Razmisljanja.

[Lucy x]

19.oktober 2005, 20:33

 

Nikoli nisem bila rada sama, čeprav so trenutki v tvojem življenju, ko se želiš zapreti in skriti pred svetom. To se mi zgodi kar pogosto. Uležem se na posteljo in ob poslušanju glasbe razmišljam o stvareh, ki se dogajajo okoli mene.

Včasih srečaš osebo zaradi katere ti začne srce močno razbijati in postaneš nekdo drug. Začneš ga spoznavati in ugotavljati, kakšna je njegova osebnost. A kaj hitro zaideš s prave poti, kajti ko ti je nekdo všeč, si ga izoblikuješ v svojih mislih in želiš, da je natanko tak kakršnega si si zamislila. Velikokrat se zgodi, da je v tvoji glavi drugačen kot v resnici in ga imaš za nekaj kar ni. Slej ko prej spoznaš svojo napako, a kaj ko se nočeš sprijazniti s tem in si začneš delati utvare. Na primer takrat, ko izveš, da mu nisi všeč. Tega enostavno nočeš in ne moreš sprejeti, zato si začneš izmišljevati izgovore, ki bi upravičile njegove besede kot so na primer »všeč sem mu, a si tega ne upa povedati« ali »želim da to, da si mi všeč ostane skrivnost« ali kaj podobnega. Prav ironično je, da začenjaš resnično verjeti vsemu temu, čeprav v globoko srcu veš, da ni res. A toliko časa o tem razmišljaš in tako začenjaš verjeti laži, ki se je napletla v tvojih mislih. Še vedno imaš upanje, ki mu ne pustiš, da bi odšlo in samo čakaš, kdaj se bo zgodilo tisto, kar si se zamislil.

Vendar pa zadnje čase neham verjeti. Že prevečkrat je bilo isto in ko sem izvedela, da nisem jaz tista ob kateri postaneš živčen in začutiš metuljčke v trebuhu, me je prevzela jeza. Pravzaprav sem bila naravnost besna. Sovražila sem te tako močno. Tudi ko sem te zagledala, moj bes še ni uplahnil. A zdi se mi, da je sedaj sovraštva v meni čedalje manj, namesto tega pa se spreminja v bolečino. V meni postaja trpljenje neznosno in bojim se, da mu ne bo konca. Tudi ko bo prenehalo vem, da bo za njim prišlo drugo, ki ga bo nadomestilo, le da bo to še veliko hujše in boleče.

Mogoče se vse to dogaja, ker iščem fanta, ki bi bil moja sorodna duša in razlog za mojo srečo hkrati. Mogoče bi morala nehati iskati in mirnih rok čakati, kaj mi bo življenje naplavilo pred noge. Moram živeti življenje, namesto da zaradi Njih zamudim stvari, ki bi si jih zapomnila za vse življenje in bi me osrečevale. Vem, da me bo usoda nekoč dohitela in ji ne bom mogla uiti, zato je najboljše, da ne naredim ničesar. Ko bo čas, boš že prišel, ravno ko bom to najmanj pričakovala in se bo neslišno prikradel v moje srce. In šele takrat bodo izginili vsi dvomi, žalost in trpljenje. Pozabila bom na preteklost in živela za prihodnost. Do takrat pa moram le živeti…

[Lucy x]

Prej sem pozabla napisat. V tej temi bom objavljala svoja razimisljanja, k sm jih pisala vedno,ko sem se hotla enstavno izpovedat.. Mogoce se bo kateremu zdelo malce otrocje, kar najbrz ni nic nenavadnega glede na to, da sem stara sele 16

[klarus]

Prej sem pozabla napisat. V tej temi bom objavljala svoja razimisljanja, k sm jih pisala vedno,ko sem se hotla enstavno izpovedat.. Mogoce se bo kateremu zdelo malce otrocje, kar najbrz ni nic nenavadnega glede na to, da sem stara sele 16

ti samo piši

veš nekateri so 2x al pa 3x starejši od tebe pa si ziher na trenutke bol otročji od tebe..tak da

[ardent]

ti samo piši

veš nekateri so 2x al pa 3x starejši od tebe pa si ziher na trenutke bol otročji od tebe..tak da

 

Tako je

[Audente]

Tako je

 

sva že dva

[ardent]

sva že dva

 

Kva? Starejša ali pritrjujeva Klarus?

