Osamljenost

[pokowc]

.....preostane ti,da duša odlebdi......

.....je možno bolečini ubežati,skriti,umakniti?

mislim,da labod ve:strmeti,trpeti....

hvalabogu,da niso vsi labodi....

[skwo]

nč jasn na ta koment

[katjusa]

Preprosto spremenis nisem sam a osamljen v sam a ne osamljen.....

 

[borism]

Kdor sam svoj kruh uživa,

tudi sam svoje breme prenaša.

 

 

Turški

[tinka]

ja, hecno, tole...sem bila zelo dosti sama, kot majhna, pa nisem nikoli vedela, da sem sama...ker se nisem pocutila osamljena

ko pa enkrat postanes bolj odvisen od ljudi, nekako...posredno, preko svojega razvoja (to je: ce si tak tip, ki rabi feedback! jaz sem...) se tudi bolj navezes na druge, in potem prvic obcutis, kaj je to, da si osamljen. meni se je to zgodilo enkrat, ko sem bila se zelo mlada...sem se zelo zavedla tega, in je bilo v bistvu edino problematicno to, da ni bilo v moji blizini nikogar, ki bi me takrat razumel. ko sem to sprejela, je bilo lazje ( se da resit na mnogo nacinov )

 

ampak v samoti se da pa zelo uzivat, se posebno, ko si v dobrem odnosu sam s sabo

so mi tako razlicne zadeve tole...v bistvu je osamljenost zoprna, ker si sam, ko noces bit, ker rabis nekoga. ko si sam, kadar hoces bit, pa nisi osamljen. sama sem imela probleme s tem, ker sem bila custveno tako sestradana, da mi je bilo dolgo bistveno za mojo sreco odobravanje dolocenih drugih, zunanjih faktorjev....ko sem se tega resila, je bilo osame manj, trenutno v glavnem uzivam, ko sem sama..ker sem sama po lastni izbiri

ampak to je vse bolj na psihicnem nivoju, pa custvenem...nimam toliko obcutka, da je osamljenost fizicna stvar...nekako ni stvar

telesnosti...sem se vcasih pocutila sto na uro povezana z nekom, ki je bil na drugem koncu sveta, pa ne recem, da ga nisem pogresala, ampak nisem bila pa osamljena...

je pa tudi neka cudna melanholija, ki mi vcasih ven udari....tiste se nisem cisto pogruntala, ampak ni prevec fino, pa na sreco gre hitro mimo, to je dobro

[možgančki]

Tudi jaz sem doživljala močne občutke osamljenosti.

Včasih se mi je zdelo, da me celo fizično boli...

Se mi zdi, da gre tu za globoko pomanjkanje ljubezni in sprejetosti.

Najbolj tiste s strani staršev, ki bi jo naj dobili v najnežnejših letih svojega življenja.

In ti zaznamuje velik del bivanja.

Ampak ni vse tako zelo determinirano!

Se da priti iz tega!

Preverjeno na lastni koži.

Ko sem pričela opazovati življenje okoli sebe in se mu čuditi...

Ko sem se pričela veseliti vsakega človeka, ki mi je prišel na pot...

No, veliko priložnosti sem imela ravno v službi, kjer delam s psihičnimi bolniki in še prej z ljudmi , motenimi v telesnem in duševnem razvoju.

Je šlo pa res počasi in po malih korakih.

In je vsak dan nova odločitev za pogled na določeno situacijo.

So še občutki osamljenosti, vendar jih dosti hitreje preidem. In so dobra priložnost za izkristaliziranje...

[Nicky]

Nobody don't want to be lonely

 

You are not alone

 

You are

 

 

 

[tinka]

Tudi jaz sem dozˇivljala mocˇne obcˇutke osamljenosti.

Vcˇasih se mi je zdelo, da me celo fizicˇno boli...

Se mi zdi, da gre tu za globoko pomanjkanje ljubezni in sprejetosti.

