Osamljenost

[tantra]

Mlad se je treba naučit živet kreativno (hobiji, interesi).

 

V veliko pomoč je lahko vedenje in prakticiranje sprostitvenih - meditativnih tehnik (eno ali dve).

 

Telesna vadba. Hišni ljubljenčki...

 

Seveda je to večini današnje starejše generacije tuje.

 

Konec koncev je človek večinoma sam. Sploh, ko je starejši.

 

Veliko je osamljenih, nesrečnih. Kljub družini. Katero so ustvarili.

 

Se nekateri na odobja počutijo sami in osamljeni...

[aakhut]

Dober dan vsem,

 

Zanima me ali veste za fizično in čustveno osamljnost?? Ali kdo ve kaj o tem povedati??

Namereč opažam da zelo malo ljudi prazaprav vedo o pomenu osamljenosti. Kaj menite vi?

Ali je res da je vsak drugi državljan že ima občutek osamljenosti in čustvene praznine??

Ali je res temu tako?? Napišite karkoli menite o tej temi. Vesela bom.

 

 

pri meni je osamljenost navadno NABITA s chustvi

 

zlomk....trallaa

[dyamant]

Mlad se je treba naučit živet kreativno (hobiji, interesi).

 

V veliko pomoč je lahko vedenje in prakticiranje sprostitvenih - meditativnih tehnik (eno ali dve).

 

Telesna vadba. Hišni ljubljenčki...

 

Seveda je to večini današnje starejše generacije tuje.

 

Konec koncev je človek večinoma sam. Sploh, ko je starejši.

 

Veliko je osamljenih, nesrečnih. Kljub družini. Katero so ustvarili.

 

Se nekateri na odobja počutijo sami in osamljeni...

 

 

Seveda, Tantra. Čeprav je vse to opisano po moje prej nadomestilo (npr. hišni ljubljenčki), ki ga iščeš in jemleš OD ZUNAJ za tvoj notranji manjko in nezadovoljstvo s samoto.

 

Mislim, da je Kuvrtat tako lepo povedal. Vsekakor prepričljivo. Upam, da je mislil res..

[tantra]

kuvrtat:

 

"Uživam bit osamljen."

 

Domnevam, da je mislil samost.

 

Osamljenost je zame termin, ko se nekdo počuti samega. Pa si to ne želi.

 

Živet je treba kreativen življenski slog. Osebnostno rasti. Gojit urejene odnose sodelovanja. Tolerance. Pa ne bo osamljenosti.

 

NE bo časa zanjo.

[highlander]

Tud čez to je treba it. Iluzija velika, da lahko občutek osamljenosti in ločenosti premagaš s tujo pomočjo ali partnerjem.

Tako občutek pač prestaviš za nedoločen čas, magari na samo smrtno postelj.

 

Ko občutek osamljenosti v resnici premagaš, se počutiš neizmerno svobodnega, saj nisi odvisen od drugih, če pa si v družbi s kom je še bolj fajn.

Da se pojavi ta občutek, je predvsem vzrok naše nevednosti, nezavedanja, nepoznavanja sebe, kdo smo v resnici.

[dyamant]

Tud čez to je treba it. Iluzija velika, da lahko občutek osamljenosti in ločenosti premagaš s tujo pomočjo ali partnerjem.

Tako občutek pač prestaviš za nedoločen čas, magari na samo smrtno postelj.

 

Ko občutek osamljenosti v resnici premagaš, se počutiš neizmerno svobodnega, saj nisi odvisen od drugih, če pa si v družbi s kom je še bolj fajn.

Da se pojavi ta občutek, je predvsem vzrok naše nevednosti, nezavedanja, nepoznavanja sebe, kdo smo v resnici.

 

Res lepo to stanje za doživeti. Mi je jasno, popolnona. Ampak zaenkrat sem v tem stanju med prostoroma (idejama). Prestavljam. Spet.

[FixMinze]

Dyamant; uživat v osamljenost ali kot tantra pravi v osami to v resnici pomen, da odnose čudno doživljam. Kot neke vrste tekmovanje. Ne zaradi moje stiske pač pa to doživljam kot dejstvo. Ljudje smo tekmovalno razpoloženi in tudi v družbi je tako. Dobesedno, če želiš kaj povedat moraš bit spreten manipulator, ki ve kako se energije obračajo opazovat odnose in čakati na svojo priložnost - in ker drugi isto počnejo je to že tekmovanje ' kdo se prvi odziva na željeni energijski impulz '. Ker ne morem iz svoje kože uživam v osami.

