potreba po osnovni moralni in duhovni izobrazbi

[Audente]

jaz pa levinja in niti slučajno to ne pomeni , da imam samo sebe nonstop v glavi

[mako106]

kar se pametovanja tiče: NASVET "neumen" ga ne posluša "pameten" ga pa itak ne rabi

en nasvet...vsi smo malo neumni...in malo pametni...zato je najbolje...da samo sebe poslušamo....če se le znamo slišati...v svojem bistvu

 

jaz pa levinja in niti slučajno to ne pomeni , da imam samo sebe nonstop v glavi

to bi bil pa res absurd...da bi bila polna sama sebe

 

Al pa nemir .. tisti, ki ga itak nosimo v sebi, pa se pred njim vztrajno skrivamo tako da pametujemo drugim.

skrivamo se v sebi...drugi pa nam s podobnim vedenje...samo pomagajo pri tem

 

vau...več oseb v tvoji glavi...v moji je vedno samo ena

you wish...

[mgd]

Torej s popolni poznavanjem sebe in predvsem rušitvijo tvojih konceptov o Bogu in tvoji ideji zakaj to potrebuješ boš spoznal edino absolutno resnico - prazen nič. Verjemi tam ni prostora niti za Boga. Drugače to nebi več bil prazen nič

 

Šele, ko boš zopet vključil svoj miselni konstrukt se bodo pojavile misli in ideje, prepričanja, tudi tista o Bogu. In, če Bog res je potem nebo jezen, ker ga boš takole demoliral v prazen nič

če v absolutni resnici, praznem niču ni prostora za nič, od kje se pol pojavi ta miselni konstrukt?

 

Bog je iz svoje neskončne ljubezni do vseh nas, jezen na tiste, ki se imajo za prazen nič in ki pravjo da je On prazen nič.

[ardent]

če v absolutni resnici, praznem niču ni prostora za nič, od kje se pol pojavi ta miselni konstrukt?

 

Bog je iz svoje neskončne ljubezni do vseh nas, jezen na tiste, ki se imajo za prazen nič in ki pravjo da je On prazen nič.

 

Yap, tu se strinjam s teboj Verjetno je mišljen kakšen drug Nič, izhodišče v nekaj iz nič ali obratno, iz nič v ničnost, kar pa sicer dvomim...

V posebnem stanju sprejemljivosti in dovzemanja je nična točka tista, na kateri so izključeni vsi uniformni vzorci, zunanje nima vpliva in notranji osebnostni konflitki tudi ne in tu lahko in upravičeno govorimo o niču, absolutnem niču, kot takšnem, vendar pa takšno stanje ni trajajoče, ker v sodobnem svetu ne more trajati, uporablja pa se predvsem pri mističnih stanjih, za osebne potrebe in nič slabega ni na tem,je celo koristno občasno izklopit vse skupaj...

 

Glede Boga, na koga je jezen, kateri razlogi ustvarijo pogoje za takšno jezo in dialog med Bogom in človekom, je pa stvar dolge disertacije in naj ostane na tem, čemu neki bi Bog sploh se jezil na človeka? Vsakdo ima svojo možnost narediti nekaj pravilnega v lajfu in vsak po svoje išče obalo v tem besnečem morju, ane...

 

Lahko po Minnattijevo rečem, da nekoga moraš imeti rad, četudi kamen, cvetlico...iz tega vztrajam na trditvi, da v nekoga vsekakor moraš verjeti, ali vsaj v nekaj, v sebe vsekakor, kajti brez izoblikovane podobe o sebi ne moreš resnično verjeti v nič in v nikogar, celo v nič ne...in v tem primeru bi takšen človek ne imel drugega v življenju kot, da živi, navidez kot rastlina, vendar botatejše od rastline vsekakor ne...

Torej, naj ostanejo tvoje besede vzete točno tako, kakor so napisane in je resnično dejstvo, da brez nč ni nč, vsak si pa vsekator ustvari lastno interpretacijo, vendar je resnica ta, ki je...

Ja, dobro si napisal :palec:

[kapica]

če v absolutni resnici, praznem niču ni prostora za nič, od kje se pol pojavi ta miselni konstrukt?

