Ukvarjanje z drugimi

[kukica]

Kaj si vi mislite o ukvarjanju z drugimi in o spreminjanju drugih?

Da je zelo priročen izgovor in slepilo za oči, kadar se mi ne da ukvarjat s sabo.

[lunca]

Spoznaj napadalca. Ja spoznaj ga, prej spoznaj sebe, pa napadalca ne bo potrebno spoznati.

 

 

Pametno, vendar večina raje spoznava druge in pri tem pozablja spoznat sebe, napadalci se pa kar kažejo.

[butl]

Hey man.

 

Sm pričakoval od tebe dober komentar, precizen.

 

In precizna stališča zahvevajo precizne odzive. Read below, please.

Ja, vse to je "res", butl.

Lepo povedano.

 

Ampak, če sva res natančna:

kaj je to okolje?

Kaj točno zajema to, kar ti zaznavaš kot okolico, svet, druge?

 

Če bi bila okolica (in drugi, svet itd...) neka absolutna fiksna realnost, potem bi imel ti povsem prav (glede tega, da okolje vpliva na nas in da ne obstaja vrstni red spreminjanja).

 

See?

 

To, čemur ti praviš okolica, je (zame) le skupek tvojih (mojih) zaznav. Okolje samo po sebi kot neki absolutnega ne obstaja. Zato pa različni ljudje vidimo iste situacije v okolju na različne načine.

 

Se pravi, nekaj v okolju, kar recimo tebe moti (če te sploh) boš spremenil. OK.

Ma v bistvu pa spreminjaš le stvar, ki jo samo ti vidiš kot motečo...

 

Se razumeva?

 

Se pravi, moja poanta tle je, da je spreminjanje okolice v bistvu posredno spreminjanje sebe in kot tako (zame) ni glih dovolj učinkovito...

Med drugim zato ne, ker vsak posredni pristop dopušča preveč sivih področij (recimo bežanje od sebe, krivljenej drugih za lastne težave itd...)

Ja, lepo povedano, butl.

 

Ne vem sicer, kak ti je uspelo prebrati v mojih besedah, da je ukvarjanje s seboj ignoriranje in zanemarjanje drugih in okolja.

Hmm.

Ni to moja poanta, veš.

 

Pravim le, da je (lahko) namerno in direktno ukvarjanje z drugimi oz. njih spreminjanje, le beg pred seboj.

 

In spet, omenjaš zunanje dejavnike, ki vplivajo nate. OK

 

Spoštujem tvoja mnenja, bi te pa rad razumel oz. nek konsenz ustvaru tle med nama:

 

Mi lahk, please, poveš, kaj točno je zate okolje, kaj so zate drugi?

Namreč, dejstvo je, da vsak po svoje vidi druge in okolje, iz česar sledi, da si vsak sam ustvarja svoje mnenje o okolju in o drugih.

Se pravi, s kom se ti pravzaprav ukvarjaš, ko se ukvarjaš z drugimi? Ali pa s svetom "zunaj" sebe?

 

Uff, mal abstraktno je to zdej ratal, ma smi zdi da nama ne bo problem nadaljevat pogovora.

hvala za tvoj čas.

 

lp

 

e.

 

O E.C.

 

A okolje praviš?

Zame so okolje ljudje z vsemi interakcijami z njimi /tem primeru/ in v danem trenutku nekaj absolutno relnega in fiksnega in čist nč abstraktnega.

Če me nekdo na gobec, me le ta boli zelo konkretno in realno. Če me nekdo žokne v rano, me boli zelo konkretno in realno. Če mi nekdo jebe mater in me opsuje kot kretena, ki nima pojma al karkol že, me osupne, zaboli, razjezi ali razžalosti zelo konkretno in realno. Pa tko. V tistem konkretnem trenutku. Kako se bom odzval, je odvisno od mene. Kaj to pomeni? Od mojega znanja, od mojih izkušenj, od moje narave. No, zdej pa poglejva, kaj to pomeni. Za če-je je jasno a ne, al ja? Če ne bi bilo teh treh če-jev, mislm, a bi se spuščal vase, v odkrivanje sebe, v svojo kao rast? Ne bi. Le zakaj? Živel bi mirno, v harmoniji, brez špeglov a ne. Se pravi, ti če-ji, ki so kaj, ja, okolje a ne, so tisti, ki me brcajo vase /spet je pa od mene odvisno, kako se bom odločil/. Kaj pa moje znanje, izkušnje, narava /ajd, reciva nekaj karmičnega a ne, zarad razumevanja/, je vse to odvisno le od mene ali ima okolje kaj pri tem? Ima a ne, ker če bi ne bilo knjig, učiteljev, situacij, dolgov, pol tud ne bi imel možnost si pridobit znanja, izkušenj, narave /a je bolš karme?/, pa če sem še tko učljiv, senzibilen, trd.

Kaj se me je dotaknilo ob tvojem pisanju?

Vrstni red in nepomembnost okolja, zato tudi brezveznost ukvarjanja z njim, kot si zapisal. Ker proces je istočasen in okolje je za osebno rast pomembno.

To nima veze z željo po spreminjanju okolja /prelaganje odgovornosti za svoje reve in radosti na druge a ne in opravičevanje svojih izbir z ravnanjem drugih, češ, on je kriv, da sem se tako odzval, če bi se on spremenil, pol bi blo vse v redu, pol bi se mel fino al pa slabo/.

Ja, da je ukvarjanje z drugimi lahko beg pred seboj se pa strinjam, a tudi ukvarjanje samo s seboj je lahko beg pred seboj.

 

butl

 

 

 

 

 

Ukvarjanje z drugimi- v smislu spreminjati jih - se strinjam, da tako ne gre in si sami sebi krademo čas in živce in če se nekdo sam ni pripravljen spremeniti, se lahko drugi okrog vsi na trepalnice mečemo...

 

Ampak - v partnerstvu

smo drug z drugim soočeni in čeprav težimo k harmoniji, smo si različni in že samo povezovanje med ljudmi večkrat povzroča, da se spontano spreminjamo tekom različnih odnosov -(tudi vsakodnevni stiki s sodelavci, prijatelji, novi prijatelji, ne samo partnerji...)

 

in sedaj še en konkreten primer

ko vidiš, da partner se škodljivo obnaša v družini v priči otrok, takrat menim, da se moramo začeti ukvarjati s spreminjanjem partnerja oz. s svojim umikom iz partnerstva... Vse ima svoje meje. Včasih je treba reči, da se naj glede tega spremeni, ker je ....NEG.!

 

[E.C.]

Veš tole pa jaz ne poštekam sem že probal. Ker lej praviš, da svet kot neki absolutnega ne obstaja. praviš, da obstajajo zaznave.

 

Yes.

 

Sej ni tlo zapleteno, kot se nama obema zdi:

pragmatično gledano, ne pravim da kamen v moji roki ne obstaja, pravim le, da je moje dojemanje kamna odvisno od moje zaznave.

 

 

Ampak jaz pravim, da ta svet obstaja ne kot nekaj absolutnega, ampak kot samoobstoječa materialna oblika.

 

Hja, no, kvantna mehanika se s tem ne strinja.

 

Najnovejši znanstveni dokazi dejansko govorijo v prid temu, kar na vzhodu že tisočletja tumbajo:

da si sami ustvarjamo realnost, da imamo svojo "realnost" za nekaj, kar v resnici ni...

 

...in da samo vesolje brez zavesti o njemu v bistvu ne obstaja (hudo težka trditev, vem, ma kvantna mehanika to potrjuje).

 

Ne da se mi zdej iskati citataov dr. kvantne mehanike in/ali pa citatov svetih spisov...

 

 

 

In to samoobstoječo materialno obliko jaz dojemam preko mojih osebnih zaznav ali notranjih procesov. Razen, če - je ta samoobstoječa materialna oblika le posledica naših procesov - kar pomeni, da jo sami ustvarjamo. Ampak a nebi to pomenilo - da smo sami v vesolju. Razen, če nismo alienov tudi sami ustvarili . Ampak a to pomeni - da potem oni ne ustvarjajo tega sveta, tako kot mi. A mogoče oni mislijo, da so oni nas ustvarili in ne mi njih. Hmm, če smo jih ustvarili sploh. Ampak to spet pomen, da smo sami. Mislm - a veš kam to pelje ?

 

Torej vesloje je tudi brez nas - mi ga samo dojemamo.

Torej vesolja brez nas ni - mi ga ustvarjamo - kar dolgoročno pomeni izginotje materialnega sveta. Dematerializacija.Čeprav tole se mi zdi izredno smiselno. Ampak lahko, da je pogojeno z dojetjem/razvetljenjem drugih oblik, kar pomeni nezmožnost uresničitve tega, zaradi evolucije-> vedno bo vrsta, ki je 'pod'. Kar pa v resnici pomeni, da je preostali del vesolja neodvisen od nas. Kaj pa okvir v katerem smo mi rojeni v ta že obstoječi svet?

