Ukvarjanje z drugimi

[E.C.]

Ojla butl,

 

 

Sem prebral vse, mal pretresljiva zgodba, verjemi pa, da obstajajo še bolj pretresljive.

Začnejo se šele tam, kjer se tvoja izboljšuje (za mamo).

 

Ampak pustimo to...

 

No sedaj pa še vprašanja? Kako priti do sina? Kako vzpostaviti komunikacijo? Kako mu pomagati? Kako ga odvrniti od droge? Kako se prebiti skozi silno zidovje njegovih bolečin, travm, do njegovega srca? Kako vzpostaviti odnos z njim, mislm, topel, zaupljiv, spoštljiv, ljubeč? Kako otroka spremeniti iz trpečega, razbolenega, ranjenega, brez samopodobe, brez vizije, brez načrtov v samostojnega, zadovoljnega, samozavestnega, zdravega človeka? Ja, spremeniti, ker sam ne zna, ne zmore, ne poskuša izstopiti iz poti v pogubo.

 

Iz čisto psihoterapevtskega vidika (iz izkušenj pri delu s klienti) bom kar kratek:

ni šans, dokler si fant sam ne spomaga.

 

In v takih primerih je to izredno težko za realizirat.

 

Spreminjat ga ni možno. Še če bi se sam namenoma spravil spreminjat, bi bilo to zelo težko.

 

to je to.

 

lp

 

e.

[Antoninus]

Hmm.

 

Odvisno katero verzijo prevoda Gite bereš...

 

Od Vaishnav (prevod Prabhupade) Gita imakar dosti za povedat o svobodni volji.

Se sicer tudi referira na druge spise, ma je zadeva kar jasno opredeljena.

 

Ne bi si upal niti parafrazirat tle, ma se pa spomnim, da je navedeno, da imamo relativno svobodo.

 

lp

 

e.

Pri podajanju resnic je nabolj privlačno prav to, da jih je toliko med katerimi lahko izbiraš.

Ja, vaishnava mi je rekel, da je svobodna volja, swami bo rekel, da je ni, ti pa, da je relativno svobodna, pa ziher se bo še kaj našlo.

[Janardan]

Pri podajanju resnic je nabolj privlačno prav to, da jih je toliko med katerimi lahko izbiraš.

Ja, vaishnava mi je rekel, da je svobodna volja, swami bo rekel, da je ni, ti pa, da je relativno svobodna, pa ziher se bo še kaj našlo.

 

komu zdaj verjeti? verjameš tistemu, za katerega misliš, da ti bo dal najbolj verodostojen odgovor. torej verjameš tistemu, ki mu najbolje zaupaš....

 

se pa strinjam z E.C., naša svobodna volja je relativna.

 

čeprav čisti Vajšnava ti lahko tudi reče, da za njega svobodna volja ne obstaja. ampak to je že realizacija. on služi svojemu objektu čaščenja, Sri Krišni..... vse dela za Njegovo zadovoljstvo.

[E.C.]

čeprav čisti Vajšnava ti lahko tudi reče, da za njega svobodna volja ne obstaja. ampak to je že realizacija. on služi svojemu objektu čaščenja, Sri Krišni..... vse dela za Njegovo zadovoljstvo.

Ja, to je visoka realizacija, po mojem mnenju.

 

 

za nas navadne loleke pa dejansko velja, da jo imamo.

 

Saj lahko preverimo, a ne:

 

lahko sedaj vstanem in grem od te kište stran na balkon?

Yes.

 

Lahko sedaj v svojem umu pomislim na belega konja?

Yes.

 

Lahko nato v svojem umu pomilslim na črnega konja?

Yes.

 

Lahko spremenim svoj odnos do naslinežev in do vsiljivcev?

Težje, ampak Yes.

 

Lahko postavim nov vrt? Oziroma, ga obdelam?

Yes.

 

Lahko menjam svoja čustvena stanja?

Yes, praivlomva z malo vaje, ampak Yes.

 

Lahko sam, brez pomoči od "zgoraj" ustvarim življenje?

Ne.

 

Lahk takoj sedaj spremenim svoje telo v žensko?

ne, halo.

 

Lahko izpolnem vse želje komur koli?

Ne.

 

Moj zajljuček: naša svobodna volja je relativna, ne pa absolutna.

Obstaja, ni pa popolna, kot vidimo v zg. primerih.

 

tako je moje mnenje, pls.

 

lp

e.

