Osamljenost

[Iskrica]

Dober dan vsem,

 

Zanima me ali veste za fizično in čustveno osamljnost?? Ali kdo ve kaj o tem povedati??

Namereč opažam da zelo malo ljudi prazaprav vedo o pomenu osamljenosti. Kaj menite vi?

Ali je res da je vsak drugi državljan že ima občutek osamljenosti in čustvene praznine??

Ali je res temu tako?? Napišite karkoli menite o tej temi. Vesela bom.

 

ojla velika razlika je če si sam z nekimm posebnim razlogom , recimo te je zaupustil partener in se počutiš samega, če prav imaš prijatjele, kolegice, kolege, vendar čusiš v sebi praznino in nizpopoljenost svojega doživetga življenja , občutek da se ti godi krivica , nezaupanje v sebe in tako dalje...

Povsem drugače pa je če ti usoda nameni pravo spoznaje da si za ljudi v katereih si gradil , vlagal v odnos so te lepega trenutka izdali, se zlagali, bili osorni, bili nečloveški do tebe , takrat spozanaš , da ta svet malokdaj ima srčno kulturo oz takšni ljudje te niso vredni, vredni tvoje bližine, tvoje topline ali takšna vrsta ljudi njihovega osebnega značaja, se preprosto ne ujema s teboj , ker si se ti človek previdel kdo so tej ljudje in si imel priložnost pričeti popolnoma na novo , na novo življenje.

Torej ostal si sam-a , sam-a popolnoma sam-a.... nihče te ne vpraša kako ti je , kaj rabiš; kako ti lahko pomagam, kako napreduješ , ti gre, ali res zan biti resnično sam ???

Po možnosti na zven seveš optimizem , v sebi pa se vsak da dan za dnem boriš da bi preživel dan, mesec, leto.... ja tako je dragi moji , obstajo takšni ljudje , ki smo na višku svjoga življena in nimamo ljudi z katerimi bi lahko delili veselje, radost, toplino. Preprosto človeka , ki bi mu lahko potožili ali spili z osebo kavo , pijačo.

vse povsod kjer koli grem sem sama, pa ne zaradi tega ker tako hočem, temveč zaato ker me pot pripeljala tja, do velikh spoznaj , kako živeti sama in biti osamljena . Ne boste verejli po eni srtani sem srečna da sem prehodila in še hodim to meniško pot, ker se učim in se še bom .

Popravljeno 16. julij 2007 -> Iskrica

[janko]

a da bi pa ti u dveh vrstah kej povedala, pa ne pride u poštev?

[janko]

ej mantis... sej kul

na čudn način sm pač povedu, da bi te brau, sam se mi ne lub tko velik

[janko]

zdele sm dubu diagnozo, da mam dobropičkostrah.

a loh še mene mal potolažiš, pliiiisssssssssssssssssssssss

[tantra]

Iskrica:

 

"...obstajo takšni ljudje , ki smo na višku svjoga življena in nimamo ljudi z katerimi bi lahko delili veselje, radost, toplino. Preprosto človeka , ki bi mu lahko potožili ali spili z osebo kavo , pijačo..."

_________

 

Anonimus:

 

"...Izboljšat podobo o sebi.

 

Vključit se v dejavnosti, katere Te veselijo.

 

Izboljšat komunikacijo. Sklepat nova znanstva s sebi všečnimi ljudmi...

 

Brez lovljenja "plena". V kolikor se zgodi kako bolj osebno znanstvo ok. Če ne tudi ok.

 

Bit sproščen in se zabavat.... Počet kaj všečnega pa ne bo dolgčas."

[Iskrica]

[u]Odgovor nazaj :Od Iskrce [/u]

Grem od spodaj navzgor.

 

Meniska pot, ki jo omenjas, ni nujno tvoja dokoncna pot in se prav lahko konca.

>re: Moja meniška pot- ali osamljnost je do sedaj prinesla tudi nekaj pozitivnega,v iskanju sebe , v iskanju lastne sreče, lastnih občutkov....itd. če ne drugega to da sem se naučila živeti sama s seboj in se naučila preživeti dan v pozitivnem smislu.Verejmite da vsk dan delam na tem da se bo ta pot zaključila in prišla nazaj v stik z ljudmi.

 

 

Najprej pravis, da ne hodis sama okrog zato, ker tako hoces, ampak zaradi velikih spoznanj. Bogve o cem ti govoris...

Vsi se borimo, da bi preziveli. Ti se boris, da bi prezivela ta dan, ta mesec, zato, ker ti je tako tezko biti osamljena, a pa pravis, da hoces bit

 

Bi rada vedela, kaj pa je bilo pred tem, ko še nisi bila osamljena, kaj se je zgodilo s temi ljudmi, ki so ti prej nekoc odganjali osamljenost, razen da so te prizadeli?

 

>>re: sama za enkrat ne želim biti, res ne!!!! vsak dan se prizadevam, da nekaj v tej smeri storim in naredim.

Leta in leta sem bila sama zaslepljena in nisem sprevidila kakšni ljudje so me obdajali, ker sem pač bila napačnega mišljena, da moram vsakga človeka ki stopi v mojo bližino ga sprejeti z odprtimi rokami.Tako so me naučili doma kot otroka , žal res. To mislim da nisem zanala sploh zbirati ljudi , ker za to nisem vedela da lahko izbiram , da imam to možnost da izbiram.

