Ukvarjanje z drugimi

[Marsa]

ma nehaj, Butl, sej tocn ves, kaj si mislim.

jaz nisem niti mal umirjena recimo... tamal pa je.

moja mama je bla cist umirjena, jaz pa ne.

 

ne, obsojam pa ne, vsaj mislim da ne, ceprav pa znam bit kriticna, ker si "samo sibki ne upajo biti pravicni".

tud tepem ne, sem pa vcas tud kaj kricala.

zdaj pa ne, ker kricanje je nemoc, med drugim, plus da energetsko sam odbijes, nc ne dosezes.

 

~

 

ja, Ebor, sam eni glih to pocnejo - zamenjajo kufer za vecjega pa pol spet vse not zbutajo. je treba vcas kej stran vrzt.

 

a tko, nered je znamenje inteligence pol pravs!

 

ne sej pol smo vzel barvice, tolk da sem lohk mela slabo vest, k se jih tud prtaknila nisem (kar sem skoraj ziher dobila pol tud na pladnju )

[mayan]

Sicer nisem prebral nobenga posta, sam naslov.

Moje mnenje je, da se nikoli ne ukvarjamo z drugimi, vedno s sabo.

Tudi, če mislimo da se ukvarjamo z drugimi, so v bistvu ti drugi samo kot encimi za pospešeno ukvarjanje s sabo.

Toliko z moje strani, lep dan vsem

 

Tako sem jaz tud dolgo mislila. Samo, a ne pomeni to na nek način, da drugi niso resnični? Potem tudi mi nismo.. To pa je že malo težje dojet

[Marsa]

(mi je vsec tvoje razmisljanje - tule, drugje te pac 'ne poznam')

 

*

sploh mi je vsec ta tema, k je taka iskrena, resnicna.

jaz se najvecji kazhin delam pa smeske popam pa ircam (), drugac je pa bl taka *resna*.

[Ebor]

~

 

ja, Ebor, sam eni glih to pocnejo - zamenjajo kufer za vecjega pa pol spet vse not zbutajo. je treba vcas kej stran vrzt.

 

 

ne sej pol smo vzel barvice, tolk da sem lohk mela slabo vest, k se jih tud prtaknila nisem (kar sem skoraj ziher dobila pol tud na pladnju )

 

Marsa me veseli, da se tko dopolnjujemo in ja sigurno je treba tud kej vn vržt, sam je to spet čist odločitev posameznika, težko, ga je prsilt, če ni prepričan, da nečesa ne potrebuje več...

 

Ja sej pravem... mal se znajd.. no pr nm zmeri vzamemo bunde na morje, res je da sem jest zmerm težil, da ne morm več nč v avto spravet in ravno tisto leto, ko sem dosegel "svoje" in smo budne pustili doma, je lilo kot iz škafa in sem dobil servirano, kot ti praviš na pladnu in to srebrnem pladnu... tko, da nikoli ne reci nikoli, kot bi un đejms bond reku u unih filmih od Fleminga... hmm a sem že mimo teme..???

[kapica]

sploh mi je vsec ta tema, k je taka iskrena, resnicna. jaz se najvecji kazhin delam pa smeske popam pa ircam (),

nc "cudnega" za nekoga, k ni niti mal umirjen

[butl]

ma nehaj, Butl, sej tocn ves, kaj si mislim.

jaz nisem niti mal umirjena recimo... tamal pa je.

moja mama je bla cist umirjena, jaz pa ne.

 

ne, obsojam pa ne, vsaj mislim da ne, ceprav pa znam bit kriticna, ker si "samo sibki ne upajo biti pravicni".

tud tepem ne, sem pa vcas tud kaj kricala.

zdaj pa ne, ker kricanje je nemoc, med drugim, plus da energetsko sam odbijes, nc ne dosezes.