[Janardan]

Ja, to je visoka realizacija, po mojem mnenju.

za nas navadne loleke pa dejansko velja, da jo imamo.

 

Saj lahko preverimo, a ne:

 

lahko sedaj vstanem in grem od te kište stran na balkon?

Yes.

 

Lahko sedaj v svojem umu pomislim na belega konja?

Yes.

 

Lahko nato v svojem umu pomilslim na črnega konja?

Yes.

 

Lahko spremenim svoj odnos do naslinežev in do vsiljivcev?

Težje, ampak Yes.

 

Lahko postavim nov vrt? Oziroma, ga obdelam?

Yes.

 

Lahko menjam svoja čustvena stanja?

Yes, praivlomva z malo vaje, ampak Yes.

 

Lahko sam, brez pomoči od "zgoraj" ustvarim življenje?

Ne.

 

Lahk takoj sedaj spremenim svoje telo v žensko?

ne, halo.

 

Lahko izpolnem vse želje komur koli?

Ne.

 

Moj zajljuček: naša svobodna volja je relativna, ne pa absolutna.

Obstaja, ni pa popolna, kot vidimo v zg. primerih.

 

tako je moje mnenje, pls.

 

lp

e.

 

zelo dobro prikazano.

 

[E.C.]

Pri podajanju resnic je nabolj privlačno prav to, da jih je toliko med katerimi lahko izbiraš.

 

LOL

 

Ja, meni je to čisto ok.

Tko je za vsakega nekaj in tudi to je zelo ok.

 

Vsak po svoje.

 

Ja, vaishnava mi je rekel, da je svobodna volja, swami bo rekel, da je ni, ti pa, da je relativno svobodna, pa ziher se bo še kaj našlo.

 

no, moja osebna preferenca tle bi bila poslušanje vaishnave (če je ta res pravi in čisti bhakta, seveda).

 

Še bolje pa bi bilo, da si sam vzameš čas in zadevo, na podlagi svojih izkušenj, totalno v nulo raziščeš...

 

lep pozdrav

e.

[ardent]

Ojla butl,

Sem prebral vse, mal pretresljiva zgodba, verjemi pa, da obstajajo še bolj pretresljive.

Začnejo se šele tam, kjer se tvoja izboljšuje (za mamo).

 

Ampak pustimo to...

Iz čisto psihoterapevtskega vidika (iz izkušenj pri delu s klienti) bom kar kratek:

ni šans, dokler si fant sam ne spomaga.

 

In v takih primerih je to izredno težko za realizirat.

 

Spreminjat ga ni možno. Še če bi se sam namenoma spravil spreminjat, bi bilo to zelo težko.

 

to je to.

 

lp

 

e.

 

V primerih, ko ni posluha za otroka, ni variante, da bi se ta dva zbližala; poznam kr nekaj primerov, ko otrok živi v lastnem spoznavanju sveta okoli sebe in s tem svoje življenje počasi prilagaja tem spoznanjem, v katerih pa ni tistega, kateri je najnujnejši; in, v odsotnosti tega, ne pomagajo materialne stvari, kajti škoda je narejena in je prevelika, da bi se je dalo popravit, takšna je realna slika in dejstvo je, da v adolescentni dobi ta, na nek način samsebi največja opora, ta otrok, ki je na pol odrasel, prav zares ne vidi vloge vedno oddaljenega starša v svojem novem svetu, katerega je spoznal in se z njim identificiral...

Žalostno pri tem je, da je zapadel v takšne skrajnosti, vendar je tisti, ki se uči, ki je obenem samouk, najbolj ranljiv in s tem dovzeten za vse in prav zares vse, vendar ni prikrajšan za izbiro, kajti vse, kar v dobi spoznavanja vsrka vase, je niz, iz katerega izbere sebi najsprejemljivešo varianto; čemu pa takšna skrajnost, to je pa ena druga tema in vsebuje precej dejavnikov, vsi pa so zunanjega karakterja, torej, če prištejemo labilnost, katera je prisotna skupaj z naivnostjo, ni težko predvideti tudi takšno skrajnost - vendar vedno ni tako, kajti poznam primere, kjer so iz takšne zgodbe izhajali kot zmagovalci, zakaj magovalci? Ker so oblikovali neko mišljenje, v tem svojem spoznavnem obdobju in sebe postavili v vlogo osebnosti, ki se zaveda svoje lastne pomembnosti v razvoju le te in s tem niso podlegli najlažjemu načinu in tudi najslabšemu, ta pa je, da se identificira z zgubo in destruktivno deluje naspram samega sebe, s tem pa pokaže, vsaj v tem primeru, svojemu staršu nase in s svojim izginjanjem kot osebnost, obtožuje z dejanjem, kajti v resnici niti več ne potrebuje starša, tko, da je patetika edino, kar je tu razvidno...

