Ukvarjanje z drugimi

[E.C.]

Hey vsi

 

moje mnenje je:

 

 

Spreminjanje drugih

 

Dokler ne pristopimo k delu na sebi in s tem k duhovnosti na realen in iskren način, bomo imeli vedno tendenco po spreminjanju drugih. Ampak drugi so taki kot so in to je popolnoma njihova stvar. In če nas kar koli moti na drugih, to kaže samo na to, da imamo sami s seboj določene težave in da nismo prav zares v stiku s svojimi pravimi, intimnimi in globjimi občutji. In iskreni pristop k duhovnosti in delu na sebi pomeni edinole ukvarjanje s samim s sabo.

 

Dokler imamo občutek, da se morajo spremeniti drugi (in, da smo mi tisti poklicani, da jih spremenimo, izgubljene duše), so to le pobožne sanje začetnika, ki ne dojame, da si sam ustvarja svojo percepcijo drugih.

 

Takoj pa, ko prevzamemo pobudo za svoj napredek in odgovornost zase v svoje roke, se pričnemo ukvarjati izključno sami s sabo, ker nam postane popolnoma jasno, da so naše misli in občutki (o drugih) izključno naša stvar in z drugimi nimajo nobene realne veze. Spreminjanje drugih je le beg začetnika pred soočanjem s svojo globjo resničnostjo.

 

Celoten članek >>

 

 

Kaj se gremo?

 

Namesto, da bi pogledali SVOJI resnici v oči in se soočili s svojimi lastnimi problemi v odnosih s starši in otroci, v spolnosti, na finančnem področju denimo, se raje obremenjujemo z vprašanjem globalizacije ali pa s težavami znancev.

 

Namesto, da bi se spoprijeli s problemi, katere dejansko lahko rešimo (v družini in službi, recimo), nas meče s tira George Bush in njegov nizek IQ, pa spletke naših parlamentarcev, da o zapackanosti naših soborcev na duhovni poti niti ne govorimo, a ne.

 

Kako naj pričakujemo, da se bodo razmere na svetu, v Sloveniji ali pa vsaj v naši družini izboljšale, če IMAMO MI SAMI S SABO VELIKE PROBLEME? Družba je vendar sestavljena iz posameznikov, vas, mene in drugih.

 

Je res pametno verjeti, da bo nek zunanji faktor (boljša izobrazba, recimo, ali pa branje svetih knjig) nekako čudežno izboljšal ta svet in življenje na njem? Je res potrebno čakati na ugodne astrološke vplive, da končno naredimo korak naprej iz neizpolnjujočega odnosa ali pa da zamenjamo slabo plačano službo? Ali pa na blagoslov Boga, da se vednar prenehamo ukvarjati z drugimi? Hmm.

 

Iz mojega vidika je ukvarjanje s stvarmi zunaj sebe in z drugimi jasen beg pred svojo lastno svobodo. Pred svobodo, ki jo človek zaznava, ko razreši SVOJE probleme. Sam, s svojim lastnim trudom in predanostjo, iskrenostjo ter ljubeznijo do sebe/drugih. Ni je nagrade na tem svetu, ki bi odtehtala lastne zmage nad nižjimi vidiki nas samih. Iz Sebe za sebe.

 

In ne, ne govorim o egoizmu, ampak o vrstnem redu reševanja našega sveta:

 

posameznik > družina > soseska > mesto/kraj/vas > narod > kontinent > svet.

 

Moje mnenje je, da je edini pravi vrstni red izboljševanja razmer na našem svetu od znotraj navzven. Začnimo danes pri sebi in jutri bo v naši družini lepše živeti.

 

Celoten članek >>

 

 

 

Kaj si vi mislite o ukvarjanju z drugimi in o spreminjanju drugih?

 

Hvala vam za vaš čas.

 

e.

[Alan_New]

Kaj si vi mislite o ukvarjanju z drugimi in o spreminjanju drugih?

Po moje je to smiselno le, če se ta drugi strinja in prostovoljno pristopi k delu. So pa tudi situacije, ko se drugi morajo spremeniti, vsaj minimalno, pa če jim je prav ali ne, da bi normalno funkcionirale stvari v družbi (mislim na razna nujna prilagajanja okolici).

[Janardan]

dobra tema E.C.

 

sam sem podobnega mnenja.

 

pretirano ukvarjanje z drugimi mi definitivno jemlje dragoceni čas. zato skušam to zmanjšat na nujno potrebno.... pravim, da skušam. že za sebe imam premalo časa, tako da....

 

včasih mi to ukvarjanje odgovarja, zato ker se istočasno tudi sam s sabo ukvarjam.

 

recimo pisanje po tem forumu.

 

ne gre se toliko za to, da se zdaj ukvarjam z ostalimi prisotnimi, ampak mi na nek način vseeno pomaga. kako? ko pišem o določenih temah se lahko tudi sam spominjam,... spominjam se učenja svojega duhovnega učitelja in tudi ostalih, ki mi kakorkoli pomagajo pri moji duhovni praksi.

 

na tak način ne pozabim pomembnih stvari in se jih imam tudi moč spominjati.

 

hkrati pa pišem tudi ostalim, morda jim bo to kdaj pomagalo.... tako kot je enkrat meni, ko mi je kdo drug to pisal oz. govoril. v meni je vzpodbudilo razmišljanje, me malo prebudilo in tudi pripeljalo do te faze, kjer se trenutno nahajam. to zdaj ne pomeni, da sem že kar prebujen.... se pa počasi zbujam iz nežljenega spanca.

 

vse ima nek namen.

 

lahko zdaj spremenim ostale? morda malo, če ima oseba na nasprotni strani tako željo.

 

seveda, drugače pa je zmotni ego še vedno prisoten in ta tudi povzroča določene probleme, ki nastajajo pri komunikaciji z ostalimi....

 

je možno koga spremeniti? hmmm.... vsekakor je iz določenega aspekta to možno. ampak človek se v končni fazi lahko spremeni le sam, saj ima svobodno voljo.... torej odočitev za spremembo mora zrasti na njegovem polju.