 

Mir, blagost, ljubeznivost,... je stanje duše, ne telesa /no tud, na not, na ven pa ne glih/ in se zrcali v pogledu, v glasu. Poznam enga tipa, k bi se ga ustrašu še podnevi, ne samo ponoči. Rogovilež, glas kt iz soda, zmeraj pripravljen za neumnosti, tam kjer on udar, ne raste več trava, nikoli pri miru, otroci se pa lepjo nanj kt muhe na drek. Ker vidijo vanj.

 

Še dva kroga, Marsa, pa bova ugotovila, da ni razlike.

 

 

Ja, maš prou za tist zgoraj.

[Marsa]

Še dva kroga, Marsa, pa bova ugotovila, da ni razlike.

()

 

a tko, rogovilezh (kwa je dobr izraz, sem ga ze cist pozabila, si cist predstavljam modela )....

ja, sej, tko je.

jaz sem tud vcas rogovilezh.

mene tud otroc se kar marajo. vcas me najprej mal chukast gledajo, pol smo pa kompa.

zato k ne lezem vanje, ker se NE ukvarjam z njimi, ce tega sami nocejo. drugac pa so mi vsec otroci. se prec vse zmenmo, ni z vsemi odraslimi tko.

Ja, res vidijo otroc. pol vse vec tega balasta nazaj si dobijo, pa vse manj vidijo, zal... tko notr, kot si rekel.

 

ja sej to je vecX, da se pregovarjas okol kake stvari, pa pravzaprav so mnenja podobna, sam pac drugac si kaj rpedstavljamo itd.

 

 

O kapica! te ze dolg nisem vidla!

[Audente]

Jaz se strinjam z Butlom.

Otrokom je treba biti opora. Taka, da jo uporabijo, ko jo potrebujejo. Kot palica, kadar težko hodimo.

Da se jim pomaga, ko to rabijo. SAmo vprašanje je tudi, kako določit tuki mejo. Kdaj te rabijo in kdaj se jim v bistvu "ukazuje"?

 

In tudi vsako starostno obdobje prinaša svoje težave. Jaz vem, da sva zdaj s hčero prijateljice in da se včasih zgodi, da zdaj ona menei kako tako ven vrže, ko sem jo jaz včasih njej. Pol pa neki hočem biti huda pa si mislim, saj ma po svoje prav

[mayan]

(mi je vsec tvoje razmisljanje - tule, drugje te pac 'ne poznam')

 

*

sploh mi je vsec ta tema, k je taka iskrena, resnicna.

jaz se najvecji kazhin delam pa smeske popam pa ircam (), drugac je pa bl taka *resna*.

 

To si meni napisala? Hvala lepa .

 

Men so tud všeč takšni topici oz. všeč mi je ko so takšne fajne energije in lahko iskreno steče komunikacija. Ko se vidi srček ane. Mi je ful lepo, ko vidim, kako nam je mar in da si želimo biti še boljši

 

Evo, en tut od The Universe: "Oh boy, are you ever going to laugh when you find out you were perfect alll along...

 

 

 

 

[butl]

Jaz se strinjam z Butlom.

Otrokom je treba biti opora. Taka, da jo uporabijo, ko jo potrebujejo. Kot palica, kadar težko hodimo.

Da se jim pomaga, ko to rabijo. SAmo vprašanje je tudi, kako določit tuki mejo. Kdaj te rabijo in kdaj se jim v bistvu "ukazuje"?

 

In tudi vsako starostno obdobje prinaša svoje težave. Jaz vem, da sva zdaj s hčero prijateljice in da se včasih zgodi, da zdaj ona menei kako tako ven vrže, ko sem jo jaz včasih njej. Pol pa neki hočem biti huda pa si mislim, saj ma po svoje prav

 

Rabjo te skoz, Audente, kt enga, na kterga se lahko zanesejo, če to rabjo. In tle nisi ti tista, ki postavlja meje za pomagat, če te rabjo. Oni so tisti, ki pokažejo, da potrebujejo pomoč. Ti jim jo morš dat. Pomoč ne pomeni, da storiš kar želijo, pomoč je včasih tud "ne", pomoč je včasih, da jim poveš, da je to njihova stvar in odgovornost. Pomoč je včasih, da ga pustiš, da ga zaboli, pa če tebe še tko boli in veš, da dela narobe.