 

Morda in verjetno je rešitev, vendar ne s strani tega starša, razen v primeru, da ta, o katerem govorimo, dobi 100% občutek, da je kljub sedanjem trudu s strani starša on in le on tisti, ki se odloča, sicer pa ni šans - saj v resnici se tudi res sam odloča, drugače se niti v tej zgodbi ne bi pojavil...

 

Edini način je, vsaj po moje, da ga odvrne od njegove družbe, za kar pa nima dovolj kreditibilnosti, vendar je možno, počasi vzpostaviti stik brez prisile, brez očitkov, kajti ti so lohk upravičeno vzajemni; morda nekam odpotovati, v glavnem zamenjat okolje za nekaj časa, pokazat se v pravi starševski luči, vendar kot prijatelj, starš je že preteklost, tako se počasi lohk vzpostavi kontakt in vemo tudi, da družbe po sili prilike niti ni težko zapustiti, če najdemo pravo alternativo - kaj od tega bo izbrano je pa odvisno, kako bo mati tokrat opravila svoje delo, hudičevo težko, vendar po dolžnosti, bi rekel...hmmm...

 

Ok, to je sam moje mišljenje, kakor radi tule rečemo in lohk je tud kakšna druga varianta, vendar je jaz ne vidim glih, no...

[Matjaž Bogdan]

Hojla spet vsem

 

 

No sedaj pa še vprašanja? Kako priti do sina? Kako vzpostaviti komunikacijo? Kako mu pomagati? Kako ga odvrniti od droge? Kako se prebiti skozi silno zidovje njegovih bolečin, travm, do njegovega srca? Kako vzpostaviti odnos z njim, mislm, topel, zaupljiv, spoštljiv, ljubeč? Kako otroka spremeniti iz trpečega, razbolenega, ranjenega, brez samopodobe, brez vizije, brez načrtov v samostojnega, zadovoljnega, samozavestnega, zdravega človeka? Ja, spremeniti, ker sam ne zna, ne zmore, ne poskuša izstopiti iz poti v pogubo.

 

Se vam iskreno zahvaljujem za nasvete že vnaprej, ker vem, da bojo življenski, realni in da jih bo obilo.

 

Hvala.

 

butl

 

 

Moje skromno mnenje je takole- z popolnim razumevanjem in sprejemanjem, z odprtim srcem in dušo, z iskreno neomajno ljubeznijo , brez iskanja -spreminjanja miselnih struktur v sinovem umu se sčasoma lahko vzpostavi komunikacija . Pa seveda z neomajno vero v tisto kar daja in čuti mama. Včasih se dve zelo oddaljeni poti prekrižata in se najdeta v eno, ko noben zemljevid ne kaža tega ...

Kakor sem dojel - tukaj gor/ po pisanju sodeč / vsi verjamemo v kreativno vizualizacijo ...??!!

En pregovor pravi, da dobra beseda lepo mesto najde, mislim, da je z namenom prav tako..s časoma -zihr ...koruza pa puška- osebno ne verjamem v to ...oziroma nisem pristaš tega ...najlaže je reči- nemogoče ali pa bo že kot bo...seveda bo - kot je namenjeno , vendar je ta namen tudi v nas in če ga oddajamo tako dovolj močno , bo tudi sprejem temu ustrezen..morda ne takoj..bo pa...veliko veliko ljubezni je potrebno ...pa še tisto o čemer sem na začetku napisal.

[E.C.]

Moje skromno mnenje je takole- z popolnim razumevanjem in sprejemanjem, z odprtim srcem in dušo, z iskreno neomajno ljubeznijo , brez iskanja -spreminjanja miselnih struktur v sinovem umu se sčasoma lahko vzpostavi komunikacija . Pa seveda z neomajno vero v tisto kar daja in čuti mama. Včasih se dve zelo oddaljeni poti prekrižata in se najdeta v eno, ko noben zemljevid ne kaža tega ...

 

:palec:

very good!

 

[butl]

Hojla vsem

 

Najprej hvala za odgovore.

 

Moram se opravičiti, ker prej nisem povedal vsega. Namreč, ta zgodba že ima epilog. Pravzaprav, se dogaja. Fant se ne drogira več, pred pol leta je prenehal kaditi, hodi v službo, ima plane in vizije, pogled na življenje in prihodnost je drugačen, optimističen, komunikacija med njim in mamo se je bistveno popravila...pa tko.