Najbolj tiste s strani starsˇev, ki bi jo naj dobili v najnezˇnejsˇih letih svojega zˇivljenja.

In ti zaznamuje velik del bivanja.

Ampak ni vse tako zelo determinirano!

Se da priti iz tega!

Preverjeno na lastni kozˇi.

tako nekako, ja....

 

pa dobrodosel/la, mozgancki!

[skwo]

naj solze se izlijejo

naj to bolečino sperejo,

naj steče že ta prekleta reka,

naj usahne vir bridkosti,

ki se spleta.

 

 

režoč v meni stekel pes

odganja stran tako hrepeneč ,dobrodošel,

težko pričakovan,

iz ljubezni stkan,

konec.

[alica]

Tudi jaz sem doživljala močne občutke osamljenosti.

Včasih se mi je zdelo, da me celo fizično boli...

Se mi zdi, da gre tu za globoko pomanjkanje ljubezni in sprejetosti.

Najbolj tiste s strani staršev, ki bi jo naj dobili v najnežnejših letih svojega življenja.

In ti zaznamuje velik del bivanja.

Ampak ni vse tako zelo determinirano!

Se da priti iz tega!

Preverjeno na lastni koži.

Ko sem pričela opazovati življenje okoli sebe in se mu čuditi...

Ko sem se pričela veseliti vsakega človeka, ki mi je prišel na pot...

No, veliko priložnosti sem imela ravno v službi, kjer delam s psihičnimi bolniki in še prej z ljudmi , motenimi v telesnem in duševnem razvoju.

Je šlo pa res počasi in po malih korakih.

In je vsak dan nova odločitev za pogled na določeno situacijo.

So še občutki osamljenosti, vendar jih dosti hitreje preidem. In so dobra priložnost za izkristaliziranje...

100% pravilno + super slika!!!

[borism]

Osamljeno drevo veter zlahka podre.

[skwo]

- :o|o:

[konj]

Včasih se mi je zdelo, da me celo fizično boli...

Se mi zdi, da gre tu za globoko pomanjkanje ljubezni in sprejetosti.

Najbolj tiste s strani staršev, ki bi jo naj dobili v najnežnejših letih svojega življenja.

In ti zaznamuje velik del bivanja.

Ampak ni vse tako zelo determinirano!

Se da priti iz tega!

 

S temle se pa tud jaz čist strinjam

 

Ko si mlajši in pa v tistih najbolj občutljivih najstniških letih, ko začneš iskati sebe in pa svoj prostor in vlogo pod soncem, to najbolj boli,...

 

ampak čas zaceli rane

 

in sčasoma tud to nekako prerasteš.

 

So pa še vedno obdobja oz dnevi, ko smo bolj občutljivi in ta čustva nekako zopet "priplavajo" na površje...

 

Takrat pomaga samoanaliza, beg v naravo, ali da sami sebe malo pocrkljamo z tistim, kar imamo radi,... si mogoče kaj privoščimo, preberemo kaj za dušo,...

 

če je volja, lahko gremo tudi na kak obljuden kraj (pa ne preveč), a samo toliko, da imamo občutek, da nismo edini na tem svetu... Da obstajajo tudi drugi ljudje, ki imajo tudi svoje težave in skrbi... In nam je potem počasi lažje.

 

ZA VSAKIM DEŽJEM ENKRAT POSIJE SONCE

 

enkrat že...

 

včasih prej.... včasih kasneje

 

do takrat pa ne smemo obupati....

 

temveč sami sebe bodriti, pozitivno misliti, upati,.... xrosex

 

Res je, da vsi težimo proti soncu, a tudi deževno obdobje ima svojo vlogo! In ko to enkrat ugotovimo in sprejmemo, se naučimo to izkoristiti oz. obrniti sebi v prid, to obdobje veliko lažje prebrodimo... Na koncu spoznamo, da smo se skozi vse to nekaj naučili, se notranje okrepili, kar nas dela samozavestnejše. ....