 

Ne pravim, da so vsi odnosi taki mslim pa, da se jih večina odnosov giblje v tej luči.

Na temo lahko rečem, da osamljen človek - torej tak, ki to čuti in doživlja pa tega ne želi v resnici na neprijeten način doživlja ( zavedno ali nezavedno ) tekmovalnost znotraj odnosov za besede in nagrado, ki temu sledi. To ga odklopi iz družbe ali izloči. Kar povzroči občutek odrinjenosti posledično zaradi želje 'biti kot drugi' tudi osamljenost.

 

In, če bi samo lahko spregledal, da je njegova želja posledica strahu in črednega nagona, če bi spregledal, da si v resnici želi drugačnih odnosov - potem bi spoznal, da v resnici hoče bit sam. Ali pa v drugačni družbi.

 

Men osebno sede družba 2 do 3 ljudi. In to takih, ki lahk brez težav samo sedijo v tišini.

Tko tekmovalnost pade in spontanost pride na dan. Si pa že težko predstavljam,da je pri večjem številu to sploh možno.

Zej to v resnici pomen, da sem za folk dolgočasen kot hudič, ker je problem samo obsedet brez besed pa kr nč rečt.

[Antoninus]

Dober dan vsem,

 

Zanima me ali veste za fizično in čustveno osamljnost?? Ali kdo ve kaj o tem povedati??

Namereč opažam da zelo malo ljudi prazaprav vedo o pomenu osamljenosti. Kaj menite vi?

Ali je res da je vsak drugi državljan že ima občutek osamljenosti in čustvene praznine??

Ali je res temu tako?? Napišite karkoli menite o tej temi. Vesela bom.

 

 

težko je najti srečo v sebi, kjerkoli drugje pa nemogoče, pravi Chamfort.

Je pa že skoraj vsakdo imel ali pa ima nekoga, ki ga nima.

[Alan_New]

težko je najti srečo v sebi, kjerkoli drugje pa nemogoče, pravi Chamfort.

Moj komentar bo malo off topic, a vseeno: ta Chamfortova izjava je legendarna.

 

Je pa že skoraj vsakdo imel ali pa ima nekoga, ki ga nima.

Tvoja izjava tudi.

[Marsa]

težko je najti srečo v sebi, kjerkoli drugje pa nemogoče, pravi Chamfort.

Je pa že skoraj vsakdo imel ali pa ima nekoga, ki ga nima.

Hudo!

 

Ksenija in Audente (tam nekje zadaj): saj velik folka gre v mnozico, da so lazje sami.

ker v bistvu rabimo drugi druge, ker smo vsi povezani.

nekateri se tud lazje soocajo s sabo na tak nacin, imajo obcutek, da sploh SO.

 

ta osamljenost sicer, ki jo ima vecina v mislih pod tem pojmom, pa je navadno osamljenost v custvenem oz. ljubezenskem smislu."sem tok osamljena... kje je zdaj tisti princ, da mi bo preganjal dolgcas, mi govoril, pel, igral na kitaro, mi govoril vice, mi kuhal, mi kupoval stvari, me ljupckal, govoril lepe besede in tako dalje..."

 

skratka, osamljenost je potreba po nekom, samost pa potreba po sebi.

 

velik folka se v bistvu sebe boji.

Cim majo trenutek, da bi bli sami, so cist v krchu.

takoj klicejo frendico, isto sekundo. ves cas mora bit zapolnjen.... nobenga praznega prostora ne sme bit.

da ja nou samote.

to pomen, da nisi pristen, ker sicer bi te lastna druzba zapolnjevala.

In dokler te ne, ti noben partner in nihce drug tega ne bo mogel dat.

 

Kar imas oz. je tvoje, tega ne mores izgubiti.

Ce pa ni tvoje, pa tega prav tako ne mores izgubiti.

Mas pa sebe - boljs da se najdes, kot pa da se izgubis.

