Razmisljanja.

[Lucy x]

mhm^^

 

20. november 2005, 19:36

 

Včasih sem v stanju, ko sem še posebno čustvena. Občutek, ko ne veš, kako naprej in si ves zmeden in začneš razmišljati. V takem stanju te lahko prizadenejo še tako majhne stvari. Želiš si, da bi se tista stvar končno zgodila, a kaj ko so tvoja upanja brezupna.

Smešno je, da sem te opazila dokaj pozno pa še to je bil splet naključij. Zgodilo se je, da sva se srečala in se takoj zatopila v pogovor. Šele takrat sva se začela spoznavati in zdi se mi, da sva se resnično ujela in sva našla kar nekaj stvari, ki so nama skupne. Postal si mi všeč in začel vstopati v moje srce. A tega sem se ravno najbolj bala in bilo me je strah. Strah, da bi bila zopet razočarana in bi se vsa moja upanja izkazala za lažna. Ljudje okoli mene mi govorijo: »Tvegaj! Naj te ne bo strah!«

A sama nočem tvegati. Že prevečkrat sem to storila in prav to me je pripeljalo v pogubo. Tokrat nočem poskusiti, a kaj ko ne morem ukazovati svojemu srcu. Vem, da je tokrat drugače, saj je prav karakter tisti, ki mi je pri tebi najbolj všeč in prav zaradi njega sem te sploh opazila. Ko te zagledam, moje oči dobijo poseben žar, ki ga navadno ni in ugasne, ko izgineš iz obzorja. Sprašujem se, če je to zopet neka zatrapanost, ki bo kmalu minila. Ali je? Želim si, da bi vedela. Hočem vedeti, če čutiš do mene isto kot jaz do tebe. Včasih se mi zdi, da je odgovor pozitiven, a tokrat si ne mislim nič. Ko mi je bil všeč še nekdo drug, se mi je dozdevalo, da sem mu všeč in da se bo končno zgodilo tisto na kar čakam celo življenje. A spoznala sem, da so bila upanja, ki mi jih je dajal, lažna. Ena izmed prijateljic je rekla, da sem jaz tista, ki si je delala utvare in mislila, da je med nama nekaj kar ni nikoli bilo. Torej sem nekoliko kriva sama. Sedaj pa se bojim sanjariti in živeti v svojem svetu, kjer je mogoče vse, saj bi potem na koncu vse še bolj bolelo in samo jaz vem, kako grozno je to.

Izvedela sem tudi, da si ti všeč tudi eni izmed mojih prijateljic in tako se mi je podrl svet. Pravzaprav ni bilo tako hudo, a vedela sem, da če bi bilo karkoli med njim in nama, bi bila ena prizadeta. Čeprav bi se mogoče kmalu uspeli sprijazniti, bi pa vseeno bila bolečina, ko bi izvedela ogromna. Včasih se zgodi tudi to, da ti kljub vsemu enostavno ne gre iz glave in še vedno ga imaš rada, medtem ko čas mineva. Čas ne zaceli vedno vseh ran, kajti nekatere rane ostanejo za vedno. Vendar sva si s prijateljico prisegli, da kljub vsemu kar se bo zgodilo, ostali prijateljici

Najhuje je to, da izveš, da on ne čuti do tebe enako. Gledaš ga in si želiš, da bi stal ob tebi, te držal za roko in bi lahko čutila njegove poljube na sebi. Da bi rekla: »Ne izpusti me,« in on te ne bi izpustil in bi ostal ob tebi, kljub vsemu kar bi se zgodilo. Obnašala bi se normalno, kot da sem te že pozabila in noben mi ne bi rekel, zakaj sem tako zamišljena in drugačna. A resnica bi bila drugačna. V moji notranjosti bi krvavela in kričala. Želela bi si, da bi lahko ušla in izginila, da mi ne bi bilo treba več trpeti vsega tega. Tega, da bi stala ob njem in vedela, da ga ne morem imeti. Spremljala bi njegovo življenje. Kmalu bi si dobil punco in gledala bi ju, kako objeta ležita en ob drugem in si želela, da bi bila na njenem mestu. Pretvarjala bi se, da sem vesela, da sta skupaj in skušala v to prepričati sama sebe.