 

Ja, upam da mi boš oprostil, ker ne bom naprej razpledal tvoje misli (zanimive poante podajaš, mimogrede).

 

Jst sm bolj tak simpl človek in mam izredno rad pragmatičnost:

 

če me neki na tebi (recimo, sej v resnici me ne) moti, potem je to moja realnost, a je tko?

Jaz te tko vidim, ti si tak zame realen. yes?

 

In sedaj imam na izbiro, al tebe do onemoglosti brusim in pilim in ti težim po telefonih, faxu, emailu, v živo itd... da se boš ja spremenil

 

ALI

 

pa pobrskam po sebi in uvidim, da te tako morda samo jst vidim in da je to čist moja frka.

In da enostavno spremenim mojo zaznavo tebe in glej ga zlomka, kar naenkrat me ne motiš več.

 

 

Kdo je tle zdej koga ustvaril in ali si ti samoobstojen ali ne, je stvar precizne opredelitve najine relativne perceptice.

 

Dejstvo je, da je ukvarjanje s sabo (simpl primer sem ravnokar navedel) direktnejša in tudi dolgoročno učinkovitejša rešitev za osebne težave kogar koli...

(tako je moje mnenje, no).

 

 

 

Hmm.

Se razumeva kej?

 

 

Povzetek; a mi dojemamo obstoječi svet skozi skupek zaznav ali obstoječi svet je skupek naših ( ne naše ) zaznav ?

P.S: Črna Materija 90% vesolja. Je ves ostali del vesolja, ki čaka na nas? Na našo dematerializacijo, na naše dojetje? Čaka, da se zemlja preklopi na drugo demenzijo obstoja ? Izgine iz materialnega sveta ?

 

 

Zanimiva vprašaja, ustvarjalna.

 

Ampak, kot rečeno, če čist v nulo pogledava kvantno mehaniko (kolkor jo jst laično in neformalno poznam, prosim) in pa tudi kako deluje naša percepcija (po razlagi buddhe, reciva), potem

to, kar sedaj pred seboj vidiva oba (tipkovnica itd...) sicer obstaja, ni pa to absolutna resnica in dokončna realnosti.

 

Le-ta je odvisna od dojemanaj oz. zaznave. Za vsakega izmed nas drugačna, spremenljiva......

 

.....razen kadar kdor koli realizira Absolutno resnico, skozi stanje zavesti, v katerem zaznave ni: samadhi. In ta resnica je večna, nespremenljiva in povsem ista za vsakogar.

 

 

Ampak.... to mal orng presega tale topic tle, tko da bi se raje osredotočil na pragmatičnost ukvarjanja z drugimi v vsakdanjem življenju...

 

 

hvala ti.

 

lp

e.

[E.C.]

O E.C.

 

A okolje praviš?

Zame so okolje ljudje z vsemi interakcijami z njimi /tem primeru/ in v danem trenutku nekaj absolutno relnega in fiksnega in čist nč abstraktnega.

Če me nekdo na gobec, me le ta boli zelo konkretno in realno. Če me nekdo žokne v rano, me boli zelo konkretno in realno. Če mi nekdo jebe mater in me opsuje kot kretena, ki nima pojma al karkol že, me osupne, zaboli, razjezi ali razžalosti zelo konkretno in realno. Pa tko. V tistem konkretnem trenutku. Kako se bom odzval, je odvisno od mene. Kaj to pomeni? Od mojega znanja, od mojih izkušenj, od moje narave. No, zdej pa poglejva, kaj to pomeni. Za če-je je jasno a ne, al ja? Če ne bi bilo teh treh če-jev, mislm, a bi se spuščal vase, v odkrivanje sebe, v svojo kao rast? Ne bi. Le zakaj? Živel bi mirno, v harmoniji, brez špeglov a ne. Se pravi, ti če-ji, ki so kaj, ja, okolje a ne, so tisti, ki me brcajo vase /spet je pa od mene odvisno, kako se bom odločil/. Kaj pa moje znanje, izkušnje, narava /ajd, reciva nekaj karmičnega a ne, zarad razumevanja/, je vse to odvisno le od mene ali ima okolje kaj pri tem? Ima a ne, ker če bi ne bilo knjig, učiteljev, situacij, dolgov, pol tud ne bi imel možnost si pridobit znanja, izkušenj, narave /a je bolš karme?/, pa če sem še tko učljiv, senzibilen, trd.

Yo, butl.

 

 

Ok, praviš da je okolje in vse ostalo (bolečine itd...) realno in konkretno ampak obenem praviš da so reakcije odvisne od tebe.

 

Točno to.

 

Za nekoga je ista bolečina huda travma, za drugega srednje zanimiva izkušnja, za tretjega izziv.

Vsi pa doživljajo isto bolečino.

 

To je moja poanta, sej me razumeš, smi zdi:

da je od nas odvisno, kako bomo živeli in kako bomo doživljali druge ljudi, svet in vse ostalo "od zunaj".

 

In iz tega sledi, da je tudi od nas odvisno, kako vidimo težavne ljudi in tudi to, da jih sicer lahko brusimo in pilimo in spreminjamo, ma to prav za res ne pelje daleč,

ker imajo drugi svobodno voljo in živijo v svojem svetu, kakor sami želijo.

 

In iz tega sledi to, kar pvavim od začetka: da se je bolje ukvarjati s seboj, kakor pa spreminjati druge.

In to nikakor ne zanika okolja oz. njega pomembnosti.

Nisem pa tega izrecno napisal v članku, priznam.

 

O pomembnosti okolja spodaj.

 

 

Kaj se me je dotaknilo ob tvojem pisanju?

Vrstni red in nepomembnost okolja, zato tudi brezveznost ukvarjanja z njim, kot si zapisal. Ker proces je istočasen in okolje je za osebno rast pomembno.

 

Ja, ok. Razumem to.

In ti dam prav. Okolje je pomembno, seveda.

 

Je pa to, kako zaznavamo okolje, odvisno od nas, ne pa od okolja.

Thats my point.

 

Če bi se mi dalo, bi ti tle lahko podal par naslovov znanstvenih knjig, ki to dokazujejo matematično IN / ALI pa par svetih bukvic, ki to isto pravijo na mal drugačen način:

sami si ustvarjamo svoje doživljanje "realnosti".

 

Namest tega pa si lahko, če želiš, prebereš kaj sm odgovoru kurvartu.

hvala.

 

 

To nima veze z željo po spreminjanju okolja /prelaganje odgovornosti za svoje reve in radosti na druge a ne in opravičevanje svojih izbir z ravnanjem drugih, češ, on je kriv, da sem se tako odzval, če bi se on spremenil, pol bi blo vse v redu, pol bi se mel fino al pa slabo/.

Ja, da je ukvarjanje z drugimi lahko beg pred seboj se pa strinjam, a tudi ukvarjanje samo s seboj je lahko beg pred seboj.

 

Yes, I agree.

 

 

hvala ti za to, butl.

nice talking to ya!

 

lp

e.

 

 

Kvaliteta mojega življenja je v prvi vrsti odvisna od mene in izhaja iz mene.

Vendar nisem samo sama sebi namen. Vsi obstajamo eden z drugim in tudi eden v drugem.

 

Vsekakor je mir v moji duši lep. V sprejemanju drugih...čeprav z leti in iskušnjami se vsi spreminjamo. Izkušnje pa pridobivamo v sobivanju z drugimi ljudmi.

 

 

Da, lepo poetsko povedano. :palec:

 

hvala

 

se mi dopade tvoj nickname, antigona, kljub asosiaciji na tragedijo...

[FixMinze]

Ja E.C seveda se razumeva in tudi strinjava. vsekakor. Vendar po svoji stari navadi nebi posploševal na tak način, da bi pogojeval obstoj Vesolja z našo zaznavo. Drugače pa se popolnoma strinjam -> vsake oči majo svojega malarja al kako že gre. In to je neizpodbitno.

 

Drugače pa se mi trditev, da vesojle brez zavesti ne obstaja ne zdi težka trditev. V njej se pač samo odseva samopomebnost, ignoranca, aroganca in še kaj bi lahko našteli naše človeške rase. Seveda vesolje ne obstaja brez zavesti. Ampak čigave ? ja čigave! človeške ? pha polni smo napuha ja!

 

 

Drgač pa ja se popolnoma strinjam s teboj.