 

Kaj misliš s to povezavo med oni rabjo in ukazovanjem? A da mu ukažeš nekaj, ker ti veš da on to rab?

 

[Audente]

Butl.

 

Takole nekako sem mislila. A veš. Včasih otroc pridejo pa kako rečejo ali vprašajo...pol ji pa rečem tko, da je tako in nič drugače...a veš? In potem mogoče izpade mal drugače kot tisto, k samo rabi. Čeprav z leti se skoz bolj kontroliram in všeč mi je , da mi uspeva in da sprejema točno take odločitve, kot jih. Slabe in dobre.

 

[kapica]

O kapica! te ze dolg nisem vidla!

nisi 0 zamudila...

 

je pa nevem... zanimivo..., da clovk vidi sele, ko opazi... pa se takrat ni recen, da res vidi...

in to je "lahk misljeno" tud "na VSE odnose": otrok-stras pa se bilokere druge...

[Izraz]

Welcome to Earth.

Zmernost pri hrani zagotavlja zdravje telesa, zmernost pri ukvarjanju z drugimi pa zdravje duha.

 

Hvala za dobrodošlico.

 

Kar se zmernosti tiče je pa za moja čustva v škorpiji kar težka preizkušnja. No zame.

[E.C.]

Se ti res zdi popolnoma drugačen? A pol ga obsojaš /len, pokvarjen, baraba/ in ga pretepaš, če ne dela po tvojih pričakovanjih? A pol mu ne dovoliš, da bi za svoja dejanja sam nosil posledice in se na ta način učil? A pol ga poskušaš privezat nase in mu ne dovoliš, da bi sfrčal iz gnezda? A pol ga siliš, da dela tko, kot se tebi zdi prav /z jokom, z žrtviranjem, z nagrajevanjem, s podkupovanjem/? A pol se dereš nanj, da naj kar zgine, če ne razmišlja tko kt ti? A pol se ne pogovarjaš z njim, ga ne poslušaš? A pol ga ne spoštuješ? Dost zaenkrat.

 

Če se smem vključit v debato, bi tle neki dodal (iztočnica so tvoje besede, dear butl):

 

ok, vse lepo in prav.

Vzgoja otrok, tista prava, ne preveč trda niti ne preveč mehka, je izrednega pomena.

Tle ni kaj dodati.

 

Bi pa tle izpostavil eno dejstvo, ki se ga še nismo dotaknili:

kako živeti tistim, ki so imeli tako ali pa podobno vzgojo, kot opisuje butl zgoraj?

 

Po mojih izkušnjah je (nas) velika velika večina odraslih (oz. večina tistih ki jih poznam, če sem natančen) imela porazno vzgojo.

Ok, škoda za nas, šit pa taki starši itd...

 

Ampak zvraćanje odgovornosti za svoje trenutne težave na slabo vzgojo (tako očitno ali pa bolj akademsko subtilno) je po mojem mnenju totalna nevrotika.

Če damo karte na mizo, iskreno:

pa kaj potem, če sem bil priča poskusu samomora v družini?

In kaj potem, če je bla v družini osamljenost, alkohol, smrt itd...?

 

Ja, težko je, vendar sedaj sem odrasel, in niti pod razno ne več otrok in zakaj se potem ne obnašam kot odrasel človek?

Hmm.

 

Dejstvo je (vsaj na to kažejo moje izkušnje pri terapijah), da je velika večina odraslih ljudi v bistvu odraslih le po številu let, ne pa tudi po čustveni zrelosti ali pa mentalni jasnini.

 

Velika večina še kar naprej krivi starše, pa družbo pa vreme in astro vplive, namesto da bi se sami zase pobrigali. Nekateri gredo(mo) še dlje in se igrajo(mo) duhovnost, ki je spet (lahko) le beg od

prevzemanja odgovornosti.