 

obstaja pa seveda še druga plat in to je, da dobiš od svojega učitelja navodilo, da se moraš tudi z drugimi ukvarjat. torej, če te nekdo nekaj vpraša mu po svoji moči pomagaš z določenimi nasveti, vendar vedno v zavetju svojega duhovnega učitelja in ne mimo njega. torej, da predajaš tisto, kar si zvedel od njega tudi drugim naprej.... ampak ne zdaj, da se sam siliš v njih. ta želja mora v njih samih zrast. in nato se ukvarjaš z njimi toliko časa, kot oni sami to želijo.

 

v nasprotnem primeru dosežeš odpor pri posamezniku. ta se te bo v nasprotnem primeru (lahko kdaj kasneje) zaradi tega izogibal....

 

če se zdaj še enkrat vprašam, ali imam moč nekoga spremeniti? potem je odgovor ne......

 

tudi sam sebe nisem sposoben spremenit, kako bom potem šele ostale spreminjal....

 

glede na to, da sem tako padel, mi lahko pomaga samo milost od Boga.

 

torej sem sam popolnoma nemočen!

 

 

da ne bom preveč zabluzil....

 

 

veliko od nas ima željo, da bi radi pomagali. seveda so zraven prisotne tudi sebične želje, ampak to vseeno ne izpodbije tega, da imaš željo pomagat. tudi to je naša narava, da pomagaš ostalim, ki trpijo, pa čeprav si sam v trpljenju....

 

kako pa to izpeljat na najboljši način, pa izbere vsak drugače. enim to uspeva bolje kot drugim....

 

da pa zdaj človek iz svojega nezadovoljstva želi spreminjati ostale, se ponavadi ne konča dobro. bolje je pomagati takrat, ko si res zadovoljen..... takrat tudi ostali vidijo pozitivno luč v tebi in so te iz tega razloga tudi pripravljeni poslušati. pomembno se mi zdi tudi to, da za svojo pomoč ne pričakuješ nobenega plačila, torej da za pomoč ne računaš na denar ali katerokoli drugo materialno dobrino. niti na svojo slavo in dobro ime....

 

zaenkrat toliko....

[FixMinze]

Zej načeloma je pravilno, da spreminjaš sebe na način, da lahko deluješ v odnosu z drugim in ga sprejemaš.

Ampak kaj pa, če te nekdo telesno napade. Seveda bo edina sprememba preoblikovanje njegovega vedenja, po vsej verjetnosti s preminjanjem njegovega zunanjega videza v skrajnem primeru.

 

In potem je treba previdno križariti med tema dvema idejama, ker tale svet zaenkrat ni ravno idealno prebivališče za dušo.

[Todika]

Kaj si vi mislite o ukvarjanju z drugimi in o spreminjanju drugih?

 

 

hm....nimam cajta...mam s sabo prevč dela

[kukica]

Ampak kaj pa, če te nekdo telesno napade. Seveda bo edina sprememba preoblikovanje njegovega vedenja, po vsej verjetnosti s preminjanjem njegovega zunanjega videza v skrajnem primeru.

[E.C.]

Po moje je to smiselno le, če se ta drugi strinja in prostovoljno pristopi k delu. So pa tudi situacije, ko se drugi morajo spremeniti, vsaj minimalno, pa če jim je prav ali ne, da bi normalno funkcionirale stvari v družbi (mislim na razna nujna prilagajanja okolici).

 

Alan_New,

 

se strinjam s teboj, ja. Spremembe lahko človek realizira v končni fazi le sam.

 

 

Zej načeloma je pravilno, da spreminjaš sebe na način, da lahko deluješ v odnosu z drugim in ga sprejemaš.

Ampak kaj pa, če te nekdo telesno napade. Seveda bo edina sprememba preoblikovanje njegovega vedenja, po vsej verjetnosti s preminjanjem njegovega zunanjega videza v skrajnem primeru.

 

In potem je treba previdno križariti med tema dvema idejama, ker tale svet zaenkrat ni ravno idealno prebivališče za dušo.

 

LOL

 

Lep opis knock-outa, kuvrtat!

 

lol

 

[Marsa]

Fajn tema, fajn clanek (*lohk se pri nas na LN Magazinu kej objavis, E.C. )

Se z napisanim kar strinjam.

[E.C.]

Namaste Janardan

 

dobra tema E.C.

 

sam sem podobnega mnenja.

 

pretirano ukvarjanje z drugimi mi definitivno jemlje dragoceni čas. zato skušam to zmanjšat na nujno potrebno.... pravim, da skušam. že za sebe imam premalo časa, tako da....

 

včasih mi to ukvarjanje odgovarja, zato ker se istočasno tudi sam s sabo ukvarjam.

 

recimo pisanje po tem forumu.

 

ne gre se toliko za to, da se zdaj ukvarjam z ostalimi prisotnimi, ampak mi na nek način vseeno pomaga. kako? ko pišem o določenih temah se lahko tudi sam spominjam,... spominjam se učenja svojega duhovnega učitelja in tudi ostalih, ki mi kakorkoli pomagajo pri moji duhovni praksi.

 

na tak način ne pozabim pomembnih stvari in se jih imam tudi moč spominjati.

 

hkrati pa pišem tudi ostalim, morda jim bo to kdaj pomagalo.... tako kot je enkrat meni, ko mi je kdo drug to pisal oz. govoril. v meni je vzpodbudilo razmišljanje, me malo prebudilo in tudi pripeljalo do te faze, kjer se trenutno nahajam. to zdaj ne pomeni, da sem že kar prebujen.... se pa počasi zbujam iz nežljenega spanca.

 

vse ima nek namen.

 

lahko zdaj spremenim ostale? morda malo, če ima oseba na nasprotni strani tako željo.

 

seveda, drugače pa je zmotni ego še vedno prisoten in ta tudi povzroča določene probleme, ki nastajajo pri komunikaciji z ostalimi....