 

Mam pa novo teorijo: mi sami ustvarjamo ta svet. Brez nas ga ni. Zemlja se nahaja na robu vesolja pravijo. To je v resnici le izraz naše zavesti naše osredotočenosti, zbranosti, zavesti, zavedanja. Ko bomo osredičeni se bo Zemlja začela premikati proti središču vesolja. Ko bomo resnično spoznali pa se bo iz središča Vesolja, ki bo Zemlja le to potegnilo samo vase nazaj v prazen nič. Enostavno bomo Izginili. In prav nič se ne bomo borili niti bali.

 

Hmm sej, če pomisliš in če imajo kvantni fiziki prav, se sploh ne sliši tako noro. Ampak tud ta teorija pade - od kje nam potem ta privzeta pravičnost, resnicoljubnost al kako bi temu rekel ? da smo se postavili na rob vesolja in ne v središče, če smo si tako samovšečni. Ma sej lahko, da res sami ustvarjamo ( da je to naš produkt ), sam neki nas fura in vodi, ker drugače bi bila tale realnost drugačna

Ker res je čudn, da smo podrejeni nekim pravilom, ki se jim po defoltu upiramo. Šele pol k vidmo, da ne gre drugače začnemo gledat ven iz svojih okvirov.

 

P.S: ja sej vem off topic

[mako106]

ej ej, s to idejo sm se jzt ful ukvarju.

Mam še eno boljšo.Svet se vrti okoli mene.Oz.svet sem jaz.Ko zaprem oči, vas preprosto ni.

samo takrat nas ni...ko tebe ni...v tvoji glavi

[E.C.]

Ja E.C seveda se razumeva in tudi strinjava. vsekakor. Vendar po svoji stari navadi nebi posploševal na tak način, da bi pogojeval obstoj Vesolja z našo zaznavo. Drugače pa se popolnoma strinjam -> vsake oči majo svojega malarja al kako že gre. In to je neizpodbitno.

 

Drugače pa se mi trditev, da vesojle brez zavesti ne obstaja ne zdi težka trditev. V njej se pač samo odseva samopomebnost, ignoranca, aroganca in še kaj bi lahko našteli naše človeške rase. Seveda vesolje ne obstaja brez zavesti. Ampak čigave ? ja čigave! človeške ? pha polni smo napuha ja!

Drgač pa ja se popolnoma strinjam s teboj.

 

Ma ja, ni glih tako enostavno, veš (vsaj iz mojega vidika ne).

Menim tudi, da sem se mal nenatančno izrazil.

 

Nisem hotel reči, da je obstoj kreacije/vesolja pogojen z našo zaznavo na čisto tak fizičen, trden, komunističen način.

 

Ne.

 

Hotel sem reči, da smo mi tisti, ki dajemo tak in drugačen pomen temu, kar vidimo skozi naša čutila (vključno skozi um).

To sem mislil, ko sem dejal, da naša vesolje ne obstaja brez zavesti.

 

Recimo, čisto pragmatičen primer:

obstaja nek predmet ZATE dokler ga ti ne spoznaš? Dokler se ga ne dotakneš?

Recimo "pravskersup".

 

Veš kaj je "pravskersup"? Si vedel za ta predmet preden sem ga sedaj omenil?

 

Je zate obstajal?

Ne, ni.

 

No, to je moja poanta, na tak način je vesolje in vse v nejm pogojena z našo zaznavo.

(Oziroma, če pogledamo kvantno mehaniko, delco svetlobe (fotoni) se drugače obnašajo če se njihov prehod skozi odprtino v zidu opazuje in meri, kot če se jih ne opazuje.

Kako to?)

 

 

In, če tole preneseva v vsakdanje življenje:

veliko ljudi pojma o pojmu nima, kako izgleda ljubezen. OK, brali so o tem, slišali o tem, niso pa to še izkusili. In iz moje psihoterapevtske prakse ti lahk povem, da je velik ljudi takih, ki enostavno

ne vedo, kaj ljubezen pravzaprav je, kako čutiti toplino objema, kako je biti razumljen, sprejet.

Zanj vse to ne obstaja.

 

In taki ljudje potem praviloma probajo spremenit druge tako, da bi jim to ljubezen dali. In tle se vse zalomi, tle se ukvarjanje z drugimi in spreminjanje drugih pokaže kot stranpot.

 

O tem govorim.

 

 

 

 

 

Mam pa novo teorijo: mi sami ustvarjamo ta svet. Brez nas ga ni. Zemlja se nahaja na robu vesolja pravijo. To je v resnici le izraz naše zavesti naše osredotočenosti, zbranosti, zavesti, zavedanja. Ko bomo osredičeni se bo Zemlja začela premikati proti središču vesolja. Ko bomo resnično spoznali pa se bo iz središča Vesolja, ki bo Zemlja le to potegnilo samo vase nazaj v prazen nič. Enostavno bomo Izginili. In prav nič se ne bomo borili niti bali.

 

Hmm sej, če pomisliš in če imajo kvantni fiziki prav, se sploh ne sliši tako noro. Ampak tud ta teorija pade - od kje nam potem ta privzeta pravičnost, resnicoljubnost al kako bi temu rekel ? da smo se postavili na rob vesolja in ne v središče, če smo si tako samovšečni. Ma sej lahko, da res sami ustvarjamo ( da je to naš produkt ), sam neki nas fura in vodi, ker drugače bi bila tale realnost drugačna

Ker res je čudn, da smo podrejeni nekim pravilom, ki se jim po defoltu upiramo. Šele pol k vidmo, da ne gre drugače začnemo gledat ven iz svojih okvirov.

 

OK

 

[Sebastjan]

Malo sem spet bral tvojo stran, E.C., in moram res reči, da sem vesel, da si z nami. Ker imaš bogate izkušnje in na podlagi teh lahko resnično kaj pomagaš. Včasih se čudim, ko nekdo noče priznati človeka kot Mojstra in iskati pomoči pri njem. Ali celo plačati za pomoč. Haha. Mojster je tako kot trener ali pa učitelj. Prijatelj. Za take ljudi smo lahko samo hvaležni.

 

Sam sem tudi spoznal, da res drži, da je najbolj važno, da sebe spremenimo. Okolica pa zrcali tisto, kar smo. Težka je pot spreminjanja in ponavadi so razlogi, da stopiš na tako pot razni polomi, zelo slabe izkušnje, nesmisel bivanja...

Tudi jaz sem že kar nekaj časa v dolini. Pa čeprav je bedno, sem tudi hvaležen, ker šele zdaj vidim, kaj prihaja po tem. Premagovanje samega sebe oz. preseganje samega sebe vedno znova, doživljanje sebe in sveta na nove in boljše načine mi daje smisel. Treba je pa biti pogumen in je res težko. Padaš, padaš, se spet pobereš, padeš še globlje, pa obupaš za nekaj časa, pa spet greš naprej, počasi. In dokler ne bom malo bolj zaupal bolj izkušenim in si zatiskal oči, si bom samo metal polena pod noge.

 

Izredno zaviralno delujejo starši na otroka, ko ga hočejo spremeniti po svoje, sami pa ne dajejo pravega zgleda oz. projicirajo neke frustracije na njih. Kako bi bilo fajn, če bi jih sprejeli in jim stali ob strani ter pravilno usmerjali. A kako le, če sami ne znajo zaživeti? Ne bi rad ponavljal zgodbe mojih predhodnih generacij.

 

Ma, preveč sem že napisal. Raje grem brat tvojo stran...

[butl]

Za nekoga je ista bolečina huda travma, za drugega srednje zanimiva izkušnja, za tretjega izziv.

Vsi pa doživljajo isto bolečino.

 

Je pa to, kako zaznavamo okolje, odvisno od nas, ne pa od okolja.

Thats my point.

 

Sem vedu, da bova prišla do konsenza, E.C.

 

Edino v tem počrnjenem delu bi jst zamenjal izraz bolečina z izrazom dogodek recimo, bi blo mrbit blj prou, ker bolečina ni enaka a ne, za enega je velika, je huda travma, drugi je sploh ne zazna ob dogodku, ampak je zanj le zanimivost, tretjemu pak izziv. In vsi doživljajo isti dogodek, ne bolečine.

 

Vsekakor se pa strinjam, da je zaznava okolja odvisna od nas, pravzaprav, kot pravita unis in kuvrtat, je okolje odvisno od nas.

 

Mej se fest.

 

Malo sem spet bral tvojo stran, E.C., in moram res reči, da sem vesel, da si z nami. Ker imaš bogate izkušnje in na podlagi teh lahko resnično kaj pomagaš. Včasih se čudim, ko nekdo noče priznati človeka kot Mojstra in iskati pomoči pri njem. Ali celo plačati za pomoč. Haha. Mojster je tako kot trener ali pa učitelj. Prijatelj. Za take ljudi smo lahko samo hvaležni.

 

Sam sem tudi spoznal, da res drži, da je najbolj važno, da sebe spremenimo. Okolica pa zrcali tisto, kar smo. Težka je pot spreminjanja in ponavadi so razlogi, da stopiš na tako pot razni polomi, zelo slabe izkušnje, nesmisel bivanja...

