Osamljenost

[butl]

Nisi samo citiral mail. Zaključil si, kaj je nauk te zgodbe. Po svoje. In vstavil noter besedico zmeraj. In tu sem priznam, postala nestrpna. Ne morm zdajle sploh brat vsega kar si spisal... Ker sem čisto nekaj Luna v Strelcu, al kaj?

 

Drgač pa lep dan ti želim

 

Nak...nauk zgodbe je del maila...ni moj prispevek.

 

A ne, kako je komunikacija pomembna

[mayan]

Nak...nauk zgodbe je del maila...ni moj prispevek.

 

A ne, kako je komunikacija pomembna

 

Aja no, pa rekel si uvodoma da se ti zdi tako dobr, da ga boš kr sem pripopal .

 

 

 

No, jaz bi pa prpopala današnji tut* na zgodbico:

 

What you see with your eyes is never as important, as what exists out of view.

 

Know what I'm talking about?

 

Tallyho,

The Universe

 

 

 

[Iskrica]

ojla velika razlika je če si sam z nekim posebnim razlogom , recimo te je zaupustil partener in se počutiš samega, če prav imaš prijatelje, kolegice, kolege, vendar čutiš v sebi praznino in nizpopoljenost svojega doživetga življenja , občutek da se ti godi krivica , nezaupanje v sebe in tako dalje...

Povsem drugače pa je če ti usoda nameni pravo spoznaje ,da si za ljudi v katereih si gradil odnos, vlagal v odnos so te lepega trenutka izdali, se zlagali, bili osorni, bili nečloveški do tebe , takrat spozanaš , da ta svet malokdaj ima srčno kulturo oz takšni ljudje te niso vredni, vredni tvoje bližine, tvoje topline ali takšna vrsta ljudi njihovega osebnega značaja, se preprosto ne ujema s teboj , ker si se ti človek previdel kdo so tej ljudje in si imel priložnost pričeti popolnoma na novo , na novo življenje.

Torej ostal si sam-a , sam-a popolnoma sam-a.... nihče te ne vpraša kako ti je , kaj rabiš; kako ti lahko pomagam, kako napreduješ , ti gre, ali res zan biti resnično sam ???

 

 

Kdo od vas se res počuti kdaj tako kot sem jaz omanila?? Kaj je za vas fizična osamljenost ? kaj to pomeni za vas?

Kaj za vas pomeni čustvena osamljenost?? Kaj to pomeni za vas ??? res prosim pomagajte mi z odgovori , veliko boste storili da boste na ta vprašanja odgovorili. [

Popravljeno 30. julij 2007 -> Marsa

[mia4aerobics]

ojla.

mene je osamljenost fizicno bolela.ne vem, ce je kdo tudi imel podobno izkusnjo, ampak, ko se mi je parterska veza koncala, me je zacelo dusiti v prsih in to tako mocno, da sem zacela od bolecina kricati in bila kar nekaj casa popolnoma out,zlasti hudo je bilo 14 dni po poroki, ko sem ugotovila, da je konec nekega zivljenjskega obdobja na katerega sem bila navajena saj je bila locitev pred mano. še porocne obleke nisem dobro slekla...vse sanje, vsi plani, vsa prihodnost je padla v sekundi. ostala sem brez moza, prijateljev, stanovanja....etc.

 

potem sem bila na nuli, khm. ne na minusu in sem bezala naokrog, samo da ne bi bila osamljena.in sem se do konca izcrpala, da sem pregnala svoje misli. pa sem se zmotila, ker jim nisem mogla ubezati.slej ko prej se ti vtihotapijo v tvoje neumno zanikanje.in se ti smejijo v obraz.

od joka do jeze in zanikanja sem prehajala v zalost.in samota je sla z njo z roko v roki.

zelela sem biti sama s seboj . to je bilo cisto novo zame.strah me je bilo tisine,na zacetku.potem pa sem sevedno bolj zatekala vase.

minilo je kar nekaj casa, tisine, miru. posvetila sem se stvarem, po katerih sem vedno hrepenela, hkrati pa sem bila premalo samozavestna, da jih zacnem, kajti bolje da sanjam o njih, kot da spoznam, da jih ne morem opravljati...ne moram vam opisati, kako je lepo, ko gres skozi ta strah v sebi, da necesa nisi sposoben!!! potem je cel svet tvoj.