(Jaz to včasih primerjam z nekakim "duševnim postom", ko očistimo svojo dušo vseh dvomov in negativnih misli, ki se včasih pojavijo kot nekakšni eho, protiutež, pozitivnih misli)

 

Po dežju se potem še bolj razveselimo sonca in znamo še bolje uživati v njem. Hvaležni smo zanj,... saj ga po vsem hudem tudi res zaslužimo.

 

LP

[lunca]

dež, sonce, dež, sonce, res Konj, to ti je život.

[skwo]

(Jaz to včasih primerjam z nekakim "duševnim postom", ko

kaj pa če ta duševni post traja predolgo :o|o: ne bi rada končala kot konj,ki se je ravno navadil stradati potem pa je poginil

[Marsa]

Ampak saj v post te nihce ne sili, zanj si se sam odlocil in si torej sam postavljas mejo, do kod gres...

Tako ne more 'trajati predolgo' - sicer gre za stradanje in ne za post.

 

Strinjam se - osamljenost lahko celo fizicno boli.

Ampak itak sam sprejmes oz. se odlocis, katere filme bos gledal in v katerih bos igral - ce si odrasla oseba.

Preprosto - namesto tezav, skrbi, mracnih misli, ki jih v teh primerih pac negujemo, negujmo raje pozitivne.

 

Jaz sem lahko ta hip v totalni depri - ce samo malo drugace pogledam. Sebe, svoj lajf...

Ampak odlocila sem se, raje zavzamem stalisce, da mi je kul, kar imam in da mi je vsec biti v svoji kozi.

 

Objokovati ni nic. Moras nekaj ukreniti.

Ko si v temle, navadno pac objokujes.

To je dobro, da se scistis, do neke mere. Ko si prisel do dna.

Potem pa se je treba preprosto odgnati (ne pa se dodatno riti po dnu).

 

Osamljenost veckrat pride tudi, ko se primerjamo z drugimi; odtod med prazniki veliko samomorov - folk gleda druge, grejo na izlet, ljubeca druzina itd... v neredkih primerih pa gre samo za fasado, tudi ce pa je 'vse OK', nekaj ziher ni - ker ima vsakdo svoj test, svojo solo.

 

Nekdo je osamljen, ker je nerazumljen, star 17 let, ves obcutljiv...

Nekdo drug je osamljen, ker ne more vec ziveti brez partnerja (kot da je partner tisti, ki je zasluzen za izpolnitev te praznine).

Nekdo je osamljen, pa ceprav v paru, nekako sta partnerja izgubila stik.

Nekdo drug pa je osamljen, ker je invalid, bolan, sam nekje v enih rovtah, dalec od vseh, sam s sabo.

TO pa je najhuje, najbolj zalostno... res hudo.

Ostalo je stanje, na katerega imamo vpliv predvsem mi sami.

[zaspankaaaa]

...mogoće se komu zdi smešno....a jaz se nikoli ne počutim osamljeno...res pa je da sem tip človeka, ki je rad v družbi , med ljudmi..a zelo pogosto si zaželim samote...a nisem osamljena....rada sem sam as sabo....res se to mogoče komu zdi čudno in v časih me kdo vpraša , kako lahko sama z sabo zdržim... mislim da sebe dobro poznam, se razumem... sama z sabo najraje pretuhtam oz "prečešem" določena področja, razmišljam tut o sebi, se spoznavam..saj pravim da sem v duržbi zelo rada, tudi priljubljena, imam velik prijatlov......a vseeno imam rada tist svet, tsiti čas ko sem sama s sabo...na ta način mislim da mi je uspelllllo spoznati samo sebe...

 

Lep pozdrav

[skwo]

Ampak saj v post te nihce ne sili, zanj si se sam odlocil in si ............Ostalo je stanje, na katerega imamo vpliv predvsem mi sami.