Tudi jaz sem že kar nekaj časa v dolini. Pa čeprav je bedno, sem tudi hvaležen, ker šele zdaj vidim, kaj prihaja po tem. Premagovanje samega sebe oz. preseganje samega sebe vedno znova, doživljanje sebe in sveta na nove in boljše načine mi daje smisel. Treba je pa biti pogumen in je res težko. Padaš, padaš, se spet pobereš, padeš še globlje, pa obupaš za nekaj časa, pa spet greš naprej, počasi. In dokler ne bom malo bolj zaupal bolj izkušenim in si zatiskal oči, si bom samo metal polena pod noge.

 

Izredno zaviralno delujejo starši na otroka, ko ga hočejo spremeniti po svoje, sami pa ne dajejo pravega zgleda oz. projicirajo neke frustracije na njih. Kako bi bilo fajn, če bi jih sprejeli in jim stali ob strani ter pravilno usmerjali. A kako le, če sami ne znajo zaživeti? Ne bi rad ponavljal zgodbe mojih predhodnih generacij.

 

Ma, preveč sem že napisal. Raje grem brat tvojo stran...

 

Zelo lepo, Sebastjan

 

Zaupati moraš tudi sebi, to je najpomembneje.

[butl]

Mark Avrelij je rekel, da smo ljudje drug za drugega na tem svetu, zatorej jih naj bi poučil ali pa prenašal.

 

Je pa lahko komot še zmeraj neke vrste zakon ghandijev nasvet, da bodimo sami sprememba, ki jo želimo od drugih. Dobro se je to čimprej spomnit, ko se ujamemo v pričakovanja, kakšni naj bi drugi bili. Ker navsezadnje bomo svobodni le, če bomo drugim enako količino svobode "podarili" kot jo želimo zase. Torej, da smo kakršni smo in se takšne sprejmemo.

 

Sicer pa je vse projekcija nekoga in se še zmeraj lovim v tem, ali naj projekcije drugih nekako presežem tako da jih dovoljujem kakršnekoli že so, al naj vlagam energijo v dokazovanje nasprotnega, če se z njimi ne strinjam. Dokaj brezplodno početje v večini. Vseeno pa morda ni narobe vsaj povedati, da ni tako.

 

Pravijo da se najlažje učimo tako, da druge učimo. Hm, men se misel, da nekdo sebe tako uči nič kaj ne dopade, pa vendar se morm kar večkrat sprijazni s tem.

 

Če se ukvarjam s kom drugim, se v večini ukvarjam s tem, kako bi nekaj ali nekoga sprejela; zase menim, da dobesedno ne matram drugega, kakšen naj bo, čeprav se lahk tud ful motim, pa recimo nimam pravega vpogleda v to

 

Hojla Mayan

 

Zdej, E.C. ti je že odgovoril in se strinjam z njim, jst bi pa dodal še moj pogled na tvoje dileme.

Vsekakor je fajn, pravzaprav jst temu rečem sočutje, dat mu pravico do svojih projekcij, ker jo ima, ne glede na moje strinjanje al nestrinjanje. A vlagat energijo v dokazovanje v njegovo zmotnost al ne, je pak moja stvar. Če sem ziher v svoj prav, če mi je oseba blizu, pol mu vsekakor povem svoj pogled. Kaj bo on storil s povedanim, je pa njegova stvar.

Sprejemanje je kr zajebana stvar, že sprejemanje enga čist neznanca tacga kt je. Bližji kt ti je, težje je. Najbližji sem si pa sam.

Pravzaprav, eee, sprejemanje je najblj zagovedno zajebana stvar v lajfu. Daleč najtežja naloga. Jebenti. :xx!:

 

Ampak edina stvar, k osvobaja.

 

Tko jst to doživljam, mislm, k sem že ziher vase, kako obvladam, dobim tako lekcijo iz sprejemanja, da me je sram in ves moj napuh me zapusti, ker sem premajhen zanj.

[Audente]

Mam pa novo teorijo: mi sami ustvarjamo ta svet. Brez nas ga ni. Zemlja se nahaja na robu vesolja pravijo. To je v resnici le izraz naše zavesti naše osredotočenosti, zbranosti, zavesti, zavedanja. Ko bomo osredičeni se bo Zemlja začela premikati proti središču vesolja. Ko bomo resnično spoznali pa se bo iz središča Vesolja, ki bo Zemlja le to potegnilo samo vase nazaj v prazen nič. Enostavno bomo Izginili. In prav nič se ne bomo borili niti bali.

 

 

Jaz ne vem če je to nova teorija. Vendar sem tudi jaz mnenja, da smo mi svet. In svet brez nas bi bil puščava...zapuščen in od boga pozabljen kraj. Tako smo res mi tisti ki se trudimo biti eno, čeprav v svojem egoizmu in oholosti nikoli ne bomo. Se pa, če seveda želimo, drug od drugega kaj naučimo, kljub temu, da se ukvarjamo ali pa ne drug z drugim. Nekako ne moremo imeti nenehno zaprte oči in biti sami s sabo. Več ali manj moramo imeti široko odprte.

[ardent]

Yap, le odnos z drugim dokazuje naš obstoj, brez tega smo posoda brez vsebine, reka ki ne teče in posledično izhlapi...

Jaz v odnosu s tijem je prehajanje iz fantazme v eksistenco, ker, ko jaz ogovori ti, s tem izkazuje dejstvo, da ti obstaja, kakor tudi ti dokazuje, da jaz obstaja in, ker dve fantazmi ne moreta obstajati kot eno v različnih nivojih, s tem takšen dialoški princip prikaže s samim obnosom eksistecionalno resničnost obeh dejavnikov...ok, mal nakladam, vendar to ne zmanjša resničnosti povedanega, hehe

[FixMinze]

Unis; verjetno maš tisto teorijo mreže matrice v mislih ? ki si jo omenjal v enem drugem topicu. Čeprav jaz težko verjamem, da se svet vrti okoli mene, težko razumem. Ja seveda se vrti okoli mene, ampak mislim, da ego to zameša za tisto spoznanje vesolja v človeku. Tisto, ko si vesolje. In ker zameša vesolja nikoli ne spozna.

 

E.C; ja sej se razumeva. Seveda nekaj zame ne obstaja, če tega ne vem. To se že skoz razumeva in strinjava.

Jaz sem potem začel razpletat naprej, kako ta kamen vseeno je, četudi jaz zanj ne vem....

No ja IMO tale kvantna fizika sama po sebi dokazuje obstoj Boga ali drugače zavesti, ki deluje neodvisno od nas skozi nas.

 

Audente; hmm jaz sem razmišljal ne o tem kako bi svet bil prazen brez nas. Ampak o tem kako ga mi tvorimo. Kako ga oblikujemo s svojo zavestjo. Ne na nivoju odnosov, gibanja, komunikacije itd. ampak direkt na nivoju ekzistence, na nivoju kreacije.

[FixMinze]

Unis; kako veš, da si buden. Mislim jaz zase meni, da spim. Prav zares. Menim, da večina ljudi še spi. Vsi še gledamo skozi meglo. Sam eni bolj drugi manj. Budni pa nismo. Ma kaj to pomeni, da si buden. Da si pozoren ? Da se zavedaš sedanjika ?

 

Ma jaz mislim, da je buden tisti, ki dojame, da smo opazovani. Pa še takrat je buden le proti tistim, ki še niso budni. Kaj pa naprej ?

V bistvu menim, da bluzim, ker ne vem kaj naj si predstavljam pod buden...

Ko bom buden bom pa zopet ugotovil, da še spim, še več - da smrčim in to zelo naglas

 

Zato je budnost verjetno pozornost in zavedanje...

[FixMinze]

Ps: Kuvrtat, vsakršenkoli pogovor v sanjah je nesmiseln.

Oh se pravi si buden. Zanimivo, zanimivo, možno seveda, seveda...

[lia]

sem napisal do konca in eksplicitno, implicitno in mogoče celo odsekovno, namignil, da sam spim.

Jebeš tak pogovor.

 

Ali pa sem nemara res buden

(

 

 

če ne veš, kakšen je filing šilčka v riti...

eksplicitno ne morš zaznat ta pravga filinga...

 

da ti ga vtaknem, pa trikrat okol zasučem...

se boš pa ukvarjal z menoj...

 

spiš pa sanjaš.....

 

[mayan]

Upam, da ta odlomek ne bo preveč off topic; meni ni (Prebijanje skozi duhovni materializem C. Trungpa:); se mi zdi da kar paše v to temo; v tem dialogu med učencem in učiteljem lahko vidimo odgovore na to, kar se nekateri sprašujete.