Zadnje čase se velikokrat sprašujem, če bo sploh napočil čas, ko bo prišel nekdo, ki me bo imel rad tako, kot imam jaz njega. Nekdo, ki me bo razumel in si bova bila tako blizu kot nihče drug. Želim si, da bi se zgodilo… Da mi ne bi bilo treba več čakati… Da bi me ljubil…

[Aarwen]

nekaterim grem pošteno na živce, ker na vse gledam pozitivno. v slabem najdem dobro. več mi niti ni treba iskat, vaja dela mojstra.....nepopravljiva pozitivka. se kdaj vprašam, če je to dobro. ja, je dobro, ni veliko, a je več kot nič. dobro je zato, ker je toliko žalosti na tem svetu...vse preveč. v svetu sedanjosti je rariteta, čudno, če nimaš v zdravstveni kartoteki štempla psihiatra. malce sumljivo je, če praviš, da ne veš kaj je bilobil ali apaurin. čudno te gledajo, če se tvoji odgovori ne začnejo na: vseeno mi je.

 

so trenutki, ko ti spodnese tla pod nogami. so trenutki, ko padeš, se udariš. klofuta je malo v primerjavi, ko beseda ali dejanje zarežeta v srce. pod zarezo se podpiše bolečina....morda nauk. izkušnja. lahko izbereš.

 

če ti srce krvavi, glej na krvne kapljice kot na bisere, iz katerih ti življenje spleta biserno ogrlico. nosi jo s ponosom, naj ti bo talisman moči.

 

ko kdo pokaže s prstom nate, vedi, da kaže iz svojih prepričanj..iz svoje duše. kaže sebe v tebi. sam sebe. reci mu hvala, da ti je pokazal nekoga, ki ti je tuj.

 

živi po svoji volji. nikomur nisi dolžan razlage, zakaj si naredil tako in zakaj ne drugače. izberi vse, kar te osrečuje. ni narobe, če kdaj izbereš narobe. je pa narobe, če izbereš isto narobe večkrat.

 

poskusi, poskušaj gledat v slabem dobro. ker je, v slabem je vedno nekaj dobrega. išči z vsem žarom, ki ga premoreš iz ljubezni do sebe. išči mavrico. pričakuj mavrico...in videl jo boš. doživel vse njene barve.....ZATO SE VESELI NEVIHTE...namreč brez nje, ni niti mavrice!

 

[Lucy x]

Hvala Aarwen za ta nasvet^^ Vem, da imas prav in tudi drugi ljudje so ze to rekli. Je eden izmed mojih ciljev. Ampak je teže to doseči, kot si sprva nekdo misli. Vem, da mi bo uspelo nekega dne, v to sem prepričana. Do takrat pa moram le še vztrajati.

Moja razmišljanja so večinoma polna žalostnih stvari, ampak nekako lahko le takrat pišem, ko se tako počutim. Mogoče zato, ker s 'srečne' strani še nisem poskusila. Morala bi, vem. Ampak pišem zato, ker se potem počutim laže, ko napišem, kaj vse mi leži na duši. Kot bi odložila neko breme in bi šele potem ko napišem, lahko pozabila na to stvar. Bi jo preprosto odložila in ko bi bil čas, da se spomnim, bi te misli oživela s tem, ko bi prebrala te besede..

 

In še nekaj me zanima, nasvet potrebujem. Mogoče ni ravno prava tema, ampak bom vseeno napisala. Nekdo, ki ni tisti pravi, čeprav si zaljubljen vanj in ti on tega ne vrača. Tesno sta si blizu (na duševnem nivoju), a zadnje čase ne moreš biti več tak kot včasih ko je on v bližini zaradi svojih občutkov. Ali je prav, da to osebo izoliraš, ker se zdi da sam sebe ubijaš s tem, ko čutiš to kar ne bi smel in ob tem poznaš konec? Rekla sem, da ga bom 'izolirala' nekako in vem, da bo to težko. Preveč. Ampak moram poskusiti. In po temi vedno slej ali prej pride soj svetlobe. In takrat se bova zopet srečala.