 

In smo spet tam, na začetku:

je ukvarjanje z drugimi (starši, v tem primeru, in njih drekasto vzgojo) res smiselno?

 

Po moje ne.

Prava sreča in izpolnjenost počiva v naših srcih, ne pa zunaj nas.

 

hvala

 

lp

e.

[Lemurian]

Ampak zvraćanje odgovornosti za svoje trenutne težave na slabo vzgojo (tako očitno ali pa bolj akademsko subtilno) je po mojem mnenju totalna nevrotika.

Če damo karte na mizo, iskreno:

pa kaj potem, če sem bil priča poskusu samomora v družini?

In kaj potem, če je bla v družini osamljenost, alkohol, smrt itd...?

 

Ja, težko je, vendar sedaj sem odrasel, in niti pod razno ne več otrok in zakaj se potem ne obnašam kot odrasel človek?

Hmm.

 

Dejstvo je (vsaj na to kažejo moje izkušnje pri terapijah), da je velika večina odraslih ljudi v bistvu odraslih le po številu let, ne pa tudi po čustveni zrelosti ali pa mentalni jasnini.

 

Velika večina še kar naprej krivi starše, pa družbo pa vreme in astro vplive, namesto da bi se sami zase pobrigali. Nekateri gredo(mo) še dlje in se igrajo(mo) duhovnost, ki je spet (lahko) le beg od

prevzemanja odgovornosti.

Valda, ko ja pa je toliko lažje jambrati

 

Po drugi strani pa treba razumet, da je veliko lažje in krivit druge. Sploh če se človek ne počuti zadosti močnega. Čemur pa so namenjene vse družbene institucije, da ti spodkopljejo samozavest. Tko da po eni strani treba razumet take ljudi, da če so celo življenje o tem poslušal, da nikol niso vidli druge poti, je težko da se bodo kar naenkrat določili. Tud jest včasih dvomim, pa sem ogromno slišal in prebral in izkusil o vseh teh stvareh. Tk da iz tega vidika čisto zastopim.

 

Najprej treba človeku pokazat njegovo MOČ. Kako to naredit, je spet drugo vprašanje. Najbolje tko, da jim daš kej za glodat - kakšno vprašanje. Ne da jim poveš celo teorijo, recimo. Ker tak al tak ne bodo nič kapiral. Vprašanja za glodat, se mi zdijo najboljša. Širjenje zavedanja, DNEVNO. Ne recmo da eno knjigo prebereš, pa jo pol daš na stran, al pa greš na neko delavnico, pol je pa to to.. Treba to dnevno delat.. sej če pogledamo koliko časa smo bili pogojeni, in zdej kr naenkrat pričakovat uspeh je precej utopično. (Se zna zgodit, da je toliko trpljenje da poči in se ego razblini.. sam to je ze druga zgodba)

 

Ja "ukvarjanje z drugimi" je seveda smiselno, do neke mere. Ne preveč in ne premalo. Je pa tud tko, da doskrat slišim da tej k se odprejo, zelo radi jambrajo. Skor bi lahko rekel, da hočejo jambrat, hočejo bit ubogi, hočejo biti žrtve. In je to verjetno spet... iskanje identitete. Vsak hoče bit v nečem poseben, da se ga po nečem prepozna. "Ne morem bit uspešen, bom pa prepoznaven po svoji nesreči". Če bi to dali stran, kdo bi potem bili?

 

 

"Prednosti:

* Prejemaš trajno sočustvovanje in pozornost svojih prijateljev.

* Imaš trajni izgovor, zakaj se ne moreš osredotočiti na svojo kariero.

* Imaš izgovor za prenajedanje in za zdravju škodljive navade.

* Se lahko izogneš soočanju s svojimi napakami, ker si preveč zaposlen ali zaposlena z zavračanjem krivde na partnerja, saj je en sam krivec v najinem odnosu.