Kaj je to tako nerazumevajoče?? Nisem se znala ceniti in spošovati, ker izhajam iz družine, kejr je bilo veliko psihičnega in čustvenega nasilja, sem toplino in potrditev iskala v drugih namesto v sebi. Torej nisem si priznala da me ne osrčujejo .

 

 

Pravis, da kazes navzven pozitivni obraz, torej si mislim da si prijazna in topla oseba : taksno osebo pa folk 100% kdaj pa kdaj pobara, kako je kaj in vprasa za kavo celo, tako da ne verjamem, da te tega ne vprasajo.

 

> re:Ja res sem pozitivna oseba in veliko hudega sem že prestala in danes se cenim, spoštujem, zadovoljna sem s svojo samopodobo, delam na sebi že celih sedem let , spreminjam poklic , spreminjam sebe , in ker sem se jaz spremenila mi morda ljudje ki so me poznali niso mogli več slediti ali pa z menoj skupaj rasti.

 

Moras tudi ti, ce si res tako topla in pozitivna, kdaj pa kdaj druge ljudi vprasati, kako so in z njimi kam oditi. Ko si kdaj zavrnila, so si to zapomnili in te pac niso nikol vec vprasali ; tudi ta moznost je.

 

>re: včasih se zgodi da nehote koga sem zavrnila, vedar nisem zato nič slabega želela. govorim za nazaj ko sem imala okoli sebe 25 ljudi s katerimi sem se družila. Danes nimam prijteljice in ne prijtelja.

 

Tvoja napaka pa je, da si revica od hudega šoka zarad razocaranja nad njimi sla kar direkt v menistvo ja to pa si ga res posrala, ker to pa si storila v svojo skodo, kot da bi se hotela zdaj kar pred celim svetom zapreti in nic vec sama sebi dovoliti cutiti cloveske topline in druzbo in sprejetost x!x

 

>re Draga moja (in ostali), tudi ti bila razočarana in prizadeta, da ti pojasnim pred dobrimi termi leti ali več ne več več točen kdaj , saj ni važen kdaj, sem nekega dne zvedala da moram na prvo operacijo v sojem življenu, zamene osebno je bil to velik šok , ker sem zelo veliko skrbela za svoje zdravje tudi skozi pravilan zdrav način prehrajevanja, jedla sem zdravo hrano. Takrat ko sem zvedla to novico sem bila pretresena , šokirana , zelo žalostna , otopela sem , otrpnila sem!! Prvič od pominm takšnih čustev nisem nikoli čutila v takšni obliki na neenkrat. začutila sem v sebi da se moram odločiti med življenjem in smrtjo, ja res , ni bilo lahko preživljanti te dni do operacije, hodila sem v cerkev in molila da živim, ker sem

res bila na višku svoje močne volje po življenju , prvič v življenju mi je pred novico

(da moram na opracijo) mi je v mojem osebne življenju poteklo in dogajlo se vse bolj prijetno in lepe dogotki, ker sem bila najbolj pozitivna in v stiku sama s seboj , izžarevala sem karizmatičnost in asolutni pozitivzem, takrat je bilo veliko ljudi ki so se lahko račem družili tudi samo zaradi tega, zaradi pozitivne energije , pomankanje njihove '' hrane'' pomankjanje njihovega lastnega optimizma !!!!!!! Ne zaradi moje duše in mojega srca, moje latsne bit.

Niso bili v stiku z menoj tako kot se spodobi da je in so odnosi kvaliteni.

Pred odhodom v bolico sem imela tri mesece časa da se pipravim, bolj za obstanek je bil hud in grozen v mojem lasten doživljanju sebe in drugih. Ja takrat me problemi in poslušanja drugih so posati breme in nisem mogla jim pomagati, ona pa tega preproto niso zani moči, mogli razumeti in so mi to tudi povedali ;kako da sem se tako naglo sprmenila , povedala sem jim da imam občutek da umiram, da sem moram odločiti ali želim živeti ali umereti. Nijm ozirma takratnemu najboljšemu priajtelju , priatejici, zanki, sodelavki,starši, ( s sorodniki nimamo stikov) ne boste verejli niso hoteli me sploh priskočiti na pomoč , niso mi stali ob strani, me podpirali,razumeli, dali občutek topline, občutek sočutja do mene, morda niso znaili, ali se pa bali soočiti z mislijo o življenju in smrti. Kar ne nekrat me nisem bila zanimiva za nikogar, ker sem bila šibka??

Pa torej se potem takem čisto samo od sebe zgodi da se začenš spraševeti Kdo so tej ljudje ki me obdajajo?? Kdo me osrečuje?? S kom se počutim prijetno v druži in s kom ne?? zakaj se ne počutim tako s to osebo?? Kaj mislim jaz iskren in popolnoma resnično o tej osebi ? sem iskrena? itd.

Predem sem šla v bolnico sem vsakega poklicala in prosila da naj mi če ne drugega vsaj obiščejo, povedala sem vsakkemu posebej da sem ji ali mu naklonjena . Osebem ki so mi zelo blizu bile povedala da jih imam rada in da jih cenim, spoštujem.

Lahko pa rečem da mi je bilo tiste dni neprietno zelo .

Šla sem na opreacijo in anastezisko prosila če se ne zbudim od narkoze naj mi reče : Življenje je tvoje , in res je bilo tako da mi je ustrega, postregal, predramila, zbudila v življenje.

V času naroze sem doživela soočanje s bogom in z angeli , bila sem v čisto beli svetlobi, res!!!

Tudi ta šok da sem to doživela tako močno tako lepo , me je na nek način dal tako misliti o samem žiljenjeu in načinu mojega žiljenja , (o ljudeh )ki sem ga živela do takrat .

