Osamljenost

[cigancica]

Ciga, osamljenost se najlepše uživa v dvoje

ni res ,sstane !s soljo

kaj zahinavljaš sol?

[energy5]

"...zato zasadi svoj vrt in

okrasi svojo dušo,

namesto, da čakaš,

da ti nekdo drug

prinese rože."

(Tomaž Humar)

[Pero9]

Nekatere deklice/ ženske, ki imajo probleme z samozavestjo so osamljene. Al so manipulaticne do moških, jezne, negativno nastrojene, kar seveda moško populacijo odbije al pa so nastrojene h kontroli ter možačnosti.

[free]

kdaj je zenska prevec mozaca in kaj je to sploh?

[Guest Kaktus]

...kakšna je pomembnost partnerja v tvojem življenju? Je res nujno potreben, ali lahko res izkoristiš in živiš življenje tudi brez njega?

Če je v tebi mnogo egoizma, ne, sicer da. Človek je narejen iz polovice.

Ko si osamljen, pogrešaš TISTO drugo polovico.

[dayo]

Če je v tebi mnogo egoizma, ne, sicer da. Človek je narejen iz polovice.

Ko si osamljen, pogrešaš TISTO drugo polovico.

Mislim, da je ravno obratno.

Če je v tebi mnogo egoizma, da, sicer ne.

Človek je sam v sebi že celosten, le najti mora to svojo celostnost v sebi. V vsakem človeku je božanska iskra, ki je sama po sebi že popolna.

Egoistično pa je drugega uporabljat, da zapolnjuje naš manjko oz. nesposobnost najti to notranjo polnost in celostnost.

Imho.

[Minnie]

Sicer zaj ne vem če je to off topic ali ne, ampak se mi ne da za brezveze nove teme odpirat.

Zanima me samo kakšna je pomembnost partnerja v tvojem življenju? Je res nujno potreben, ali lahko res izkoristiš in živiš življenje tudi brez njega?

Ker (sicer je to samo moje mnenje, ampak računajte da sem jaz komaj 20 star in še nimam ravno nekih življenskih izkušenj)se mi zdi da bi se brez življenskega sopotnika dalo živet, le če poskrbiš da nisi nikoli sam/osamljen, da imaš prijatelje in da si v rednem stiku z družino če ne drugo

Ker po mooje marsikateremu ne paše da je zaljubljen, ali pa ne najde ljubezni, pa ne zato da bi bil neprivlačen ali pa karkoli (ponavadi še taki prej najdejo ljubezen) ampak ker mu enostavno ni do nekih resnih zvez, mogoče mu tu pa tam zapaše kakšna aferica, ampak to je to.

 

Enega dneva če se ta družina poročiti, dobiti otroke in morda noče imeti toliko vremena za svoje solo prijatelje. In kaj takrat?

[Bojante]

A se kdaj počutite tko...ne vem..., prazne...? osamljene...?, kljub temu, da vas obdaja možica ljudi, cel kup prijateljev... Če se, zakaj sploh do tega občutka pride, kako se ga da znebiti...?

 

 

Vem - čas mineva in vendar je edini, ki ostane...

 

Ja, to je huuuuuuuuuda reč, tale osamljenost , ki pa nastane v duši zaradi odsotnosti/pomanjkanja Boga-Stvarnika v njej .

 

In je še ena fajn' pesem na to temo , ... in pravi v Angleščini približno tkole :

 

"...že samo misel na osamljenost/na biti osamljen , je resnično opustošujoča , ... "

 

In to "nevarnost " je Stvarnik-Bog dobro predvidel + odpravil

 

Lp + #

[janko]

 

 

imam ,kar sem hotela imeti..varen dom ,psa,vrt,skuliranega tipa,urejene odnose,ma j...u mater čist vse...in zdej ?

sem osamljena ? wtf?

 

 

sem dolgo upal in se bal

slovo sem upu

strahu dal

srce je prazno

srečno ni

nazaj si up in strah želi

dr.fig

[Guest VilaSonca]

mi lahko kdo prosim malo pomaga ... rada bi prišla do dna vprašanju, zakaj sem osamljena.