 

Bog je iz svoje neskončne ljubezni do vseh nas, jezen na tiste, ki se imajo za prazen nič in ki pravjo da je On prazen nič.

kko ves, kj kdorkoli obcuti, ce se imas ti za to al pa to???

a sonce posilja svoje zarke samo za dobre ljudi oz. tiste, ki se nimajo za prazen 0? za ostale pa ne? a cvelice ne cvetijo za ljudi, ki se imajo (v tvojem primeru) za 0? al za VSE, posebi tiste, ki jih hocejo opazit?

besede in pojmi s katerimi karkoli oznacujemo so lahk precejsne ovire... v primeru Boga... sta sama beseda in pojem, preveckrat ovira, da bi ga resnicno ""videli""...

 

v praznem nicu pa logicno, da ni prostora za nic..., ce je ze sam prostor prazen nica...

 

 

[Janardan]

kko ves, kj kdorkoli obcuti, ce se imas ti za to al pa to???

a sonce posilja svoje zarke samo za dobre ljudi oz. tiste, ki se nimajo za prazen 0? za ostale pa ne? a cvelice ne cvetijo za ljudi, ki se imajo (v tvojem primeru) za 0? al za VSE, posebi tiste, ki jih hocejo opazit?

besede in pojmi s katerimi karkoli oznacujemo so lahk precejsne ovire... v primeru Boga... sta sama beseda in pojem, preveckrat ovira, da bi ga resnicno ""videli""...

 

v praznem nicu pa logicno, da ni prostora za nic..., ce je ze sam prostor prazen nica...

 

mama ima zelo rada svojega otroka, vendar je včasih tudi jezna na njega, ko on kaj ušpiči. Otrok je vedno deležen pozornosti od svoje mame, pa če je priden ali lump. če ga mama kdaj po riti je to iz ljubezni in ne iz sovraštva.

 

tako je tudi Bog kdaj ˝jezen˝ na nas, čeprav to ni taka jeza, kot jo mi poznamo. V tej jezi je več ljubezni, kot jo premorejo vsa živa bitja tega materialnega sveta. Zato nam včasih tudi vzame kakšno stvar, ponavadi tiste , na katere smo najbolj navezani. nikoli nas pa ne zapostavlja ali zanemarja, saj je Njegova ljubezen vedno in popolnoma neomejena.

 

se strinjam s tabo, da materialne besede nikoli ne morejo točno opisat Boga in Njegovih aktivnosti, to je čisto neka druga kvaliteta.

lahko se pa malo približamo s svojimi besedami, ampak samo v primeru, da imamo čiste in pristne realizacije o Njemu.

 

 

[ardent]

kko ves, kj kdorkoli obcuti, ce se imas ti za to al pa to???

a sonce posilja svoje zarke samo za dobre ljudi oz. tiste, ki se nimajo za prazen 0? za ostale pa ne? a cvelice ne cvetijo za ljudi, ki se imajo (v tvojem primeru) za 0? al za VSE, posebi tiste, ki jih hocejo opazit?

besede in pojmi s katerimi karkoli oznacujemo so lahk precejsne ovire... v primeru Boga... sta sama beseda in pojem, preveckrat ovira, da bi ga resnicno ""videli""...

 

v praznem nicu pa logicno, da ni prostora za nic..., ce je ze sam prostor prazen nica...

 

V praznem niču je prostora za vse, torej je vsekakor boljši izpolnjeni nič, kakor prazni nič, ane...

Kdor se ima za karkoli, jasno, da ne ve, kaj kdorkoli občuti, niti ne more, lohk le predvideva, kar je pa vsekakor lastna interpelacija in ni nujno pravilna, ker je prirejena po meri ocenjevalca, torej nična, naspram opazovanega...

 

Čisto prav imaš glede besede in pojma, zanašanja in izgovarjanja na Božje kritje, saj je pa ja očiten pridih hipokritskega odnosa na relaciji človek - Bog, izkoriščanje v lastno korist in kot izgovor za svoje nedelovanje v smislu posameznika v družbi in še bolje, posameznika v vlogi lastnega zavedanja z zavedanjem nečesa ob, nad, ter okrog sebe, brez ustvarjanja hipotetičnih predpostavk, da kot individuum pa lahko nekaj, ker nekdo pazi nanj - je zame to garant vzorec onega niča, kateri ni prazen, vendar gre kljub temu v smeri ničnosti...