[Lucy x]

hehhe =) ok, tnx^^

 

bom dala kr se naprej zdele..

 

23. oktober 2005, 11:31

 

Ali preveč pričakujem, če upam, da bo nekoč nekdo rekel "ja"? Če upam, da se bo nekoč končno zgodilo in bo moje nesigurnosti vase kmalu konec? Zadnje dni se mi je zopet dogajalo tisto o čemer sem že pisala in česar sem se tudi najbolj bala. Utvare. Zopet sem si jih delala in upala, da so tokrat nekaj drugega. Nekaj resničnega. A sem se tudi tokrat uštela. Zavrnitev sem slišala naravnost iz njegovih ust in tako sem vedela, da je dokončno konec. Na nek način sem si želela, da tvojega odgovora ne bi slišala in bi se mu izognila. Da bi lahko pretekle minute prevrtela nazaj in tako ne bi slišala usodnih besed. Nočem se soočiti z resnico in je sprejeti, in tako bežim pred njo. Ampak ne morem vedno bežati, saj me bo resnica slej ko prej dohitela in me postavila na realna tla. Zakaj ga je morala ona večkrat vprašati? Da sem slišala eno is isto besedo, ko me je zavrnil, znova in znova? Zaradi tega me je le še bolj bolelo in kar naenkrat je bolečina v meni postala neznosna. Res je, da mi je bil samo všeč in vanj nisem bila zaljubljena ali čutila še kaj globljega, a vseeno je bilo moje trpljenje v tistem trenutku neznosno. Začele so se mi nabirati solze in kmalu so te kar privrele na dan in blažile mojo bolečino. Nisem hotela nehati, saj mi je bilo sedaj laže. A kaj se bo zgodilo, ko bom izjokala vse solze? Ko enostavno ne bom več mogla jokati? Ali bo šele takrat na plan prišla tista prava bolečina? Ne želim si izvedeti odgovora. Želim si le, da bi lahko čimprej pozabila. Če se zazrem v preteklost, se zavem, kolikokrat se je že ponovila ista zgodba, ki se je končala s pozabljenjem. Le kaj se zgodi, če nočem pozabiti? O tem raje ne bi razmišljala, pač pa se raje oziram k svetli prihodnosti. Ne bom več pustila, da me kdorkoli prizadene in me vrže iz tira. Ne bom pustila, da mi kdo pride blizu. Zaprla bom vstop v svoje srce in nikomur dovolila, da vstopi vanj. To je edini način. Edina pot, ki mi je še preostala in po kateri se še nisem odpravila.Vendar kljub temu dvomim v to, da je ta pot prava. A le tako bom preprečila, da bi se zopet zgodilo isto.

Ampak to še ni vse kar me pesti. Rekli so, da se ne znam postaviti zase, kar je delno res. Le kako naj bi se znala po vsem tem? Mogoče sem si sama kriva, a zdi se mi, da se nisem znala postaviti zase. Ko sem se poskusila pa je postalo samo še huje. Le še bolj so se spravljali name in se smejali mojim obupanim poskusom, ko sem se hotela braniti. Zato sem se zaprla vase. No, ni bilo ravno tako. Prijateljice so mi svetovale, naj jim ne pokažem, da me prizadenejo in mi lahko pridejo do živega. Zato sem ves bes in bolečino zadrževala v sebi in še zmeraj ju. A vem, da mi to ne bo dolgo uspevalo. Nekoč bo napočil trenutek, ko se bo vsega tega v meni nabralo preveč, zato bo vse izbruhnilo na dan. Vse kar je bilo leta skritega v meni. In šele takrat bom izvedela, kakšna bo njihova reakcija in spoznala, kdo je moj pravi prijatelj, ki mu bo kljub vsemu še vedno pripravljen stati ob strani.

Kot vedno mi je tudi sedaj laže. Bolje se počutim, če svoje misli in občutke spremenim v besede in jih napišem na list papirja. Vsak ima svoj način ob katerem se pomiri in moj je pisanje. Ko bi le vsi znali svoje občutke in počutje na dobrem način umiriti. A kaj ko se nekateri ne zmorejo brzdati, in tako začnejo metati stvari naokoli in jih uničevati. Ali kar je še huje, ranijo in prizadenejo osebo, ki ni ničesar kriva in je le žrtev tvoje jeze.