 

je možno koga spremeniti? hmmm.... vsekakor je iz določenega aspekta to možno. ampak človek se v končni fazi lahko spremeni le sam, saj ima svobodno voljo.... torej odočitev za spremembo mora zrasti na njegovem polju.

 

 

Ja, pisanje kjer koli lahk ima različne namene, in če je ta namen spreminjanje drugih zaradi nekega razloga pač, se to takoj opazi v načinu pisanja...

 

Izmenjava mnenj pa vedno koristi, vsaj meni, no..

 

obstaja pa seveda še druga plat in to je, da dobiš od svojega učitelja navodilo, da se moraš tudi z drugimi ukvarjat. torej, če te nekdo nekaj vpraša mu po svoji moči pomagaš z določenimi nasveti, vendar vedno v zavetju svojega duhovnega učitelja in ne mimo njega. torej, da predajaš tisto, kar si zvedel od njega tudi drugim naprej.... ampak ne zdaj, da se sam siliš v njih. ta želja mora v njih samih zrast. in nato se ukvarjaš z njimi toliko časa, kot oni sami to želijo.

 

Ja, če maš Učitelja, tistega ta pravga, bo verjetno le-ta znal dati taka navodila, da jih lahko človk uresniči. Ne vem pa, če bi res pravi učitelj dal navodilo:

"Spremeni cel svet in durge, ne glede na kar koli".

 

No, kakor koli že, če hočem jst dati kar koli drugim, moram najprej to sam imeti. In tudi dajanje mora biti primerno, nevsiljivo... Če ne je vse le farsa.

 

 

 

 

 

veliko od nas ima željo, da bi radi pomagali. seveda so zraven prisotne tudi sebične želje, ampak to vseeno ne izpodbije tega, da imaš željo pomagat. tudi to je naša narava, da pomagaš ostalim, ki trpijo, pa čeprav si sam v trpljenju....

 

Ja, to bo kr držalo, ja.

 

Samo po drugi strani pa: kolk lahk jst recimo pomagam drugim, če sm sam v krizi (čustveni, mentalni, frke v službi, doma, v odnosih itd...)?

Dosti ne.

 

Zato pa je moje mnenje: ukvarjanje z drugimi (spreminjanje drugih) prav zares nima smisla.

 

 

 

 

da pa zdaj človek iz svojega nezadovoljstva želi spreminjati ostale, se ponavadi ne konča dobro. bolje je pomagati takrat, ko si res zadovoljen..... takrat tudi ostali vidijo pozitivno luč v tebi in so te iz tega razloga tudi pripravljeni poslušati. pomembno se mi zdi tudi to, da za svojo pomoč ne pričakuješ nobenega plačila, torej da za pomoč ne računaš na denar ali katerokoli drugo materialno dobrino. niti na svojo slavo in dobro ime....

 

Ja, iz obupa nad sabo in zarad pomanjkanja uvida v lastne omejitve, je res brez veze kao pomagat drugim.

 

Si se pa dotaknil tle druge teme (denar), ki je prav tako zelo pereča in široka, pa raje ne bi sedaj o tem.

 

LP

 

e.

[FixMinze]

Ej Unis veš, da tisti revčki, ki dopustijo trpljenje v svoji dobronamerni ureditvi imajo kar prav. Popolnoma samo so krivi, da se jim vse to dogaja. Prav nič niso drugi krivi, ker kot si rekel imajo napačno predstavo o žrtvi in napadalcu. Pa ni napadalec tisti, ki je kriv za njihovo tegobo, ampak kar oni sami, ker na napadalca reagirajo na napačen način. Pravilnih odločitev je nešteto ampak, če izbereš tisto edino napačno - pasivnost, udaja, poraz, pomilovanje, patetika, ki vse pridejo v isti sosedovi košarici - pol si pa pečen.

 

Pa tudi te odločitve so same po sebi usmerjene k razrešitvi situacije. Tako, da kakorkoli obrneš vedno je človek sam kriv za nastalo situacijo.

 

Ker, če mene vprašaš. Ko se ti nekdo zaleti na parkirišču in ti jebe mater, ti pokaže fuck off in mirno odpelje, ti meni rečeš, da je on kriv za vso tvojo jezo, težave, celo situacijo.

Bull Shit.

 

Kriv si sam ? Ker se nočeš učit, ker nočeš ob tem rast. Ker se raje huduješ in nerviraš in s prstom kažeš na druge ( ne mislim več osebno )

Namesto jeze, ogorčenja, samotrpinčenja - lahko mirno zavzdihneš, vzameš kuli in zapišeš registrsko + pokličeš policijo. In Bog bo videl. Bog bo videl in spoznal, da si spoznal.

In naslednjič boš namesto odrgnjenega vozila na svojem super avtu dobil napol plastično pleh pičko z velikimi prsmi, dobro ritjo in žnablji - in zaslišal boš glas Boga - kaj si nis nekaj takega zaželel ?

 

 

No resno, le kdaj bomo spoznali, da smo res sami krivi in ne drugi. Le kdaj bomo spoznali, da ropar v temnem prehodu ni naklučje ? hmm, da to vse ni naključje.

Ali pač je ? dvom, dvom, dvom večni dvom...

Ja le kdaj bom spoznal. Le kdaj bom hotel spoznati.

[butl]

Ojla E.C.

 

Zdej, jst sem samo en butl in se na spreminjanje pa to ne spoznam glih, če bi pa izhajal iz sebe in tisto malo izkušenj, ki jih imam, bi se strinjal s teboj in se ne bi strinjal.

Tisti prvi članek sem že enkrat komentiral, tko da ga ne bom še enkrat.

Se strinjam, da človek lahko spreminja le sebe, da so drugi taki kt so, kar pa pravzaprav ni glih res, ker ko se jst spreminjam, se spreminjajo tud drugi, se prav, da vplivam tud na njih a ne /al pa ne, kar pa ni več moja stvar/. Vsaj jst sem tko opazil.