 

Ja, sonček pa sije na vse in vsakogar, je enim lepo toplo, drug se rajši v senco umaknejo, vendar sveti pa vsem enako, yap...cvetlice pa so tudi na vpogled vsem, ki vidijo njih lepoto in krhko ranljivost, zatorej ne trgajmo cvetlic, če so nam lepe, kajti lena ta način bodo to tudi ostale še naprej...

 

Kapica, dobr si tole povedala

[Janardan]

samo jaz pogojena duša sem sposoben zaradi svojega ignoratnega stanja zapostavljat in zanemarjat svoj odnos z Bogom, ...

 

lahko se sicer trenutno prepričam, da Boga ne potrebujem, ampak že v naslednjem trenutku lahko realiziram, da ne bom zmogel brez Njega.

[ardent]

mama ima zelo rada svojega otroka, vendar je včasih tudi jezna na njega, ko on kaj ušpiči. Otrok je vedno deležen pozornosti od svoje mame, pa če je priden ali lump. če ga mama kdaj po riti je to iz ljubezni in ne iz sovraštva.

 

tako je tudi Bog kdaj ˝jezen˝ na nas, čeprav to ni taka jeza, kot jo mi poznamo. V tej jezi je več ljubezni, kot jo premorejo vsa živa bitja tega materialnega sveta. Zato nam včasih tudi vzame kakšno stvar, ponavadi tiste , na katere smo najbolj navezani. nikoli nas pa ne zapostavlja ali zanemarja, saj je Njegova ljubezen vedno in popolnoma neomejena.

 

se strinjam s tabo, da materialne besede nikoli ne morejo točno opisat Boga in Njegovih aktivnosti, to je čisto neka druga kvaliteta.

lahko se pa malo približamo s svojimi besedami, ampak samo v primeru, da imamo čiste in pristne realizacije o Njemu.

 

 

Glede na vse povedano ostaja dejstvo, neizpodbitno, da smo sami odgovorni za svoja dejanja in vse, kar se posledično zgodi kot reakcija na našo aktivnost, se zgodi zaradi nas samih, življenje nam je dano, zmožnost dojemanja tudi, čemu neki bi se kdo še skozi lajf ukvarjal z nami? In to celo sam Bog? Kaj misliš, ko izgovoriš Božje ime? Mar vidiš, kar moraš videti, nebo, zemljo, floro, favno, vodo, ogenj, drevesa, Besedo, izgovorjeno od človeka, prijatelja, vse, kar je in vse tisto, česar ne vidiš pa vendar je, ker čutiš, da je...če vse to vidiš, potem vidiš dlje, kajti Bog ne more biti izgovor za dejanja in nedelovanje človeka, kot enakega med enakimi z ostalimi prebivalci planeta, četudi s prioriteto razmišljanja - vendar, je res prioriteta?

[kapica]

mama ima zelo rada svojega otroka, vendar je včasih tudi jezna na njega, ko on kaj ušpiči. Otrok je vedno deležen pozornosti od svoje mame, pa če je priden ali lump. če ga mama kdaj po riti je to iz ljubezni in ne iz sovraštva.

 

tako je tudi Bog kdaj ˝jezen˝ na nas, čeprav to ni taka jeza, kot jo mi poznamo. V tej jezi je več ljubezni, kot jo premorejo vsa živa bitja tega materialnega sveta. Zato nam včasih tudi vzame kakšno stvar, ponavadi tiste , na katere smo najbolj navezani. nikoli nas pa ne zapostavlja ali zanemarja, saj je Njegova ljubezen vedno in popolnoma neomejena.

aham...,

samo, da pri mamah obstaja tud precej izjem...,

pri njemu... glede na ze podane primerjave o soncu in cvetlicah pa NI izjem...!