V času ležanja v bolnici oziroma okrevanja, me ni nihče od prijatelja, sodelovke, ni prišel obiskati, razen mame.

To je vse bolj pokazalo za mene kot dokaz komu kaj pomenim, kdo me ceni, komu je do mene, komu ni vseeno da živim.

Pa ti misliš da je to lahko bilo?? Nak!! ne ni!!!

Dala sem še priložnost tem ljudem , pa ko sem bila že doma ležala , me nihče rer nihče ni vprašal ali kaj rabim, kaj ti lahko prinesem iz trgovine, bila sem sama dva mesece priklenjena na postejo , (ker po opraciji nisem smela hoditi) pa potem človek kot jaz ne bi zameril tem osebem, ne menim da to ni mogoče , da bi jim kar odpustil, oprostil ?!?

Takrart sem si rekla tole:nisem bila v vsh pogledih iskrena sama s seboj in z nijimi, niso to ljudje ki me osrečujejo, če bili tisi pravi ljudje bi mi stli tudi v slabem ob strani.

Poslovila sem se od vseh , ker sem uvidila : da sem bila v stiku z napačnimi, neustreznimi osebami, oddvisna od odnosov na nek način: Torej sem sprevidla Podala sem se takrat na novo pot in ta pot je za enkrat še danes takšna kot je, po eni strani je res bolj biti sam kot pa v slabi družbi.

 

 

 

Probaj se v bodoce nic vec prepricevati, da ti to ugaja, saj sama hkratno priznavas, da ne po svoji volji... Novo zivljenje, ki ga bojda zdaj imas, naj torej vkljucuje tudi nove ljudi, ampak tudi ti jim pokazi, ce jih imas rada, ce slucajno koga imas, mislim s tem prvo na prijatelje(ice), to je najbolj vazno. Kaj ga bos te srala z nekim zapiranjem no, saj pa je ocitno da trpis.

>re: Popolnoma sem odprta za nova poznansta, nova sklepanja prijteljstev , ker družabno in komunikativno , ponosno, toplo, zgovorno bitje.

 

 

Šok zaradi teh ljudi ne pomeni, da cel svet nima srcne kulture. Mogoce pa si prevec obcutljiva, predobra, prepostena, prevec naivna, prevec zamerljiva in po otrocje jezna (ali nekaj od tega nastetega) in jih nisi znala pravilno presoditi... Hvala bogu, da si se jih losala, saj pride druga druzba

>NIsem rekla da cel svet nima srčne kuture , temveč sem imela v mislih te ljudi ki so bili v moji preteklosti.

Vem da je obstajo ljudje ki poznajo in so srčni. Hvala bogu da so in da obstajajo.

>> re preberi si zgoraj odgovor. Ne nisem otročje jezni in nikoli ne bom !!

 

Ne se vec sekirat, pa si ja neka prava Levinja ali nisi

 

>re: se ne skeirem več, reje poskušam uživati dan.

[zalostna]

iskrica, cisto vem kako se pocutiš ker sem tudi jst ostala brez cloveka, ki ga ljubim, in brez ljudi, ki bi mi bili tako blizu, da bi vedeli da jih zdaj potrebujem, brez da bi prosila za njihovo pozornost

in ko se vsak dan posebej vlece od jutranje kave, ki jo kar naenkrat pijem sama, prek ustrezne zbranosti v sluzbi ki je ob tem pocutju ziva muka, po popoldnevov ko se mi mesa ket ne morem pocet cisto nic - gredo razne modrosti v stilu: ne se prepuscat, saj bo, pojdi na kak sprehod,... - cisto mimo in v prazno

in ta obcutek je najhujsi, da sem tako brez energije in zbranosti, da sploh nimam vec kontrole nad svojim zivljenjem in da pravzaprav sploh ne vem vec za kaj se gre kar naenkrat

[tantra]

zalostna, Iskrica and &

 

Organizirajte se v "veselo družbo" in se zabavajte (kakšen izlet, piknik, druženje, pogovor...)

 

Možnosti kolikor kdo želi.

[janko]

al pa dons ponoč štopejte proti morju

[Marsa]

 

 

sam je guzva.

 

sam zihr ti bo kak kamionar ustavu.. k so v grozdih po vseh cestah.

[Cookie]

O Marsič, pa ne, da si že nazaj

 

Vsem osamljenim pa tole:

Kako moraš pričakovati od drugih, da te bodo zabavali? Preganjali tvojo samoto, katero si sam(a) izbral(a)? Men se zdi to izredno egoistično

V prvi vrsti si sam(a) odgovoren za lastno zabavo! Zakaj vztrajati v vlogi zabavanega? Obenem pa jamrati kako te nihče niti ne povoha

 

Na sploh opažam, da ljudje vse preveč pričakujejo/mo od drugih. Nič ni samoumevno. NIČ!

[Prabha]

Žalostna,

sočustvujem s tabo.

Pošiljam ti veliko ljubezni, svetlobe in veliko poguma za odriv v življenje.

 

Narava, drevesa.Probaj objeti drevo, ki čaka nate.Vedno je nekdo ki čaka, da se tvoja žalost izlije ven in napolni z radostjo in življenjem.

 

Ozdravitev žalosti prihaja do tebe, ker si zanjo vprašala, zato pogum in srečno!!!