 

po eni strani za zadovoljstvo in občutek povezanosti, ljubezni ne rabim nobene pozornosti, nobene akcije, ker si to enostavno pustim občutiti, stečti skozi samo sebe in je tako lepo ... so taki momenti, vedno pogostejši so ... za občutek bližine in povezanosti z ljudmi, ki so mi resnično dragi, ne rabim nobene fizične bližine ali običajne komunikacije ... potem je še ves ostali svet, na katerega sem občasno sposobna gledati z očmi, vse je perfektno, na svojem mestu, nisem sama, ker je vse eno. po drugi strani, ko se pustim zapeljati egotu in delam miselne klobčiče, zaradi katerih izgubljam neverjetno velike količine energije, čutim tako obupno osamljenost, da mislim, da bom kar umrla in rabim skoz neke motilce, da ubežim tem občutkom, ker se mi jih ne da razrešiti do temeljev ali pač nimam dovolj znanja ali pozornosti ali vaje, ne vem. na nek način so me leta in leta izogibanja raznim socialnim situacijam, pomanjkanje stikov, izkušenj in s tem razvijanja komunikacijskih veščin in empatije ter s tem občutka povezanosti in ljubezni, torej premagovanja občutka ločenosti, naredili skrajno samozadostno in ponosno, potem dodamo zaradi vsega prej naštetega razne napačne interpretacije in pridemo na borderline osebnostno motnjo - kaj potem jamram, da sem osamljena, če odrivam tiste, ki si najmanj zaslužijo??? največji hec je, da sama sebi delam utvare, kako sem sposobna biti čisto sama ne da bi kakorkoli trepal kakšno pomanjkanje - vse si lahko dam, ljubezen, pozornost blablabla. ne. tudi, če sem fizično sama, še vedno nekaj meljem, reagiram itn. tudi če meditiram, še vedno meljem, mi hodijo podobe ljubljenih ljudi pred oči. še v spanju mi ne dajo miru. pomanjkanje ljubezni? pretirana samozadostnost oz. totalna utvara moči?

[mako106]

mici....just go on....love is there...where ilussions about power...ego....and fears....integrate into your way of heart...for ever....and ever...and everhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

[mgd]

mi lahko kdo prosim malo pomaga ... rada bi prišla do dna vprašanju, zakaj sem osamljena.

 

po eni strani za zadovoljstvo in občutek povezanosti, ljubezni ne rabim nobene pozornosti, nobene akcije, ker si to enostavno pustim občutiti, stečti skozi samo sebe in je tako lepo ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png so taki momenti, vedno pogostejši so ... za občutek bližine in povezanosti z ljudmi, ki so mi resnično dragi, ne rabim nobene fizične bližine ali običajne komunikacije ... potem je še ves ostali svet, na katerega sem občasno sposobna gledati z očmi, vse je perfektno, na svojem mestu, nisem sama, ker je vse eno. po drugi strani, ko se pustim zapeljati egotu in delam miselne klobčiče, zaradi katerih izgubljam neverjetno velike količine energije, čutim tako obupno osamljenost, da mislim, da bom kar umrla in rabim skoz neke motilce, da ubežim tem občutkom, ker se mi jih ne da razrešiti do temeljev ali pač nimam dovolj znanja ali pozornosti ali vaje, ne vem. na nek način so me leta in leta izogibanja raznim socialnim situacijam, pomanjkanje stikov, izkušenj in s tem razvijanja komunikacijskih veščin in empatije ter s tem občutka povezanosti in ljubezni, torej premagovanja občutka ločenosti, naredili skrajno samozadostno in ponosno, potem dodamo zaradi vsega prej naštetega razne napačne interpretacije in pridemo na borderline osebnostno motnjo - kaj potem jamram, da sem osamljena, če odrivam tiste, ki si najmanj zaslužijo??? največji hec je, da sama sebi delam utvare, kako sem sposobna biti čisto sama ne da bi kakorkoli trepal kakšno pomanjkanje - vse si lahko dam, ljubezen, pozornost blablabla. ne. tudi, če sem fizično sama, še vedno nekaj meljem, reagiram itn. tudi če meditiram, še vedno meljem, mi hodijo podobe ljubljenih ljudi pred oči. še v spanju mi ne dajo miru. pomanjkanje ljubezni? pretirana samozadostnost oz. totalna utvara moči?

 

Ker na žalost pozabiš na svoj odnos z Bogom, ki je v tvojem srcu.

[cigancica]

mi lahko kdo prosim malo pomaga ... rada bi prišla do dna vprašanju, zakaj sem osamljena.