 

Ne glede na to, kako vneto zatrjujete, kako zelo si želite biti zadovoljni sami s sabo, boste nezavedno še vedno zasvojeni s prednostmi, ki ste jih deležni, ko igrate vlogo nesamozavestne osebe. "

Iz: http://www.mojuspeh.com/geeklog/article.ph...p;query=neuspeh

 

 

Še to bi te vprašal, EC. S psihoterapijo se ukvarjaš poklicno, oziroma maš zato primerno izobrazbo, ali je to prišlo samo po sebi?

Tole si preberi, zna bit kej koristnega

 

O astrologiji pa kje drugje, da naumo potli sam o tem govorli ;-)

[butl]

večplastna merila na vsakem koraku, v vsakem srcu.

 

Želeti si, zadovoljiti lastne in potrebe drugih. Držati se navodil in igrati po pravilih. Razumeti in kazati obraz Vse je v redu, in pod tem živeti kakor jaz hočem, življenje.

In na koncu, posploševanje.

Srečo ustvariš.

Čustva ustvariš.

 

ali potem verjameš, da so taka čustva pristna, če jih sam "zmanipuliraš"?

Problem ljudi je razumevanje manipulacije, resničnosti in ustvarjenega življenja, nerazumevanje bolečine in nerazumevanje smisla njihovega življenja.

Ponavljam.Smisel ustvariš.

Razumeš?

 

Življenje ustvariš.

Dejanje je akt razuma, ne pa razumevanja.

 

Razumeš?Preberi še enkrat.

 

ne ustvarjaš sveta, ne ustvariš kamen.

Ustvarjaš odnos do sveta in kamna.

To je vse kar lahko storiš, to je vse, kar lahko delaš.

 

Razumevanje razuma je dejanje vaše duhovnosti.

 

Ustvarjaš lastno razumevanje, razumeš?

Vse, kar si, je opominjanje sebe, kaj si. Opominjaš in se sestavljaš znova in znova.

Nato so te učili in te učijo, kako se sprijazniš z opominjanjem, da je v redu.

Purifikacija, olajšanje z odvzemanjem plasti preko razumevanja je sprejemanje za-te nesprejemljivega.

Dodaš tukaj in odvzameš tam. Težko dodaš in še težje zbrišeš.

Biti tam, kjer si, je lahko, saj si že tukaj. Biti to, kar si je lahko, saj si že.

Druge možnosti nimaš.

Drugega sploh ni.

Vse, kar sploh ostane je grajenje in razumevanje v razumu.

ponavljam

Ustvarjaš lastno razumevanje, razumeš?

Pustiti gradnjo je pustiti razum, a ne razumevanja.

 

Razumevanje brez razuma, je sfera v kateri nimajo kaj iskati večplastna merila, morala, prav/dobro, sreča in žalost.

Dobrodošel na strani, kjer lahko ješ sendvič ob pogledu na gnijoče truplo poleg tebe.

Razumeš?

 

Z "razumom" me ne bi smel in si me dojel.

Moj dotik je minljiv, moja dejanja ostanejo brez razumevanja v tvojih očeh.

V očeh mi svojih boš našel le jezo in nerazumevanje.

Smo tukaj, da te opomnimo, kar si.

 

Nimam več veliko možnosti, moj čas je tukaj omejen.

Več kot toliko te žal ne morem objeti.

 

Nasvidenje.

 

O Unis

 

Jst nisem. Mislm, razumel, kaj si povedal. Mogoče sem se premalo potrudil.

[butl]

Če se smem vključit v debato, bi tle neki dodal (iztočnica so tvoje besede, dear butl):

 

ok, vse lepo in prav.

Vzgoja otrok, tista prava, ne preveč trda niti ne preveč mehka, je izrednega pomena.

Tle ni kaj dodati.

 

Bi pa tle izpostavil eno dejstvo, ki se ga še nismo dotaknili:

kako živeti tistim, ki so imeli tako ali pa podobno vzgojo, kot opisuje butl zgoraj?