 

Prabha

[mayan]

Vsem osamljenim pa tole:

Kako moraš pričakovati od drugih, da te bodo zabavali? Preganjali tvojo samoto, katero si sam(a) izbral(a)? Men se zdi to izredno egoistično

V prvi vrsti si sam(a) odgovoren za lastno zabavo! Zakaj vztrajati v vlogi zabavanega? Obenem pa jamrati kako te nihče niti ne povoha

 

Na sploh opažam, da ljudje vse preveč pričakujejo/mo od drugih. Nič ni samoumevno. NIČ!

 

Kot da bi bilo tako simple. Namreč, spoznati, da si si samoto sam izbral je lahko job for a life time. Ker eno je osamljenost, odtujenost od samega sebe, katero je treba pozdravit skozi proces, eno pa zdrava in prostovoljna samost kot izhodišče za odnose sploh. Pričakovanja res spadajo pod mega vzorec za prepoznati ja, sam brez njih ne bi bilo lajfa ne manifestacije ne nič. Če rečemo, da ne pričakujemo nič, se po moje sami sebi lažemo.

[Cookie]

 

Glej, če nisi sam(a) v stanju, da si sam s sabo in ti je ob tem čist luštno, fino in fajn, zakaj bi te hotel prenašati/trpeti/zabavati kdo drug?

 

Nauči se zabavati, v prvi vrsti, sebe, nato druge. Bodi zabavljač (vendar ne žali!); ne vztrajaj v neaktivni/pasivni vlogi zabavanega.

[zalostna]

tri leta nazaj bi se tudi sama podpisala pod marsikatero od zgornjih izjav, zdaj se mi je pa vse tako podrlo da sem ze cisto zmesana in sploh ne vem ce hocem naprej, tezko je opisat kako je, ma je obupno

 

in ceprav sem celo zivljenje gledala skozi precej zdravo-razumske iz cisto naravoslovnih korenin, me zadnje case mucijo more, sanjam grde stvari ki se potem res uresnicijo (ne dogodki, bolj obcutja in nasploh smer odvijanja zivljenja), sem zadnje case pomislila celo ce je mozno da mi kdo namerno skodi - v stilu magije ali kaj jaz vem kako - verjetno zaradi mocnih negativnih custev ki se, ce je oseba nekako druzbeno mocnejsa - odrazajo v kopicenju negativnosti okrog mene

saj vem da je malo cudno za slisat, ma sem res cisto na koncu, vsak dan posebej kar nic ne morem in samo prosim vesolje ali pac karkoli - naj bo ze enkrat konec, ker ne bom zdrzala

 

in trudim se da ne bi obremenjevala okolice in zdaj ze bivsih prijateljev, samo sploh ne razumem - najboljsi prijatelj s katerim sva zadnjih 1o let delila ma cisto vse izkusnje, pocutja, poglede na svet, zure, travme,... me zdaj, ko sem cisto na tleh, niti ne poklice da bi me vprasal kako sem ??? od kolegov in znancev tega pac ne pricakujes, od tistih par ljudi, ki so ti res blizu pa, ali kako? ali pa da ti vsaj povedo - ej sory, ful si tezka zadnje case, rabim malo miru, ker se mi ne da te vec poslusat ... ali karkoli podobnega, ma ne cisti rez in nic

 

in to da se zdaj tu nekaj cmirim cistim neznancem - ja, pravzaprav mi je pod castjo, ampak sem se pac tako odlocila

 

in ne gledat zviska na taka jamranja ker ocitno lahko pades (ne vsak, nujno po lastni krivdi,... vem) v cisti kaos

 

in ko si not se vse te modrosti v stilu kako je vse za kaj dobro, in kako se ena vrata zapirajo zato da se odprejo druga,... in podobni prijetni izreki spremenijo v ciste floskule

 

hocem povedat, da je to pocutje ravno tako mocno kot navdusenje nad zivljenjem, in ne znam ven in enostavno ne morem sama, zakaj bi bilo to dobro ne vem, edina logicna razlaga je, da pac sem taka motnja v prostoru in casu, da nekako nisem vec zazeljena ali potrebna v tem kolesju

 

da ne bi slucajno kdo tega razumel narobe - zanima me - no, razlicna mnenja, kakkoli kar bi me zbudilo iz te teme

[mici59]

tri leta nazaj bi se tudi sama podpisala pod marsikatero od zgornjih izjav, zdaj se mi je pa vse tako podrlo da sem ze cisto zmesana in sploh ne vem ce hocem naprej, tezko je opisat kako je, ma je obupno

 

in ceprav sem celo zivljenje gledala skozi precej zdravo-razumske iz cisto naravoslovnih korenin, me zadnje case mucijo more, sanjam grde stvari ki se potem res uresnicijo (ne dogodki, bolj obcutja in nasploh smer odvijanja zivljenja), sem zadnje case pomislila celo ce je mozno da mi kdo namerno skodi - v stilu magije ali kaj jaz vem kako - verjetno zaradi mocnih negativnih custev ki se, ce je oseba nekako druzbeno mocnejsa - odrazajo v kopicenju negativnosti okrog mene

saj vem da je malo cudno za slisat, ma sem res cisto na koncu, vsak dan posebej kar nic ne morem in samo prosim vesolje ali pac karkoli - naj bo ze enkrat konec, ker ne bom zdrzala

 

in trudim se da ne bi obremenjevala okolice in zdaj ze bivsih prijateljev, samo sploh ne razumem - najboljsi prijatelj s katerim sva zadnjih 1o let delila ma cisto vse izkusnje, pocutja, poglede na svet, zure, travme,... me zdaj, ko sem cisto na tleh, niti ne poklice da bi me vprasal kako sem ??? od kolegov in znancev tega pac ne pricakujes, od tistih par ljudi, ki so ti res blizu pa, ali kako? ali pa da ti vsaj povedo - ej sory, ful si tezka zadnje case, rabim malo miru, ker se mi ne da te vec poslusat ... ali karkoli podobnega, ma ne cisti rez in nic