[Todika]

jaz sem pa tako rada sama in nikoli se ne počutim osamljeno.....sem sama sebi nekak zlo fajna družba ne vem....ne rabim nujno nekoga za srečo in izpolnitev, je sicer fajn da ja kaka taka oseba v mojmu življenju, samo brez nje me pa tud nebi blo konc.....nekateri to povezujejo s čustveno hladnostjo, pa ne vem če je to to.....ker lahko imam rada, zelo rada, no mogoče ne brezpogojno res pa vseeno znam in sem pripravljena spustit osebo od sebe....in znam biti sama....

opažam pa da sem resnično iz leta v leto bolj asocialna in pravi ljudomrznež postajam mi paše da ni veliko ljudi okoli mene, da so zame pomebni ljudje malo dalj stran ( vsaj tolk da ne morejo v copatih na kavo )

[stankaa]

Včasih rabimo bit sami, včasih rabimo družbo, včasih mir, včasih dinamiko.

 

V porodnišnici mi je zelo pasalo, da so bili obiski strogo omejeni le na partnerja in otroke npr.,

je že vsa žlahta zaštartala, a so zvedeli, da ne bi prišli noter

potem ko sem še kar želela svoj mir, jim kar ni bilo jasno,

jebelacesta sem pač taka, če imajo drugi radi takoj direndaj pa tud vredu, spoštujem vse variante, različnost nas bogati alikakože, mama ali tašča sta bili pripravljeni kar za en dva meseca se preselit, vsaka jima čast, če zdaj gledam nazaj sem bila zmatrana do amena, a vseeno mi je to dosti pomenilo, da sva bila takrat večinoma sama

[butl]

Zdej, jst se na osamljenost ne spoznam glih, ampak bi si mislil, da je zelo pomembno, kakšno sliko imamo o sebi.

Vsi imamo večjo ali manjšo potrebo po ljubezni. Z njo pridemo na ta svet. Bolj ko nam starši izkazujejo ljubezen, bolj ko je to izkazovanje nepogojeno, boljšo sliko ustvarjamo o sebi, bolj se imamo radi, bolj smo zadovoljni sami s seboj, manj potrebujemo potrditev od zunaj o lastni vrednosti, manj hlepimo po zunanji ljubezni.

Boljša ko je slika o sebi, bolj je naša ljubezen dajanje, slabša ko je, bolj je naša ljubezen potreba po prejemanju.

 

In osamljenost je nezadovoljena potreba po prejemanju. Zato je osamljenost bolečina. Teža samosti, samote, je pa strah pred osamljenostjo.

Zdej, če imam dobro sliko o sebi, sem lažje sam, ker je moj strah pred osamljenostjo manjši.

Samost in osamjenost nista eno in isto, sta pa zelo povezana.

 

butl

[Guest mačona]

Živet je treba kreativen življenski slog. Osebnostno rasti. Gojit urejene odnose sodelovanja. Tolerance. Pa ne bo osamljenosti.

 

NE bo časa zanjo.

 

Tud čez to je treba it. Iluzija velika, da lahko občutek osamljenosti in ločenosti premagaš s tujo pomočjo ali partnerjem.

Tako občutek pač prestaviš za nedoločen čas, magari na samo smrtno postelj.

 

Ko občutek osamljenosti v resnici premagaš, se počutiš neizmerno svobodnega, saj nisi odvisen od drugih, če pa si v družbi s kom je še bolj fajn.

Da se pojavi ta občutek, je predvsem vzrok naše nevednosti, nezavedanja, nepoznavanja sebe, kdo smo v resnici.

 

 

Men osebno sede družba 2 do 3 ljudi. In to takih, ki lahk brez težav samo sedijo v tišini.

Tko tekmovalnost pade in spontanost pride na dan. Si pa že težko predstavljam,da je pri večjem številu to sploh možno.

Zej to v resnici pomen, da sem za folk dolgočasen kot hudič, ker je problem samo obsedet brez besed pa kr nč rečt.

ne morem verjeti, da se kdo želi družiti na ta način. pa sem se dolgo sekirala, zdaj pa vedno manj. če me ne more človek sprejeti, že nimava dovolj skupnega za druženje.

zakaj bi človek sploh moral nenehno komunicirati preko besed, saj niso samo besede.