Nasvet še vedno potrebujem. Kaj mislite, pa če imate kakšne izkušnje s tem

[Aarwen]

...kako lepo si napisala. tako pravljično-realno.

 

če veš, da ti ne vrača čustev....PUSTI. vem, se sliši kruto, vendar čustva ljubezni so ali niso.

če ti je dovolj, če te osrečuje samo dejstvo, da sta si na duševnem nivoju blizu, pa premisli še enkrat: ti je to dovolj?

 

vem, ni lahko pustiti nekoga, ki ga ljubimo. pa vendar, poskusi poslušat svoje srce, ozri se na ljubezen do sebe....

 

poskusi, poskušaj..... uspelo ti bo!

in vedno obstajajo čudeži...včasih nekoga pridobimo s tem, da ga pustimo.

 

vso srečo na tvoji poti Lucy X

[ardent]

nekaterim grem pošteno na živce, ker na vse gledam pozitivno. v slabem najdem dobro. več mi niti ni treba iskat, vaja dela mojstra.....nepopravljiva pozitivka. se kdaj vprašam, če je to dobro. ja, je dobro, ni veliko, a je več kot nič. dobro je zato, ker je toliko žalosti na tem svetu...vse preveč. v svetu sedanjosti je rariteta, čudno, če nimaš v zdravstveni kartoteki štempla psihiatra. malce sumljivo je, če praviš, da ne veš kaj je bilobil ali apaurin. čudno te gledajo, če se tvoji odgovori ne začnejo na: vseeno mi je.

 

so trenutki, ko ti spodnese tla pod nogami. so trenutki, ko padeš, se udariš. klofuta je malo v primerjavi, ko beseda ali dejanje zarežeta v srce. pod zarezo se podpiše bolečina....morda nauk. izkušnja. lahko izbereš.

 

če ti srce krvavi, glej na krvne kapljice kot na bisere, iz katerih ti življenje spleta biserno ogrlico. nosi jo s ponosom, naj ti bo talisman moči.

 

ko kdo pokaže s prstom nate, vedi, da kaže iz svojih prepričanj..iz svoje duše. kaže sebe v tebi. sam sebe. reci mu hvala, da ti je pokazal nekoga, ki ti je tuj.

 

živi po svoji volji. nikomur nisi dolžan razlage, zakaj si naredil tako in zakaj ne drugače. izberi vse, kar te osrečuje. ni narobe, če kdaj izbereš narobe. je pa narobe, če izbereš isto narobe večkrat.

 

poskusi, poskušaj gledat v slabem dobro. ker je, v slabem je vedno nekaj dobrega. išči z vsem žarom, ki ga premoreš iz ljubezni do sebe. išči mavrico. pričakuj mavrico...in videl jo boš. doživel vse njene barve.....ZATO SE VESELI NEVIHTE...namreč brez nje, ni niti mavrice!

 

 

Podpišem pod tole

Resnično pa ne razumem, čemu bi s svojim pozitivizmom šla komu na živce?? Celo pošteno na živce

Aha, že vem, verjetno takšnim, ki se pa morda bojijo tvojega negativizma, tvoje druge strani, katere ne poznajo iz preprostega razloga, ker se ga pač ne poslužuješ in ni znano s kakšno močjo lahko udari

[ardent]

Aarween:

če ti je dovolj, če te osrečuje samo dejstvo, da sta si na duševnem nivoju blizu, pa premisli še enkrat: ti je to dovolj?

 

Poznam primere, katerim je to dovolj, celo zelo osrečujoče in konstruktivno, četudi je vprašujoče, v kolikšni meri je to le to...kdo ve...vse sorte ljudje smo na tem svetu

 

Kar se pa tiče Lucy x, bo pa zagotovo našla odgovore v sebi, sicer jih že pozna, vendar ni še čisto prepričana in so dobrodošla mnenja drugih, zaradi lažje odločitve...