 

Po mojih izkušnjah je (nas) velika velika večina odraslih (oz. večina tistih ki jih poznam, če sem natančen) imela porazno vzgojo.

Ok, škoda za nas, šit pa taki starši itd...

 

Ampak zvraćanje odgovornosti za svoje trenutne težave na slabo vzgojo (tako očitno ali pa bolj akademsko subtilno) je po mojem mnenju totalna nevrotika.

Če damo karte na mizo, iskreno:

pa kaj potem, če sem bil priča poskusu samomora v družini?

In kaj potem, če je bla v družini osamljenost, alkohol, smrt itd...?

 

Ja, težko je, vendar sedaj sem odrasel, in niti pod razno ne več otrok in zakaj se potem ne obnašam kot odrasel človek?

Hmm.

 

Dejstvo je (vsaj na to kažejo moje izkušnje pri terapijah), da je velika večina odraslih ljudi v bistvu odraslih le po številu let, ne pa tudi po čustveni zrelosti ali pa mentalni jasnini.

 

Velika večina še kar naprej krivi starše, pa družbo pa vreme in astro vplive, namesto da bi se sami zase pobrigali. Nekateri gredo(mo) še dlje in se igrajo(mo) duhovnost, ki je spet (lahko) le beg od

prevzemanja odgovornosti.

 

In smo spet tam, na začetku:

je ukvarjanje z drugimi (starši, v tem primeru, in njih drekasto vzgojo) res smiselno?

 

Po moje ne.

Prava sreča in izpolnjenost počiva v naših srcih, ne pa zunaj nas.

 

hvala

 

lp

e.

 

Se strinjam E.C. Moja izbira je moja odgovornost, ja, definitivno...v okviru izbir, ki so mi na voljo. So mi na voljo vse možne izbire. Vse, za katere vem, ostale pa ne. Kako naj izberem nekaj, za kar ne vem, da sploh obstaja, da je možno.

 

Zato /s stališča terapevta/, se je smiselno ukvarjati z drugimi. Že ti, terapevt, si drugi. Zakaj že? Ker ima ali bo imel ta, ki želi izbrati drugače, lahko večji nabor. A ne.

 

[kapica]

Bi pa tle izpostavil eno dejstvo, ki se ga še nismo dotaknili: kako živeti tistim, ki so imeli tako ali pa podobno vzgojo, kot opisuje butl zgoraj?

kako? tko, kt pa vsi ostali! vsak v svojem svetu... hkrati pa vsi v enem... mislm... a ves, tle se lahk razpreda se pa seeee, k je tud cist od vsakega posameznika odvisno kako kaj sprejme, reagira, kako se s tem sooca itd...

 

Po mojih izkušnjah je (nas) velika velika večina odraslih (oz. večina tistih ki jih poznam, če sem natančen) imela porazno vzgojo.

Ok, škoda za nas, šit pa taki starši itd...

 

Ampak zvraćanje odgovornosti za svoje trenutne težave na slabo vzgojo (tako očitno ali pa bolj akademsko subtilno) je po mojem mnenju totalna nevrotika.

Če damo karte na mizo, iskreno:

pa kaj potem, če sem bil priča poskusu samomora v družini?

In kaj potem, če je bla v družini osamljenost, alkohol, smrt itd...?

in ce ti zdaj cist iskerno nazaj povem oz. polozm karte na svojo mizo:

kar po moje tko ves, ampak vseen: NIC NI PA KAJ POTEM! ze skoz tupam tle (in s tem sama seb), da zivimo v iluziji, da smo pomembni! pravzaprav smo precej nepomembni, v svoji pomembnosti...., in v tej nasi pomembnosti ni noben pa kaj potem, ce je blo to pa uno pa tretje..., vse kar ni lih ""clovesko"" in tud vse ostalo...

pol, ce tko razmisljas... joj...