 

in to da se zdaj tu nekaj cmirim cistim neznancem - ja, pravzaprav mi je pod castjo, ampak sem se pac tako odlocila

 

in ne gledat zviska na taka jamranja ker ocitno lahko pades (ne vsak, nujno po lastni krivdi,... vem) v cisti kaos

 

in ko si not se vse te modrosti v stilu kako je vse za kaj dobro, in kako se ena vrata zapirajo zato da se odprejo druga,... in podobni prijetni izreki spremenijo v ciste floskule

 

hocem povedat, da je to pocutje ravno tako mocno kot navdusenje nad zivljenjem, in ne znam ven in enostavno ne morem sama, zakaj bi bilo to dobro ne vem, edina logicna razlaga je, da pac sem taka motnja v prostoru in casu, da nekako nisem vec zazeljena ali potrebna v tem kolesju

 

da ne bi slucajno kdo tega razumel narobe - zanima me - no, razlicna mnenja, kakkoli kar bi me zbudilo iz te teme

jaz sem sicer iz sosednjega posta in sem se ravno hvalila,da se nikoli ne premaknem kam drugam,tokrat naredim izjemo,ker te ne poznam in ne vem koliko si stara,čeprav to nima neke posebne veze ti bom odgovorila samo tole,takšnih moških kot pripoveduješ je na tone,je pa na tone tudi veliko boljših,ampak ko izgubiš partnerja je hudo,če te z njim vežejo še otroci je katastrofa predvsem za otroke,zate to ne bi smelo biti,naredi korake naprej ,pojdi v družbo,zapolni si čas z drugimi stvarmi,takoj pojdi v moško družbo ,da jih ne zasovražiš,ker sem strahovito verna bom zate molila,ampak ne očenaša in ne vem kaj,molila bom konkretno za tvoj problem,škoda pa je ker ne vem imena,ker je tako molitev bolj močna lepo se imej,sem s tabo mici59

[mayan]

 

Glej, če nisi sam(a) v stanju, da si sam s sabo in ti je ob tem čist luštno, fino in fajn, zakaj bi te hotel prenašati/trpeti/zabavati kdo drug?

 

Nauči se zabavati, v prvi vrsti, sebe, nato druge. Bodi zabavljač (vendar ne žali!); ne vztrajaj v neaktivni/pasivni vlogi zabavanega.

 

 

Se mi je zdelo, da nisi razumela, kaj sem želela povedat.. Nič hudega, ker nisva na isti valovni. Najprej itak si kr vse osamljene določila, da pričakujejo od drugih da jih bodo zabavali, potem kar kot dejstvo polagaš, da smo si samoto sami izbrali (kako lahko to trdiš?) in potem o zabavaljačih in zabavnih kr neki. Mislim, kdo je to rekel?

[Cookie]

.., da pac sem taka motnja v prostoru in casu, da nekako nisem vec zazeljena ali potrebna v tem kolesju...

Ma kake nebuloze, ej Kaka motnja jebela cesta, po tem sodeč, smo mi vsi motnje

Seveda si zaželjena in potrebna v tem kolesju

Nehaj se smilit sama seb, sprav se h seb, pejt ven, zaposli se: zaposli telo (športaj), um (rešuj križanke, vpiši se na kak tečaj), duha - kdaj si nazadnje obiskala kako razstavo, galerijo, koncert, ukvarjaj se z volonterskim delom; jebela cesta grem stavit, da se lahko "vpišeš/včlaniš" v kako društvo za pomoč ostarelim, bolnim, otrokom...pa če tam ne boš spoznala nove obraze - in samo sebe...pa pol prid nazaj jamrat

 

Se mi je zdelo, da nisi razumela, kaj sem želela povedat.. Nič hudega, ker nisva na isti valovni. Najprej itak si kr vse osamljene določila, da pričakujejo od drugih da jih bodo zabavali, potem kar kot dejstvo polagaš, da smo si samoto sami izbrali (kako lahko to trdiš?) in potem o zabavaljačih in zabavnih kr neki. Mislim, kdo je to rekel?

Enako

Prepričaj me o nasprotnem; seveda so si (osamljeni) svojo osamlejnost sami izbrali Kaj pa je drugega, po tvojem, če se par postov zgoraj objokuje, kako nikogar ne zanima kako se kaka oseba ima? Valda bo odgovorila, da slabo - nabija se občutek krivde, a ga maš ti rada - milsm to, da ti nekdo nabija občutek krivde? Pomoje ne

Zabavanje samega sebe sem opisala zgoraj (odg. žalostni). No, lah te tut kej druzga zabava: men je rečmo blazno zabavno opazovat ptiče: kako se vrabci vedno znova stepejo med sabo, kr tko, da jim prodje vreme, pa kako hodijo na roparske pohode po sadju, razstavljenim na pultih na odprti tržnici, al pa ko na skrivaj cufajo slastne zalogaje slanih prestic v hipersosedu, al pa k hodijo fehtarit okol mize za drobtine in kako nasilni postanejo če jim ne daš nič/preveč, pa kako golob osvaja izbranko-ta ga pa ne jebe pet posto, celo odganja ga blazno zabavno se mi zdi tut kolesarjenje vsak dan, nič pretiranega rečmo ene 10-15km na dan, vmes mal "pomeditiram"-bi lah rekla, ampak v resnici opazujem oblake, al pa kakega murna požgečkam s travno bilko, al pa mravlje opazujem, kaj delajo,...pridem domov prijetno utrujena, nič ne razmišljam o tem, kaka motnja v kolesju da sem temu jaz rečem zabavanje samega sebe