in meni bilo vedno lazje biti zrtev, pocutila sem se varno v svoji kozi.ampak zelo nesrecno in nezadovoljno, ni cudno, da so sli, naporno je biti s takim clovekom. :xx!:

zame, je bilo to tezko priznanje sami sebi in se tezja prezkusnja.ampak sem hvalezna zanjo.odvisnost in napacne vzorce v odnosu do zivljenja si tezko priznamo,vsako leto tezje, vedno hocemo spreminjati drugega, nikoli same sebe, pa delamo napako,

 

ne vem dragi forumovci, mislim pa, ce ne bi imela te slabe izkusnje, ki me je sesula v prah, bi si še vedno postavljala napacne temelje, vedno bolj bi se odmikala od svojih pozitivnih lastnosti , srece in same sebe cisto bi se falila...in ker taka ne bi bila zadovoljna sama s seboj, bi spreminjala druge in ne sebe. nekje bi me moralo zmanjkati. bistveno tukaj se mi zdi, da mora vsak posameznik, najti stik s svojim notranjim virom potrjevanja.ampak ne v drugem, v sebi. ampak ocitno gre samo na hard way.in vedno preko lastnih napak, nikoli preko napak drugih. casa nam bo zmanjkalo...

 

 

srecno pot domov.vsem.

m.

[Marsa]

mene je osamljenost fizicno bolela.

ja. dejansko lahko prav fizicno boli.

jaz tud poznam to, je tud mene ze.

 

Si lepo napisala, dbest v bistvu, bravo!

[Rdeča Jagoda]

Možno, da se vsi kdaj osamljeno počutimo. Pa nekak naj bi bilo bolj "normalno", da se osamljeno takrat počutimo, ko smo sami, ne takrat, ko imamo nekoga ob sebi. Sploh, če nam je zelo blizu. Potem sigurno še manj štima, da čutiš osamljenost, kot takrat, ko si sam.

 

Nekako se mi zdi, da se je težje sprijazniti s to resnico, ki pravi, da smo vsi ljudje sami na svetu, četudi imamo familijo, družbo, tudi živali lahko vpletem zraven, kot pa s to, da se kdaj pa kdaj počutimo osamljene, čeprav smo (medtem tudi) v družbi. Od nas je odvisno, kako reagiramo na določene stvari, kakšna čustva nas vodijo (preplavijo), kako razmišljamo...

 

V glavnem, smo kompleksna bitja, prepuščena na milost in nemilost temu kompleksnemu vesolju. Znajti se moramo. Še dobro, da imamo to možnost. Lahko se (malo) igramo v življenju, da nam kaj lažje steče naprej. Lahko stvari malo zakomliciramo, da se počutimo, da RES živimo. Lahko je nekaj nerazumljivega, da si kdaj rečemo, da je življenje umetnost itd.

[butl]

Iskrca, lepo pozdravljena

 

Zdej, jst nisem prepričan, če sem dojel, kaj naj bi bila fizična osamljenost. Če to pomeni, da si fizično nekje, kjer ni ljudi, da si sam torej, zna bit to zelo v redu ali pač ne. Ko sem na ribolovu ali v gobarjenju, sem celo raje sam kot v družbi, ker se lahko temeljiteje posvetim svojemu hobiju in zelo uživam v samoti. Je pa res, da ves čas vem, da bom potem, ko se bom vrnil domov, tam našel nekoga, s katerim bom lahko delil občutke o doživetjih v času, ko sem bil sam. Ker če bi recimo ujel eno trofejno ribo, ob tem pa bi vedel, da doma ne bo nikogar, s komer bi delil svoje navdušenje, bi se verjetno počutil slabo, morda osamljeno /a to je že čustvena osamljenost, a ne/. Ne predstavljam si, kako je nekomu, ki je fizično sam in v hudi stiski. Ko se je moj sin zaplezal v gorah, sem jaz tisto morasto noč preživljal v družbi svoje žene, se pravi da nisem bil sam, vendar sem se počutil strahovito osamljenega v svoji stiski. Kljub temu, da sva drug drugega zelo bodrila in si vlivala upanje, da bo vse v redu, pa tko, sva se vsak zase še vedno utapljala v strahu za sinovo življenje. Ne predstavljam si, kako bi se sam boril s tem strahom.