Se strinjam, da je fajn delovat od znotraj navzven, kar pa pravzaprav spet ni glih res, ker z delovanjem navzven delujem navznoter a ne. Kaj hočem rečt. Ne obstaja vrstni red, ampak se deluje istočasno, na vseh frontah, le intenzivnost je enkrat usmerjena v eno, enkrat pa v dugo stran, pa tko in zanemart kterokol komponento ni dobr, ker vpliva na ostale. Se prav, brigat se sam zase in bit neobčutljiv in ignorantski do delovanja v okolju, ti preprečuje delovat na seb. In delovat samo v okolju in zanemarjat delo na seb, pomen delovat v okolju za en kurc. Vsaj jst sem tko opazil.

Ali zunanji faktorji /izobrazba, knjige, odnosi/ vplivajo na kvaliteto mojega življenja in življenja družbe? Vsekakor. Bit slep, gluh, neveden ni glih neki porok za kakršnokoli delovanje a ne. Če bi ne vedel, da se da drugače, če bi ne poznal zakonitosti procesov, pol ne bi deloval v smeri spreminjanja a ne. Vsaj jst sem tko opazil.

Jst sem odgovoren za svoje odzive na okolje, ki je kakršno je, je res, se strinjam, a prav okolje je tisto, ki mi omogoča delovanje, torej je pomembno /če bi ne bilo, bi dal bog vsakemu svoj planet, pa ga ni/ in ga ignorirat ni pametno, ker s tem omejujem sebe. Tle mi je še nekaj zanimivo, kar sem že kr nekejkrat prebral tud na tem forumu in sicer, mislm, sprejemanje sebe skoz sprejemanje drugih in pol, k v tem procesu kao napreduješ, ti je za okolje skoz blj vseeno. To zihr ni tko, če pa je, pol ne gre za isti proces ampak spet za eno tlačenje nekam. Ker, blj ko spoznavaš sebe, manj ti je vseeno za druge, kar pa ne pomen, da zdej jokaš ob bolečini drugega, ampak se je zavedaš in jo okolju priznavaš, ker je tud tvoja..zdej al pa nekoč. Ker ko sprejemaš sebe skoz druge, ugotavljaš, da je okolje enako...ne boljše, ne slabše...zato je čutenje močnejše in niti slučajno ne ignoranca ali hlad. Vsaj jst sem tko opazil.

 

butl

[E.C.]

Fajn tema, fajn clanek (*lohk se pri nas na LN Magazinu kej objavis, E.C. )

Se z napisanim kar strinjam.

 

 

Hey Marsa

 

Ja, sej sm že objavljal članke v LN Magazinu. Lep krog dobrih avtorjev imate tam in velik obiska.

Pohvalno!

 

 

Si bom vzel čas in objavil člankek o tem tudi tam.

 

 

Hvala za prijazne besede, Marsa.

 

LP

 

e.

[Marsa]

Si bom vzel čas in objavil člankek o tem tudi tam.

dbest, le daj!

(*logiras se s forumskim nickom lohk, lahko pa si izberes drugega, v glavnem, lohk mas istega.. sam mogoce se bo treba ponovno logirat in ce kaj ne bo delovalo, kot bi moralo, je najbrz problem v nadgradnji foruma, no v tem primeru se lohk obrnes name ali na mitjo, mislim pa, da ne bi smel bit problem, sploh pa ce pravis da si ze objavljal).

 

mah ni kej, malenkost!

[butl]

dobro dobro, drugi nikoli nič krivi, problem pri drugih je problem pri meni.

Prosim za minuto razsodnosti jebentiboga.

Človek ti na parkirišču pred tvojimi očmi podrsa avto.Jeza v tebi se nabere, ko ti tip dobesedno pokaže fakiča in z gesto namigne, da ga boli kurac, ker je nadčlovek.

Nastavi drugo lice, ko te že po prvem mahnejo, ni vedenje človeka z Jezusom v srcu pa čeprav se verski dostojanstveniki trudijo že tisočletja vcepiti vsesplošno pokorščino.

Človek se lahko brani, pri tem ne dobi nobene dodatne krame na svoja pleča.

Folk pozablja, da v njih čestokrat ni problem, problem je v drugih, ki poskušajo s svojim silnim vedenjem obvladovati življenja drugih.Ali ni bil gandhi tisti, ki je širil dobrosrčno vest, naj človek za svoja prepričanja tudi umre?Kje torej tukaj pride ukvarjanje z drugimi.

V tem članku ga ni.Drugih sploh ni.Drugi so le vžigalica, ogledalo, začetna točka, da svoje bolno razmišljanje zopet obrneš nase in se sprašuješ v krogu, kaj te je v tej situaciji razpizdilo in kaj je tvoj problem.

Tvoj problem je, da v tem dobronamernem svetu ne poskušaš trezno razmišljati o vlogi žrtve in napadalca.

Kje se tvoja malenkost znajde na tej lestvi je pa resnično tvoj problem.Pa reci mi, da nisi imel možnosti izbire.

 

Tukaj se govore o spreminjanju drugih, kar te naredi istega tiča kot tiste faluse, ki svojo manjvrednost trosijo z dominanco nad drugimi.

Jaz pa govorim pretežno od tistih, ki imajo svoja lička že pošteno rdeča in se ne postavijo v bran zase, saj menijo, da je to duhovno sporno. Pretepeni, iznakaženi in na vse načine sterorizirani se še sami sprašujejo, kaj je njihov problem, da čutijo v sebi krivico, nestrinjanje in razočaranje.

 

V svojem nepomembnem življenju sem odkril različne tipe ljudi.S tem pismom se obračam na tiste izgubljene dušice, ki resnično želijo stremeti k luči a so od batin sami čisto črni.

To pa zato, ker se ukvarjajo sami sz sabo in menijo, da drugi niso krivi za njihovo trpljenje.

Tukaj je zelo tanka meja in grem stavit levo modo, da me bo nadebudnež tukaj citiral in NJIHOVO TRPLJENJE pokomentiral na svoj način, neoziraje na to, kar sem že napisal.