[Todika]

Bolj ko nam starši izkazujejo ljubezen, bolj ko je to izkazovanje nepogojeno, boljšo sliko ustvarjamo o sebi, bolj se imamo radi, bolj smo zadovoljni sami s seboj, manj potrebujemo potrditev od zunaj o lastni vrednosti, manj hlepimo po zunanji ljubezni.

 

joj butl tole pa ne vem.....nislim da je prekleto malo takih k jim starši nepogojeno izkazujejo ljubezen, no saj, mogoče pa ja zato tolk zafrustringa folka k se nima rad žal je tko....zase ne morem rečt da so mi starši nepogojeno izkazovali ljubezen, tudi pogojeno mi je niso bohvekoliko izkazovali, provzaprov mam na sumu da sta imela malo enih težav z izkazovanjem takšnim ali drugačnim......pa se mi zdi da sem kar vredu izpadla, brez nekih potreb po lepljenju ljudem za vrat in hrepenenjem po nekom ki me bo pravljično osrečil in mi nudil vse kar mi starši niso, vsaj v čustvenem smislu, prav tako sem dobr izpadla brez obtoževanja, kdo vse da je kriv da sem kar sem, oz. da nisem kar bi lahko bla, če bi....tko da.....

 

no samo načeloma pa imaš verjetno prav, vse izhaja iz tega, po meni pa res ne gre sodit situacij

[Mura]

sama ugotavljam da večkrat občutim osamljenost v množici, nikoli ko sem sama

[Mura]

velik folka se v bistvu sebe boji.

Cim majo trenutek, da bi bli sami, so cist v krchu.

takoj klicejo frendico, isto sekundo. ves cas mora bit zapolnjen.... nobenga praznega prostora ne sme bit.

da ja nou samote.to pomen, da nisi pristen, ker sicer bi te lastna druzba zapolnjevala.

In dokler te ne, ti noben partner in nihce drug tega ne bo mogel dat.

 

Kar imas oz. je tvoje, tega ne mores izgubiti.

Ce pa ni tvoje, pa tega prav tako ne mores izgubiti.

Mas pa sebe - boljs da se najdes, kot pa da se izgubis.

 

Ja. To se mi zdi super napisano.

V isto kategorijo pa po moje spada tudi nenehno poslušanje radija in TV. Da ja ni niti trenutka, ko si sam s seboj...

Samo v bistvu pa je tudi tako:

Tisti, ki ne zna (ne zmore) biti sam s seboj, tisti tudi ni sposoben zares biti z drugim.

 

Zelo bistvena se mi zdi ta tema. Super, da je odprta.

[Marsa]

V isto kategorijo pa po moje spada tudi nenehno poslušanje radija in TV. Da ja ni niti trenutka, ko si sam s seboj...

Samo v bistvu pa je tudi tako:

Tisti, ki ne zna (ne zmore) biti sam s seboj, tisti tudi ni sposoben zares biti z drugim.

 

Zelo bistvena se mi zdi ta tema. Super, da je odprta.

jp!

 

*

 

ene 2 let nazaj sem bla vsega sita. bla v partnerstvu, osamljena, hotla bit sama. hotla, hotla, hotla.

Pa sem pol bla, pa sem si morala priznat, da sem tudi osamljena (pa ceprav sem prej trdila oz. mislila, da osamljenosti kot take, da si osamljen s sabo, ne poznam, kot vsi ki so v partnerstvu in torej PRAVE samote pravzaprav ne stekajo, kajti ko si v druzbi in skupini, nenehno, je LOGICNO, da hoces bit tud sam in si tega zelis. vendar pa ko si, pa ne ravno vedno).

No, sem bla cist brez vsega, dobesedno in simbolicno.

sem se na trenutke pocutla, da se utapljam, da me zmanjkuje, da se pogrezam...

tla so me vabila, lohk bi se kar ulegla. tla 12. nadstopij nizje so me vabila, sam cez bi se prepognila.... pa bi se razmazala tamle dol.

ceprav sem hotla bit sama, nenadoma nisem vedla, kaj naj z vsem tem blazotnim samotnim vesoljnim casom.

AMPAK! - namenoma se nisem zabubila, se ulegla, gledala TV-ja, brala itd. NAMENOMA, pa ceprav sem si dovolila.

ces, kot je v filmih, ko se unadva locta, pa zdej ta zenska je piskote pa sladolede pa gleda tv pa to, ces, da se mal pocrklajcka.