 

Strah. Mislim, da je strah eden ključnih dejavnikov osamljenosti /reciva čustvene, če to kaj pomeni/. O izvoru strahu kot posledici predvsem starševske vzgoje in iz nje pridobljenih vzorcev /nisem dovolj dober, da bi bil vreden ljubezni predvsem, nisem dober tak kot sem, jaz sem kriv, slab sem.../, ki se kažejo v potrebi po zunanjih potrditvah svoje vrednosti, sem že pisal tudi v tej rubriki. Ko teh potreb ne moreš zadovoljiti /kot si napisala, ko te nekdo izda, te zapusti, je osoren, je nečloveški do tebe...to je te prizadane/, te postane strah. Strah, da bo naslednjič tvoja potreba po potrditvi, po ljubezni, po človeški bližini nezadovoljena. Da boš ponovno ranjen, razgaljen, prizadet. Če je strah dovolj velik /to pomeni, da je tvoja odvisnost od zunanjega potrjevanja zelo velika, tvoja samopodoba, samovrednotenje ali samoljubezen pa zelo nizka/, se umakneš. Umakneš kamorkoli. V depresiranje, v samoprepričevanje, da si sam sebi več kot dovolj, v fizično samost, v vero, delo, šport, droge...skratka, stran od situacij, v katerih bi lahko doživel ponovno razočaranje, prizadetost, rane... za zidove depresiranja, fizične samote, samostanov, verskega fanatizma, samozadostnosti... v osamljenost.

 

Seveda ni umik v samost po hudem čustvenem pretresu nič slabega, nasprotno, celo zelo koristno je, če ta čas v samosti preživiš zato da se sestaviš. Da žaluješ in odžaluješ, da se ukvarjaš sam s seboj, se poglobiš vase, iščeš vzroke in jih preobražaš, se umiriš, si nabereš novih moči... da se potem lahko vrneš v vsakdan življenja, v nove izzive, v nove izkušnje, v novo zaupanje.

 

Če pa ostaneš za zidovi zaradi strahu pred novimi porazi, preizkušnjami, bolečinami, je pa slabo, ker si se s tem izoliral tudi pred vsem lepim, kar ti lahko življenje prinese; pred zanimivimi ljudmi, osrečujočim partnerstvom, srečo v odnosih, toplimi besedami, iskrenostjo drugih, sočutjem...pa tko. Če pa za zidovi obenem še hrepeniš po vsem tem /kar je običajno/, je še huje.

 

Evo, Mia4aerobics je zelo lepo opisala svojo izkušnjo; kako so jo vzorci, zaradi katerih je tako zelo potrebovala zunanje potrjevanje svoje vednosti /zaradi česar je žrtvirala ves ta čas/, privedli do težke življenske preizkušnje, kako se je v samosti depresiranja začela zavedati sebe in preobražala vzorce in kako se je ponovno vrnila v življenje drugačna, z zaupanjem v ljudi. Bravo Mia.

 

Pogum, Iskrca. Ti ustvarjaš svoje življenje.

 

butl

[butl]

Hvala Leeon

[lia]

Iskrca, lepo pozdravljena

 

Zdej, jst nisem prepričan, če sem dojel, kaj naj bi bila fizična osamljenost.

 