Ja marsa ,se strinjam s teboj.tako lepa razlaga.želim si tiste dni,ko sem tudi jaz tako nekako razmišljala.pride pa mine…,se zgodi z enim namenom…,vsako slabo je za nekaj dobro…,povzami dobre stvari,koristne in pojdi naprej…,bodi srečna v tem kar imaš in ne nesrečna zaradi stvari,ki jih nimaš…,pridejo oz. dobiš takrat ko rabiš…itd…itd…še veliko tega je bila moja gonilna sila v kriznih situacijah.pa zdaj?kaj se dogaja?tancam na mrtvi točki ,hromim…in to že kar predolgo traja.zberem toliko moči,da naredim korak ali dva in konec.zid.to boli.kako pa tu naprej.moj moto v tem življenju je ne smili se drugim.tako tudi funkcioniram iz dneva v dan.ta kriza najde pot na tem forumu,kjer jo nihče ne more občutiti.to mi daje občutek varnosti.varnostni ventil,da mi ne eksplodira v notranjosti.misliš,da nočem videti rešilne vrvi?tudi to je mogoče,saj sem čez 20 let živela v želji po smrti.zdaj vem ,da je bila to želja po koncu duševnih muk.zdaj, ko čutim vrednost življenja pa mi po parih letih zmanjkuje moči…

Uf ,sem se pa razpisala……

[Marsa]

Skwo - je ze kul, pisanje je tvoja 'terapija' - vsakdo ima nekaj.

Pac pa rabis nekoliko spodbude, nekoliko zagona, moras veckrat priti sem, ko se zalostno pocutis.

Nisem pozabila nate, celo sem zadnjic iskala nekaj med obstojecimi - nobena ni bila 'primerna', ker se mi je zdelo, da ti bo vsaka zbudila nekaksno (morda celo negativno) asociacijo...

Torej - nisem pozabila, preprosto nisem nasla prave in ni bil pravi trenutek.

 

Zakaj ne bi stanja 'sam biti s sabo' vzeli kot popolne in super izkusnje, cistega stika z lastnim Jazom oz. zakaj moramo stanje 'biti sam' nujno podrazumevati kot nekaj tecnega, zalostnega, tmurnega, zatezenega... ?

 

Zavzemanje stalisca 'osamljenosti' je lahko tudi egoisticno oz. gre vcasih celo za custveno izsiljevanje.

(da ne bi kaj obcutljivo zakljucil kdo, recimo ti, Skwo, na nikogar ne leti, prislo mi je v misli ob asociativnem pisanju, kakor navadno pisem).

 

***

 

To je kul ali pa pac samo meni blizu 'pristop', ki omenja Zaspanka (dobrodosla! ) - zelo zdravo.

Z zavestno osamitvijo ni nic narobe, ne gre (vedno ali nujno) za osamljenost..

 

Se mi je dogajalo, da sem prisla v disko (ker sem rada sama med mnozico ljudi), uzivala totalno, res, tako v trenutku kot redko, pa je folk prisel k meni in so me vprasali: "Kaj pa je s tabo?"

:xx!: :o|o:

Jaz pa uzivala v miru in samoti, dozivljanju, biti sam, a ne osamljen, med ljudmi.

 

Jaz sem rada sama, ker mi ni nikoli dolgcas, pa ker se v svoji druzbi zelo dobro pocutim.

[zaspankaaaa]

.....ljudje hrepenimo, hrepenimo vsi, naše potrebe so enake ooz. podobne......pa vendar jih vsak zadovolji na svoj način.....vask izmed nas izbere drugačno pot, ki vseeno vodi do enakega cilja...

 

...pa če pomislim...bi bilo zanimivo , če bi bili vsi enaki? če bi v trenutku razmisljali enako? ..če bi imeli enak okus???

 

..seveda ne...ljudje moramo biti različni ...in s tem posebni...

 

... sedaj se dvema fantoma dopade ena punca in je že problem!!!! kaj pa če bi bilo še več enakih okusov???...bil bi še večji kaos in nered, zmešnjava, kot je že sedaj.....