Govorim o tistih posebnežih, ki nekje med svojim lastnim odločanjem in sprejemanjem vsega, kar se dogaja okoli njih, pozabijo nase in se pustijo v svojem zamaknjenem stanju, pretepsti drugim masturbačem.

Ne posplošujem, taki ljudje res obstajajo, taki se mi resnično smilijo.

Ne bi poskušal posploševati in kazati s prstom, da se ne smeš ukvarjat z drugimi.Nekje v tej dobri nameri, da ne poskušaš spreminjati sveta po svoji podobi, se najdejo ubožčki, ki dobesedno sprejemajo vse pizdarije sveta in si jih v izkrivljenem umu razlagajo, da so sami krivi za vse.

Tukaj se zavrtijo v praznem krogu samouničenja.

Naj jim bog pomaga.Sami si že ne bodo. Tako se pač gremo, kajne.

O guru, pomagaj mi.

 

O Unis

 

Fajn napisan, če bi se jst kej spoznal na to. Bi reku, da nastavljanje lica je res odgovornost nastavljača. Sam se je odloču za to. Lahko bi se tud drgač odloču. Lahko bi tistega dripca na gobec al pa poklical kakega močnega frenda, da bi ga on. Al pa kej druzga. Zdej, kaj je blj prou a ne, mislm, blj, kaj že, duhovno ?

Odvisn. Tvoj odziv je tvoja stvar. Pa tvoj prostor je tud tvoja stvar. Pa posledice tvoje izbire so tud tvoja stvar. Zdej, če si se odloču brant svoj prostor in če si ocenu, da si močnejši, pa si se zajebal v oceni, pol bo šljiva na tvojem uču bera. Če se nisi zajebal v oceni, bo šljiva na uču bera drugega a ne. Lahko pa kej druzga, tud rdeča lička. Če si se pa odloču, da svoj prostor ne boš branil, jah boš pa tepih, mislm, za čevlje pucat, od drugih.

Jst svoj prostor branim, pa tud če z umikom /kadar sem prešvoh/.

 

butl

[E.C.]

Ojla E.C.

 

Hey man.

 

Sm pričakoval od tebe dober komentar, precizen.

 

In precizna stališča zahvevajo precizne odzive. Read below, please.

 

Zdej, jst sem samo en butl in se na spreminjanje pa to ne spoznam glih, če bi pa izhajal iz sebe in tisto malo izkušenj, ki jih imam, bi se strinjal s teboj in se ne bi strinjal.

Tisti prvi članek sem že enkrat komentiral, tko da ga ne bom še enkrat.

Se strinjam, da človek lahko spreminja le sebe, da so drugi taki kt so, kar pa pravzaprav ni glih res, ker ko se jst spreminjam, se spreminjajo tud drugi, se prav, da vplivam tud na njih a ne /al pa ne, kar pa ni več moja stvar/. Vsaj jst sem tko opazil.

Se strinjam, da je fajn delovat od znotraj navzven, kar pa pravzaprav spet ni glih res, ker z delovanjem navzven delujem navznoter a ne. Kaj hočem rečt. Ne obstaja vrstni red, ampak se deluje istočasno, na vseh frontah, le intenzivnost je enkrat usmerjena v eno, enkrat pa v dugo stran, pa tko in zanemart kterokol komponento ni dobr, ker vpliva na ostale. Se prav, brigat se sam zase in bit neobčutljiv in ignorantski do delovanja v okolju, ti preprečuje delovat na seb. In delovat samo v okolju in zanemarjat delo na seb, pomen delovat v okolju za en kurc. Vsaj jst sem tko opazil.

 

Ja, vse to je "res", butl.

Lepo povedano.

 

Ampak, če sva res natančna:

kaj je to okolje?

Kaj točno zajema to, kar ti zaznavaš kot okolico, svet, druge?

 

Če bi bila okolica (in drugi, svet itd...) neka absolutna fiksna realnost, potem bi imel ti povsem prav (glede tega, da okolje vpliva na nas in da ne obstaja vrstni red spreminjanja).

 

See?

 

To, čemur ti praviš okolica, je (zame) le skupek tvojih (mojih) zaznav. Okolje samo po sebi kot neki absolutnega ne obstaja. Zato pa različni ljudje vidimo iste situacije v okolju na različne načine.

 

Se pravi, nekaj v okolju, kar recimo tebe moti (če te sploh) boš spremenil. OK.

Ma v bistvu pa spreminjaš le stvar, ki jo samo ti vidiš kot motečo...

 

Se razumeva?

 

Se pravi, moja poanta tle je, da je spreminjanje okolice v bistvu posredno spreminjanje sebe in kot tako (zame) ni glih dovolj učinkovito...

Med drugim zato ne, ker vsak posredni pristop dopušča preveč sivih področij (recimo bežanje od sebe, krivljenej drugih za lastne težave itd...)

 

 

 

Ali zunanji faktorji /izobrazba, knjige, odnosi/ vplivajo na kvaliteto mojega življenja in življenja družbe? Vsekakor. Bit slep, gluh, neveden ni glih neki porok za kakršnokoli delovanje a ne. Če bi ne vedel, da se da drugače, če bi ne poznal zakonitosti procesov, pol ne bi deloval v smeri spreminjanja a ne. Vsaj jst sem tko opazil.

Jst sem odgovoren za svoje odzive na okolje, ki je kakršno je, je res, se strinjam, a prav okolje je tisto, ki mi omogoča delovanje, torej je pomembno /če bi ne bilo, bi dal bog vsakemu svoj planet, pa ga ni/ in ga ignorirat ni pametno, ker s tem omejujem sebe. Tle mi je še nekaj zanimivo, kar sem že kr nekejkrat prebral tud na tem forumu in sicer, mislm, sprejemanje sebe skoz sprejemanje drugih in pol, k v tem procesu kao napreduješ, ti je za okolje skoz blj vseeno. To zihr ni tko, če pa je, pol ne gre za isti proces ampak spet za eno tlačenje nekam. Ker, blj ko spoznavaš sebe, manj ti je vseeno za druge, kar pa ne pomen, da zdej jokaš ob bolečini drugega, ampak se je zavedaš in jo okolju priznavaš, ker je tud tvoja..zdej al pa nekoč. Ker ko sprejemaš sebe skoz druge, ugotavljaš, da je okolje enako...ne boljše, ne slabše...zato je čutenje močnejše in niti slučajno ne ignoranca ali hlad. Vsaj jst sem tko opazil.