 

po eni strani za zadovoljstvo in občutek povezanosti, ljubezni ne rabim nobene pozornosti, nobene akcije, ker si to enostavno pustim občutiti, stečti skozi samo sebe in je tako lepo ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png so taki momenti, vedno pogostejši so ... za občutek bližine in povezanosti z ljudmi, ki so mi resnično dragi, ne rabim nobene fizične bližine ali običajne komunikacije ... potem je še ves ostali svet, na katerega sem občasno sposobna gledati z očmi, vse je perfektno, na svojem mestu, nisem sama, ker je vse eno. po drugi strani, ko se pustim zapeljati egotu in delam miselne klobčiče, zaradi katerih izgubljam neverjetno velike količine energije, čutim tako obupno osamljenost, da mislim, da bom kar umrla in rabim skoz neke motilce, da ubežim tem občutkom, ker se mi jih ne da razrešiti do temeljev ali pač nimam dovolj znanja ali pozornosti ali vaje, ne vem. na nek način so me leta in leta izogibanja raznim socialnim situacijam, pomanjkanje stikov, izkušenj in s tem razvijanja komunikacijskih veščin in empatije ter s tem občutka povezanosti in ljubezni, torej premagovanja občutka ločenosti, naredili skrajno samozadostno in ponosno, potem dodamo zaradi vsega prej naštetega razne napačne interpretacije in pridemo na borderline osebnostno motnjo - kaj potem jamram, da sem osamljena, če odrivam tiste, ki si najmanj zaslužijo??? največji hec je, da sama sebi delam utvare, kako sem sposobna biti čisto sama ne da bi kakorkoli trepal kakšno pomanjkanje - vse si lahko dam, ljubezen, pozornost blablabla. ne. tudi, če sem fizično sama, še vedno nekaj meljem, reagiram itn. tudi če meditiram, še vedno meljem, mi hodijo podobe ljubljenih ljudi pred oči. še v spanju mi ne dajo miru. pomanjkanje ljubezni? pretirana samozadostnost oz. totalna utvara moči?

 

že nekaj časa se podobno tudi meni dogaja....

sem imela 'priložnost' biti precej sama in osamljena v partnerskem odnosu, nehote.

 

torej nisem ne sama in ne v enem komunikacijsko 'normalnem' odnosu, torej v enem stanju, ki bi mu rekla ne tič ne miš...

 

in tu mi ne štima.če bi bila samska, bi mi namreč samota bila logična in vse to.

medtem, pa, ko sem v parnerskem odnosu večino časa sama, mi pa ne štima.včasih sem rabila

več samote, zdaj jo imam na pretek, pa mi ni več tolk ok.

 

 

sej, sama sem do tega prigurala, kot ti praviš, odrivati ljubljene.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

pravzaprav velikokrat vse odrivam, oziroma nekako ne dovolim blizu, zablokiram vhode.

 

no, pa sem zadnje dni precej v tem razmišljanju glede tega in meditiranja ...in je 'počlo'.

izbruh, besede so letele, jok, smeh, krči, objemi ...vse skup zmešano.

 

dolgo potlačene skrbi so dobile priložnost.

 

in zdej se ne bom ustavila, to zlitje občutkov še kr hodi ven z mene in delila sem jih,

kar sploh ni v moji naravi, ker se vedno ob preobčutljivosti umikam v luknjo črno in desetkrat

zid obložim okrog sebe, da slučajno ne bi kdo do mene uletel.

 

 

zavestno sem se zdaj odločila vsak dan se vprašati kako se počutim, kaj si želim in kaj si ne želim.

iskreno do sebe in ego na stran kolkr gre pač, vaja dela mojstra.

 

vsak dan tudi fizične vaje delam, telovadim, da dam ven napetost, dihalne vaje tudi delam, pa prehrano sem spremenila,

stopnjujem počasi, nočem dodatnih šokov telesu in duši prizadejati naenkrat.

 

 

moram reč, da gre na bolje s kombinacijo vsega tega.

 

žal nam nihče ne more pomagati, če si sami ne, če stagniramo ali se vrtimo v nekem krogu, brez samoiniciative.

odločiti se je treba za spremembo, če nisi zadovoljen v svoji koži in to čimprej.