 

Kako se je to zgodilo? Kot je povedala Lia /se vidi, da je mama/, s pomočjo molitve in čudeža. Ta čudež je pa čudovito opisal Matjaž Bogdan. Brezpogojna ljubezen in sprejemanje sina, zaupanje vase in v božjo pomoč ter neskončna potrpežljivost. To zmore le mama, no ja, in oče.

 

Zato, E.C., nikoli ne reci mami, da ne more storiti ničesar več.

Ardent, starš ostane starš vedno.

 

Hvala

[kapica]

Hojla spet vsem

 

Vidm, da obvladate tole temo u nulo, do razsvetljenja, zdej bi vas pa lepo prosu, da mi pomagate, kako vsa ta spoznanja in znanja spraviti v konkretno življenje.

 

Zakaj sploh gre?

 

Recimo, a ne, hipotetično, pravzaprav, ni hipotetično ampak zaokroženo v en primer /ker so si primeri dokaj podobni z različnimi niansami, sem izbral ne najbolj tipičnega/.

 

Nazaj k mami. Začela je iskati znanje, razumevanje, ključe, pomoč, razodetja, spoznanja...na razne načine. In jih je našla, dojela in jih živi.

 

No sedaj pa še vprašanja? Kako priti do sina? Kako vzpostaviti komunikacijo? Kako mu pomagati? Kako ga odvrniti od droge? Kako se prebiti skozi silno zidovje njegovih bolečin, travm, do njegovega srca? Kako vzpostaviti odnos z njim, mislm, topel, zaupljiv, spoštljiv, ljubeč? Kako otroka spremeniti iz trpečega, razbolenega, ranjenega, brez samopodobe, brez vizije, brez načrtov v samostojnega, zadovoljnega, samozavestnega, zdravega človeka? Ja, spremeniti, ker sam ne zna, ne zmore, ne poskuša izstopiti iz poti v pogubo.

hehehe butl..., si napisal, kako vsa spoznajna in znanja spravit v konkretno zivljenje?

verjetno lih iz samega konkretnega zivljenja izvirajo spoznanja in zanja...

 

lep primer si dal..., in ja podobnih je se pa se tko, da je ze to nek ""dokaz"", da smo MED DRUGIM tud drug drugemu "ucitleji" (pa ceprav z "negativnimi" zgledi)

 

si bom tud dovolila, tole mal analizirat...,

 

oce je oce..., je naredu kr je..., in pustu "posledice" in kup vprasanj.

mama..., pises, da je najprej "cist mim" vzgajala sina, dobila, kr je iskala in nato je se nasla iskano (razen sina...)

glede na-to, da si omenil, da si je nasla znanje, razumevanje itd..., da je to dojela in da to zivi... si preprican, da to "drzi"? ker, ce se zdaj obremenjuje z vsemi vprasanji v zadnjem odstavku.... uf...., MAMA mu je! in ravno ta oseba, glede na-to, da zdaj kot pravis ZIVI neka spoznanja, bi naj najbolj vedla kako vzpostaviti komunikacijo z lastnim sinom in kako pridt do njega (in ce je v primeru, vmes po ocetu, zdej na njegovem "mestu" kdo drug; bo pa se "toliko tezje" prisla do njega...)! Uglavnem pa naj oprosti sama sebi, ceprav vem, da je to neki "najtezjega"! zakaj? mogoc za vzgojo, kakrsno mu je nudila... oprosti se sprijazni in sprejme!!! sina tocno taksnega kot je! in sebe! Edino, kar lahko ZDAJ v tem trenutku zanj naredi je po moje to (podobno mnenje kt od Matjaza Bogdan )..., da mu da VEDET, da ima zanj "prostor" (posebi, ce ima zdaj ta mama, kksna tipcka, kot sem ze prej omenila, ker sin (kljub temu, da je to drugac samoumevno), rabi tud VEDET, da se ima vseeno "mesto" pri njej) in, da mu da VEDET, da ga ne obsoja, ker ne zivi po njenih pricakovanjih, (ze zgleda od malega ne), in, da mu je NE GLEDE na vse VEDNO KADARKOLI pripravljena PRISLUHNIT in POMAGAT... brez raznih pridg, OCITKOV in OBSODB... le z razumevanjem in LJUBEZNIJO...

sin..., napisal, si (citiram): da ga je potrebno spremenit, ker sam ne zna, ne zmore, ne poskuša izstopiti iz poti v pogubo.

hmmm... TAKOJ, ko bo resnicno (po)skusal, bo tudi znal in zmogel! verjem...

v primeru pa da ne bo..., pa ni to nikakrsna "poguba", razen mogoc "potrata casa" pa se to ne...., ker, ce se ne vidi v tem 0 pozitivnega bo, no je ze, s to potjo po kateri stopa kreiral vzgled za sebe in za druge...