Strah. Mislim, da je strah eden ključnih dejavnikov osamljenosti /reciva čustvene, če to kaj pomeni/. O izvoru strahu kot posledici predvsem starševske vzgoje in iz nje pridobljenih vzorcev /nisem dovolj dober, da bi bil vreden ljubezni predvsem, nisem dober tak kot sem, jaz sem kriv, slab sem.../, ki se kažejo v potrebi po zunanjih potrditvah svoje vrednosti, sem že pisal tudi v tej rubriki. Ko teh potreb ne moreš zadovoljiti /kot si napisala, ko te nekdo izda, te zapusti, je osoren, je nečloveški do tebe...to je te prizadane/, te postane strah. Strah, da bo naslednjič tvoja potreba po potrditvi, po ljubezni, po človeški bližini nezadovoljena. Da boš ponovno ranjen, razgaljen, prizadet. Če je strah dovolj velik /to pomeni, da je tvoja odvisnost od zunanjega potrjevanja zelo velika, tvoja samopodoba, samovrednotenje ali samoljubezen pa zelo nizka/, se umakneš. Umakneš kamorkoli. V depresiranje, v samoprepričevanje, da si sam sebi več kot dovolj, v fizično samost, v vero, delo, šport, droge...skratka, stran od situacij, v katerih bi lahko doživel ponovno razočaranje, prizadetost, rane... za zidove depresiranja, fizične samote, samostanov, verskega fanatizma, samozadostnosti... v osamljenost.Seveda ni umik v samost po hudem čustvenem pretresu nič slabega, nasprotno, celo zelo koristno je, če ta čas v samosti preživiš zato da se sestaviš. Da žaluješ in odžaluješ, da se ukvarjaš sam s seboj, se poglobiš vase, iščeš vzroke in jih preobražaš, se umiriš, si nabereš novih moči... da se potem lahko vrneš v vsakdan življenja, v nove izzive, v nove izkušnje, v novo zaupanje.

 

Če pa ostaneš za zidovi zaradi strahu pred novimi porazi, preizkušnjami, bolečinami, je pa slabo, ker si se s tem izoliral tudi pred vsem lepim, kar ti lahko življenje prinese; pred zanimivimi ljudmi, osrečujočim partnerstvom, srečo v odnosih, toplimi besedami, iskrenostjo drugih, sočutjem...pa tko. Če pa za zidovi obenem še hrepeniš po vsem tem /kar je običajno/, je še huje.

 

Pogum, Iskrca. Ti ustvarjaš svoje življenje.

 

butl

 

 

ej tole si pa fajn napisal.....

 

ampak ne morem iz svoje kože, z dobro izolacijo kablov poskrbiš tud ,de ne pride do kratkega stika....

 

se ubraniš tragičnih partnerstev,nesreče v odnosih, mrazom v besedah in dejanjih, lažmi drugih, ignorance....

 

se treba ekološki obnašat...boljš izolirat, kakor preveč nalagat polena v peč.

[aakhut]

se treba ekološki obnašat...boljš izolirat, kakor preveč nalagat polena v peč.

 

to trobcu povej...

aja....tist so bla Kolena.... x:Dx

 

zlomk....tralala

[Audente]

ej tole si pa fajn napisal.....

 

ampak ne morem iz svoje kože, z dobro izolacijo kablov poskrbiš tud ,de ne pride do kratkega stika....

 

se ubraniš tragičnih partnerstev,nesreče v odnosih, mrazom v besedah in dejanjih, lažmi drugih, ignorance....

 

se treba ekološki obnašat...boljš izolirat, kakor preveč nalagat polena v peč.

 

 

Lia,

 

si prepričana, da to deluje? Ali je zopet samo zatiskanje oči pred resnico? Bežanje v strahu, da se bo zgodba ponovila?

 

Jaz pa ravim, da se je treba soočit in prerast zadevo, naučit se iz izkušnje, vse kar je potrebno, pa četudi večkrat. Slej ko prej pridemo ven izpopolnjeni, v drugačnem primeru smo vedno v neki izolaciji in to se mi ne zdi v redu...

 

Morda pa nisem najbolje razumela poante???

[lia]

samo miselna igra...pogled z druge perspektive...

nič osebnega....

kdor je hvaležen ne more biti istočasno nesrečen....

drugače pa črni humor...

[Iskrica]

[color=#008000]:8): ''Upala sem da bo sila težnosti naredila svoje.

Upala sem da ne bo dežja nad mojim življenjem , pa so se zganile strele, kot na razburakanem morju

me premetava sem in tja . Le kdaj sem se naučila vonjati dež??!??? Le kdaj se mi zdijo strele samounevne??

Zvečer gledam zvezde , zdijo se mi mehke kot cvetilice in blizu. Griči so mreže senc, nežno prepletene.

Ni ločen list od dreveSa, ne stebla.