No mene je se cudilo, kako da sem tok stroga pa zahtevna do sebe, da pac kaj pol, ce bi si to dovolila.

vendar si nisem.

ne sam zato, da ne bi se pogreznila, padla not, pac pa predvsem zato, ker nocem zadev resevat z mashili.

hotla sem it cist v to in se z svem soocit.

Ko sem se v seb zacela kaj pritozevat al pa gledat pare z zalostjo, ces eni so pa tok srecni itd., se posebej zalostne so ble nedelje...

Nikogar nisme klicarla, nikomur jamrala, nc gledala.

tle sem sedela kot lipov bog in v bistvu meditirala.

cim bi z moje strani prisel kak ocitek al kaj tacga, sem si morala priznat, da nihce tu ni zato, da bo mene animiral, mi rpeganjal dolgcas in osamljenost.

in pol sem nekak prisla do tega *preboja*, do sebe nazaj.

ker se k sem bla tok osamljena, ssem si pa priznala, da sem SAMA TO HOTLA (bit sama).

In da vseen mi je boljs.

Potem sem si organizirala cas in lajf po svoje, z novim ritmom, z novimi svezimi dogodki...

in pol so se mi dogajale same super stvari, da sem zlo hitr bla spet na tem, da sem si zazelela bit (tud) sama.

[butl]

joj butl tole pa ne vem.....nislim da je prekleto malo takih k jim starši nepogojeno izkazujejo ljubezen, no saj, mogoče pa ja zato tolk zafrustringa folka k se nima rad žal je tko....zase ne morem rečt da so mi starši nepogojeno izkazovali ljubezen, tudi pogojeno mi je niso bohvekoliko izkazovali, provzaprov mam na sumu da sta imela malo enih težav z izkazovanjem takšnim ali drugačnim......pa se mi zdi da sem kar vredu izpadla, brez nekih potreb po lepljenju ljudem za vrat in hrepenenjem po nekom ki me bo pravljično osrečil in mi nudil vse kar mi starši niso, vsaj v čustvenem smislu, prav tako sem dobr izpadla brez obtoževanja, kdo vse da je kriv da sem kar sem, oz. da nisem kar bi lahko bla, če bi....tko da.....

 

no samo načeloma pa imaš verjetno prav, vse izhaja iz tega, po meni pa res ne gre sodit situacij

 

Se mi zdi, da imam kar prav, Todi. Zakaj pa je slika tako zamegljena? Ker niso starši edini faktor, ki vpliva /so pa najpomembnejši/, ker nismo vsi po defaultu enaki /različne potrebe/. Vsi in vse vpliva na naš razvoj skozi živetje življenja, tako da se s pomočjo ostalih dejavnikov /prijatelji, delo na sebi, socialno okolje, družina, dogajanje...pa tko/ vpliv osnovnih lahko omili, ojača, spremeni. Osnovne črte se pa rišejo v najzgodnejši dobi. Če so dobro zarisane, jih je potem lažje vzdrževati, dopolnjevati, če pa so zarisane slabo, jih je potem bistveno težje spreminjati, včasih, v ekstremnih primerih, morda celo nemogoče.

 

[Iskrica]

jaz sem pa tako rada sama in nikoli se ne počutim osamljeno.....sem sama sebi nekak zlo fajna družba ne vem....ne rabim nujno nekoga za srečo in izpolnitev, je sicer fajn da ja kaka taka oseba v mojmu življenju, samo brez nje me pa tud nebi blo konc.....nekateri to povezujejo s čustveno hladnostjo, pa ne vem če je to to.....ker lahko imam rada, zelo rada, no mogoče ne brezpogojno res pa vseeno znam in sem pripravljena spustit osebo od sebe....in znam biti sama....

opažam pa da sem resnično iz leta v leto bolj asocialna in pravi ljudomrznež postajam mi paše da ni veliko ljudi okoli mene, da so zame pomebni ljudje malo dalj stran ( vsaj tolk da ne morejo v copatih na kavo )

 

Ja se strinjam vsak človek se mora prvo naučiti živeti sam s seboj , šele nato je pripravljen zaživeti z drugimi .

kdor tega ni nikoli izkusil biti sam brez kakršne koli družbe in živel na nek način kot še živim jaz v nekem samostanu , kjer nikoli ne dobim podpore ali smeha od soočloveka . Osvobodila sem se nezdavih odnosov in tako ostala popolnoma sama.