 

 

 

V:

Bi lahko povedali kaj več o pojavljanju vrzeli? Razumem, kaj mislite s tem, vendar ne razumem, kako se to zgodi, kako nekdo lahko omogoči vrzel? Kako lahko nekdo "enostavno je"?

O:

Odgovor na vprašanje s hinajnskega stališča preprostosti je, da morate biti zadovoljni z vsem, kar se pojavi, in ni potrebno iskati razvedrila zunanjega izvora. Ko govorimo, nočemo samo sporočiti nekaj drugi osebi, hočemo tudi odziv. Hočemo, da nas druga oseba nahrani, kar je zelo egocentričen način komunikacije. Odreči se moramo želji, da bi nas kdo hranil in tedaj se vrzel pojavi samodejno. Ne moremo ustvariti vrzeli z naporom.

 

 

V:

Kako naj nekdo ravna v praktični življenjski situaciji, medtem ko poskuša biti preprost in doživljati prostor?

O:

Da bi doživel odprt prostor, moraš izkusiti tudi trdnost Zemlje, formo. Medsebojno sta povezana. Običajno gledamo na odprt prostor romantično in se ujamemo v past. Če pa gledamo odprt prostor v povezanosti z Zemljo, se pastem lahko izognemo.

 

 

V:Kakšen odnos naj ima nekdo do nestrpnosti, ki spremlja obdobje čakanja?

O:

Nestrpnost pomeni, da nimaš popolnega razumevanja procesa. Če vidiš popolnost vsakega dejanja, prenehaš biti nestrpen.

 

 

V:

Doživljam mirne, prav tako pa tudi nevrotične misli. Ali so te mirne misli nekaj, kar bi moral gojiti?

O:

V meditaciji so vse misli enake: pobožne misli, zelo lepe misli, religiozne misli, mirne misli – vse so še vedno misli. Ne gojite mirnih misli in zatirate tako imenovanih nevrotičnih misli. Zanimivo stališče. Ko govorimo o stopanju po poti dharme, kar so Štiri plemenite resnice (resnica o trpljenju, resnica o izvoru trpljenja, resnica o cilju in resnica poti), to ne pomeni, da postanemo religiozni, mirni in dobri. Poskus, da bi bili mirni in dobri, je prav tako pojav prizadevanja, nevrotičnosti. Religiozno naravnane misli so opazovalec, sodnik. Zmedene, posvetne misli pa storilec.

 

 

V:

Bi lahko povedali kaj več o uporabi odmorov in govora pri komunikaciji, ter v kakšni povezavi je to z egom?

O:

Ko komuniciramo z nekom, nas običajno žene nekakšna nevrotična naglica. Pustiti moramo, da jo nekaj spontanosti predre, da se ne zaletavamo v drugo osebo, se ji ne vsiljujemo in je ne obremenjujemo. Še posebno takrat, ko govorimo o nečem, kar nas zanima, dobesedno skačemo na drugo osebo. Spontanost je vedno prisotna, vendar jo prekrivajo oblaki. Vedno, ko je gmoti oblakov razpoka, posije skozi. Prepoznajte odprtost in skoznjo bo začela delovati temeljna inteligenca.

 

 

V:

Mnogo ljudi se zaveda resnice trpljenja, a ne naredijo drugega koraka, da bi dosegli zavedanje izvora trpljenja. Čemu je tako?

O:

Mislim, da gre predvsem za paranojo. Hočemo pobegniti. Hočemo pobegniti pred bolečino, namesto, da bi jo imeli za izvor navdiha. Vemo, da je trpljenje nekaj slabega, zakaj bi torej iskali naprej? Nekateri ljudje, ki veliko trpijo in spoznajo, da trpljenju ne morejo uiti, ga začnejo razumeti. Večina ljudi pa se ukvarja s tem, kako se znebiti svojega nemira in so prezaposleni z iskanjem zabave, da jim ne bi bilo treba pogledati v material, katerega že imajo. Gledanje vanj preveč spravlja v zadrego. To je drža paranoje: če boš pogledal preblizu, boš odkril nekaj strašnega.

 

 

V:

Od kod pride motivacija v prebujen um?

O:

Navdahnjena motivacija prihaja od nečesa onstran misli, nečesa onstran pojmovnih idej «dobrega« in »slabega«, »zaželjenega« in »nezaželjenega«. Onstran misli je inteligenca, ki je naša temeljna narava, naša podlaga, intuitivna, prvobitna inteligenca, občutek prostora, kreativen odprt način ravnanja s situacijo. Takšne vrste motivacija ni intelektualna, temveč je intuitivna in precizna.

 

 

V:

Ko vidim grdost v samem sebi, ne vem, kako bi jo sprejel. Namesto, da bi jo sprejel, se ji poskušam izogniti, ali spremeniti.

O:

Ni ti je treba skrivati. Ni ti je treba spreminjati. Raziskuj naprej! Ko v sebi vidiš grdost, je to samo predsodek. Ti jo vidiš kot grdost, kar je še vedno povezano z idejami »dobrega« in »slabega«. Preseči moraš celo besede »dobro« in »slabo«. Moraš iti onstran besed in pojmovnih idej in se enostavno spustiti v tisto, kar si, globje in globje. Prvi preblisk ni čisto dovolj; brez presojanja moraš preučiti podrobnosti, brez uporabe besed in pojmov. Polno odpreti se samemu sebi, pomeni odpreti se svetu.

 

 

V:

Kaj storite, če imate spore z drugimi ljudmi, če so imate težave?

O:

Če je tvoja želja po komunikaciji, kar predstavlja radodarnost, močna, moraš uporabiti prajno, vedenje, da odkriješ zakaj nisi zmožen komunicirati. Mogoče je tvoja komunikacija enosmerna. Morda nisi pripravljen na komunikacijo, ki prihaja iz druge strani. Morda imaš močno željo po komuniciranju in vložiš vanjo vso svojo energijo. Za osebo, s katero komuniciraš, je to lahko preveč. Enostavno ji zmanjka prostora, da bi komunicirala nazaj. Seveda vse to počneš z dobrimi nameni, vendar moraš biti previden, da vidiš celotno situacijo. Ne samo, da nekaj vržeš v drugo osebo.

 

 

V:

Kaj nas prisili, da opustimo željo?

O:

Odkritje resnice, neizpodbitnega dejstva, da ne moreš postati Bodhisattva ( "tisti, katerega esenca (sattva) je postala inteligenca (bodhi)" ), če ne opustiš hotenja, da bi nekaj postal. Ne gre, da bi se šel igrice s samim seboj. Preprosto se moraš predati.

 

 

V:

V normalnem življenju je dolgčas povezan z brezbrižnostjo. Če nekomu, podobno kot Bodhisattvi, ni mar, lahko postane kot zelenjava?

O:

Brezbrižnost ne pomeni, da postaneš kamen ali meduza; še vedno je prisotna energija. S stališča osebe, ki ji je mar, je to videti takole: če doživljamo željo ali jezo in je ne izrazimo ter namesto tega ostanemo hladni, če energije ne udejanimo, se počutimo zapuščeni, prevarani, zatrti. To je enostransko videnje energije.

 

 

V:

Toda, kako lahko nekdo ve, kako in kam usmeriti energijo?

O:

Zato, ker vidiš situacijo zelo jasno, veliko bolj jasno, kot si jo lahko poprej, ker jo vidiš takšno, kot je, veš kako in kam usmeriti energijo. Prej si vsiljeval svojo verzijo resničnosti življenju, namesto da bi videl stvari takšne, kot so. Tako, ko je te vrste vel odstranjena, vidiš situacijo takšno, kot je. Potem lahko komuniciraš z njo pravilno in polno. Ni se ti treba siliti, da bi storil karkoli. Obstaja stalna izmenjava, neprekinjen ples. Podobno je, kot sonce sije in rastline rastejo. Sonce nima nobene želje, ustavrati vegetacijo; rastilne samo preprosto reagirajo na sončno svetlobo in situacija se naravno razvija.

 

 

V:

Spontano?

O:

Spotnatno. Zato je natančna kot v primeru vzroka, da rastline rastejo. Zelo znanstveno, do pike natančno. Tvoja dejanja postanejo izredno natančna ravno zato,

ker so spontana.

 

 

V:

Ali situacija sploh kdaj zahteva agresivno akcijo?

O:

Mislim, da ne, ker je agresivno dejanje običajno povezano z obrambo samega sebe. Če ima situacijo kvaliteto zdajšnosti, preciznosti, ti nikoli ne uide iz rok. Nobene potrebe ni po nadzoru, obrambi samega sebe.

 

 

V:

Premišljujem o Kristusu, ki je izgnal trgovce iz templja.