 

v nasprotnem primeru se 'smeti' samo nabirajo in kopičijo in vedno težje

je potem narediti korak k spremembi.torej Vila - čimprej naredi nekaj zase http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif

 

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

[Guest VilaSonca]

zaenkrat hvala vsem za odziv, mi veliko pomeni v teh casih, v tej fazi, ko se sestavljam na novo. zal ali k sreci doma nimam interneta, v sluzbi pa ne morem v miru niti prebrati, kje sele razmisliti, odgovoriti na take pomembne in globoke teme. tako da, ko bo namenjeno, si bom vzela cas in v miru temeljito vse premlela. tako ali tako intenzivno delam na sebi in bo se marsikaj prislo ven iz tega. lepo se mejte. mogoce si celo sprintam v sluzbi in vzamem kot izhodisce za delo doma na sebi. cao cao cao. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/rainbow.gif

[Guest VilaSonca]

eh, rabim pavzo. ze mam sprintano, ze sem vse prebrala, ze so se mi porodile ideje, ze sem nekaj razvozlala deloma oz. si pripravila teren za bolj poglobljeno studijo doma. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Men je veliko bolj problematično, kot oseba niti za sekundo ne zna bit sama s sabo ...

In glih najbolj primankuje ravno čas, ki ga nameniš stiku s samim s sabo -- ko ne počneš enostavno nič, ampak sanjaš, fantaziraš, ležiš in sploh nisi tukaj in zdaj. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/pevc.jpg

 

lepo znam biti sama s sabo. pomirjena, ko sem v naravi. takrat sem vedno prisotna in prav nic v glavi. med plesom, vcasih, ko pojem mantre ali pojem kaj drugega, takrat je ena sama radost, takrat sem ples, zvok, takrat ne rabim nic vec. tudi pri vsakdanjih opravilih se znam cist odklopit in enostavno uzivat. cim se pa zacnem identificirat z zaskrbljujocimi mislimi, je res kriza, ker ne pridem ponavadi nikamor, cisto se zastrikam in potem ne nardim ne vsakodnevnih obveznosti, ne povadim joge, ne berem, nic.

 

glede na to, kako so bili programirani moji starsi, v kaksnih razmerah smo ziveli in kako so to programiranost prenesli name ... da smo revezi, da je zivljenje trpljenje, ceprav sploh ni bilo res ... ampak so mi zato, ker pac niso znali drugace, odrekli marsikaj, kar sem zelela vedeti, poceti, imeti ... kasneje sem zacela se sama odpovedovati stvarem, ki mi jih ne bi bilo treba, tako da sem se tisto, kar so mi dajali, zacela odrivati z mislimi, ne rabim, ne zasluzim si s svojim odnosom, ne rabim vama biti v breme ... prisla je pasivnost, beg v sanjarjenje, samopomilovanje ... ampak ce bi mi v takih razmerah in vzorcih starsi vseeno nudili izpolnitev zelja (ceprav logicno nemogoce) ali bi pac imela neke dobrotnike ... mogoce s tako miselnostjo iz tega ne bi naredila nic. ker se ne bi nikoli naucila skromnosti, hvaleznosti, potrpezljivosti in najbolj pomembno - nikoli se ne bi naucila zaupanja v zivljenje, zanasanja nase. ker bi vse zafuckala s tako miselnostjo. ob teh vzorcih mogoce nikoli ne bi dobila tudi nekih pozitivnih vrednot, postenost recimo. v teh razmerah mi nikoli ni ugasnila vera. vase in druge, moje in njihove sanje. in nikoli se nisem dala prepricati, da so moje sanje nemogoce, da zivim v oblakih ... tudi nemogoce sanje drugih se meni zdijo mogoce! zivim za sanje. taka sem. idealisti dajejo ideje in spreminjajo svet. realisti bolj izpolnjujejo in delujejo konretno, veliko pripomorejo, dosti bolje in hitreje se znajdejo kot "sanjaci" v bolj prizemljenih zadevah in pomagajo realizirati, razviti in izpeljati zadeve do konca, ampak kaj bi imeli poceti, ce jim nekdo ne bi natrosil idej? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png sploh pa, veliko ljudi sploh ne ve, kaksne so njihove sanje, ce so se jim odpovedali zaradi drugih, itak vec ne vejo, kaksne so bile, tudi ce so jih kdaj imeli. jaz vsaj vem, da jih imam in da so moje, ne neke tuje, ker si nisem pustila vsiliti nekih tujih prepricanj, mnenj, kaj se da in kaj ne in kaj je dobro zame in kaj ne. trmoglavost je kdaj tudi dobra.