Ko zberemo vse pomembne in manj pomembne možnosti in izločimo najpomembnejše se izbira manjša in odločitev je tako lažja...saj na koncu se v vsakem primeru sami odločimo, kakor bi se vsakič, kolikorkrat bi se nam ponudila možnost izbire...je pa zanimivo, da se človek običajno odloča v končnem primeru enako ne glede na število izbranih variant...yap

[Lucy x]

Hvala, da ste se takoj odzvali na moje vprašanje

 

Drugače pa sem hotla še par stvari povedat, mhm.. Njegova bližina mi resnično pomeni ogromno in trenutke, ko sva si res blizu si zapomnim – že zato ker niso ravno vsakdanji. Mislila sem, da mi bo to dovolj, ker se že na samem začetku si rekla, da poznam konec te zaljubljenosti, ampak bom se vseeno potrudila, naredila vse, da mu bom še bliže. Nekaj mi že vseskozi daje, neko energijo, ki jo začutim ko je ob meni že odkar ga poznam, čeprav takrat še nisem razvila takih čustev, kot so v meni sedaj. Ampak mislim, da sem ugotovila, da mi to vse ni zadosti, kajti ko je zraven, ne morem biti več jaz tisto kar sem. Preprosto je nekaj veliko drugače, kot sicer in v mislih imam nenehno tisto upanje, željo, da bi se vse skupaj uresničilo, čeprav vem, da se ne bo. Ne tu. Ne sedaj.

 

Ko sem rekla, da bi ga izolirala. Zdi se smiselna rešitev, a težko bo, ker ga bom videvala dan za dnevom (kot sošolca v gimnaziji) in postalo bo še teže, če se bom zaradi te ideje morala včasih oddaljiti tudi od drugih v naši družbi. Ali naj se odpovem, da grem z njimi nekam preprosto zato, ker je on zraven? Ali se moram?

 

Nasveti seveda spet dobrodosli.

[ardent]

Hvala, da ste se takoj odzvali na moje vprašanje

 

Drugače pa sem hotla še par stvari povedat, mhm.. Njegova bližina mi resnično pomeni ogromno in trenutke, ko sva si res blizu si zapomnim – že zato ker niso ravno vsakdanji. Mislila sem, da mi bo to dovolj, ker se že na samem začetku si rekla, da poznam konec te zaljubljenosti, ampak bom se vseeno potrudila, naredila vse, da mu bom še bliže. Nekaj mi že vseskozi daje, neko energijo, ki jo začutim ko je ob meni že odkar ga poznam, čeprav takrat še nisem razvila takih čustev, kot so v meni sedaj. Ampak mislim, da sem ugotovila, da mi to vse ni zadosti, kajti ko je zraven, ne morem biti več jaz tisto kar sem. Preprosto je nekaj veliko drugače, kot sicer in v mislih imam nenehno tisto upanje, željo, da bi se vse skupaj uresničilo, čeprav vem, da se ne bo. Ne tu. Ne sedaj.

 

Ko sem rekla, da bi ga izolirala. Zdi se smiselna rešitev, a težko bo, ker ga bom videvala dan za dnevom (kot sošolca v gimnaziji) in postalo bo še teže, če se bom zaradi te ideje morala včasih oddaljiti tudi od drugih v naši družbi. Ali naj se odpovem, da grem z njimi nekam preprosto zato, ker je on zraven? Ali se moram?

 

Nasveti seveda spet dobrodosli.

 

Zdej, jaz ti ne bi nekaj kr svetoval, še manj pomagal, k še sebi ne morem...hmmm...

Mi je pa čudno pri tebi, kaj te žene, takole za nekom hoditi, nikjer ne zasledim obratne aktivnosti...

Mal se zamisli in si odgovori, če se morda ne podcenjuješ s tašnim ravnanjem in kar je najvažnejše, s čim si je nekdo prislužil takšno precenjevanje?

Mar je resnično vredno nekoga povzdigovat na račun svoje osebnosti?