je tud pa kaj potem, ce si to napisal pa kaj potem, ce si zdaj pases ucke na ekranu in kaj potem, ce se sprehajas med crkami pa kaj potem, ce uporabljas internet in kaj potem, da dihas in kaj potem, ce jes in kaj potem, ce se trudis pa kaj potem, da se ukvarjas s tezavami pa kaj potem, da si se rodil pa kaj potem, da/ce... ... ... itd ... ... in zdaj te vprasam:

kaj pa potem sploh "tle" pocnes? in nikakor ne mislim, pod besedo "tle" - foruma..., upam, da razumes...

tud to ze po moje ves, da ima VSE svoje VZROKE, POSLEDICE in skratka RAZLOGE!

 

se pa popolnoma strinjam s tem, kr si napisal, da vecina raje zavraca odgovornost za trenutne tezave in jo prelaga (itk, k je pa to lazje) na "drugega" pa nj bo to na slabo vzgojo...

E.C..., sklepam, da se neki ukvarjas z ljudmi, k pises, da imas terapije..., brez zamere, samo, kako lahko potem "trdis", da so taksni starsi, ki so otrokom nudili taksno vzgojo, shit??

res, da je precej mucno, so dolgotrajne posledice (tko kot pa za vse ostalo vsakemu tud, no...), ampk enkt (ni nujno, da "tle") sigurno vsak pride do "tocke": k se lahko... ne lahko, ampk se bo, za vse se samo iskreno "ZAHVALIL"... in starsem in samemu sebi in nevem komurkoli mu bo pac pasalo... pred "zahvalo" mora pa tko vsak pr seb popucat..., odpustit, sprejet, spemenit..., pol pa pride tud "tista" "taprava" odgovornost...., ne pa s tem, da se clovk "tolazi" s tem, da je vse za nazaj: pa kaj potem...

 

Ja, težko je, vendar sedaj sem odrasel, in niti pod razno ne več otrok in zakaj se potem ne obnašam kot odrasel človek?

Hmm.

Kako pa se obnasa ta priljubljen odrasel clovek?

 

Dejstvo je (vsaj na to kažejo moje izkušnje pri terapijah), da je velika večina odraslih ljudi v bistvu odraslih le po številu let, ne pa tudi po čustveni zrelosti ali pa mentalni jasnini.

aha... zalostno

 

In smo spet tam, na začetku:je ukvarjanje z drugimi (starši, v tem primeru, in njih drekasto vzgojo) res smiselno?

ne, ni smiselno...

ampk ukvarjat se s sabo v odnosih z drugimi! kaj cloveku pomagala, ce se ukvarja z vzroki zakaj je nevem stars nudil taksno in taksno vzgojo? to nj ta "stars" sam porihta! ampak se naj raje ta oseba, ki je "pre"zivela taksno in drugacno vzgojo, ukvarja s tem, kaj je pravzaprav "ven potegnila", kaj se je "naucila", mogoc celo, zakaj jo je bila delezena... itd... zato se je pa se kako smiselno ukvarjat: k NOBEN clovek ne more, "pozdravit" nek "boleci del", ce ne ve kaj sploh "zdravi"!

 

Prava sreča in izpolnjenost počiva v naših srcih, ne pa zunaj nas.

tocno tko...

[mayan]

Največjo frustracijo pri odnosih z drugimi jaz doživljam še vedno v tem; recimo neko dejanje ali beseda, ki jo nekdo naredi ali izreče se me dotakne (nekdo ki mi je morda blizu); ponavadi to zadržim zase - tako nekako reagiram, ko me kaj resnično prizadene, najbrž ker ne razumem, in želim sama pri sebi premleti, da bi razumela in lahko šla dalje. Potem se pa najde nekdo tretji, ali več njih, ki pa meni prav to očitajo, kar je mene prizadelo. Ni redko ko mi celo prav ta dotična oseba vrže to v obraz kar je ona rekla ali naredila. Obrne naokoli. Si želim da bi se lahko temu kdaj iz srca nasmehnila v smislu - razumljivo. Za zdaj me to še zelo boli. Kako to rešiti...? Popravljeno 8. junij 2007 -> mayan