Verjetno je pa za ene to blazno dolhočasno in BZ

[mayan]

Ne znam te prepričat, Cookie, ali pa če se izrazim po tvoje, ne želim te prepričevat. Ker imaš zdrav pogled na vse to. In vsaka ti čast za to, kako dojemaš naravo. Moj intermezzo je bil le v toliko, da si je treba kdaj priznati, da ne razumemo. Ker ko si notri, je jeba. In takrat zares ne moreš razumeti, da si si kaj takšnega sam izbral, zato je to nekomu ki je v zosu govoriti res brezveze in pregrobo, ker dokler ni predelal in se izkopal iz tega pač ne bo videl darila v tem. Pa še takrat ne bi rekla, da si je sam izbral, ampak ima to vesolje en čudno sočuten način, da se spet najdemo.

 

Žalostna, en način kako sprejeti vse to, je, da se na nek način vdaš. Meni se zdi, da le tako zares sprejmemo. Da se na nek način predaš oz. opustiš borbo, da bi bilo drugače. To ne pomeni, da ostaneš brez življenja, le do nekega konca prideš v sebi v čustvovanju in tisti svež duh je onkraj upanja in najden ponavadi v koraku, ki si ga pripravljen narediti kljub vsemu. V nadaljnji akciji. Khalil je rekel, da če ne izjočemo vseh solza se tudi iz srca smejati ne moremo. Priznaj si situacijo kakršna je, definiraj bolečino, si jo priznaj, kajti šele tako je lahko izpuščena, rešena. Recimo, kaj pa če je vse res en veličasten plan in je to obdobje osamljenosti in žalosti neobhoden del le-tega. Da obnoviš stik s sabo. Nič ni narobe z žalostjo, narobe je, da mislimo da je narobe, po moje. Žalost je posledica časa in naravna vsakemu. Ko sta si zemlja in nebo v nas vsaksebi.

[Marsa]

Ne znam te prepričat, Cookie, ali pa če se izrazim po tvoje, ne želim te prepričevat. Ker imaš zdrav pogled na vse to. In vsaka ti čast za to, kako dojemaš naravo. Moj intermezzo je bil le v toliko, da si je treba kdaj priznati, da ne razumemo. Ker ko si notri, je jeba. In takrat zares ne moreš razumeti, da si si kaj takšnega sam izbral, zato je to nekomu ki je v zosu govoriti res brezveze in pregrobo, ker dokler ni predelal in se izkopal iz tega pač ne bo videl darila v tem. Pa še takrat ne bi rekla, da si je sam izbral, ampak ima to vesolje en čudno sočuten način, da se spet najdemo.

absolutno se tamle sicer strinjam s Cookie, vendar se mi zdi dbest, kako si tole lepo napisala, ubesedila. res super.

 

(*ceprav to si sebi.... se vedno je mal rpepricevanja, ker se ti se ne da ven iz tega.. zdaj kao ze stekas, da pravzaprav ja, smo SI sami izbrali... sam se vseen.... v isti sapi pravis, da se mormo najdt pa to... torej tko razmisljas - s taksno teznjo in v taksni smeri.

ampak - nc ti ni treba iskat.. ker te dogodki v tvojem lajfu BREZ SKRBI najdejo. vmes pa se zaposlis in ne cakas z vsem bitjem, da se to zgodi = da te najdejo, vse to lepo, kar si zasluzis... prevelike zelje odbijajo, ce skoz o tem razmisljas, mas tako auro, to izzarevas, folk kar bezhi.. probaj bit vesela, samozadostna, se bodo lepl nate, bos se hotla bit sama, bos vidla )

 

sem pa tud jaz pregroba, itak.

sam ves kako je s tem.... ceprav imas po 1 strani prav, da je nekomu tezko razumet tedaj in ga morda se potisne, vendar ti skoraj garantiram, da je to samo hipno.

ker ce ga napizdis, pomeni da ga zdramis (magar se nej v seb krega z mano, vsaj kej bo razmisljal, morda pa celo presegel, naredil preboj), ce pa ga po drugi strani ujckas: ja razumem te, v bistvu si pa res bogi, a dej, takle se ti dogaja, ojoj... in podobno...

pa oni se naprej potesheno in z vso pravico neguje svoj bad.

 

zato tud histericnega ne zacnes bozat (se mu zmesa), pac pa mu das focko (ga zbudis, da preseka).

 

je pa seveda res, da kar je dobro za enga, ni tud za druzga in dejansko nekateri potrebujejo bolj blage metode (ne npr. Cookine pa moje )

[mayan]

Marsa, hvala, sem vesela, da si pisala.

 

Sama sem premehka, to vem. Vem pa tudi, da če bi jaz focn od nekoga dobila, bi mu ga totalno nazaj prtisnila. (ko v Butec in Butec filmu). Že refleks I guess. In zato tud premagovanje samega sebe ponovno boli.