[Aarwen]

Hvala, da ste se takoj odzvali na moje vprašanje

 

Drugače pa sem hotla še par stvari povedat, mhm.. Njegova bližina mi resnično pomeni ogromno in trenutke, ko sva si res blizu si zapomnim – že zato ker niso ravno vsakdanji. Mislila sem, da mi bo to dovolj, ker se že na samem začetku si rekla, da poznam konec te zaljubljenosti, ampak bom se vseeno potrudila, naredila vse, da mu bom še bliže. Nekaj mi že vseskozi daje, neko energijo, ki jo začutim ko je ob meni že odkar ga poznam, čeprav takrat še nisem razvila takih čustev, kot so v meni sedaj. Ampak mislim, da sem ugotovila, da mi to vse ni zadosti, kajti ko je zraven, ne morem biti več jaz tisto kar sem. Preprosto je nekaj veliko drugače, kot sicer in v mislih imam nenehno tisto upanje, željo, da bi se vse skupaj uresničilo, čeprav vem, da se ne bo. Ne tu. Ne sedaj.

 

Ko sem rekla, da bi ga izolirala. Zdi se smiselna rešitev, a težko bo, ker ga bom videvala dan za dnevom (kot sošolca v gimnaziji) in postalo bo še teže, če se bom zaradi te ideje morala včasih oddaljiti tudi od drugih v naši družbi. Ali naj se odpovem, da grem z njimi nekam preprosto zato, ker je on zraven? Ali se moram?

 

Nasveti seveda spet dobrodosli.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

razumem Te.

upanje, da se bo vse TISTO uresničilo. ko nekaj upamo, upamo zase....držimo pesti, da se nam izpolnijo naše želje. pridih zdravega neegoističnega narcizma, je vedno dobrodošel. ta čas, ko upamo in čakamo...pa gre življenje svojo pot. kar je zarisano, ne izbledi. ko preživimo, risba oživi.

saj ne pišem vsepovprek no ....vem, si še mlada in mogoče še ne razumeš mojih besed....vendar vse bo kot mora biti. če ti je namenjeno, da ti bo vračal čustva, bo tako. ČE VAMA JE NAMENJENA LJUBEZEN, BO TAKO.

 

naj ti izdam svojo malo skrivnost: ko mi je nekdo všeč, ko mi srček bije hitreje kot ponavadi...ko me vznemirja že sama misel na to osebo, se odločim zase: ZAUPAM, DA BO TAKO, KOT JE NAJBOLJŠE ZAME. in najboljše za tisto osebo. močno zaupam.

 

veš, vedno ne dobimo tistega, kar si želimo, temveč tisto, kar resnično potrebujemo.

bodi pozitivna....če ti je dovolj njegova bližina, bodi hvaležna, da imaš priložnost biti blizu njega. ujemi vsak trenutek in ga položi v svojo nežno dušo...nekoč, ko boš starejša, ko te bo kdaj zeblo od samote...TE BODO PRAV TI SPOMINI GRELI.

 

uživaj v mladosti, dovoli si tudi kdaj norosti!

[Lucy x]

Uf, ob tvojih besedah ardent, sem se zavedla, da je res, kar praviš. V smislu, da sebe ponižujem in na ta račun nekoga povzdigujem. Ne vem zakaj to počnem. Mogoče imam v sebi nekaj, kar mi daje občutek, da sem jaz tista, ki se mora boriti za pozornost drugih in ne obratno. To pa zaradi tega, ker sem v preteklosti velikokrat naletela na nesprejemanje in po tem sem skušala spremeniti sebe (kar sem ugotovila, da je brezsmiselno, ker ni napaka v meni, ampak v njih). In tudi prijateljica mi je že rekla, da skušam ugajat drugim na splošno. Vem, da je to narobe. Vendar na nek načiin drugače ne znam. =/

Aarwen, tnx tud teb za odgovor =) Tud jst nekak vrjamem v to, da se vse zgodi z namenom, da če je mišljeno kaj biti med 2 človekoma bo, drugače ne. Vendar včasih težko sprejmem resnico, če kaj takega ni namenjeno. Včasih vztrajam, četudi je brezupno, ker še vedno del mene upa, da bom na samem koncu le dobila to, za kar si prizadevam... In včasih sem že naveličana ponavljajočih se nesrečnih koncev. Nočem več čakati! Vem da potrebujem nekoga. Kmalu.. (vem, da je še celo življenje pred mano, vendar nočem čakati do konca)

[ardent]