 

Glede na vse povedano ostaja dejstvo, neizpodbitno, da smo sami odgovorni za svoja dejanja in vse, kar se posledično zgodi kot reakcija na našo aktivnost, se zgodi zaradi nas samih, življenje nam je dano, zmožnost dojemanja tudi, čemu neki bi se kdo še skozi lajf ukvarjal z nami? In to celo sam Bog? Kaj misliš, ko izgovoriš Božje ime? Mar vidiš, kar moraš videti, nebo, zemljo, floro, favno, vodo, ogenj, drevesa, Besedo, izgovorjeno od človeka, prijatelja, vse, kar je in vse tisto, česar ne vidiš pa vendar je, ker čutiš, da je...če vse to vidiš, potem vidiš dlje, kajti Bog ne more biti izgovor za dejanja in nedelovanje človeka, kot enakega med enakimi z ostalimi prebivalci planeta, četudi s prioriteto razmišljanja - vendar, je res prioriteta?

in ce gre clovk v ""tej smeri naprej""" se lahk osvobodi od iluzije, da je pomemben...

mislm, no...., kok nepomembni smo vendar v svoji pomembnosti...

 

[Janardan]

Glede na vse povedano ostaja dejstvo, neizpodbitno, da smo sami odgovorni za svoja dejanja in vse, kar se posledično zgodi kot reakcija na našo aktivnost, se zgodi zaradi nas samih, življenje nam je dano, zmožnost dojemanja tudi, čemu neki bi se kdo še skozi lajf ukvarjal z nami? In to celo sam Bog? Kaj misliš, ko izgovoriš Božje ime? Mar vidiš, kar moraš videti, nebo, zemljo, floro, favno, vodo, ogenj, drevesa, Besedo, izgovorjeno od človeka, prijatelja, vse, kar je in vse tisto, česar ne vidiš pa vendar je, ker čutiš, da je...če vse to vidiš, potem vidiš dlje, kajti Bog ne more biti izgovor za dejanja in nedelovanje človeka, kot enakega med enakimi z ostalimi prebivalci planeta, četudi s prioriteto razmišljanja - vendar, je res prioriteta?

 

 

seveda smo sami odgovorni, kdo pa drug. dokler še nič ne vem, pač ne morem delovati drugače. ampak to da živim v neznanju je samo moja krivda. odgovoren sem za svoje znanje in neznanje....

 

 

kaj jaz mislim, ko izgovarjam Božje Ime? hmmm...

[mgd]

Glede Boga, na koga je jezen, kateri razlogi ustvarijo pogoje za takšno jezo in dialog med Bogom in človekom, je pa stvar dolge disertacije in naj ostane na tem, čemu neki bi Bog sploh se jezil na človeka? Vsakdo ima svojo možnost narediti nekaj pravilnega v lajfu in vsak po svoje išče obalo v tem besnečem morju, ane...

Bog se iz svoje ljubezni včasih tudi ujezi na človeka, ko oz. če vid, da si ta dela škodo in/ali jo dela drugim.

 

 

 

 

kko ves, kj kdorkoli obcuti, ce se imas ti za to al pa to???

a sonce posilja svoje zarke samo za dobre ljudi oz. tiste, ki se nimajo za prazen 0? za ostale pa ne? a cvelice ne cvetijo za ljudi, ki se imajo (v tvojem primeru) za 0? al za VSE, posebi tiste, ki jih hocejo opazit?

besede in pojmi s katerimi karkoli oznacujemo so lahk precejsne ovire... v primeru Boga... sta sama beseda in pojem, preveckrat ovira, da bi ga resnicno ""videli""...

 

v praznem nicu pa logicno, da ni prostora za nic..., ce je ze sam prostor prazen nica...

Bog je milosten do vseh. Je pa razlika kolk in na kakšen način kdo izmed nas to Njegovo milost sprejema. Tud to, da včasih postane jezen na tistega, ki si dela škodo in/ali jo dela drugim je Njegova milost, za dobro vseh.

[Janardan]

aham...,

samo, da pri mamah obstaja tud precej izjem...,

pri njemu... glede na ze podane primerjave o soncu in cvetlicah pa NI izjem...!

 

jaz ne govorim na splošno o mamah in o izjemah, ampak o pravi mami in o njeni neomajni ljubezni do svojega otroka.

 

Bog res sije na vse nas brez izjeme, ampak mi se raje obrnemo proč od Njega in občudujemo svojo senco.

[butl]

mama ima zelo rada svojega otroka, vendar je včasih tudi jezna na njega, ko on kaj ušpiči. Otrok je vedno deležen pozornosti od svoje mame, pa če je priden ali lump. če ga mama kdaj po riti je to iz ljubezni in ne iz sovraštva.