 

..tako je tudi pri osamljenosti...en človek je sam 1 dan ( se pa č mogoče ni nihče poklical, ga nihče obiskal, nu nihče namenil pozornosti) in že se počuti obupano...če z nekaj časa mogoče razmišlja že o najhujših stvareh....spet drug , pa si to razlaga na poseben, drug način, to drugače prenaša...

 

...joj sedaj pa sem se res razpisala....sicer pa moje "fantaziranje" in analiziranje....tut to se nekomu zdi "čudno" men pa povsem normalno...vsaj pri spisih, esejih mi to pride oz. mi je prišlo kr prav...

 

Lep pozdrav.

[Klinar]

Živjo Skwo !!

Jaz pa ti nekaj predlagam, če si za, da poizkusiš se moraš sama odločiti.

Rekla si, da tancaš na istem mestu. A res misliš, da ni izhoda? Je, samo to moraš opraviti SAMA, nihče ne more to narediti namesto tebe. Kako?

Čisto enostavno! Vprašaj se KAJ DELAM ? IN ZAKAJ DELAM TO ?

Vsedi se za računalnik in mi napiši KAJ TE JEZI !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Potem bodi toliko POGUMNA in se vprašaj ZAKAJ ME TO JEZI ? Ta zakaj postavi tolikokrat, da boš začela jokati. Saj boš prišla v oitroštvo z odgovorom. Potem se vprašaj, če lahko tisto, kar se je zgodilo SPREMENIŠ ?? Seveda ne moreš, a situacija še kar manipulira s tabo in človek, ki ti je to situacijo povzročil tudi. Potem povej sebi, da si sama svoj gospodar, da nima nihče pravice imeti te za lastnino in pošlji tisto jezo in situacijo na oblak in Najvišjemu, da jo sprejme in te razbremeni.

 

Če se imaš majčkeno rada boš začela DELATI na sebi. To je garanje verjemi mi, a ko glavne jeze (to so strahovi) pošlješ najvišjemu je olajšanje tako veliko, da dobiš toliko moči, da stopiš hitreje naprej.

Verjemi mi, da sem sama to poizkusila, a je treba DELATI, brez velikih besed.

Če pa nič ne storimo NA SEBI, samo jadikujemo. To pa so samo OPRAVIČILA ZA LENOBO !! Ja, kar nekaj časa sem lenarila, predno sem počistila, zdaj mi je žal prelepih let, ki sem jih zapravila z lenobo. Ne le zaradi sebe, ampak zaradi svojih otrok, ker sem jim s tem naredila toliko ŠKODE.

 

Veš, da te imam rada, saj bi ti bila lahko mama. Vsi na forumu te podpiramo, Marša je sonček, ki ti tudi pošilja svetlobo, tako kot še veliko drugih. A za Božjo voljo, naredi kaj zase in za svoja sončka !!

http://www.riversongs.com/Flash/lotsofhugs.html

[Marsa]

Clean -

[konj]

ne bi rada končala kot konj,ki se je ravno navadil stradati potem pa je poginil

 

Zakaj pa stradati??? Zakaj pa poginiti?? Ne vem, ali si tukaj mislila konkretno name ali si se samo tako izrazila?!? Ker jaz sama sebi zgledam še vedno zelo živa!!!

 

A zate pomeni post (pri hrani) stradanje? No, vidiš, meni ne. Zame pomeni post: Pazi na hrano!, Jej bolj zdravo!

Zame osebno, bi bil pravi post res stradanje , zato se ga nikoli ne lotim.... Zakaj? Zato, ker se imam preveč rada, da bi samo sebe mučila s tem. Raje najdem sebi bolj prijazen, bolj učinkovit način.

 

ČE pri hrani pazimo na to kaj damo vase, da se bomo bolje počutili, pa tudi na področju svoje psihe pazimo na to, s kakšnimi mislimi se hranimo - negativnimi ali pozitivnimi?.

 

Sej poznaš tisto: SI TO, KAR MISLIŠ!