Uf, ob tvojih besedah ardent, sem se zavedla, da je res, kar praviš. V smislu, da sebe ponižujem in na ta račun nekoga povzdigujem. Ne vem zakaj to počnem. Mogoče imam v sebi nekaj, kar mi daje občutek, da sem jaz tista, ki se mora boriti za pozornost drugih in ne obratno. To pa zaradi tega, ker sem v preteklosti velikokrat naletela na nesprejemanje in po tem sem skušala spremeniti sebe (kar sem ugotovila, da je brezsmiselno, ker ni napaka v meni, ampak v njih). In tudi prijateljica mi je že rekla, da skušam ugajat drugim na splošno. Vem, da je to narobe. Vendar na nek načiin drugače ne znam. =/

Aarwen, tnx tud teb za odgovor =) Tud jst nekak vrjamem v to, da se vse zgodi z namenom, da če je mišljeno kaj biti med 2 človekoma bo, drugače ne. Vendar včasih težko sprejmem resnico, če kaj takega ni namenjeno. Včasih vztrajam, četudi je brezupno, ker še vedno del mene upa, da bom na samem koncu le dobila to, za kar si prizadevam... In včasih sem že naveličana ponavljajočih se nesrečnih koncev. Nočem več čakati! Vem da potrebujem nekoga. Kmalu.. (vem, da je še celo življenje pred mano, vendar nočem čakati do konca)

 

 

Je pa ja jasno, da sploh oni tip ni tisti, ki ga iščeš, ker je le od tebe izbran, da pooseblja tisto, kar v resnici iščeš in si vsa iskanja in prizadevanja fo

kusirala v nekoga, ki sploh pojma nima o tem in se ga oklepaš,ker je nosilec vsega, kar si hote vložila vanj - to postane pol neresnično in dostikrat skozi čas uvidiš, da ni vredno bilo vsega skupaj...

 

Poglej na to takole: ta tvoja enostranska simpatija je posoda, v kateri imaš shranjene svoje predstave in očitno je ta posoda neučinkovita...kaj torej? Pazi tole: mnogo posod je razmetanih naokrog, torej izberi drugo, v katero boš shranila to vsebino, oni bo pa brez tvoje vsebine itak postal celo v tvojih očeh dokončno prazen - in takrat boš videla, da si ravnala prav...

 

Vse dobro ti želim

[Lucy x]

Nekako vem, da ni pravi, a si vseeno želim da bi bil. Tudi že na samem začetku ko sem se zaljubila vanj, sem rekla, da poznam konec. Vendar se zdi, da sem si vseeno nenamerno v sebi ustvarila tisto željo in upanje.. Moram se sprijazniti z nekaterimi dejstvi in prestopiti mojo zaljubljenost. Že zato, ker mi kot prijatelj ogromno pomeni v smislu, da mi priskoči na pomoč, ko ga potrebujem in je edini s katerim lahko govorim o čemerkoli. Tega nočem zgubiti zaradi svoje nesmiselne zaljubljenosti.

Prazen pa nikoli ne bo postal, kot si rekel - vsaj ne v tem smislu. Bo drugače, videla ga bom z drugačnimi očmi, kot ga vidim sedaj. Le to se bo spremenilo Drugače pa posod je res veliko. Samo pravo moram najti..

[ardent]

Nekako vem, da ni pravi, a si vseeno želim da bi bil. Tudi že na samem začetku ko sem se zaljubila vanj, sem rekla, da poznam konec. Vendar se zdi, da sem si vseeno nenamerno v sebi ustvarila tisto željo in upanje.. Moram se sprijazniti z nekaterimi dejstvi in prestopiti mojo zaljubljenost. Že zato, ker mi kot prijatelj ogromno pomeni v smislu, da mi priskoči na pomoč, ko ga potrebujem in je edini s katerim lahko govorim o čemerkoli. Tega nočem zgubiti zaradi svoje nesmiselne zaljubljenosti.

Prazen pa nikoli ne bo postal, kot si rekel - vsaj ne v tem smislu. Bo drugače, videla ga bom z drugačnimi očmi, kot ga vidim sedaj. Le to se bo spremenilo Drugače pa posod je res veliko. Samo pravo moram najti..