 

tako je tudi Bog kdaj ˝jezen˝ na nas, čeprav to ni taka jeza, kot jo mi poznamo. V tej jezi je več ljubezni, kot jo premorejo vsa živa bitja tega materialnega sveta. Zato nam včasih tudi vzame kakšno stvar, ponavadi tiste , na katere smo najbolj navezani. nikoli nas pa ne zapostavlja ali zanemarja, saj je Njegova ljubezen vedno in popolnoma neomejena.

 

se strinjam s tabo, da materialne besede nikoli ne morejo točno opisat Boga in Njegovih aktivnosti, to je čisto neka druga kvaliteta.

lahko se pa malo približamo s svojimi besedami, ampak samo v primeru, da imamo čiste in pristne realizacije o Njemu.

 

Jao Janardan

 

Mislm, sej sem res samo en neveden butl, ki o svetih knjigah nima pojma, ampak, zdej, če tvoj guru in svete knjige učijo, da te Bog po riti zaradi ljubezni kresne in se ujezi nate, ker nekaj ušpičiš, pol, mislm, pol je treba tega guruja zbrcat in te svete knjige skurt. Pri priči. Pa ne verjamem, da tako piše v svetih knjigah.

 

Nikoli, ampak res nikoli starš ne udari otroka iz ljubezni, ampak iz nemoči, ki izvira iz neznanja. Pa če stokrat reče, da te ima rad. Tudi jaz sem svojega sina namahal po riti, ko je zažgal škatlico vžigalic in jo vrgel za peč. Ja, bil sem prepričan, da iz ljubezni in v njegovo dobro. Pa ni bilo tako. Namahal sem ga zato, ker mu nisem znal drugače razložiti, da je to nevarno.

 

In da bi bil Bog, hej, vsevedni, vsemogočni Bog, sinonim za brezpogojno ljubezen, jezen in bi tepel svoje otroke. Prosim lepo. Mal več širine in razumevanja.

 

butl

[FixMinze]

če v absolutni resnici, praznem niču ni prostora za nič, od kje se pol pojavi ta miselni konstrukt?

 

Bog je iz svoje neskončne ljubezni do vseh nas, jezen na tiste, ki se imajo za prazen nič in ki pravjo da je On prazen nič.

 

Kot vsak miselni konstrukt se je tudi ta, pojavil v glavi človeka. Sedaj pa pazi - neglede nato ali Bog in Nič 'sta' tudi brez naše zavednosti. Bomo obe ti že samo-obstoječi stanji sprejeli preko miselnega konstrukta. In poglej. Vsa tista stanja samadhija in tako naprej. So tako prijetna, ker je v njih odsotnost nečesa, odsotnost tvoje nižje izraznosti, čemur bi ti rekel, da je tam povečana prisotnost Boga ( predvidevam ). Ampak, če gremo še neprej, še dlje potem se odsotnost vsega samo povečuje in ne zmanjšuje, vključno z odsotnostjo Boga - dokler imamo na koncu odsotnost vsega, prav vsega - razen miselnega konstrukta preko katerega dojamemo to odsotnost. Če bi izgubili še ta zandji konstrukt - bi izgubili sebe, kar pa nočemo

 

I poglej ravno zato Bog ni jezen - ne more bit, če je jezen, me ni vreden. Ga nočem, ga zanikam.

Zakaj ne more bit jezen?

Ne more bit jezen, ker tudi on sam iz tam izhaja. Če že ...ampak beri naprej...

 

A nebi bilo grozno, da bi ti ali jaz imela eno predstavo o Bogu. Naprimer ; bog je jezen iz neskončne ljubezni ali pa Bog želi, da to počnem zanj. No in potem bi pa spoznala Boga, takšnega kot bi se sam predstavil in bi začudeno obnemela - kako v zmoti sva bila

Zej kaj bi moral naredit, da bi spoznal Boga ?

Ja naprej bi moral zavreči obstoječi miselni konstrukt o njem. Potem pa bi mu moral previdno dopustiti, da se ti približa iz praznine, sam - takšen kot je v Vsej svoji Veličini za katero bi On sam menil, da jo lahko preneseš ali da si je lahko deležen...