Vse je kot eno .'' pesem-misel o osamljenosti [/color]

Popravljeno 10. avgust 2007 -> Iskrica

[janko]

 

to trobcu povej...

aja....tist so bla Kolena.... x:Dx

 

zlomk....tralala

o pizda... a tega se tud spomneš?

če vaša baba ma prevelik gobec, brž pokliči servis trobec

[lia]

Kdo od vas se res počuti kdaj tako kot sem jaz omanila?? Kaj je za vas fizična osamljenost ? kaj to pomeni za vas?

Kaj za vas pomeni čustvena osamljenost?? Kaj to pomeni za vas ??? res prosim pomagajte mi z odgovori , veliko boste storili da boste na ta vprašanja odgovorili. [

 

 

 

izdali so tvoje zaupanje, podrlo se ti je vse kar si zgradila...to ni osamljenost ....

 

vse si stavila na nekaj kart v življenju...in tam na tistih področjih so te izdali, prevarali ....

 

zdaj edino kar ti preostane, je da na novo premešaš karte in začneš igro znova...

 

nisi prva in ne zadnja in še najmanj edina.....

 

padeš , pa kaj, vstani pa korak za korakom naprej...

[Lisbona]

1-NAJBOLJ OSAMLJENA ŠTEVILKA

 

 

 

TEST OSAMLJENOSTI

[aakhut]

 

no.....kadar pride do pretirane osamljenosti....mene fizichno tut boli

jajca predvsem....

 

zlomk....tralala

[Guest mačona]

TEST OSAMLJENOSTI

23 uf uf uf ...

[Antoninus]

Me je zdaj prešinilo, da se lahko čutimo osamljene samo zaradi ene same osebe, pa čeprav imamo stike z morjem ljudi.

[tmala]

Me je zdaj prešinilo, da se lahko čutimo osamljene samo zaradi ene same osebe, pa čeprav imamo stike z morjem ljudi.

 

 

tr00 največkrat ko se oddalimo od osebe na katero smo navazani

[Nefertari]

Me je zdaj prešinilo, da se lahko čutimo osamljene samo zaradi ene same osebe, pa čeprav imamo stike z morjem ljudi.

[Weezard]

tr00 največkrat ko se oddalimo od osebe na katero smo navazani

[Iskrica]

citat: Največkrat smo osamljeni ko se oddaljujemo od neke osebe ki smo se na njo navezali.

 

Zakaj pa sami sebi dopustimo da se navežemo na osebe?? Je navezanost zdrava?? hm? Ali ni to že odvisnost od drugih??? ja malce mešate , tako menim jaz .

 

Včasih je bilti faj in prijetno sam in doživeti svojo svobodo ker si neodvisem , misiš za sebe , nihče nima vpliva o tvojem odločanju,nisi odvisen od nobenega drugega odločanja kot od samega sebe.

Če se v življenju sam najprej naučiš prenašati sebe in svoje muhe, vedenja, reagiranja oziroma se do dobra spoznaš kako sploh deluješ , torej opažaš in razmišljaš o sebi in delaš na sebi ..... torej zakaj potem pride do bojazni da boš vse življenje živel sam? hm?

Ali so to popotnico nam dali starši? Ali pa nas niso dovolj motivirali , naučili o odnosih z drugimi? Predvsem velja to za tiste otroke ki niso šli zgodaj v vrtec , razen pred šestim letom. Torej nas nisp naučili preprosto IZBIRATI med odolčitvami . IZBIRATI prijatelje- prijatelja-prijateljico .

Kdo nas je naučil da nismo več tako razigrani in resnobno resni ?? Okolje vpiva na nas , ljudje ki jih srečujemo lahko vplivajo na nas.

Pa poleg tega vpliva tudi celostno ljudstvo o tem kakao sprejema samo OSAMLJENOST . Misel ima moč , in ni nobenga društva ki bi se z tem ukvarjala, pa vendar nas je veliko ki si želimo družbe, nismo zadržani ....

Zakaj tega sploh ni? Zakj nihče ne naredi koraka in vedno čakate mene da bom jaz naredila? Hm draga Slovenija, saj vas je dva miljona prebvalcev . Torej urenite kaj da ne bo vse več samomomorov , zaradi hladnosti, trdnosti, brezbrižnosti v odnosih . ( ne mislim da imate vsi tak pristop!)