 

Jasno, da ne bo nikoli ostal prazen, vsaj v takšnem pomenu, vendar je za oba lažje, če prevzameš vlogo prijateljice in se na tem ustaviš, kajti lohk bo tud nekoč kaj med vama, vendar pomisli, da pretirano vztrajanje mogoče njega bega in verjetno mu ni zanimivo osvojiti nekaj, kar mu je že itak preveč naklonjeno...

Upam, da me razumeš...bolj na izi in ne sili preveč, spontanost prinese več napredka kot insistiranje na vsak način

[klarus]

včasih tud prijatelstvo ni možno

[mako106]

vedno ko ni nič...možno...je tudi vse možno

[Aarwen]

naj bo tako....

 

ljubezen (tista prava) pride ravno takrat, ko to najmanj pričakujemo. ne trka na vrata srca. ne pošilja razumu telegrama. ne opozarja, da bo prišla. ne moreš se pripraviti. ravno zato je prava: ker te ujame nepripravljeno...tako si samo to in to je največ, kar si v resnici.

 

.... to je prava ljubezen, ki ljubi samo to kar je. sprejema brezpogojno.

ljubimo z zaupanjem.

 

[Lucy x]

Od zadnjega vpisa se je zgodil velik stvari. Preveč. 1x sva mela pogovor, ubistvu je blo bl tko, da sva se kregala in ble so izrečene besede, ki mogoče ne bi smele bit, z obeh strani. Po eni strani sem mu očitala, da je slep, ker gleda, ampak ne vidi (ciljala sem na svojo zaljubljenost), pa da je lih njegova prepričanost, da ma samo on prav, kriva da bo na koncu propadel. On pa je reku, da nimam razvitga svojga mišljenja, da za vsako stvar neki 'jokam', da sm šibka, itd.. Nekak sm zdej vidla, kakšno mnenje ma očitno o men in žal mi je, da tega prej nisem vidla.

[kyllah]

DIANA:) ti kar pogumno. nimaš se česa bati, saj ni nobena pošast.

[Lucy x]

Spet po dolgem casu objavljam nov/star vpis

 

29. november 2005, 17:15

 

Zadnje čase na veliko zapisujem svoje občutke in razmišljanja. Prej jih nikoli nisem, pravzaprav jih šele zadnjih nekaj mesecev. Pač se počutim laže, če lahko nekomu zaupam, pa čeprav je to le list papirja. Ne pravim, da drugim ljudem okoli sebe ne, le da mi včasih bolj odleže, če jih tudi tu. Čeprav so stvari, ki jih najraje pozabiš, a jih vseeno tako shraniš za trajno in kasneje ponovno prebiraš.

Koliko spisov sem že vzdihovala glede njega? In pisala o njem? Koliko? Sedaj pa se je zgodila prelomnica, ki je do sedaj še vedno prišla. Spremenil si se. Sprememba v tebi me ni navdihnila, ampak me razočarala, saj nisem mogla verjeti, da je tudi ta mogoča. Najprej si bil popoln. Vem, da to ni nihče, a meni se je zdelo, da ti si. Skupaj sva se smejala, pogovarjala in počela vse živo. Veliko si mi pomenil. Ogromno. Nato pa kar naenkrat, še sama ne vem kdaj, kar čez noč, si postal čisto drugačen. Poslušala sem tvoje besede ob katerih sem se zgrozila. Pravzaprav sem o njih bolj slišala, kajti začel si se družiti z drugimi. Midva pa sva se vse bolj oddaljevala in še vedno se. Potisnil si me v ozadje in postala sem nepomembna. Kaj če sem bila to že ves čas, le da tega nisem vedela? Ah, ne verjamem. Vem, da si me cenil kot prijateljico. Mogoče bom za vedno ostala v tvojem spominu taka.

Zakaj se zgodi, da pozabiš ljudi, ki so te sprejeli? Potem začneš spoznavati druge ljudi, ki se zdijo boljši in popolnoma drugačni. Z njimi se začneš na veliko družiti in včasih se delaš da si nekaj kar nisi samo zaradi tega, da ostaneš tam. Bolj si v središču pozornosti in to ti je všeč. Kaj pa ostali? Na nas si pozabil in se celo obrnil proti nekaterim. O nas si začel razmišljati tako, kot razmišljajo ti, ki jih sedaj imenuješ za prijatelje. Dopustil si, da njihovo mnenje postane tvoje. Zakaj?