 

saj cas, ki ga prezivis v sanjarjenju, ni nikoli izgubljen, ce si dovolj prisluhnes in sanjas iz srca ... tako si gradis pot do uresnicitve. z vero. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

[janko]

Bom pa pussy, če ostanem še nadalje taf.

 

no... ampak tuki umes je pomoje še kr neki kategorij... ravnovesje pa to, hahahahaha

npr. naivec, nepopravljivi romantik, bedak, fuuuuuulllll bedak, dolgočasnež, praktik, zdolgočasnec, da ne omenjam še psiho stanj kot so pomanjkanje samozavest, ljubezni, kriza srednjih let... )

skratka... jasna tarča in enostaven ulov... in tudi terna za tisto, k te prva uoči...

ker biti taf, oz. hoteti biti taf, da ne bi bil pussy, hitro lahko pomeni tut zavestno požirati sranje iz naslova mir pr bajti... poleg seweda taf poskušanja še marsičesa drugega... iz istega naslova biti taf, da ne bi bil pussy in da bo stvar znesla...

dokler... se tudi wanabe taf ne sesuje... in 7 let skomin ali 7 let u tibetu... je priravljenih na reprizo...

 

ampak ni panike... to je samo eden izmed neomejeno možnih scenarijev...

zabaven tale naš lajf. moram rečt http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/partyy.gif

[none]

Nič ne rabimo, tudi zvez ne...ehhh lažem,

nekateri rabijo drugi spet ne...

Nekaj rabiti je kot droga, odvisnost...

Tisti, ki so osamljeni, ker nimajo prijateljev ali pa so osamljeni,

ker nimajo fanta ali punce ali kaj drugega,

pač krpajo prazne luknje v svoji predstavi o tem kako bi moralo nekaj biti...

Saj prijatelj ali sočlovek je zrcalo naše samopodobe vse to kar ne reflektiramo navzven,

je metafora, misel, energija...Reaktivna meta snov.

Osamljen si lahko prav iz nešteto razlogov,

v jedru pa je osamljenost beg od samospoznaja...

[mayan]

“I now understood that real secrets were lonely. They planted themselves inside of you and expanded, until you felt like that was all you were-a lonely little secret, isolated in your experiences.”
― Yvonne Woon, Life Eternal

 

 

Takšne mene inspirirajo... Prepoznati, priznati, sprejeti... večinoma je tako preprosto, ko se pomirimo s tem kar čutimo.. ne da se v umu borimo s tem. Dokler ne, pomeni, da se še vedno v drugem ali od zunaj iščemo.. Kar je tud ok, dokler ni res ok.

[Iknee]

Osamljenost je zelo podoben pojem kot sreča. Eno in drugo je pravzaprav notranje stanje človeka - stanje njegove psihe. Čeprav to ljudje velikrat projeciramo navzven in mislimo, da smo osamljeni, ker nimamo pravih ljudi okrog sebe. In usmerimo svojo pozornost v druge in če nismo glih samodestruktivni, tud najdemo fajn ljudi, ampak čez čas smo spet osamljeni, celo v čist fajn odnosih. In so ljudje, ki niso nikoli osamljeni, mogoče so sami, mogoče včasih pogrešajo družbo ljudi (in si jo znajo tud najt, ko ugotovijo, kaj bi radi), niso pa osamljeni, in taki takrat, ko najdejo družbo fajn človeka čutijo, da imajo potrebo po človeških stikih izpolnjeno. Tako kot pri (ne)sreči, je tudi pri osamljenosti treba pogledat, kaj manjka znotraj sebe.

Zato je enkrat na poti osebnega razvoja verjetno res nujno biti nekaj časa sam. Da se pokaže, kaj imaš za poštimat pri sebi, da se umiriš in zares pogledaš vase. Pač je treba zdržat občutek osamljenosti in se pomiriti v sebi in potem umirjen in neobremenjen človek že pritegne k sebi podobne ljudi in ustvari kvalitetne odnose. Sprejeti samoto in osamljenost in pogledat vase je po moje edini način, da človek sčasoma ni več niti osamljen niti sam (oz. lahko neobremenjeno in zadovoljno sam regulira količino samote v svojem življenju kot mu pač ustreza)

[mayan]

Pač je treba zdržat občutek osamljenosti in se pomiriti v sebi in potem umirjen in neobremenjen človek že pritegne k sebi podobne ljudi in ustvari kvalitetne odnose.