 

se opravicujem, ce se tole bere "hladno"... ampak namerno nisem hotela zraven custev mesat... tko, da ja... to je z moje "razsvetljene in oh in sploh" strani to...

 

velik dobrega...

 

Moram se opravičiti, ker prej nisem povedal vsega. Namreč, ta zgodba že ima epilog. Pravzaprav, se dogaja. Fant se ne drogira več, pred pol leta je prenehal kaditi, hodi v službo, ima plane in vizije, pogled na življenje in prihodnost je drugačen, optimističen, komunikacija med njim in mamo se je bistveno popravila...pa tko.

aja... no ql... me resnicno veseli!!!! se naprej tko

[ardent]

Ja, kaj pa je starš drugega kot brezpogojna ljubezen? In, ja, seveda, starš ostane vedno starš...

Pol pa povej to tistim otrokom, ki so zapostavljeni in zlorabljani s strani takega starša - vedno starša, kaj meniš?

Primer, katerega si opisal nima nobene veze s čudeži, kako lohk ti nekoga, katerega nekdo zapostavlja, ko mu je najpotrebnejši, kako lahko potem kasneje, ko se sam odloči za to, pristopi in reče, da on je pa starš in bo vedno starš...

Dej nehi, no, čudež je le ta, da se zna zgodit, da se stare zadeve uravnavajo, čigava brezpogojna ljubezen pa tu prevlada? čigava je večja? Srarš je vedno starš in otrok je vedno njegov otrok - čudežno se je pojavil, oziroma prebudil starš in dejal: " ti si moj sin " , jaz ti želim pomagat, da se rešiš težav...jajajaja, a to je pa ziher pozabil povedat, da je največji krivac za njegove težave, tega pa ne...dej nehi, no s takimi...

 

Je pa lepo povedano, da je brezpogojna ljubezen potrebna in zmožna marsičesa, vendar ta ni pridobljena preko stikala on - off...

 

Kva ta stari sploh hočjo od otroka potem, ko si sam ustvari življenje in od tistih, ki nimajo te sreče in se znajdejo v težavah, kaj poskušajo doseči s svojim vsiljevanjem sebe in svoje pomoči pa ljubezne, če je niso bili zmožni dajati, ko je bilo to potrebno - tekom samega razvoja...jebeš take in podobne starše - izjeme so izvzete, tiste, katerim je vzajemno uspelo, ostali pa...tko, kot sem rekel...wtf...

[kapica]

Se oproščam Unis. A ni tale forum tak zlo dober "ego tester".

 

Poglej.Obnašam se kot rit in tak odziv naj tudi dobim.Edino pravilno in edino kar se mi pritiče.Ali pa ignoranca.

Če se pa ti obnašaš kot rit, nevem zakaj bi izkoriščal svoje blesavosti v imenu "nisem mislil resno, samo testiram ego".

Nobeden se noče pogovarjat z unisom, nnka unis ne.Še najmanj se pa noče unis menit sam sz sabo, saj je popoloma nemogoče.Le kako lahko izmenjuješ mnenja, če nekdo nonstop podjebava, misli, da ima prav in sploh ne posluša?Ne moreš.In veš kaj je moj problem?Te resnično zanima?Veš kaj je tisto, kar meni pod nosom smrdi? (lasten prst, ki je bil prej iskal šilček, ane lia, em..)

Oblečene imamo kalupe starejših ljudi, zavzemamo prostor z imenitnimi oblekami in dostojnimi izrazi na obrazu, v notranjosti se pa skriva pofukano malo razvajeno dete.

Problem v vsem tem je, da se menimo o velikokrat abstraktnih pojmih, kjer je veliko manevrirnega prostora za dodajanje lastnih kamenčkov v celotno sliko.Zmešnjave.

Vsak vleče na svoj konec in vsak kriči v vrtcu, da je njegova slika iz makaronov najboljša.

Preklete male riti.

hehehe... (po)miri se ti mala rit...

in cist mozno se je menit sam s sabo! po en stran se najboljs... in prov pase...