 

Mi je pa nadvse super, da si prepoznala to težnjo notr, ki se mi zdi včasih že bolezenska, namreč da moramo najti…, ker vedno znova res pozabim, da ni potrebno nič, kar bi bilo potrebno narediti in maš prav, da čakanje oz. pričakovanje blokira. Vendar kaj se mi zdi pomembno je pri vsem tem in se mi zdi, da pa vi nekateri ne razumete je, da je za to potrebno zaupanje. Za zaupanje pa vsaj kanček ljubezni. In če je nekdo ne prejme od zunaj jo je zeeeeeelo težko sam aktivirat. Saj vendar le ona ozdravlja. In zato tudi nimam nič proti, da če nekdo rabi negovat svoj bad, naj ga. In tukaj nisem čisto sure, to priznam, vendar drugače svoje ljubezni zaenkrat izkazati ne znam. Čeprav me ista indiferentnost od drugih boli. Je ne razumem tako. In najbrž je prav ta manjko skupen nam vsem takšnim. Da še nimamo dovolj moči biti strogi do sebe, ker iz ne vem kakšnih razlogov to ne smatramo za ljubezen. Nasploh vsa tema je, ker ne vidimo in ne čutimo ljubezni in izgubimo sigurnost vase.

 

En lep preblisk sem zadnjič prebrala:

Počasi zapremo oči mrtvim in enako počasi je tudi treba odpirati oči živim.

[Marsa]

ne ampak pr teb se zacne. ta ljubezen.

ni je tezko zaktivirat. kar zacni.

to da sebe ujckas, res trenutno pomaga. kot jok. ja, dejmo se zjokat! jok jok jok...

sam zdej pa dost!

in gres dalje.. da je bil jok ociscenje, da vidis, da si se *za vse nazaj* jokal.

tko tud tle. si pustis, da si mal v badu, ker presekat, rezat, na silo, ne mormo..... skratka si upas it v to... razmisljas o tem...... sem ne v zacaranih krogih (samo)obtozevanja, stalisca zrtve.

lajf pac ni raj. je tud boj in vsi smo borci in zmagovalci.

 

preprosto MORS se zbrcat!

v dejavnosti, whatever, kot pravi Cookie, nimamo pa seveda vsi istih nacinov sproscanja oz. istih hobijev, zanimanj....

 

Moski in zenska. res da ustvarjata par, ki je potem nekaksna celota.

ampak v bistvu sta pa dve celoti.

nihce naj ne bo sam polovica. (zato tud nemaram delat primerjalcev)

 

in ko si cela in ne polovica, prej pritegnes nekoga, ki je tudi cel, kajti tudi sama noces polovice.

 

ne mislit, da smo *tamocni* vedno mocni.

jaz zase velikrat menim da sem sibka. delujem pa mocna. pa ne zato k blefiram, ampak ker pac... kaj pa naj?

mors bit tud prakticen v lajfu, ne sam romanticen.

zakaj bi ti vse zivo lepega uslo, k se ti pehas za necim, ki ce bi se zgodil, ti mroda se vsec ne bi blo...

saj ne ves... cesa si sploh zelis....

in ker si nekaj konkretneje v bistvu dolocis za smer/cilj, nekoga, un bo prsel, ali bo se kdo in podobno... no s tem si v bistvu ravno omejis sanje... in moznosti.

kajti kar bo in kakor bo, si nikakor ne mores predstavljati. najbrz bo cist drugace, kot si zamisljas, predstavljas, vendar ko bos gledala nazaj, bos rekla, da je to blo edino mozno.

 

prevec smo v vceraj in v jutri.

ker tistega, kar te caka, se ne ves.. tako je brez veze cakat.

ono ki je pa ze slo, ma pa se manjsi smisel cakat.

 

glej kok je odvisno od percepcije, vzemiva cas (ko sva bli glih pr cakanju): istih 5 minut: nekdo caka na bus, na dezju, premrazen, NE VE, ce bo bus sploh prisel... se mu zdijo blazotne ure celo, ne minute...

po 2. strani pa ta hip nekdo zamuja v sluzbo al pa na dejt, minute pa tecejo kot sekunde.

zato ker je prvi v pasivnem stanju, cakajocem, drugi pa v dejavnem - se je torej zaposlil.

 

Nic ni slabsega za razne tele depre osamljeniske kot met prevec cajta.

 

Zato: ohrani red in red te bo ohranil.

delaj, mrdaj, akcija!!!

 

pa se to: omenjala si zaupanje.

ja. imej ga. vase in v lajf. to je edina varianta.

da se sprostis in pustis, da se ti tadobro zgodi.

ker verjames tud v vesolje in te zadeve, da torej ni cist vse sam od tebe odvisn, se sprost in vedi, da je blo vedno in je in vedno bo tako.

kar ma za bit, je.

[mayan]

Marsa, vesolje in tele zadeve? (You make it sound so ought). Ti izključno v sebe zaupaš?

 

Zato: ohrani red in red te bo ohranil.

delaj, mrdaj, akcija!!!

 

ok vzeto na znanje...

 

zdajle sem nekaj izčrpana čisto

 

 

Ful ti hvala za vse kar si napisala

[Marsa]

jp, sem vedla.. da bo cudn 'se slisal'... cutla isti hip k sem napisala (pa se mi ni dal se vseh dodatnih vmesnih oklepajskih stavkov napisat da ne izgubim niti).

 

zaupam v zivljenje in vase, da bom uspela razbrat, kar je zame napisano in da bom cenla darila, ki so in dojela sporocila, ki so, in opravla teste, ki so, in sla tako dalje.