 

butl

 

Ja, lepo povedano, butl.

 

Ne vem sicer, kak ti je uspelo prebrati v mojih besedah, da je ukvarjanje s seboj ignoriranje in zanemarjanje drugih in okolja.

Hmm.

Ni to moja poanta, veš.

 

Pravim le, da je (lahko) namerno in direktno ukvarjanje z drugimi oz. njih spreminjanje, le beg pred seboj.

 

In spet, omenjaš zunanje dejavnike, ki vplivajo nate. OK

 

Spoštujem tvoja mnenja, bi te pa rad razumel oz. nek konsenz ustvaru tle med nama:

 

Mi lahk, please, poveš, kaj točno je zate okolje, kaj so zate drugi?

Namreč, dejstvo je, da vsak po svoje vidi druge in okolje, iz česar sledi, da si vsak sam ustvarja svoje mnenje o okolju in o drugih.

Se pravi, s kom se ti pravzaprav ukvarjaš, ko se ukvarjaš z drugimi? Ali pa s svetom "zunaj" sebe?

 

Uff, mal abstraktno je to zdej ratal, ma smi zdi da nama ne bo problem nadaljevat pogovora.

 

 

hvala za tvoj čas.

 

lp

 

e.

[Marsa]

*mi je vsec, ko, glede na to, da si odprl to temo, tudi odgovarjas vsakemu, se posvetis in to.

fajn.

 

nc ne pisem, ker ni kaj pisat, dodajat.

ne mors se izlocit od drugih, od sveta, dejstvo pa je, da mors zacet pri sebi.

tko kot sodis al pa karkoli pac pocnes, iz sebe.

 

se mi zdi, da eni ljudje ne samo da nocjo vase pgledat ali bit res iskreni, pac pa da se preprosto ne morjo (ali ne znajo) soocit s sabo.

zato vsi bezhijo. to kar pravis, v probleme drugih, med drugim.

 

zato mam jaz sam par redkih in dragocenih frendov, ker me balast v komunikaciji, odnosih in ljubezni na nek nacin *moti*.

v smislu, kot pravis: stalno pritozevanje, nerganje, opravljanje... skratka, posvecanje energije in casa drugim in drugemu.

 

zato je pa vse zmeshano.

k folk ne pride do bistva problema pr seb, pol pa na nek nacin karmicno 'mesha shtrene', ker se zapleta, drugim daje svoje probleme, sam od drugih probleme (velikokrat nevede) na svoje rame sprejema. in pol leti okol ful enih energij, brezveznih, celo skodljivih.

 

jaz mislim, da nam predvsem manjka so-cutja.

ker ce se ze ukvarjamo z drugimi, bomo edinole tako nekaj odnesli.

aja pa ne se pridt kregat v zvezi s socutjem - to kar mam jaz v mislih (in beseda to cist lepo pove), nima zveze s kaksnim usmiljenjem in podobnim.

gre preprosto za - so cutje. socutje.

[Antoninus]

Stvar, ki je meni precej mimo je misionarjenje - poskus spreminjanja drugih. Vsak naj spreminja sebe vedno na boljše in če mu uspe, bo z zgledom vplival na druge.

[mayan]

Mark Avrelij je rekel, da smo ljudje drug za drugega na tem svetu, zatorej jih naj bi poučil ali pa prenašal.

 

Je pa lahko komot še zmeraj neke vrste zakon ghandijev nasvet, da bodimo sami sprememba, ki jo želimo od drugih. Dobro se je to čimprej spomnit, ko se ujamemo v pričakovanja, kakšni naj bi drugi bili. Ker navsezadnje bomo svobodni le, če bomo drugim enako količino svobode "podarili" kot jo želimo zase. Torej, da smo kakršni smo in se takšne sprejmemo.

 

Sicer pa je vse projekcija nekoga in se še zmeraj lovim v tem, ali naj projekcije drugih nekako presežem tako da jih dovoljujem kakršnekoli že so, al naj vlagam energijo v dokazovanje nasprotnega, če se z njimi ne strinjam. Dokaj brezplodno početje v večini. Vseeno pa morda ni narobe vsaj povedati, da ni tako.

 

Pravijo da se najlažje učimo tako, da druge učimo. Hm, men se misel, da nekdo sebe tako uči nič kaj ne dopade, pa vendar se morm kar večkrat sprijazni s tem.

 

Če se ukvarjam s kom drugim, se v večini ukvarjam s tem, kako bi nekaj ali nekoga sprejela; zase menim, da dobesedno ne matram drugega, kakšen naj bo, čeprav se lahk tud ful motim, pa recimo nimam pravega vpogleda v to

[Antigona]

Veste, ko se človek poglobi v virtualni svet, ugotovi, da se vse dogaja veliko hitreje, veliko lažje, vse je preprostejše, vse je na dosegu klika miške. Vse je lahko takoj in tukaj. Ni potrebno vlagati nevem kakega velikega napora, ni se potrebno ukvarjati z drugimi ljudmi, jih poslušati, se pogajati, sklepati kompromisov. Napišeš kar ti leži v "prstih". In se v bistvu ukvarjaš sam s sabo, malo pofilozofiraš.

Če ti virtualni svet začne presedati, ga preprosto izklopiš in nevarnosti ni več, da te kdo spreminja in se ukvarja s tabo. In ostajaš sam.

 

No v realnem življenju, ko se soočamo z vsakdanjimi življenjskimi izzivi,ko imamo težave, probleme ali se počutimo lepo potrebujemo okoli sebe žive ljudi. Potrebujemo ljudi, ki se odzovejo na našo akcijo, potrebujemo interakcijo. Komunikacijo. Skrb. Podporo. Vzpodbudo. Spoštovanje. Zanimanje. Smeh. Jok.Skupen čas. Odnose. Odnose, v katerih lahko zadovoljujemo svoje potrebe. Odnose, v katerih prihajamo do spoznanj o sebi in o svetu okoli nas. Odnose, v katerih se imamo možnost realizirati....in obstajati....in živeti....