[ardent]

Hojla vsem

 

Najprej hvala za odgovore.

 

Moram se opravičiti, ker prej nisem povedal vsega. Namreč, ta zgodba že ima epilog. Pravzaprav, se dogaja. Fant se ne drogira več, pred pol leta je prenehal kaditi, hodi v službo, ima plane in vizije, pogled na življenje in prihodnost je drugačen, optimističen, komunikacija med njim in mamo se je bistveno popravila...pa tko.

 

Kako se je to zgodilo? Kot je povedala Lia /se vidi, da je mama/, s pomočjo molitve in čudeža. Ta čudež je pa čudovito opisal Matjaž Bogdan. Brezpogojna ljubezen in sprejemanje sina, zaupanje vase in v božjo pomoč ter neskončna potrpežljivost. To zmore le mama, no ja, in oče.

Zato, E.C., nikoli ne reci mami, da ne more storiti ničesar več.

Ardent, starš ostane starš vedno.

 

Hvala

 

 

Ej, moram še tole povedat v zvezi z rdeče podčtrtanim: to zmore le mama, je napisano, bo že držalo, da to le ona zmore, sam je pa hudičevo dolgo rabila, da je do tega spoznanja prišla pa še to ne po svojem prepričanju...

[kapica]

Ej, moram še tole povedat v zvezi z rdeče podčtrtanim: to zmore le mama, je napisano, bo že držalo, da to le ona zmore, sam je pa hudičevo dolgo rabila, da je do tega spoznanja prišla pa še to ne po svojem prepričanju...

kaj je pa nevem 100 cloveskih let proti "vecnosti"??? nc dolg...

[E.C.]

Zato, E.C., nikoli ne reci mami, da ne more storiti ničesar več.

 

???

 

Sem to dejal?

 

Vsek, kar sem dejal je, da tega fanta (ali pa kogar koli drugega) ni mogoče spreminjati in da lahko napreduje, ko si sam spomaga (z zunanjo pomočjo) oz. ko je sam pripravljen opusitit svoje odvisnosti.

 

 

lp

e.

[ardent]

kaj je pa nevem 100 cloveskih let proti "vecnosti"??? nc dolg...

 

Ja, je pa zato v večnosti preveč takoh 100 človeških let in za marsikaterimi " spoznanji" starševske skrbi se skriva zgodba, proti večnosti sicer kratka, v človekovem lajfu pa veliko predolga

[butl]

Ej, moram še tole povedat v zvezi z rdeče podčtrtanim: to zmore le mama, je napisano, bo že držalo, da to le ona zmore, sam je pa hudičevo dolgo rabila, da je do tega spoznanja prišla pa še to ne po svojem prepričanju...

 

Ti še nisi starš, a ne.

 

[ardent]

Ti še nisi starš, a ne.

 

 

 

Tko, kt si zdajle poletel na Luno, je pa vprašljiva tvoja vrnitev...

Rajši vse preberi še enkrat in potem povej, tko hipotetično, v kolikšni meri je zate starš tisti, ki recimo zlorablja otroka, ga pretepa, zanemarja, celo ubije ali kr nekje pusti....na to odgovori sam sebi, pol pa tule na glas zavpij, da je takšen starš vreden biti starš, reci ali priznaj zmoto, ker o teh govorimo, ne o starših, ki so starši in ona, k si jo opisal ravno tako ni, lohk je, vendar po sinovem sprejetju njenega starševstva in ne zaradi njene razsvetljene butice s strani drugih, k morda res niso starši....

Lohk ti povem, kaj je pravo starševstvo, če že hočeš in v njem ni niti sledu kakršnegakoli odstopanja od tega - ti pa tle o nekih naknadnih spoznanjih starša, da je starš, jaooooo, dej nehi rajš...postav se na pravo stran, pust to...

[Silvija]

Je ukvarjanje z drugimi smiselno? Hm... če bi se le lahko manj ozirala na mnenje drugih ljudi, ker to je nesmiselno. Ampak vzgoja, pa mal značaj ... No dobro, to je pač nekaj, kar se moram še naučit...

 

Po moje se z drugimi ni treba ukvarjat v smislu, da obravnavaš njihovo življenje, jim deliš nasvete, si pameten namesto njih in veš celo več kot oni sami... Ampak...lepo je komu prisluhnit, če te poišče, rabi pomoč... Lepo je, da spoznavam pozitivne ljudi, ki mi vračajo vero v ljudi...