Bolje biti sam kot pa biti v slabi druži.

Popravljeno 5. julij 2007 -> Iskrica

[Mura]

Zdej, jst se na osamljenost ne spoznam glih, ampak bi si mislil, da je zelo pomembno, kakšno sliko imamo o sebi.

Vsi imamo večjo ali manjšo potrebo po ljubezni. Z njo pridemo na ta svet. Bolj ko nam starši izkazujejo ljubezen, bolj ko je to izkazovanje nepogojeno, boljšo sliko ustvarjamo o sebi, bolj se imamo radi, bolj smo zadovoljni sami s seboj, manj potrebujemo potrditev od zunaj o lastni vrednosti, manj hlepimo po zunanji ljubezni.

Boljša ko je slika o sebi, bolj je naša ljubezen dajanje, slabša ko je, bolj je naša ljubezen potreba po prejemanju.

 

In osamljenost je nezadovoljena potreba po prejemanju. Zato je osamljenost bolečina. Teža samosti, samote, je pa strah pred osamljenostjo.

Zdej, če imam dobro sliko o sebi, sem lažje sam, ker je moj strah pred osamljenostjo manjši.

Samost in osamjenost nista eno in isto, sta pa zelo povezana.

 

butl

 

Mater či je keri tue butl to ne ven! Samo to ven ka je butl ne nikši butl...

Tukaj je nekaj ljudi, ki bi si jih prav želel spoznati tudi v živo. Butl spada med take.

[Todika]

porny pa probaj brez strahu z nekom delit dekco na travniku, čeprav veš da ga pa mogoče jutri ne bo več.....danes je

[Sebastjan]

Osamljenost tudi mene občasno boli. Ko sem len, ko se dolgočasim, ko sanjarim tja v tri dni in kadar preveč razmišljam glede prihodnosti. Trenutno rabim samoto, osamljen pa nisem tako zelo. Z delom na sebi se med ljudmi počutim vse bolje, sam se imam vse bolj rad in s tem tudi druge.

Če pa se počutim osamljenega med ljudmi ali ko sem sam pa vem, da je moja krivda-napaka, če se zapiram pred drugimi. Prav tako ni fer, da se obešam in čakam na druge, da zapolnijo to praznino. Mislim, da mi pa vseskozi eno bitje stoji ob strani, tako da tako sam pa spet nisem.

 

vsem skupaj.

[Marsa]

Osvobodila sem se nezdavih odnosov...

Bolje biti sam kot pa biti v slabi druži.

:palec:

 

sam ugotavljam, da mi neskončno manjka nekdo

zato ker si neskoncno manjkas sam... v bistvu, kakrsen bi lohk bil.

ja, nc hudga: "clovek ni samo to, kar je, pac pa tudi to, kar se ni,."

 

sam se imam vse bolj rad in s tem tudi druge.

(to je bistvo).

[Ksenia]

Ksenija in Audente (tam nekje zadaj): saj velik folka gre v mnozico, da so lazje sami.

ker v bistvu rabimo drugi druge, ker smo vsi povezani.

nekateri se tud lazje soocajo s sabo na tak nacin, imajo obcutek, da sploh SO.

no jst nisem rada v množici, raje sem sama oz. znam se prilagodit

pa tam sem brala o tem, da paše družba da sediš in si tiho - to večkrat prakticiram z eno osebo - ko so besede preprosto odveč - ure lahko hodiva po gozdu in sva tiho... pa tam o dekci - evo to je nekaj zame, dekca, tišina, narava, preprosto Življenje

Pa tam je Butl nekak načel temo o starših in naši samopodobi - ne bom rekla da me nista imela rada, vem da me imata. ampak nič kaj nista pirpomogla k moji dobri samopodobi, vedno je bil nekak prisoten en občutek krivde, akterega se še do danes nisem povsem znebila... včasih besede bolj bolijo kot pa klafuta... in ja delam na tem, da ne bom tako odvisna od mnenja drugih - sej ne tolk mnenja o sebi, ampak bolj o tem, da ja ne bom koga prizadela