O:

Ne bi rekel, da je bilo to agresivno dejanje; bilo je izraz iskrenosti, kar je zelo lepo. Zgodilo se je, ker je videl preciznost situacije, ne da bi se opazoval ali poskušal biti junaški. Potrebujemo takšno akcijo.

 

 

V:

Kako napravimo prehod med mirnim, pasivnim stanjem uma, ki pušča vse vase, in bolj aktivnim bistroumnejšim stanjem?

O:

Mislim, da moramo na vso zadevo gledati popolnoma drugače. Nisem prepričan, da je naša verzija vsakdanjega življenja tako zelo natančna in točna, kot si običajno domišljamo, da je. Dejansko smo popolnoma zmedeni, ker ne počnemo ene stvari naenkrat. Nekaj delamo in naš um je preplavljen s stotero drugimi stvarmi, kar povzroča grozno nejasnost. Vsakodnevnemu življenju moramo pristopiti na docela drugačen način. To je, omogočiti moramo nastanek intuitivnega uvida, ki vidi stvari takšne kot so. Uvid bo na začetku morda meglen, le preblisk tistega, kar je, zelo majhen sij v primerjavi s slepoto zmede. Ko pa postane te vrste inteligenca bolj aktivna in predirajoča, je zamegljenost potisnjena vstran in se raztopi.

 

 

V:

Ali videnje takšni stvari, kot so, ne zahteva razumevanja subjekta, opazovalca in objekta?

O:

Ja, to je zanimivo stališče. Na nikogaršnji zemlji moraš biti, da bi videl stvari takšne, kot so. Videti stvari takšne, kot so, zahteva skok in nekdo lahko napravi ta takoimenovani skok brez skakanja od nikoder. Če gledaš od nekod, se boš zavedal razdalje in prav tako zavedal vidca. Stvari takšne, kot so, lahko vidiš samo v sredini ničesar. Podobno, kot ne moreš okušati lastnega jezika. Premisli o tem!

 

 

V:

Pravite, da je možno stvari takšne, kot so, samo iz sredine ničesar: Kljub temu budistični spisi govorijo o prečkanju reke na drugi breg. Ali bi lahko pojasnili to?

O:

Gre za nekakšen paradoks, podobno, kot ideja skoka od nikoder. Seveda budistični spisi govorijo o prečkanju na drugi breg reke. A na drugi breg reke prispete, ko dokončno spoznate, da je drugega brega ni. Z drugimi besedami, naredili smo potovanje v »obljubljeno deželo«, na drugi breg, in smo prispeli, ko spoznamo, da smo bili ves čas tam. Zelo paradoksalno.

Popravljeno 24. maj 2007 -> mayan

[Janardan]

Haribol E.C.

 

 

Ja, če maš Učitelja, tistega ta pravga, bo verjetno le-ta znal dati taka navodila, da jih lahko človk uresniči. Ne vem pa, če bi res pravi učitelj dal navodilo:

"Spremeni cel svet in durge, ne glede na kar koli".

 

se strinjam, verodostojni Učitelj vedno daje navodila v skladu s tvojim trenutnim stanjem.

 

 

No, kakor koli že, če hočem jst dati kar koli drugim, moram najprej to sam imeti. In tudi dajanje mora biti primerno, nevsiljivo... Če ne je vse le farsa.

Ja, to bo kr držalo, ja.

 

no, jaz pa menim, da ni nujno, da imaš to sam. če ima to tvoj Učitelj in če si mu predan, potem lahko z njegovim blagoslovom narediš tudi nekaj, za kar še nisi kvalificiran. on ti doda tisto, kar ti še manjka. ampak to le v primeru, da deluješ v njegovem zavetju in ne nekaj po svoje, torej da špekuliraš.

 

se pa spet strinjam, da ne smeš biti vsiljivec,.... noben ne mara vsiljivcev.

 

Samo po drugi strani pa: kolk lahk jst recimo pomagam drugim, če sm sam v krizi (čustveni, mentalni, frke v službi, doma, v odnosih itd...)?

Dosti ne.

 

saj tudi psihiatri lahko deloma pomagajo svojim pacientom, pa čeprav imajo enake ali še hujše probleme. včasih nimaš še zadosti poguma, da lahko sam sebi pomagaš.... lažje ti je pomagat nekomu drugemu.

 

to je tako, kot če doktor svojemu pacientu reče, da naj neha kadit, ker je že zelo bolan in mu kajenje samo še slabša stanje. ta doktor ve, da je kajenje zelo škodljivo. in kaj dela doktor zvečer, ko pride domov in ga noben ne vidi. prižge si cigareto.....

 

doktor je dal verodostojen nasvet za svojega pacienta. nehaj kaditi, ker je kajenje smrtno nevarno..... to on 100% ve. vendar sam nima zadosti poguma, da bi nehal kaditi.

 

in potem ta pacient neha kadit in doktor vidi, kako se mu naglo izboljšuje zdravstveno stanje. doktor postane tudi sam inspiriran in si reče, od danes naprej pa tudi sam neham kadit.

 

dal sem en banalen primer, ampak tako si jaz to predstavljam.

 

jaz vem, da nekatere moje aktivnosti niso dobre, v to sem 100% prepričan, ker vidim, da si delam slabo. jaz vseeno lahko nekomu svetujem in rečem, ti veš, moj nasvet je, da tega ne počneš..... čeprav sam še ne delujem popolno v skadu s svojimi navodili, vseeno lahko dajem nek dober nasvet. morda ko sam vidim enega svojega prijatelja, kako mu je moj nasvet pomagal,.... morda še sam postanem inspiriran, zberem pogum in prekinem s to svojo neprimerno aktivnostjo, ki mi naprimer preprečuje duhovni napredek.

 

ne vem, če sem najbolje prikazal svoje mnenje,....

 

Zato pa je moje mnenje: ukvarjanje z drugimi (spreminjanje drugih) prav zares nima smisla.

Ja, iz obupa nad sabo in zarad pomanjkanja uvida v lastne omejitve, je res brez veze kao pomagat drugim.

 

jaz pa menim, da v nekaterih primerih sam sebi pomagaš, če se z drugimi ukvarjaš. sam s tem dobiš pogum, ki ti morda primanjkuje. da bi šel pa iz svoje preračunljivosti načrtno spreminjat nekoga, to se mi pa ne zdi dopustno in se popolnoma strinjam s tabo.

 

Si se pa dotaknil tle druge teme (denar), ki je prav tako zelo pereča in široka, pa raje ne bi sedaj o tem.

 

 

glej, napisal ti bom svoje mnenje o tem.....

 

jaz menim, da obstaja več vrst pomoči. recimo, da jaz nimam službe in potrebujem denar. kaj naj zdaj naredim? v tem primeru potrebujem neko službo, katera mi bo omogočala nek zaslužek, da si kupim hrano in ostale osnovne stvari za svoje preživetje. obstaja veliko vrst služb.... čeprav v današnji dobi res težko dobiš eno normalno (govorim iz lastnega primera). odločim se, da bi rad pomagal ljudem in hkrati tudi služil denar. tukaj obstaja spet veliko možnih izbir. najdem si recimo službo v domu za ostarele.... tam lahko pomagam starim ljudem, se pogovarjam z njimi,... ITD. za to, da lahko delam v tej službi sem moral narediti eno šolo ali pa vsaj tečaj, za katerega sem moral tudi nekaj plačat.

 

obstaja pa še druga vrsta pomoči, pomoč v duhovnem smislu. kaj je zdaj duhovnost bi lahko na široko razpredali in kaj hitro bi prišlo do nestrinjanja. zato se ne bom spuščal v te detajle...

 

ampak jaz sem recimo vzel zavetje pri svojem duhovnem učitelju. on meni podaja duhovno znanje popolnoma brezplačno, ne pričakuje za to nobenega plačila. kaj naj zdaj počnem s tem znanjem? najbolje je, da ga uporabljam za svojo večno dobrobit. če to znanje prenašam naprej in želim s tem še komu pomagat, tako kot sem racimo sebi. kako naj zdaj to počnem? a lahko jaz računam nekomu zato? ali naj pričakujem kakšne druge vrste plačilo..... jaz pravim da ne. to je zloraba duhovnega znanja, za nekaj takega se ne sme nobenemu računat. ne smeš pričakovati niti to, da te bo kdo zaradi tega spoštoval in cenil. duhovno znanje je večno in vsakemu na razpolago.... ne glede na socialni status.

 

želim samo povedat, da obstaja več vrst pomoči in za nekatere človek ne bi smel računati na nič. duhovno znanje ne pripada meni osebno, torej ga ne morem prodajat.....