 

Vloga staršev (sem mama)... Po moje nič ne moreš naredit namesto otroka. Lahko si tu, lahko mu daš vedet, da boš razprl roke, če bo potreboval objem... Drugače pa... Mislim, da otroci izgrajujejo svojo osebnost skozi izkušnje. Nekateri skozi lažje, nekateri skoz zelo težke.

 

Pred kratkim sem bila na predstavitvi knjige Zlatka Blažiča Zgodovina moje heroinske odvisnosti. Pravi, da so bili starši ljubeči se, ljubeči do njega, on pa odličen učenec, športnik... Dokler se ni SAM ODLOČIL, da se želi rešiti odvisnosti, pravi, je imel izvrstno izgrajene mehanizme, ki so zavračali vsak očitek, trkanje na vest, poskus pomoči staršev, prijateljev (naj mi Zlatko oprosti, če se nisem natančno izrazila). Ampak poanta je: še tako ljubeči starši, še tako odločni za pomoč...lahko pomagajo šele, ko otrok poišče pomoč sam.

 

Bodite lepo in naj čim bolje poteka "ukvarjanje nas z nami samimi"...v smislu izgrajevanja v boljše ljudi.

[ardent]

Je ukvarjanje z drugimi smiselno? Hm... če bi se le lahko manj ozirala na mnenje drugih ljudi, ker to je nesmiselno. Ampak vzgoja, pa mal značaj ... No dobro, to je pač nekaj, kar se moram še naučit...

 

Po moje se z drugimi ni treba ukvarjat v smislu, da obravnavaš njihovo življenje, jim deliš nasvete, si pameten namesto njih in veš celo več kot oni sami... Ampak...lepo je komu prisluhnit, če te poišče, rabi pomoč... Lepo je, da spoznavam pozitivne ljudi, ki mi vračajo vero v ljudi...

 

Vloga staršev (sem mama)... Po moje nič ne moreš naredit namesto otroka. Lahko si tu, lahko mu daš vedet, da boš razprl roke, če bo potreboval objem... Drugače pa... Mislim, da otroci izgrajujejo svojo osebnost skozi izkušnje. Nekateri skozi lažje, nekateri skoz zelo težke.

 

Pred kratkim sem bila na predstavitvi knjige Zlatka Blažiča Zgodovina moje heroinske odvisnosti. Pravi, da so bili starši ljubeči se, ljubeči do njega, on pa odličen učenec, športnik... Dokler se ni SAM ODLOČIL, da se želi rešiti odvisnosti, pravi, je imel izvrstno izgrajene mehanizme, ki so zavračali vsak očitek, trkanje na vest, poskus pomoči staršev, prijateljev (naj mi Zlatko oprosti, če se nisem natančno izrazila). Ampak poanta je: še tako ljubeči starši, še tako odločni za pomoč...lahko pomagajo šele, ko otrok poišče pomoč sam.

 

Bodite lepo in naj čim bolje poteka "ukvarjanje nas z nami samimi"...v smislu izgrajevanja v boljše ljudi.

 

[E.C.]

Dokler se ni SAM ODLOČIL, da se želi rešiti odvisnosti, pravi, je imel izvrstno izgrajene mehanizme, ki so zavračali vsak očitek, trkanje na vest, poskus pomoči staršev, prijateljev (naj mi Zlatko oprosti, če se nisem natančno izrazila). Ampak poanta je: še tako ljubeči starši, še tako odločni za pomoč...lahko pomagajo šele, ko otrok poišče pomoč sam.

 

Amen.

[butl]

Amen.

 

Jah, ne morem bit tiho.

 

Vse to je lepo in prav in strinjam se s tem, da je vsak sam odgovoren za svoje izbire in ja, nikogar ne moreš prisiliti v spremembe, seveda. Ampak tale amen, E.C., je tako ozek in ti, ki se ukvarjaš s pomočjo drugim, imaš še večjo odgovornost, da se te ozkosti zavedaš in jo presegaš vsakič, ko je pred teboj pomoči potreben.

 

V čem je ozkost tvojega "amen"?

 

Ker asociira na nepomembnost ravnanja drugih pri doseganju sprememb izbire, ajd, otroka. Kot bi staršem svetoval "ni pomembno, kaj vi počnete, otrok se bo sam odločil".