 

Le kako boš drugače vedel, da ta Bog, ki ga poznaš ni samo odsev tvoje ideje. Odsev, ki ti ga on sam nazaj ponuja - ker ga nočeš spoznati takega kot je ?

[Janardan]

to je zato butl, ker sem jaz še večji butl od tebe in se ne znam izražat....

 

 

a si že kdaj videl, ko mama svojega otroka udari parkrat nežno po ritki. če bi šla pogledat otrokovo ritko bi videla, da niso bili to pravi udarci. v nas obstaja nasilje in jeza in zato si ti najbrž videl, kako zdaj mama tepe svojega otroka iz svojega nezadovoljstva.

 

tam sem napisal, da govorim o pravih mamah. take mame nimajo slabih dni, ki bi se izživljale nad svojimi nemočnimi otroci. iz takih mam izžareva samo ljubezen, ki je namenjena samo njenemu otroku.

 

tudi jaz tebe prosim za malo več širine in raumevanja.... potem me boš tudi lažje razumel, čeprav se ne znam dobro izražat.

 

moj Guru ne uči nasilja in tudi Sveti Spisi tega ne propagirajo. Uči me pa ljubezni in sočutja....

 

ne razburjaj se butl, saj nimaš razloga

[Janardan]

I poglej ravno zato Bog ni jezen - ne more bit, če je jezen, me ni vreden. Ga nočem, ga zanikam.

Zakaj ne more bit jezen?

Ne more bit jezen, ker tudi on sam iz tam izhaja. Če že ...ampak beri naprej...

 

potem imam pa jaz za tebe eno vprašanje:

 

ko že skoz neki o mamah govorim. ko je bila mama kdaj jezna nate, ker si ga polomil ali kaj ušpičil, pa veš da je bila tvoja krivda... a si se jo potem zaradi tega odpovedal in jo od takrat naprej zanikal? lahko si to naredil na začetku, ker si bil jezen v tistem trenutku.... ampak že v naslednjem trenutku ali pa malo kasneje si videl, da ti je želela samo dobro.

 

včasih mame pustijo, da se malo opečemo, kdaj nas pa tudi malo kaznujejo, ter opozorijo pred temi opeklinami. vse je odvisno od tega, kaj nam v tistem trenutku najbolj koristi.

 

[FixMinze]

ja to je zej tako, kot, da bi mi rekel - spoznanje absolutne in edine resnice je napaka ? zakaj edine in absolutne. ker v njej ni nobenih razhajanj o ničemer. Vsi smo istega mnenja ali nemnenja ...ali nečesa tam naokoli, če se mal pohecam. Torej, da to spoznam, moram opusiti boga in potem bo on jezen name. Razumem kaj želiš sporočiti ( zgoraj ) - ampak spoznanje take resnice pa naj bi bila napaka ?

 

Kako ? po čigavih merili ?

 

po božjih ?

 

po tistih božjih, ki ji še sami nismo spoznali v sebi ampak so nas jih naučili ?

 

 

hmmm.....

 

saj ko sem jaz to prvič slišal, sem brcal, kot majhen otrok in cvili, in tulil in zanikal in spraševal in bla bla bla in ne ne ne in bla bla bla ampak hmm tko pač je.

[mgd]

Kot vsak miselni konstrukt se je tudi ta, pojavil v glavi človeka. Sedaj pa pazi - neglede nato ali Bog in Nič 'sta' tudi brez naše zavednosti. Bomo obe ti že samo-obstoječi stanji sprejeli preko miselnega konstrukta. In poglej. Vsa tista stanja samadhija in tako naprej. So tako prijetna, ker je v njih odsotnost nečesa, odsotnost tvoje nižje izraznosti, čemur bi ti rekel, da je tam povečana prisotnost Boga ( predvidevam ). Ampak, če gremo še neprej, še dlje potem se odsotnost vsega samo povečuje in ne zmanjšuje, vključno z odsotnostjo Boga - dokler imamo na koncu odsotnost vsega, prav vsega - razen miselnega konstrukta preko katerega dojamemo to odsotnost. Če bi izgubili še ta zandji konstrukt - bi izgubili sebe, kar pa nočemo

 

I poglej ravno zato Bog ni jezen - ne more bit, če je jezen, me ni vreden. Ga nočem, ga zanikam.