 

se spomneš (valda da se), ko si mi pred leti pokazal, kako se izvaja Kriya joga. že veliko pred tem sem te vprašal, koliko stane ta tečaj. odgovoril si mi, da je tebi tvoj Učitelj dal Kriya jogo popolnoma brezplačno in zato tudi ti ne moreš za to nič računat. me razumeš kaj sem ti malo višje želel povedat.... bil sem vesel, ker sem videl, da si dober človek, ki ve kaj je duhovno znanje in kakšno je primerno ravnanje z njim. nekdo drug mi je takrat želel računati 60.000 sit, da mi to pokaže.

 

za duhovno pomoč res ne bi smeli računati na nič. če pa je kdo inspiriran in ima denar,mi želi nekaj donirati.... potem pa lahko vzamem tisto in uporabim na prav način naprej.

 

 

[E.C.]

Malo sem spet bral tvojo stran, E.C., in moram res reči, da sem vesel, da si z nami. Ker imaš bogate izkušnje in na podlagi teh lahko resnično kaj pomagaš. Včasih se čudim, ko nekdo noče priznati človeka kot Mojstra in iskati pomoči pri njem. Ali celo plačati za pomoč. Haha. Mojster je tako kot trener ali pa učitelj. Prijatelj. Za take ljudi smo lahko samo hvaležni.

 

Ma ni take panike, Sebastjan, dej.

 

Nisem mojster (ne maram preveč te besede), velik se imam še za naučit in to se učim tle od vas vseh (in tudi drugje).

Rad pa pomaga ljudem, ker se tako tudi jst izredno velik naučim.

 

Vseen pa hvala za tvoje zlo prijazne besede.

 

Sam sem tudi spoznal, da res drži, da je najbolj važno, da sebe spremenimo. Okolica pa zrcali tisto, kar smo. Težka je pot spreminjanja in ponavadi so razlogi, da stopiš na tako pot razni polomi, zelo slabe izkušnje, nesmisel bivanja...

Tudi jaz sem že kar nekaj časa v dolini. Pa čeprav je bedno, sem tudi hvaležen, ker šele zdaj vidim, kaj prihaja po tem. Premagovanje samega sebe oz. preseganje samega sebe vedno znova, doživljanje sebe in sveta na nove in boljše načine mi daje smisel. Treba je pa biti pogumen in je res težko. Padaš, padaš, se spet pobereš, padeš še globlje, pa obupaš za nekaj časa, pa spet greš naprej, počasi. In dokler ne bom malo bolj zaupal bolj izkušenim in si zatiskal oči, si bom samo metal polena pod noge.

 

Izredno zaviralno delujejo starši na otroka, ko ga hočejo spremeniti po svoje, sami pa ne dajejo pravega zgleda oz. projicirajo neke frustracije na njih. Kako bi bilo fajn, če bi jih sprejeli in jim stali ob strani ter pravilno usmerjali. A kako le, če sami ne znajo zaživeti? Ne bi rad ponavljal zgodbe mojih predhodnih generacij.

 

Ma, preveč sem že napisal. Raje grem brat tvojo stran...

 

Good points you make, yes.

 

Ja, to, kar si napisal je že dolgo časa motto mojga življenja: premagovanje obir in napredek. Ne neham, ne obupam, ne vržem puške v koruzo, niti pod razno ne.

Je včasih težko, obupno, ma vseeno grem naprej, s pomočjo soljudi, Učitelja in Boga.

 

Večiona nas je imela težko otroštvo, ali pa vsaj ne-ravno-rožnato.

In to praviloma pusti glogok pečat na nas, ja. Samo spet, ti vplivi niso absolutni in se jih da počisititi, preseči.

Počasi in v svojem ritmu, seveda...

 

 

 

lp

 

e.

 

 

Sem vedu, da bova prišla do konsenza, E.C.

 

Edino v tem počrnjenem delu bi jst zamenjal izraz bolečina z izrazom dogodek recimo, bi blo mrbit blj prou, ker bolečina ni enaka a ne, za enega je velika, je huda travma, drugi je sploh ne zazna ob dogodku, ampak je zanj le zanimivost, tretjemu pak izziv. In vsi doživljajo isti dogodek, ne bolečine.

 

Vsekakor se pa strinjam, da je zaznava okolja odvisna od nas, pravzaprav, kot pravita unis in kuvrtat, je okolje odvisno od nas.

 

Yes, to je to.

 

Tnx za to izmenjavo, si mi pomagal osvetljiti ta del relacije okolje-mi.

 

Be cool.

[E.C.]

radhe radhe

 

no, jaz pa menim, da ni nujno, da imaš to sam. če ima to tvoj Učitelj in če si mu predan, potem lahko z njegovim blagoslovom narediš tudi nekaj, za kar še nisi kvalificiran. on ti doda tisto, kar ti še manjka. ampak to le v primeru, da deluješ v njegovem zavetju in ne nekaj po svoje, torej da špekuliraš.

 

Hmm.

Tle se pa, iz mojega omejenega vidika, vse skupi mal zafencla.

 

Ne vem, sicer o čem natančno govoriš oz. kaj imaš v mislih ko praviš da "lahko z učiteljevim blagoslovom narediš nekaj, za kar še nisi kvalificiran". Morda lahk kakšen konkreten primer poveš?

 

 

Spoštujem tvoje mnenje, ne vem pa če se lahko mirne duše strinjam s teboj. Ni panike seveda, sej se le pogovarjava.

 

 

Bom probal na kratko razložiti svoje poglede:

če torej govoriva o spreminjanju drugih in o pomoči drugim IN če vzameva to pomoč kot iskren poskus pomoči, ne pa kot beg pred soočanjem s svojimi frkicami ali pa kot vsiljevanje kao absolutih resnice drugim,

potem sem mnenja, da lahko drugim prav zares pomagaš le, če imaš sam svoje lastne izkušnje glede tistega, kar probaš dat drugim.

 

Zakaj?

 

Zato, ker je stanje zavesti tvojega (ali pa mojega) Učitelja Njegovo stanje zavesti, in ne tvoje (in ne moje).

Zato, ker se ljudje čisto na povsem absolutnem nivoju razlikujemo po identiteti in Učitelj NI eno s tabo/mano.

In seveda zato, ker je izredno malo takih Učiteljev, še manj pa kvalificiranih učencev, ki bi delili in prejemali take blagoslove, v smislu direktne predaje realizacij na učence.

 

Če tle govoriva o nekem intelektualnem napotku oz. pomoči drugim, razlagi svetih spisov v skaldu z navodili Učitelja itd..., potem bi ti tle nekak pogojno lahko dal prav, vendar oba veva da je intelekt slep in hrom brez podpore izkušenj.

 

 

In smo spet tam:

če glede nečesa jst recimo nimam izkušenj, kako naj to prav zares iz sebe, konkretno in globoko realno pomagam drugim?

Kako naj jim odgovarjam na njihova dodatna vprašanja, na stvari, glede česar mi recimo moj učitelj NI dal navodil/blagoslova?

 

 

No, kakor koli že, morda bi blo dobro da razjasnem, kaj je (oz. kaj ni) zame pomoč:

dajanje / prejemanje takih in drugačnih navodil (iz svetih spisov ali pa iz kjerkoli drugje) zame ni prava pomoč.

Prava pomoč je zame tista, ki mi je podana na meni razumljiv način, ki upošteva moje stanje zavesti in ki me spodbudi, da zadeve sam raziščem, angažirano in realno. Pomoč, ki me pusti pri miru in obenem bogatejšega za dragocene uvide in morda celo izkušnje.

 

Koliko učiteljev je vsevednih (omniscient), da lahko tako pomoč nudijo? In koliko ulencev je tako zelo naprednih, da lahko tako pomoč posredujejo?

Hmm.

 

 

ČE tebi (ali pa komur koli drugemu) lahko Učitelj zagotovi tako dajanje pomoči drugim in predvsem, če si tega ti sposoben prejeti in prenesti, potem svaka čast. kapo dol in takoj vprašanje: kdaj se spet vidimo?

lol

 

Če pa ti Učitelj ne more zatotoviti tega oz. če ti nisi pripravljen prejeti in dati naprej takega dragulja, potem se zadeva (iz mojega vidika) razvodeni na nivo prenosa intelektualnega razumevanja (v skaldu z navodili, jasno).

 

No, kot rečeno, odvisno na kaj točno se ti referiraš tle.

 

 

se pa spet strinjam, da ne smeš biti vsiljivec,.... noben ne mara vsiljivcev.

saj tudi psihiatri lahko deloma pomagajo svojim pacientom, pa čeprav imajo enake ali še hujše probleme. včasih nimaš še zadosti poguma, da lahko sam sebi pomagaš.... lažje ti je pomagat nekomu drugemu.

 

to je tako, kot če doktor svojemu pacientu reče, da naj neha kadit, ker je že zelo bolan in mu kajenje samo še slabša stanje. ta doktor ve, da je kajenje zelo škodljivo. in kaj dela doktor zvečer, ko pride domov in ga noben ne vidi. prižge si cigareto.....