 

Toliko moja malenkost.

[E.C.]

*mi je vsec, ko, glede na to, da si odprl to temo, tudi odgovarjas vsakemu, se posvetis in to.

fajn.

 

Tnx.

 

nc ne pisem, ker ni kaj pisat, dodajat.

ne mors se izlocit od drugih, od sveta, dejstvo pa je, da mors zacet pri sebi.

tko kot sodis al pa karkoli pac pocnes, iz sebe.

 

Yes! :palec:

 

Very well said!

 

Na kratko si v teh par stavkih povedala to, kar sm jst poskusil podati butlu zgoraj.

 

hvala ti.

 

 

se mi zdi, da eni ljudje ne samo da nocjo vase pgledat ali bit res iskreni, pac pa da se preprosto ne morjo (ali ne znajo) soocit s sabo.

zato vsi bezhijo. to kar pravis, v probleme drugih, med drugim.

 

Točno to.

Se strinjam all the way.

 

 

zato mam jaz sam par redkih in dragocenih frendov, ker me balast v komunikaciji, odnosih in ljubezni na nek nacin *moti*.

v smislu, kot pravis: stalno pritozevanje, nerganje, opravljanje... skratka, posvecanje energije in casa drugim in drugemu.

 

zato je pa vse zmeshano.

k folk ne pride do bistva problema pr seb, pol pa na nek nacin karmicno 'mesha shtrene', ker se zapleta, drugim daje svoje probleme, sam od drugih probleme (velikokrat nevede) na svoje rame sprejema. in pol leti okol ful enih energij, brezveznih, celo skodljivih.

 

Ja, to "ukvarjanje z drugimi" dejansko deluje v obe smeri, ja.

 

Sej to je tipično za tovrstno nevrotiko:

spremeni se ti, da bom jst lažje živel, in jst bom v zameno igral tvoje igre.

 

Ma tko ne gre dolgo, ni šans...

 

jaz mislim, da nam predvsem manjka so-cutja.

ker ce se ze ukvarjamo z drugimi, bomo edinole tako nekaj odnesli.

aja pa ne se pridt kregat v zvezi s socutjem - to kar mam jaz v mislih (in beseda to cist lepo pove), nima zveze s kaksnim usmiljenjem in podobnim.

gre preprosto za - so cutje. socutje.

 

Ja, kot si rekla, najprej pri sebi in potem navzven...

 

hvala.

 

 

Mark Avrelij je rekel, da smo ljudje drug za drugega na tem svetu, zatorej jih naj bi poučil ali pa prenašal.

 

Je pa lahko komot še zmeraj neke vrste zakon ghandijev nasvet, da bodimo sami sprememba, ki jo želimo od drugih. Dobro se je to čimprej spomnit, ko se ujamemo v pričakovanja, kakšni naj bi drugi bili. Ker navsezadnje bomo svobodni le, če bomo drugim enako količino svobode "podarili" kot jo želimo zase. Torej, da smo kakršni smo in se takšne sprejmemo.

 

Zelo zelo lepo povedano.

Močan argument, yes.

 

In se strinjam s teboj, vsekakor, mayan.

 

Na koncu koncev je tudi Jezus učil (parafraziram):

"Kaj si želite v življenju? Denar, novo hišo? Ljubezen, toplino, razumevanje?

Pokažite najprej to vi sami! Bodite ljubeznivi najprej vi! Bodite razumevajoči najprej vi!"

 

Sej druge ni, po mojem mnenju. Tako ali tako imamo vsi v življenju le tiste stvari, ki smo si jih vanj sami postavili ali pa s pasivnostjo pustili, da vanj postavijo drugi.

Se pravi (kot pravi sedaj že razvpiti zakon privlačnosti): najprej imej svoje želje realizirane v sebi, potem se bo to manifestiralo navzven.

 

Sej to je moj point:

začnimo pri sebi.

 

ne vem pa kaj nej rečem na tvoje dileme. sorry.

 

tnx

e.

 

No v realnem življenju, ko se soočamo z vsakdanjimi življenjskimi izzivi,ko imamo težave, probleme ali se počutimo lepo potrebujemo okoli sebe žive ljudi. Potrebujemo ljudi, ki se odzovejo na našo akcijo, potrebujemo interakcijo. Komunikacijo. Skrb. Podporo. Vzpodbudo. Spoštovanje. Zanimanje. Smeh. Jok.Skupen čas. Odnose. Odnose, v katerih lahko zadovoljujemo svoje potrebe. Odnose, v katerih prihajamo do spoznanj o sebi in o svetu okoli nas. Odnose, v katerih se imamo možnost realizirati....in obstajati....in živeti....

 

Oj, A.

 

Yes.

 

In kvaliteta našega življenja je odvisna od koga, po tvoje, pls?

Naj za večjo izpolnjenost iin mir v duši spreminjamo druge ali...?

 

 

Hvala ti za tvoj čas, Antigona.

[FixMinze]

Če bi bila okolica (in drugi, svet itd...) neka absolutna fiksna realnost, potem bi imel ti povsem prav (glede tega, da okolje vpliva na nas in da ne obstaja vrstni red spreminjanja).

 

See?

 

To, čemur ti praviš okolica, je (zame) le skupek tvojih (mojih) zaznav. Okolje samo po sebi kot neki absolutnega ne obstaja. Zato pa različni ljudje vidimo iste situacije v okolju na različne načine.

 

Veš tole pa jaz ne poštekam sem že probal. Ker lej praviš, da svet kot neki absolutnega ne obstaja. praviš, da obstajajo zaznave.