Ni samo družba kriva, da si postal takšen. Ni samo ta tista, ki te je spremenila. Kriv si tudi ti, ki si to dopustil. Sprašujem se, če boš prišel do spoznanja, kaj si postal in kaj si delal. In se boš vrnil k nam. Ne vem, kdo sem, da te imam pravico obsojati. Povem samo, svoje mnenje in občutke, ki sem jih čutila ter tisti, ki jih čutim sedaj. Kako naj ti povem? Razočaral si me.

[Lucy x]

'DRUGI DEL'

 

24. December 2005, 17:53

 

V čem je sploh smisel življenja? Zakaj živimo? Zakaj se trudimo, trpimo, kaj bomo imeli na koncu od tega? Hmm… Za vsakega človeka je njegov smisel drugačen. Moj cilj, ki si ga želim uresničiti, je biti srečen. Vendar kaj mi pomeni sreča? Predvsem ljubezen. To iščem in jo bom iskala dokler je ne najdem.

Premišljujem o tem, če sem poznala kakšnega človeka, ki bi ti bil podoben. Pa ne vem kaj je tako posebnega na tebi. Mislim človek si tako kot mi vsi. A nekako ti je uspelo nekaj kar uspe le redkim. No, mogoče pretiravam, saj jim je že uspelo. A nobenemu tako hitro, tako čarobno, nikoli si ne bi želela, da bi bil nekdo drug. Opazila sem te še preden sem te sploh poznala. Zakaj? Zaradi videza? Ne verjamem. Nekako oddajal si tisto energijo, nek blišč, ki sem ga takoj opazila. In ko sem spoznala kdo si, sem vedela, da si pravi. Takoj sva se ujela, bil si tak kot jaz. In jaz sem bila taka kot ti. Imela sva veliko skupnega in prišel si do mojega srca, vstopil vanj, nato pa zaprl vrata za sabo. Neprestano mislim nate, ni trenutka, ko bi te pozabila. Ali čutiš enako? Ne verjamem. Mislim, nobeden ni še nikoli, zakaj bi torej ti? A zakaj ne bi upala? Mislim, ko izgubiš upanje je vsega konec. Če izgubiš vse, ti vedno ostane upanje. In zakaj bi le brezglavo upala in čakala, da se bo to zgodilo? Mislim zakaj se ne bi potrudila, se borila za tisto kar hočem? Nič se ne zgodi samo od sebe. Dala bom vse od sebe. Mogoče ti bom všeč taka kot sem, mogoče ne. Drugače me nisi vreden. Rada bi ti povedala, kaj čutim, a bojim se, da je še prekmalu, ne poznava še en drugega dovolj dobro. Dajmo času čas. Poleg tega pa boš mogoče, ko napoči pravi trenutek ti tisti, ki boš pristopil k meni. Zaljubljena sem vate.

In sedaj sva izgubljena v sedanjosti, preteklosti, prihodnosti. Kje sva?

[chanceux]

Lucy x,

 

pozdravljena.

 

Dovoli še meni komentar oz. bolj vprašanje - pišeš oz. objavljaš svoje razmišljanje izpred dveh let. Kako se sedaj počutiš, ko bereš svoje zapise? Imaš odgovore na takratna vprašanja? Ali so vprašanja identična, samo da je druga oseba?

 

 

C.

[mia4aerobics]

zakaj imajo americani na denarju moto: in god we trust?

a se je to ze kdo vprasal?

le kaksnega neki, bi morali imeti mi...

[Antoninus]

zakaj imajo americani na denarju moto: in god we trust?

a se je to ze kdo vprasal?

le kaksnega neki, bi morali imeti mi...

Mi bi morali imeti: In Americans we trust.

[mia4aerobics]

Mi bi morali imeti: In Americans we trust.

 

 

si mi vzel iz ust!

we trust in anything everyone else trusts...

[Guest sstane]

zakaj imajo americani na denarju moto: in god we trust?

a se je to ze kdo vprasal?

le kaksnega neki, bi morali imeti mi...

In salt we trust in mind