 

Ja res, to tud sama spoznavam, da ni druge... Tak kot je en rekel, da je to kruta življenjska ironija, da takrat, ko se čutimo najbolj osamljene, bi najbolj morali biti sami s sabo. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif

 

Včasih men pomaga, da si zamislim oz. spomnim, da morebiti to nisem samo jaz, da je nekdo zelo zelo ubog osamljen tam zunaj, in jaz čutim to njegovo osamljenost. Poskusim pomiriti kot bi otroka. Tako mi včasih uspe povsem objeti to bolečino, da lahko gre in da lahko sama vsaj funkcioniram. Povezani smo - dejstvo.

[Brezo]

Vsak človek, ki začne malo pospravljat in čistit svojo podzavest (Pandorino skrinjico), se za določen čas umakne malo v samoto...To ni beg, ampak čas, da se lahko malo bolj posveti sebi in skuša sam iti (predelati) določene stvari...Podobno kot je Iknee namignila...In če človek to poštima v zadovoljivi meri lahko živi tudi samsko življenje pa se zaradi tega ne bo počutil osamljeno in prazno zlasti pa ne v družbi ljudi, ki ga lahko obdajajo...

 

In ker sem glih včeraj malo sestavljal podzavestne vzorce skupaj...evo strahci, ki izstopajo v takih primerih...večinoma povezano s srčno čakro...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

 

OSNOVNI STRAHOVI

-strah pred zavrnitvijo

-pred dajanjem

-pred vezanjem, pa tudi pred opuščanjem vezi in stvari

-pred osamljenostjo

-Strah, da nas ne bodo ranili ali čustveno prizadeli oz. izdali, prevarali, zato se bojimo medsebojnih zvez. Bojimo se obvez in čustvenih ran. Čutimo se nevredne ljubezni, zato se bojimo zavrnitve in potrebujemo stalne potrditve...

[mgd]

Dobra družba ti pomaga. In pol si lahko dobra družba tud drugim in s tem oni teb.

[Iknee]

Vsak človek, ki začne malo pospravljat in čistit svojo podzavest (Pandorino skrinjico), se za določen čas umakne malo v samoto...To ni beg, ampak čas, da se lahko malo bolj posveti sebi in skuša sam iti (predelati) določene stvari...Podobno kot je Iknee namignila...In če človek to poštima v zadovoljivi meri lahko živi tudi samsko življenje pa se zaradi tega ne bo počutil osamljeno in prazno zlasti pa ne v družbi ljudi, ki ga lahko obdajajo...

 

In ker sem glih včeraj malo sestavljal podzavestne vzorce skupaj...evo strahci, ki izstopajo v takih primerih...večinoma povezano s srčno čakro...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

 

OSNOVNI STRAHOVI

-strah pred zavrnitvijo

-pred dajanjem

-pred vezanjem, pa tudi pred opuščanjem vezi in stvari

-pred osamljenostjo

-Strah, da nas ne bodo ranili ali čustveno prizadeli oz. izdali, prevarali, zato se bojimo medsebojnih zvez. Bojimo se obvez in čustvenih ran. Čutimo se nevredne ljubezni, zato se bojimo zavrnitve in potrebujemo stalne potrditve...

ful dobr tole, Brezo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

[cigancica]

tko,ob temle posnetku uživam ,sploh kadar dež pada ,sem skor mazohistično srečna v osamljenosti http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon26.gif

Moja povezavahttp://www.youtube.com/watch?v=K2fA9eb-GtQ

 

sem osvežila posnetek od leta 2010, ki sem ga gor dala, ker sem opazila, da prejšnji ni več deloval...., da se ve o čem sem sploh govorila

[Silvija]

Ah Cigi...mi lahko prizaneseš...se topim tule ob glasbi http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flirt.gifhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png . Glasba je izredna sopotnica osamljenosti (in druženja), bodisi v trenutkih, ko se malo "smiljčkaš" sam sebi, a predelaš in greš naprej, bodisi ko se prestaviš v "Puščavnika" in z lučko osvetljuješ, razsvetljuješ, odkrivaš, bodisi ko si enostavno srečen, da si in uživaš v lepoti trenutka. Mislim, da ga ni od nas, ki ne bi bil kdaj žalosten, ko je sam. Ki ne bi kdaj nikogar pogrešal, pogrešal roko in oporo, čeprav bi moral biti samozadosten in dovolj močan biti sam. Važno pa je to, kar prevladuje. Da si se zmožen opreti sam nase in živeti svoje neodvisno življenje ob in z drugimi.