 

 

Ne venomer misliti: Joj, kolk nimam moči, Joj, spet sem trčila v zid, Joj, ava, kako to boli...itd.

NAJDI NAČIN, KAKO SI NABRATI MOČI - mi na forumu ti lahko damo nasvete, ampak to zgolj iz naših lastnih izkušenj.... A pazi: Kar mene krepi, pa lahko tebe pogubi!... Mi ti lahko pokažemo vrata, izhod iz tvojih muk... AMPAK SAMA boš morala ugotoviti katera vrata so ZATE prava in SAMA boš morala najti ključ, ki bo ta vrata tudi odprl!!! Nobeden ne bo namesto tebe! In nič ne pade z neba! Tako kot je rekla clean: delati je treba na sebi in zase!!!

 

UGOTOVI, ZAKAJ SI TRČILA V ZID?! Kdo je ustvaril ta zid? In zakaj? Mogoče si sama nezavedno pri tem pomagala, pa tega ne vidiš ali nočeš videti??? Ugotovi, kako lahko podreš ta zid ali je kaka možnost, da ga obideš??? A ni nobene druge poti, mimo tega zidu???

 

KAKO TO BOLI? Ja, se strinjam, res boli...Ampak, če boš samo jamrala kako boli in se smilila sama sebi, nenehno premišljevala o tem, bo še bolj bolelo... Namesto tega pomisli raje na kaj pozitivnega.

 

Tvoj moto: ne smiliti se drugim??? Predlagam ti, da ga spremeniš: NE SMILITI SE SAMI SEBI. Ker ne razumem, zakaj te skrbi kaj mislijo drugi o tebi?? Ali se komu smiliš a ne, a ni to njihova stvar? A ni to njihova stvar, če sploh pomislijo, da si vredna usmiljenja? Sploh se moraš vprašat zakaj naj bi drugi ljudje pomislili, da bi se jim morala ti smilit???

Kolikor jaz vem deluje to tako:tisto kar mislimo mi o sebi, se hočeš nočeš odraža navzven, zato potem tudi drugi mislijo tako o nas! Če se sami sebi smilimo in smo prepričani, da smo usmiljenja vredni (vsaj našega lastnega), potem podzavestno naši okolici oddajamo take znake, in posledično nas tudi drugi začnejo tako obravnavat. Izvor usmiljenja tako niso drugi, temveč ti! Premisli! S tem boš začela delati sama na sebi!!

 

 

Življenje so vzponi in padci. Naša naloga je, da se naučimo vsakič pobrati, vstati!!!

 

In tukaj si ti zdaj. Moraš vstati, samo nimaš moči. Pa ugotovi, kaj je tisto kar ti daje moč!!, kar te motivira! A se mi zdi, da boš najprej vseeno morala se otresti negativnih misli, nehati se smiliti sami sebi, in začeti gledati bolj pozitivno na svet,...ker šele potem boš lahko spregledala, kaj in zakaj je vredno živeti, in sploh kaj je tisto, kar te navdušuje.

Mogoče to leži celo tik pred tvojim nosom, pa si samo ti tolk nezainteresirana, tolk nasičena z neko nejevoljo, da tistega enostavno ne vidiš (v pozitivni luči).

 

 

Želje, pričakovanja, predstave, kako naj bi bilo nekaj urejeno ali kako naj bi nekaj potekalo... to ima vsak izmed nas. Ampak življenje ne teče vedno tako kot si mi želimo! Ko to ugotovimo, smo razočarani.... ampak še vedno upamo! Pa probamo pač kaj drugega, ampak tudi tam nam spodleti.

So obdobja ko nam gre pač vse narobe, smo povsod neuspešni... in če se to prej ali slej ne neha ali se nikakor ne znamo pravilno spopasti s tem, se enkrat najbrž pojavi skrb, dvom, strah, se začnemo sikirati,se smilimo sami sebi, se sprašujemo: zakaj pa meni nikoli ne rata? Zakaj me pa on/a noče imet rad, noče moje družbe?, hudo nam je, pojavijo se negativne misli.....itd. Nekaj časa to traja, dokler ne ugotovimo, da pač tako ne more iti več naprej. ZAKAJ? Zato, ker škodujemo že sami sebi!!! In če imamo sami sebe vsaj malo radi, če se vsaj malo cenimo, tega pač ne bomo dovolili! .... A je tako? Upam, da se tukaj strinjaš z mano.