Zavedla sem se še ene napake. Vedno sovražim, če kdo kaj grdega reče o meni ali pa me obsoja še preden me dodobra spozna. V takih primerih sem jezna, ker mi ne dajo niti priložnosti, da bi spoznali moj pravi jaz. A sama sem popolnoma ista! Mogoče še hujša. Včasih rečem kaj grdega o kom, ki ga ne poznam dovolj dobro in v ospredje potisnem njegove ali njene napake, medtem ko dobre lastnosti ostanejo v ozadju in jih enostavno spregledam. Saj sem se že prej zavedala tega, a nisem si želela priznati, da sem enaka. Sedaj pa sem si to končno priznala, zato se bom trudila da ne bom več taka. Da bom najprej človeka in kljub vsem slabim stvarem, videla njega v dobri luči in bila pozornejša na stvari,, ki so mi na osebi všeč. Zadala sem si težko nalogo, a vem, da mi bo z malo truda uspelo doseči moj cilj.

[Audente]

Kva? Starejša ali pritrjujeva Klarus?

 

 

mladostno starejša

[ardent]

mladostno starejša

 

Hej, kako veš?

Garant mi misli bereš, hehehe

[Onix]

Mogoče se vse to dogaja, ker iščem fanta, ki bi bil moja sorodna duša in razlog za mojo srečo hkrati. Mogoče bi morala nehati iskati in mirnih rok čakati, kaj mi bo življenje naplavilo pred noge. Moram živeti življenje, namesto da zaradi Njih zamudim stvari, ki bi si jih zapomnila za vse življenje in bi me osrečevale. Vem, da me bo usoda nekoč dohitela in ji ne bom mogla uiti, zato je najboljše, da ne naredim ničesar. Ko bo čas, boš že prišel, ravno ko bom to najmanj pričakovala in se bo neslišno prikradel v moje srce. In šele takrat bodo izginili vsi dvomi, žalost in trpljenje. Pozabila bom na preteklost in živela za prihodnost. Do takrat pa moram le živeti…

 

Ni realno pričakovati da bo že prvi (ali pa eden od prvih) moški v tvojem življenju PRAVI Daj si čas, spoznaj prvo sebe in svet (vključno z moškimi) okoli sebe, čaka te (žal) še razočaranje in (čustvena) bolečina, ampak to je del življenja.Kar nas ne ubije nas krepi, tako nas vsaj prepričujejo in tolažijo.

Za ljubezen ni nikoli prepozno, jaz sem bil kar nekajkrat trdno prepričan da sem zaljubljen in da je ona tista prava in doživel huda razočaranja in bolečino, premišljeval o samomoru in podobnih "rešitvah" ko sem že davno dvignil roke in se predal, izgubil vsakršno upanje da bom še kdaj srečno premišljeval v dvojini sem lani doživel LJUBEZEN, nepričakovano in na prvi pogled (oziroma "objem), ker mi je dobesedno padla v naročje)

Spoznal sem dekle, ki ji v življenju ni bilo postlano z rožicami, ki je doživela še več razočaranj in bolečine kot jaz (pa čeprav je precej mlajša), dekle, ki še danes ne more verjeti da obstaja človek, ki jo ima rad tako kot je, z "brazgotinami" življenja, "baročno" postavo in (včasih nerazumljivo) potrtostjo ampak meni je ona najlepša na tem planetu, ni samo moj sonček, je moje vesolje

 

Prej ali slej boš tudi ti srečala fanta, ki mu boš "Lucy in the sky with diamonds"

[Lucy x]

Vem, da je se celo zivlenje pred mano Ubistvu, ce tko pogledam, zdej zlo drgac razmisljam kot sem nekoc (tale razmisljanja so sele iz leta 2005) in ceprov skoraj dve leti ni tako dolga doba, se lahko veliko spremeni. Zdi se, da sem takrt mocno verjela, da b 1x prisel tisti 'princ na belem konju' in bo konec vsega trpljenja bolecin. Zdej vem, da ni tko. Se zmeri sem sanjac, vendar sedaj bolj locujem resnicnost od sanj...