Poravimo napako , naredimo nekaj več in sprejmmo osamljenost ne kot sramoto , temveč smo lahko ponosni , da imamo to izkušnjo. Danes ne sme biti osmljenost več tabu. čim več naj se govori med nami in čim več ljudi naj izve o osamljenosti in kaj je, kakšna je,(čustvena in fizična osamljensost) kako se jo doživlja, kaj občutiš kot osamljen človek . Želim da svet in državljani čim več govorite o Osamljenosti.

Mi ljudje smo tu zato ker smo družbno -socialna bitja, ne pa zato da bi bili sami .

 

Prosim vas naredite premik in ogrejte možgane . Vsi živimo harmoniji in če želimo bolj živeti, je potrebno ukrepati, prvo v medčloveških odnosih, povsod kjer se nahajamo mi sami v okolju ( daj ljubezen da jo boš prijel sam ).

 

Z dobrohotnim namenom vam vsem osamljenim želim moč .

[Matjaž Bogdan]

Če bi se mene vprašalo- pa se ne- si tudi ti vse skupaj zmešala...osamljenost je pač posledica tega, da človek ne najde pristopa k odnosom.Kdo je kriv- tega ne bom sodil ...je pa tudi tako, da nekateri ljudje/ sam spadam tudi med te/ pač nolemo stalno komunicirati in imeti družbe, kar pa sam še daleč ne občutim kot osamljenost ali osamitev, temveč kot stanje lastne izbire- in to po svoji svobodni volji. sem odgovoren za svoje besede, dejanja in odnose..in kadar jih sploh nočem imeti- je spetr moja odločitev in odgovornost..drugače pa je, če nekdo vstopa v mojo družbo- ja, navadno ga sprejmem, čeprav v mojem feelingu ni glih tako..pa kaj potem ...pač sprejmem in preživim...Je pa vsekakor res , da je tole svobodna odločitev, ker marsikdo , ki je osamljen- je to po svoji izbiri in vsiljevanje nekakšnih pomoči včasih naredi več slabega kot pa dobrega... No pa sem še sam malce pomešal tole čorbo...

[_marko_]

Najprej lep pozdrav vsem, se spodobi, ker sem nov

 

Osamljenost ni nujno prekletstvo! Človek v tišini in samoti razvija talente, ostri razum in duhovno napreduje. Tipičen dan v družbi, ki mine v brezplodnih pogovorih o vremenu, oblekah, pop zvezdah in ostalih bedarijah (kdo je koga, kdo je bil bolj pijan, kje je kaka žurka, da se spet omamimo) pač ne doprinese veliko k osebnostnemu razvoju, ampak bolj ali manj poneumlja. Kot tudi celotna današnja materialistična družba vsiljenih idealov. Začasen umik iz družbe izjemno koristi, saj človek ko je sam začne razmišljati o stvareh, o katerih sicer nebi, ko je v družbi. Obrne se vase, preiskuje svoja čustva, misli, usmeri se bolj k duhovnemu - kar izredno pripomore tako k razumevanju samega sebe in posledično lažjega premagovanja težkih situacij, do boljše samopodobe itd. Dokazano je, da so introvertni ljudje velikokrat bolj inteligentni, imajo boljši občutek za umetnost, sočloveka, itd...

Seveda nam je družba vsilila mnenje o tem, da je samota nekaj slabega, da si kot tak nepopularen in čudak ter še kup podobnih nesmislov. To je samo zaradi tega, ker pač družbi vladajo odprti ljudje, ki jih je velika večina, introvertnih ljudi, ki pa uživajo v samoti pa je zelo majhno število. Po pravilu demokracije seveda zmaga večina.

 

Je pa ljudi, ki znajo ceniti samoto in tišino zelo malo. Nekateri enostavno ne zdržijo, če niso v družbi nekaj minut.

 

Seveda sem govoril o lastni odločitvi za samoto. Zelo hudo pa je, ko človek noče biti sam in trpi v takšnem stanju, pa si ne more pomagati. Takrat verjetno potrebuje pomoč, mogoče pogovor, ter da mu kdo nudi moralno podporo.

 

Tako, moja dva centa,

Lp,

Marko