 

Ampak jaz pravim, da ta svet obstaja ne kot nekaj absolutnega, ampak kot samoobstoječa materialna oblika. In to samoobstoječo materialno obliko jaz dojemam preko mojih osebnih zaznav ali notranjih procesov. Razen, če - je ta samoobstoječa materialna oblika le posledica naših procesov - kar pomeni, da jo sami ustvarjamo. Ampak a nebi to pomenilo - da smo sami v vesolju. Razen, če nismo alienov tudi sami ustvarili . Ampak a to pomeni - da potem oni ne ustvarjajo tega sveta, tako kot mi. A mogoče oni mislijo, da so oni nas ustvarili in ne mi njih. Hmm, če smo jih ustvarili sploh. Ampak to spet pomen, da smo sami. Mislm - a veš kam to pelje ?

 

Torej vesloje je tudi brez nas - mi ga samo dojemamo.

Torej vesolja brez nas ni - mi ga ustvarjamo - kar dolgoročno pomeni izginotje materialnega sveta. Dematerializacija.Čeprav tole se mi zdi izredno smiselno. Ampak lahko, da je pogojeno z dojetjem/razvetljenjem drugih oblik, kar pomeni nezmožnost uresničitve tega, zaradi evolucije-> vedno bo vrsta, ki je 'pod'. Kar pa v resnici pomeni, da je preostali del vesolja neodvisen od nas. Kaj pa okvir v katerem smo mi rojeni v ta že obstoječi svet?

 

Povzetek; a mi dojemamo obstoječi svet skozi skupek zaznav ali obstoječi svet je skupek naših ( ne naše ) zaznav ?

 

 

P.S: Črna Materija 90% vesolja. Je ves ostali del vesolja, ki čaka na nas? Na našo dematerializacijo, na naše dojetje? Čaka, da se zemlja preklopi na drugo demenzijo obstoja ? Izgine iz materialnega sveta ?

P.S: ne se preveč sekirat zaradi off topic, če komu ni všeč, se itak s sabo pogovarjam

[stankaa]

Ukvarjanje z drugimi- v smislu spreminjati jih - se strinjam, da tako ne gre in si sami sebi krademo čas in živce in če se nekdo sam ni pripravljen spremeniti, se lahko drugi okrog vsi na trepalnice mečemo...

 

Ampak - v partnerstvu

smo drug z drugim soočeni in čeprav težimo k harmoniji, smo si različni in že samo povezovanje med ljudmi večkrat povzroča, da se spontano spreminjamo tekom različnih odnosov -(tudi vsakodnevni stiki s sodelavci, prijatelji, novi prijatelji, ne samo partnerji...)

 

in sedaj še en konkreten primer

ko vidiš, da partner se škodljivo obnaša v družini v priči otrok, takrat menim, da se moramo začeti ukvarjati s spreminjanjem partnerja oz. s svojim umikom iz partnerstva... Vse ima svoje meje. Včasih je treba reči, da se naj glede tega spremeni, ker je ....NEG.!

[stankaa]

Ukvarjanje z drugimi- v smislu spreminjati jih - se strinjam, da tako ne gre in si sami sebi krademo čas in živce in če se nekdo sam ni pripravljen spremeniti, se lahko drugi okrog vsi na trepalnice mečemo...

 

Ampak - v partnerstvu

smo drug z drugim soočeni in čeprav težimo k harmoniji, smo si različni in že samo povezovanje med ljudmi večkrat povzroča, da se spontano spreminjamo tekom različnih odnosov -(tudi vsakodnevni stiki s sodelavci, prijatelji, novi prijatelji, ne samo partnerji...)

 

in sedaj še en konkreten primer

ko vidiš, da partner se škodljivo obnaša v družini v priči otrok, takrat menim, da se moramo začeti ukvarjati s spreminjanjem partnerja oz. s svojim umikom iz partnerstva... Vse ima svoje meje. Včasih je treba reči, da se naj glede tega spremeni, ker je ....NEG.!

[Antigona]

Oj, A.

 

Yes.

 

In kvaliteta našega življenja je odvisna od koga, po tvoje, pls?

Naj za večjo izpolnjenost iin mir v duši spreminjamo druge ali...?

Hvala ti za tvoj čas, Antigona.

 

 

Kvaliteta mojega življenja je v prvi vrsti odvisna od mene in izhaja iz mene.

Vendar nisem samo sama sebi namen. Vsi obstajamo eden z drugim in tudi eden v drugem.

 

Vsekakor je mir v moji duši lep. V sprejemanju drugih...čeprav z leti in iskušnjami se vsi spreminjamo. Izkušnje pa pridobivamo v sobivanju z drugimi ljudmi.

 

[FixMinze]

tisti revček, sploh ne ve, da si je sam kriv.Si je za to sam kriv?Ja.bravo.Zdej pa pejmo jurišat naprej po poljih zmage.

Ja sami so si krivi. To je njihova šola. To ne pomeni, da je treba sedaj slaviti zmago. To počnejo tisti, ki so jim drugi krivi. Tud oni so si sami krivi, da to potrebujejo.

 

Govoriš o tem, da napadalec ni kriv, sami so si krivi.

Umik, udarec, pasivnost, sprejetje situacije, storili so NATANKO TAKO, kot so jih učili.

Sprejmi situacijo in se uči.

 

vsem.

megla pred očmi

 

Tako je sprejmi in se uči, glej kako bodo popadali stran. Brez boja samo skozi spoznanje. Ja to je Boj ampak ne tak kot so nas učili.

Ja vsem megla pred oči - življenje je boj, življenje je bitka. Bori se. Na življenje in smrt. Pazi le pazi, da ne postaneš žrtev, le pazi, ker vedno je drug kriv. Spoznaj napdalca.

Kdo koga potem uči. Kdo koga uči poraza, kdo koga uči zmage.

 

Največja zmota. Spoznaj napadalca. Ja spoznaj ga, prej spoznaj sebe, pa napadalca ne bo potrebno spoznati.

No ja kaj čem rečt. Da smo ljudej preobremenjeni s to poziciji, da se je treba drugih obraniti in zaradi preobremenjenosti to počnemo na napačen način