dovolj / je sicer relativno/ eni rečejo brezpogojno- ljubiš, navadno ne obsojaš ..in to je to..zihr pa ne tistega , proti čemur deluješ, ker tudi vsesplošno spšrejemanje je zame nesprejemljivo...

 

Ne vem če je možno se sploh odpovedati obsojanju; tud nekdo, ki morda ne sodi, ne more pomagati, zdraviti, če obsojanja nase ne sprejme. Hm. Težje verjemem v ozdravitev brez definiranja.

 

Ma seveda- obsojanje sprejmeš, ga uporabiš za vpogled v svojo krivdo..in v sebi prelomiš- spremeniš ..in spet je to to...Vsi / se mi zdi/ jemljemo sebe z levo roko, to nas hromi in potem smo hecno subjektivni v lastnem osebnostnem zosu...pa nekak se da to preseč...z veliko mero dela s seboj..vsaj malce se potrudiš..ma ne vem...sploh na začetku- nobena stvar ni lahka...sicer je pa najlažje besede zlagat k polena..pri udejanjanju se pa zaplete..

 

Pa ne jemlji kot kritiko, le pač bolj preprost pogled imam na tole...vsaj trudim se..se mi zdi, da že tko in tko preveč kompliciramo na vseh nivojih...fajn bodi...saj lepo misliš...morda je včasih brez misli enostavneje in bolj preprosto..posledice pa iste..ali udejanjanje

[Matjaž Bogdan]

aham...je logicno, da je lahko namen taksen, da sprozi neko pricakovanje al obratno, nevem..., ampak oprosti matjaz, nikjer nisem napisala brez kakrsnega koli pricakovanja... poudarek sem dala le na tista (se 1x citirana) 3 pricakovanja...., kar pa ne pomen, vsaj men ne..., da nic pricakujes

 

Saj vem ,da pričakuješ, vsak od nas / vsaj naj bi/ ker toliko brez zaupanja in ljubezni do ljudi ne more biti nihče/ ali pa - kaj pa vem /..

dobr primer si dal glede razumevanja... poznas "tle" kaksno osebo, ki te popolnoma razume? dvomim... mogoc bi mogla un stavek mal spremenit: brez pricakovanja, da bi jo v tvoji celoti razumel! to po moje tko ves: da ma vsak svoje poglede, pragove itd... pa se lahko 3 naredi ista izkusnja... in jo bo vsak razumel po svoje... resnicno so pa odvec odnosi, kjer je cloveku vseeno al se ga drugi sploh trudi razumet...

 

kdo pa prav, da je?

 

Ma vem ,sam se poskušam potruditi, da me razume, ker pisati neke monologe tle gor - ne vem, meni - nima smisla. Tudi jaz se trudim razumeti vsakega, pa včasih ne gre..pol pa čez čas ..malce napredujem...iščem poti..ma pasji drek- meni za NIKOGAR ni vseeno..vsak je vreden- si napisala- po svoje..če ga pa sodim in cenim po svoji duši, pol pa se lahko zgubiš v megli..poveličevanja samega sebe, ali pa -eni pravijo -slaba samopodoba- lahko tudi obrneš- izkrivljanje lastnih vrednot - vsekakor v potenciranju..pa tudi do tega ima vsak pravico, le čim manj prizadetih in ranjenih naj bo...Jaz v bistvu imam rad odnos z vsakim, se včasih pač moram prilagoditi , če hočem ,da odnos eksistira...povečini mi je kar do tega..včasih gre lažje, včasih težje, včasih pa nikuker...žal..tudi to se dogaja..včasih po moji krivdi, včasih po tuji...

lepo se imej, pa naj ti ne bo vseen za druge- še dalje ...