Zakaj ne more bit jezen?

Ne more bit jezen, ker tudi on sam iz tam izhaja. Če že ...ampak beri naprej...

 

A nebi bilo grozno, da bi ti ali jaz imela eno predstavo o Bogu. Naprimer ; bog je jezen iz neskončne ljubezni ali pa Bog želi, da to počnem zanj. No in potem bi pa spoznala Boga, takšnega kot bi se sam predstavil in bi začudeno obnemela - kako v zmoti sva bila

Zej kaj bi moral naredit, da bi spoznal Boga ?

Ja naprej bi moral zavreči obstoječi miselni konstrukt o njem. Potem pa bi mu moral previdno dopustiti, da se ti približa iz praznine, sam - takšen kot je v Vsej svoji Veličini za katero bi On sam menil, da jo lahko preneseš ali da si je lahko deležen...

 

Le kako boš drugače vedel, da ta Bog, ki ga poznaš ni samo odsev tvoje ideje. Odsev, ki ti ga on sam nazaj ponuja - ker ga nočeš spoznati takega kot je ?

dobr si napisu.

 

do tolk kokr se je men Bog do zdej razodel, lahko rečem, da je včasih iz svoje ljubezni tud jezen, če/ko opazi, da si delam škodo in/ali jo delam drugim.

[Janardan]

ja to je zej tako, kot, da bi mi rekel - spoznanje absolutne in edine resnice je napaka ? zakaj edine in absolutne. ker v njej ni nobenih razhajanj o ničemer. Vsi smo istega mnenja ali nemnenja ...ali nečesa tam naokoli, če se mal pohecam. Torej, da to spoznam, moram opusiti boga in potem bo on jezen name. Razumem kaj želiš sporočiti ( zgoraj ) - ampak spoznanje take resnice pa naj bi bila napaka ?

 

Kako ? po čigavih merili ?

 

po božjih ?

 

po tistih božjih, ki ji še sami nismo spoznali v sebi ampak so nas jih naučili ?

hmmm.....

 

saj ko sem jaz to prvič slišal, sem brcal, kot majhen otrok in cvili, in tulil in zanikal in spraševal in bla bla bla in ne ne ne in bla bla bla ampak hmm tko pač je.

 

 

 

saj nisem nikjer napisal, da je tvoj način napačen ali da delaš kakšno napako.... samo vprašanje sem ti postavil in ti želel pokazat svoj način razmišljanja.

[FixMinze]

No sej jaz sem te pa vprašal - kako je lahko napaka, da spoznaš absolutno resnico. V istem kontekstu kot si ti opisoval materinsko ljubezen pa šeškanje pa to ? Zato sem tud napisal, da štekam, kaj želiš zgoraj sporočit, pa sem te vprašal kako je lahko tako spoznanje napaka ? da bi pa bog bil kar jezen name ?

[mgd]

Jao Janardan

 

Mislm, sej sem res samo en neveden butl, ki o svetih knjigah nima pojma, ampak, zdej, če tvoj guru in svete knjige učijo, da te Bog po riti zaradi ljubezni kresne in se ujezi nate, ker nekaj ušpičiš, pol, mislm, pol je treba tega guruja zbrcat in te svete knjige skurt. Pri priči. Pa ne verjamem, da tako piše v svetih knjigah.

 

Nikoli, ampak res nikoli starš ne udari otroka iz ljubezni, ampak iz nemoči, ki izvira iz neznanja. Pa če stokrat reče, da te ima rad. Tudi jaz sem svojega sina namahal po riti, ko je zažgal škatlico vžigalic in jo vrgel za peč. Ja, bil sem prepričan, da iz ljubezni in v njegovo dobro. Pa ni bilo tako. Namahal sem ga zato, ker mu nisem znal drugače razložiti, da je to nevarno.

 

In da bi bil Bog, hej, vsevedni, vsemogočni Bog, sinonim za brezpogojno ljubezen, jezen in bi tepel svoje otroke. Prosim lepo. Mal več širine in razumevanja.

 

butl

sam praviš, da je Bog vsemogočen. na podlagi česa lahko potem zanikaš, da je Bog lahko jezen, nasilen in hkrati brezpogojno Vseljubeč?