 

ko sem se pocutla tko kot ti, si nisem mogla mislit, kako se mi bo lajf zasukal.

ne mors vedet. in pol kasnej ne mors verjet (k je tok nad )

in ce ne bi blo tega (brejka recimo), ne bi blo vseh teh cudezev, ki so se mi zgodil, pac pa bi najbrz se dalje "varno" a gnilo zhdela nekje.

 

tko da, ja, zaupam.

sej sem se tle, ne?

in tud kr v dobri kozhi.

in to je tko kot po0vsod, kjer se kej novega naucis, razsiris meje... v bistvu vidis, da je slo, aha tkole pol nardis... ves, da se DA. in da JE.

ko si se prvic urezal, si krvavel in se ustrasil... a bo kar skoz kri tekla? a bom izkrvavel?

pol pa vidis, da hladna voda dela, da to in ono dela... in celo sama se preprosto ustavi krvavitev.

pol pa lohk cajtas, mazes, zdravis, tako ali drugace.

ja, morda bos imel brazgotinco..... vendar ne bo krvavela. nic ne bos cutla. morda te bo sam opozorila na to, kako si lohk vesela, k je blo sam to, al pa dogodka, ce je bil prijeten (k si na primer za vecerjo za valentinovo k je blo mega si pa skor odrezala prst, k si tok hitela seckat une dobrote k si jih pripravljala).

 

ja, premal mamo zaupanja vase in v lajf.

 

drugemu pa lhok brezpogojno zaupas. pa umre. nic nam ni zagotovljenega, zivljenje je vedno premikanje.

velikrat si folk v zhelji in potrebi po varnosti onemogoci drugo polovico lajfa za rast.

rajs so z nekom, sam da niso sami, pa se sploh nimajo dobr.

 

pa tok smo neznosno resni...

otroka mamo v seb sam, k ga je treba ujckat: bogi bogi notranji otrok.

kaj pa ko bi se slednji se mal poveselil pa mal za hec jemal?

a se otrok obremenjuje?

a steka vesolje, zvezde?

ne, preprosto je dan zanj dan. zdej se gre pa mal igrat. zdej gre pa jest. zdej bo pa mal pravljice poslusal.

in ko gre na zabavo, se iz srca veseli, plese, poje, poskakuje.

 

mi odrasli pa zhdimo v kakem kotu monastih obrazov in jamramo.

s seveda socutnimi poslusalci, ki recejo o ti boga, pol grejo pa znanki pravt: ti a ves kwa ma una..

in pol sta skup veseli, k masta onidve pa sam to pa to.

 

zato je najbolj bit kar od sebe odvisen oz. ne racunat ne na pomoc ne na socutje drugih. pa na ne vem kaksne cudeze.

in pol pridejo.

 

si prebrala kdaj kako pravljico?

tam se ne smes ozret recimo.... ne smes v 13. sobo pogledat.

ne, ampak mi hocmo vidt/vedt.

pol pa vse vemo, nam je pa brez veze.

tko kot s sreco: kaj to dejansko je?

recimo ful si jo zelis. ampak zarad same svoje narave ne more bit trajna, ne mroe vecno trajat ekstaza, orgazem.

in kaj pa zdaj?

tolk si se veselil zabave/cesarkoli.. in zdaj je bla. in zdaj je je konc. Joj!!! al kaj?

ne, fino, zdaj pocivas, pripravljas teren za novo, se boljso!

 

malenkost, , vsec vidt, ce na kaka plodna tla kaka sjemenka uide.

[mayan]

Juf, Marsa, ti pa naloudaš. In spet zelo lepo prispodobo o otroku. Ampak je razumljivo, da ga pač v stiski začutimo in potrebo, da ga potolažimo, ker pač ločenost nastane. Preostanek pa vse to doživljamo kot sami otrok a ne.

 

 

Mi pravkar pravi en forumski kolega, eh kaj, moj prijatelj butl pravi da je zanimivo tole okol osamljenosti, depresiranja in počutja v tem delovanju in da ima vse skupaj eno tako noto žrtviranja. Pravi tudi, da se mu skoz bolj dokazuje vsesplošna veljavnost enga reka, skor že zakona...pomagaj si sam in bog ti bo pomagal...

 

in pravi da je še zanimivo, da ga ne vidi kot borbo, ampak kot pozornost, zavedanje...

 

Lepo vse to, ampak jaz sem že skor alergična, če mi kdo hoče rečt, da se sama žrtviram. Najraje bi se zadrla: če pa seeeeeem žrtev! In se ne. Ker bi potem vsi veselo spet v stilu, ja sama si si kriva pol in..... Enostavno pač ne razumejo. Že takoj torej en velik konflikt takoj znotraj sebe. Se tud meni zazdi kdaj, ej, mislim, kaj počneš ti spljoh? Nekomu dokazuješ nekaj, česar spljoh ne vidi. Ker tud glede postaviti se na lastne noge popolnoma zavedno imam fiksno idejo, da bom s tem nekoga bližnjega zelo prizadela. In potem ko razumem, se mi sreča, veselost in volja do življenja do ljudi zdi zdi le neka zaigranost. Ker je moje hrepenenje drugje. To me zmeraj dotolče. In ker želim biti resnična pustim žalosti da je. Vsi tisti ki kot si rekla, Marsa, da pridejo, ko ma človek dobro auro in to, men to nič ne pomeni, če samo takrat pridejo, ker želim da me v celoti spoznajo takšno kot sem. Zato mi spet dol pade. Oz. vsaj en želim da me sprejme. That would probably spet be me.

 

Ok.

 

Bi blo fajn ko bi še žalostna kaj povedala, če je našla kaj notr zase.