 

Sej, paše mal pojamrat,...sej vsi to delamo. Ampak to je zgolj začasna varianta, zgolj začasna tolažba,... NI PA TO REŠITEV IZ KRIZE! Tolažbe nas lahko zgolj vzpodbudijo (v smislu pozitivne energije) k iskanju rešitve.

 

(Zdaj pride tisto, kar sem označila zgoraj za nekakšen "duševni post".)= iskanje rešitve:

Se usedemo, opravimo nek monolog sami s sabo, kjer pomislimo na naše neuresničene želje in pričakovanja, se vprašamo koliko nam le-te res pomenijo, ali so res tako važne v našem življenju, da se brez njih ne da živet, ali je on/a res edina na vsem tem ljubem svetu, ki nas lahko osreči, ali je res prava oseba za nas.....ipd. Ne moremo celo življenje gledati in misliti črno, jokati za nekaj, kar se nam pač ni uresničilo. Treba se je potruditi in najti nek način, da začnemo gledati spet pozitivno na svet, pogledati na stvari še s kakega drugega zornega kota. Če ne gre tako, pa drugače. Naše misli je potrebno preusmeriti drugam, se z nečim drugim ukvarjati...

Nimamo moči zato?? Potrebno jo je najti! Kako? Vsak ima svoj način... Za nekoga je to: branje knjig za dušo, drugemu pomaga šport, tretjemu veliko pomeni, če lahko pomaga drugim ljudem, zato ker mu le-ti potem vrnejo tisto ljubezen, so mu hvaležni, spet drugi se enostavno vržejo v delo, samo da ne mislijo na vse hudo, kreativni ljudje začnejo slikat, risat, pesmice pisat...itd.

100 ljudi, 100 načinov. Tvoja naloga je, da se potrudiš in najdeš svoj način. Da ugotoviš, kaj tebe izpolnjuje, kaj ti da moč in oporo!

 

Lej skwo,... Marsa, clean, zaspankaaaa,....in še mnogi drugi na prejšnjih straneh, smo ti v svojih postih napisali kar nekaj pomembnih cvetk, ali rešilnih bilk, ki ti lahko pomagajo do pravega odgovora za tvoje težave. Za njimi se skriva več kot izgleda le na prvi pogled!!!

Svetujem ti, da tiste, katere so ti všeč, izpišeš, jih sprintaš in podčrtaš,...jih nalepiš nekam (na vrata, na hladilnik ipd), tako, da jih boš večkrat prebrala,... premišljuj o napisanem,... preberi kako knjigo (obstaja veliko knjig o tem), mogoče boš v kateri našla rešitev. Premišljuj, delaj na sebi !!!! Išči načine, odgovore, načine in rešitve!!!

Sej, da ne boš mislila, to itak vsi delamo. Če padeš, je pač treba najti način, kako vstati!

 

Potem ti svetujem, da se oglasiš zopet tukaj na forumu, prebereš vse poste v tejle temi od prvega do zadnjega..... In takrat boš spoznala, da jih bereš z drugačnimi očmi. xrosex

 

 

LP

[Marsa]

WoW, Konj, dbest, pa kako si se posvetila!!!

[Vojko]

ne bi rada končala kot konj,ki se je ravno navadil stradati potem pa je poginil

 

Sej poznaš tisto: SI TO, KAR MISLIŠ!

Nismo takšni - kakršni mislimo, da smo -

 

ampak takšni,

 

kakršne so nas oblikovale naše lastne misli.

 

 

 

Ameriški psiholog - behaviorist

 

 

Vojko