[ardent]

samo jaz pogojena duša sem sposoben zaradi svojega ignoratnega stanja zapostavljat in zanemarjat svoj odnos z Bogom, ...

 

lahko se sicer trenutno prepričam, da Boga ne potrebujem, ampak že v naslednjem trenutku lahko realiziram, da ne bom zmogel brez Njega.

 

Čak mal, da vidim, kaj si s tem povedal...aha, lahko sprejemaš ali pa ignoriraš, oz. zanemarjaš svoj onos z Bogom???Hmmm...za kak odnos gre? S tem, ko priznavaš, bolje rečeno sprejemaš Boga v svoji biti, se tvoja, recimo tvoja, ne gre zdaj zate, torej, se tovrstna ignoranca ne le izniči, marveč se niti pod razno ne more pojavit, brez nečesa zadaj že ne, brez asistence nekompententnega asistenta, kateri ima naziv, vedno prisotni, najmanj klican: dvom!

Yap, dvom je ta, kateri zapolni prostor in išče oporo, vendar v primeru ustrezne prepričanosti v Boga ali vse drugo, kar pod to univerzalno ime štejemo, dvom ne najde mesta, se izniči in ni vprašanje, zapostavljanja svojega odnosa z Univerzalnim, kajti v svoji majhnosti in nebogljenosti naspram Vsemu in, vlogi, katera je zanemarljiva v tem, prav zares ne moremo govoriti o kakršnemkoli odnosu, razen s samim seboj in preko sebe s tem, po katerem se oziramo, največkrat ob težjih trenutkih, sicer niti ne, očiščenje sebe vseh dvomov, ja, to pa že je nek odnos, oziroma pot do odnosa, kar je že vsekakor več kot začetek, vzemivši v ozir vlogo individuuma v tem, kar je in tem, kar je tudi takrat, ko mislimo, da ni...dvom je pa preizkušnja naše celotne duhovnosti, če povzamem bistvo in ga tako pimenujem, kajti zlahka bi rekel duša, ID, notranjost, jaz ali morda celo duševnost - kaj pa je pravilnost besede pomembna, dokler ni sprejeta v vsem svojem pravilnem obsegu, mar ne?

[mgd]

sam praviš, da je Bog vsemogočen. na podlagi česa lahko potem zanikaš, da je Bog lahko jezen, nasilen in hkrati brezpogojno Vseljubeč?

se bom mal popravu...

 

sam praviš, da je Bog vsemogočen. na podlagi česa lahko potem zanikaš, da je Bog lahko jezen, nasilen in ob/v tem brezpogojno Vseljubeč?

[ardent]

jaz ne govorim na splošno o mamah in o izjemah, ampak o pravi mami in o njeni neomajni ljubezni do svojega otroka.

 

Bog res sije na vse nas brez izjeme, ampak mi se raje obrnemo proč od Njega in občudujemo svojo senco.

 

Glej, ni, da se obešam na tvoje besede, vendar si nas ogovoril, ker pričakuješ mnenja in jih tudi dobiš, veliko, torej ti lohk povem, kar pač mislim in na tebi je, da repliciraš in vsak izve kaj, nad čemur se ima možnost zamislit - če želi, ane...

Nikdar se človek ne more obrniti od nikogar, ko se obrne, se le od samega sebe in senca ni tisto, kar občuduje, temveč zopet sebe, ko preseže svoje notranje konflikte, veš, dvome vase, kateri so v tovrstni silni narcisoidnosti seveda shizifovo delo, vendar vsekakor poišče glavnega kao krivca, tega, na katerega se opira v težavah, ker se pa čuti zapostavljenega, je pa jezen na to svoje malikovanje in v težnji po dvigu svojega jaza do normale, poskuša le tega dvigniti čim višje, celo najvišje, si drzne kriviti nekaj, česar niti pod razno ne pozna, s tem pa njegov jaz ne doseže nivoja minimuma, celo razkraja se v svoji nemoči in nepomembnosti, katere se v resnici zaveda, vendar si tega ne prizna, ane...

Ne vem, kako ti gledaš na ta odnos, ki je fantazma posameznika in je v kontekstu arhetipnega vzorca, privzeto in ad acta potrjeno v nameri linije najmanjšega odpora, v smislu, tko je, ne vemo zakaj, ...hehehe