 

Pa je pomembno, zelo pomembno je. Ravnanje staršev omogoča otroku lažje odločanje. Omogoča mu večji maneverski prostor, več izbir. Pomembno je, če otroku, ki je v stiski, v dilemi, starši s svojim ravnanjem kažejo, da ga razumejo, da ga spoštujejo, da ga cenijo, da ga imajo radi, da ga sprejemajo, ker se bo lažje odločil. Če mu s svojim ravnanjem nudijo topel dom, toplo gnezdo, ki mu ga prej niso, se bo lažje odločil zanj.

 

Nekdo je napisal, kje pa so bili starši prej. Ja, prej so delali tako kot so znali ali zmogli. Ko ugotovijo, da so delali narobe, so začeli delati drugače. Nikoli ni prepozno za spremembe. In če se spremenijo, če začnejo delovati drugače, boljše, imajo mnogo večje možnosti, da se otrok spremeni, da začne izbirati drugačna vedenja, kot če bi delovali po starem.

 

In reči staršem "Ni šans, dokler si fant sam ne pomaga", je ozkost, ki si je kot terapevt ne bi smel privoščiti, ker staršem enostavno odvzameš odgovornost in možnost, da storijo vse, kar je v njihovi moči.

 

Jebenti, mal sem žalosten.

 

butl

[zerkalo]

Jah, ne morem bit tiho.

 

Vse to je lepo in prav in strinjam se s tem, da je vsak sam odgovoren za svoje izbire in ja, nikogar ne moreš prisiliti v spremembe, seveda. Ampak tale amen, E.C., je tako ozek in ti, ki se ukvarjaš s pomočjo drugim, imaš še večjo odgovornost, da se te ozkosti zavedaš in jo presegaš vsakič, ko je pred teboj pomoči potreben.

 

V čem je ozkost tvojega "amen"?

 

Ker asociira na nepomembnost ravnanja drugih pri doseganju sprememb izbire, ajd, otroka. Kot bi staršem svetoval "ni pomembno, kaj vi počnete, otrok se bo sam odločil".

 

Pa je pomembno, zelo pomembno je. Ravnanje staršev omogoča otroku lažje odločanje. Omogoča mu večji maneverski prostor, več izbir. Pomembno je, če otroku, ki je v stiski, v dilemi, starši s svojim ravnanjem kažejo, da ga razumejo, da ga spoštujejo, da ga cenijo, da ga imajo radi, da ga sprejemajo, ker se bo lažje odločil. Če mu s svojim ravnanjem nudijo topel dom, toplo gnezdo, ki mu ga prej niso, se bo lažje odločil zanj.

 

Nekdo je napisal, kje pa so bili starši prej. Ja, prej so delali tako kot so znali ali zmogli. Ko ugotovijo, da so delali narobe, so začeli delati drugače. Nikoli ni prepozno za spremembe. In če se spremenijo, če začnejo delovati drugače, boljše, imajo mnogo večje možnosti, da se otrok spremeni, da začne izbirati drugačna vedenja, kot če bi delovali po starem.

 

In reči staršem "Ni šans, dokler si fant sam ne pomaga", je ozkost, ki si je kot terapevt ne bi smel privoščiti, ker staršem enostavno odvzameš odgovornost in možnost, da storijo vse, kar je v njihovi moči.

 

Jebenti, mal sem žalosten.

 

butl

 

aleluja!

[ardent]

Emm, ne vem, če ravno želim se še ukvarjati s tem vprašanjem, vendar, oki, še tole: ne moreš biti starš le takrat, ko se ti zazdi, da je potrebno, ker je vedno starš tisti, ki mora stati ob otroku in, v takšnem primeru je vez med njima močna, vsako odstopanje jo pa slabi...

 

Vidim, kaj želiš povedat in imaš prav, vendar v normalnih primerih, kolkor vem, je pa tu govora o staršu, ki ni glih blestel v naklanjanju pozornosti in ostajam na vsem, kar sem rekel...

 

Seveda je starš vedno starš, vendar je otrok tudi vedno otrok svojih staršev, ni pa fora govorit o nekem pravilnem odnosu, ko je ta nestanoviten...

 

Jaz se naj sam znajdem kot otrok, ane, pol, ko bom zabluzil, naj mi pa kao na pomoč priskočijo, zaradi vesti al pa česarkoli...ali, recimo, naj se kot otrok sam znajdem, si ustvarim lajf, pol pa naj starši se spomnijo, da obstajam in se začno delati starše pa nek odnos izsiljevati...ehmm, lohk sam rečem, starš je vedno starš in to lohk priznam, ni pa to pogoj za umetno ustvarjanje nekega odnosa - lohk je, vendar ne pristnega...tko...