 

doktor je dal verodostojen nasvet za svojega pacienta. nehaj kaditi, ker je kajenje smrtno nevarno..... to on 100% ve. vendar sam nima zadosti poguma, da bi nehal kaditi.

 

in potem ta pacient neha kadit in doktor vidi, kako se mu naglo izboljšuje zdravstveno stanje. doktor postane tudi sam inspiriran in si reče, od danes naprej pa tudi sam neham kadit.

 

dal sem en banalen primer, ampak tako si jaz to predstavljam.

 

Ja, ta primer je dober primer, in se strinjam s teboj.

 

 

jaz vem, da nekatere moje aktivnosti niso dobre, v to sem 100% prepričan, ker vidim, da si delam slabo. jaz vseeno lahko nekomu svetujem in rečem, ti veš, moj nasvet je, da tega ne počneš..... čeprav sam še ne delujem popolno v skadu s svojimi navodili, vseeno lahko dajem nek dober nasvet. morda ko sam vidim enega svojega prijatelja, kako mu je moj nasvet pomagal,.... morda še sam postanem inspiriran, zberem pogum in prekinem s to svojo neprimerno aktivnostjo, ki mi naprimer preprečuje duhovni napredek.

 

ne vem, če sem najbolje prikazal svoje mnenje,....

jaz pa menim, da v nekaterih primerih sam sebi pomagaš, če se z drugimi ukvarjaš. sam s tem dobiš pogum, ki ti morda primanjkuje. da bi šel pa iz svoje preračunljivosti načrtno spreminjat nekoga, to se mi pa ne zdi dopustno in se popolnoma strinjam s tabo.

 

Ja, ok. te razumem.

 

 

glej, napisal ti bom svoje mnenje o tem.....

 

Yes, se strinjam v bistvu z vsem kar si tle o denarju napisal.

 

Bi edino to dodal, glede na to, da da sam za veliko večino mojih seminarjev in tečajev zaračunavam:

znanje, izkušnje, duhovno znanje in izkušnje nima cene oz. je neprecenljivo. Kako lahko recimo ocenim izkušnjo absolutne zavesti na neki delavnici? Ni šans.

Ali pa, kolk je vredno to, da se recimo alkoholik s pomočjo terapije končno izvleče iz začaranega kroga samodestruktivnosti in končno zaživi bolj srečno?

Ni denarja, ki bi to odtehtala.

 

Zato jst na dlavnicah zaračunavam svoj čas, najem prostora in ostale logistično-materialne stroške, to je vse.

 

Ma to je totalno off topic...

 

 

hvala ti za tvoj čas, JD.

 

lp

 

e.

[Audente]

če ne veš, kakšen je filing šilčka v riti...

eksplicitno ne morš zaznat ta pravga filinga...

 

da ti ga vtaknem, pa trikrat okol zasučem...

se boš pa ukvarjal z menoj...

 

spiš pa sanjaš.....

 

 

 

[kapica]

Drugače si jzt najbolj pomembne stvari zapišem s kemikom na zid v sobi.

pa so ti te stvari, ki so ble v tistem trenutku, ko si jih zapisoval pomembne, se pomembne?

 

Jaz ne vem če je to nova teorija. Vendar sem tudi jaz mnenja, da smo mi svet. In svet brez nas bi bil puščava...zapuščen in od boga pozabljen kraj Tako smo res mi tisti ki se trudimo biti eno, čeprav v svojem egoizmu in oholosti nikoli ne bomo.. Se pa, če seveda želimo, drug od drugega kaj naučimo, kljub temu, da se ukvarjamo ali pa ne drug z drugim. Nekako ne moremo imeti nenehno zaprte oči in biti sami s sabo. Več ali manj moramo imeti široko odprte.

svet brez nas bi bil puscava?

mozno..., nevem... k si ne dovolim trdit, kaj bi bil svet brez nas, lahko pa trdim, kaj ne bi bil! vsekakor, svet brez nas, neb imel prevec CO2 v ozracju, in s tem neb prhajalo, do zakisanosti oceaonov, neb blo prevec radioaktivnih sevanj, neb blo tolk betona vsepovsod... brez nas bi bil od boga pozabljen kraj? pa si res misls, da smo tako ZELO pomembni?

 

se pa strinjam, da smo mi svet! kjer, je vsak zase sam seb svoj svet...

 

 

Kaj si vi mislite o ukvarjanju z drugimi in o spreminjanju drugih?

ce mi neki ni "vsec" poskusam to spremenit, ce tega "ne morm" pa spremenim svoj odnos do tega...

 

po moje se VSI ves cas gibamo v nekem polju ugajan/neugajan, sprejmanj/zavrnitev, ugodja/trpljenja...

pa VSI se imam pravico izrazat: to mi je vsec, to mi ni itd...

nimamo pa nbene pravice, ne vem..., npr.: obsojat drugega, k pocne neki kr meni/tebi ni vsec; zahtevat, nj naredi tisti kr men/teb pase, itd..., kar pa nikakor ne pomen, da lahk on pocne neki kr men/teb ni vsec, ti mors pa to prenasat... in clovk lahk to prenasa, lahk odide, lahk se postavlja na trepalnice... lahk... lahk... ma bilokaj lahk, sej je se kup drugih odzivov, izbira je pa odvisna od vsakega posameznika...no, pa kolkr sem preletela to temo, ste o tem ze tko pisali... sam sprement (ce ze spreminjamo druge) pa namerno ne mormo nikogar nic dalj, kot toliko kolikor nam ta oseba sama dovoli!

 

Bom probal na kratko razložiti svoje poglede:

če torej govoriva o spreminjanju drugih in o pomoči drugim IN če vzameva to pomoč kot iskren poskus pomoči, ne pa kot beg pred soočanjem s svojimi frkicami ali pa kot vsiljevanje kao absolutih resnice drugim, potem sem mnenja, da lahko drugim prav zares pomagaš le, če imaš sam svoje lastne izkušnje glede tistega, kar probaš dat drugim.

izkusnje to itk... sam tudi ce imata 2 ludeka popolnoma enako izkusnjo, ni nujn, da bo en drugemu lahko pomagu, ker lahko en to izkusnjo popolnoma drugac dozivlja kt drug...

in po moje se vseen lahko prav zares nekdo nekomu pomaga, le ko je ta oseba, kateri se pomaga SAMA pri seb razcistila, da je zares pripravljena sprejet pomoc! in "da pride", s cistim iskrenim namenom, da se ji pomaga...

[E.C.]

ce mi neki ni "vsec" poskusam to spremenit, ce tega "ne morm" pa spremenim svoj odnos do tega...

 

po moje se VSI ves cas gibamo v nekem polju ugajan/neugajan, sprejmanj/zavrnitev, ugodja/trpljenja...

pa VSI se imam pravico izrazat: to mi je vsec, to mi ni itd...

nimamo pa nbene pravice, ne vem..., npr.: obsojat drugega, k pocne neki kr meni/tebi ni vsec; zahtevat, nj naredi tisti kr men/teb pase, itd..., kar pa nikakor ne pomen, da lahk on pocne neki kr men/teb ni vsec, ti mors pa to prenasat... in clovk lahk to prenasa, lahk odide, lahk se postavlja na trepalnice... lahk... lahk... ma bilokaj lahk, sej je se kup drugih odzivov, izbira je pa odvisna od vsakega posameznika... sam sprement (ce ze spreminjamo druge) pa namerno ne mormo nikogar nic dalj, kot toliko kolikor nam ta oseba sama dovoli!

 

Yes, se popolnoma strinjam.

 

izkusnje to itk... sam tudi ce imata 2 ludeka popolnoma enako izkusnjo, ni nujn, da bo en drugemu lahko pomagu, ker lahko en to izkusnjo popolnoma drugac dozivlja kt drug...

in po moje se vseen lahko prav zares nekdo nekomu pomaga, le ko je ta oseba, kateri se pomaga SAMA pri seb razcistila, da je zares pripravljena sprejet pomoc! in "da pride", s cistim iskrenim namenom, da se ji pomaga...

Ja, tudi s tem se strinjam.

 

Dejansko je pomoč drugim izredno kompleksna zadeva in kar tako neki na hitro in na približno se ne doseže prav nič trajnega.

 

[kapica]

delco svetlobe (fotoni) se drugače obnašajo če se njihov prehod skozi odprtino v zidu opazuje in meri, kot če se jih ne opazuje.Kako to?

koncno...

z opazovanjem, merjenjem, analiziranjem... itd... emmm "zamrznemo/omejimo" snov v tistem stanju..., zato, se drugac obnasa!

joj, sam ce to prenesem..., pa tko vsi drug drugega neprestano nekak spreminjamo... zavestno al pa nezavestno...

 

fajn temo si odpru