[Audente]

Hej, kako veš?

Garant mi misli bereš, hehehe

 

 

pač znam brati med vrsticami

[janko]

Zdej vem, da ni tko. Se zmeri sem sanjac, vendar sedaj bolj locujem resnicnost od sanj...

 

če sm pošten, sploh ne vem, al se mi to zdi pametn, al je škoda...

najbrž je že fajn bit mal tut z eno nogo na zemlji, samo sanjam se pa odpovedat???

jaz nikoli!!!

samo kaj so res sanje, kaj pa trenutni prebliski, plod vzgoje, okolja, reklam, javnega mnenja, stereotipov... mah... ka pa vem...

[Lucy x]

Sanjam se ne bi pa nikoli odpovedala, ker so tako mocen del mene, da brez njih ne bi bila vec jaz.

[janko]

Sanjam se ne bi pa nikoli odpovedala, ker so tako mocen del mene, da brez njih ne bi bila vec jaz.

 

v tej misli te pa podpiram in pozdravljam

sam če jih hočeš pa tud živet, se je pa treba občasno mal tud zbudit

pa me skrbi, da zna bit res

[Onix]

Ne se odpovedati sanjam čudeži se vseeno dogajajo

 

Če se je meni (sicer "na stara leta") zgodila prava ljubezen, se lahko vsakemu.Samo ne delat take napake kot sem jo jaz da sem že v štartu ob vsaki postavil take (in toliko njih) ovire da sem bil kar nekaj let sam in osamljen.

 

Ne pa čakat princa na belem konju, ker se ponavadi dočaka konja v belem (in razsutem) avtu

[Lucy x]

Sanje so prihodnost =) Ce jih bos pa uresnicil je pa up to you^^

 

31. oktober 2005, 19:16

 

Zakaj? V sebi kričim in tonim v globino. Kolikokrat še? Nikoli se ne bo končalo, zatorej le zakaj bi še vztrajala? Nimam več razloga, ki bi me gnal skozi življenje. Nimam več volje, da bi sploh nadaljevala. Strah me je. Tako zelo me je strah.

Ne vem več, če bo bilo moje srce sploh še kdaj zmožno ljubiti. A tega ne bom vedela, saj ne bom nobenemu več dala priložnosti. Če že sedaj tako grozno boli, kako mora potem boleti šele takrat, ko ga ljubiš in on ljubi tebe, a gresta vseeno narazen?

Naj se neha! Bolečina v meni. Hočem da izgine. Nikoli več nočem čutiti ničesar. Želim, da vsi občutki, vsa čustva v meni izginejo. Pojdite že proč!

Tokrat sem resnično čutila, da si drugačen od ostalih. Res sem mislila, da se bo tokrat nekaj zgodilo. A sedaj sem spoznala, da si isti. Na prvi pogled popoln, a resnica je drugačna. Dolgo časa si se mi zdel tak. Predolgo, saj sem se zaljubila vate. Zadnje čase pa sem začela dvomiti v tvojo popolnosti in danes sem spoznala, da si le še hujši. Na začetku ves prijazen, ljubezniv, zaupanja vreden človek za katerega veš, da te ne bo nikoli razočaral. V resnici pa drugačen. In sedaj si pokazal svoj pravi jaz. Pa čeprav ne meni, ampak mojemu prijatelju.

Kaj če je problem v meni in ne v tebi? Ali sem res tako grozna oseba? Mogoče. Saj bi te vprašala, a nočem imeti več opravka s tabo. Razočaral si me kot še nihče drug. Tako zelo te sovražim. Vsaj želim si, da bi te, a ne morem ukazovati svojemu srcu. Moji občutki do tebe so mešani, zmedeni. Hkrati te ljubim in sovražim.

Prepozno je. Izgubila sem upanje v svet. Želim si…

[ardent]

pač znam brati med vrsticami

 

Ooooo, hudo, bom pisal bolj zgoščeno

[Lucy x]

19. november 2005, 20:04

 

Res sem mislila, da je že konec. Da je odšel in pozabljen za vedno. Vedela sem, da ga bom še naprej videvala mesec za mesecem, teden za tednom in dan za dnem, a bilo mi je vseeno. Rekla sem si, da ne bom več čutila ničesar in sva lahko samo prijatelja. In to najboljša. Najboljša od najboljših.

Včasih se mi zdi, da z mislimi odplavam proč. Pa ne namerno al kaj podobnega. No, včasih tudi to. Kam vse me to privede in za nekaj trenutkov resnično mislim, da je vse to res. Da si ni to le napletlo v moji glavi.

Ali ste že kdaj začutili, to kar čutim jaz? Ko začne tvoje celo telo drhteti v njegovi bližini in te prevzame čudovit občutek? Ali sem zmešana ali pa je to nekaj normalnega? Veste, včasih se mi zdi, da sem zmešana, nora. Edinstvena. To vem, da sem, vendar sedaj imam v mislih drugačen pogled. Me razumete, čutite kar jaz čutim? Ali sem sama edina, ki sem prišla do roba te skrajnosti?

Zlomila sem se. Kot palica na katero nenadoma stopiš in se zasliši glasen pok. Pa ni nujno, da namerno. Lahko je razlog že samo to, da je na tvoji poti, ti pa je ne opaziš in zato te tvoj korak pripelje do nje. Bila sem močna in se delala, da me nekatere stvari ne ganejo in nič ne začutim ob njih. Sama sebe sem prepričevala v to. Moje ustnice so oblikovale nasmeh in oči so mi žarele, ko sem bila s tabo. Saj je tako še vedno. Ponavadi. Ko pa sem vaju videla, se nisem mogla več pretvarjati. Spoznala sem, da kljub temu, da se še tako močno trudim, ne morem izbrisati svojih občutkov do tebe. Vedno bodo tu.

Sprašujem se, kaj bi bilo če bi vedel? Vedel za mojo bolečino in solze, ki sem jih zate pretekla. In na koncu bom ugotovila, da sploh nisi vreden. Ta del je najbolj žalosten in smešen hkrati. Zajel bi me histeričen smeh, ko bi videla sebe, kaj vse sem počela zate, si mislila. In kaj je smisel vsega tega? Ni ga. Za tvoje trpljenje ni smisla. Ni razloga. Vendar je kljub temu obstajalo, bilo tu in lahko sem ga čutila. Morda je razlog to, da preden najdeš pravega, moraš nekajkrat biti razočaran in spoznati tudi slabe stvari ljubezni. Mogoče.

Ali je sploh verjetno? Da boš kdaj čutil, tako kot jaz? Da boš ob moji bližini ti dobil mravljince in se boš počutil kot v devetih nebesih. Vem, da ni in se to ne bo nikoli zgodilo. A vseeno. Hočem verjeti, zatorej verjamem. In vedno bom verjela.

[janko]

fuuuuul lepo

sam doooolgooooooooo

sej bi blo vrjetn uredn prebrat

tko pa... takle mamo

[Audente]

Ooooo, hudo, bom pisal bolj zgoščeno

 

Ne piši preveč zgoščeno, potem ne bom znala prebrati.

 

Lucy x...zelo doživeto

[ardent]

Ne piši preveč zgoščeno, potem ne bom znala prebrati.

 

Lucy x...zelo doživeto

 

Kar beri me, hehehe...

Hej, ampak sem nesramen, se s teboj pogovarjam kr čez poste od Lucy x, vendar se mi ne da vedno resnih tem na mizo dajat, je pa tud dobro, da se zaradi njenih dolgih postov malo relaksacijsko pojavijo vzporedni pogovorim, tko kot reklame med filmom, hehhe...

 

Torej, ker praviš, da zgoščenega ne boš znala prebrat, sklepam, da me bereš, mislim poste in me zelo veseli, da me kdo bere, da ne pišem samemu sebi, hehehe

[janko]

me zelo veseli, da me kdo bere, da ne pišem samemu sebi, hehehe

 

odkar sm porajtu, da mojo musko poslušaš, te tut jes kdaj kej na hitr preberem

[ardent]

odkar sm porajtu, da mojo musko poslušaš, te tut jes kdaj kej na hitr preberem

 

Hvala

[janko]

Hvala

sam še podpišem se loh