[mayan]

Probam vzeti v obzir, da je tud mene sprva prizadelo tisto, kar je nekoga že prej od nekoga - tako si najbrž ljudje pomagamo Tu je tudi mogoče zaznati to neskočnost..., (ki jo mam spodaj v podpisu od aurobinda... sem se spraševala..) seveda je z neko voljnostjo, ko že veš, vse to lepše, bolj pretočno, kot pa tako "rodo"

 

Mogoče bi si rada rekla, da je prav tako ok, da nismo oz. ne rabimo biti vsem non stop na razpolago na tak način

[E.C.]

Se strinjam E.C. Moja izbira je moja odgovornost, ja, definitivno...v okviru izbir, ki so mi na voljo. So mi na voljo vse možne izbire. Vse, za katere vem, ostale pa ne. Kako naj izberem nekaj, za kar ne vem, da sploh obstaja, da je možno.

 

Hey

 

Moje mnenje je, da recimo izobrazba (ta, horizontalna), lahko veliko pripomore k širjenju obzorja izbire...

 

...še bolj pa duhovni napredek (ki gre, če je ta pravi, v globino, ne le v intelektualno teorijsko horizontalo), vsaj meni, širi manevrirni prostor v umu.

 

zato pa rad rečem, da si sami ustvarjamo realnost, skozi katero doživljamo sebe, druge in svet...

 

Zato /s stališča terapevta/, se je smiselno ukvarjati z drugimi. Že ti, terapevt, si drugi. Zakaj že? Ker ima ali bo imel ta, ki želi izbrati drugače, lahko večji nabor. A ne.

 

yes.

[E.C.]

hey

 

in ce ti zdaj cist iskerno nazaj povem oz. polozm karte na svojo mizo:

kar po moje tko ves, ampak vseen: NIC NI PA KAJ POTEM! ze skoz tupam tle (in s tem sama seb), da zivimo v iluziji, da smo pomembni! pravzaprav smo precej nepomembni, v svoji pomembnosti...., in v tej nasi pomembnosti ni noben pa kaj potem, ce je blo to pa uno pa tretje..., vse kar ni lih ""clovesko"" in tud vse ostalo...

pol, ce tko razmisljas... joj...

je tud pa kaj potem, ce si to napisal pa kaj potem, ce si zdaj pases ucke na ekranu in kaj potem, ce se sprehajas med crkami pa kaj potem, ce uporabljas internet in kaj potem, da dihas in kaj potem, ce jes in kaj potem, ce se trudis pa kaj potem, da se ukvarjas s tezavami pa kaj potem, da si se rodil pa kaj potem, da/ce... ... ... itd ... ... in zdaj te vprasam:

kaj pa potem sploh "tle" pocnes? in nikakor ne mislim, pod besedo "tle" - foruma..., upam, da razumes...

tud to ze po moje ves, da ima VSE svoje VZROKE, POSLEDICE in skratka RAZLOGE!

 

S tem "pa kaj potem" sem samo hotel izraziti to, da še tako hude trevme v otroštvu prav zares nimajo absolutnega vpliva in prijama nad nami...

 

...in da zato se je brez veze izgovarjati na težko otroštvo in tko.

 

 

E.C..., sklepam, da se neki ukvarjas z ljudmi, k pises, da imas terapije..., brez zamere, samo, kako lahko potem "trdis", da so taksni starsi, ki so otrokom nudili taksno vzgojo, shit??

res, da je precej mucno, so dolgotrajne posledice (tko kot pa za vse ostalo vsakemu tud, no...), ampk enkt (ni nujno, da "tle") sigurno vsak pride do "tocke": k se lahko... ne lahko, ampk se bo, za vse se samo iskreno "ZAHVALIL"... in starsem in samemu sebi in nevem komurkoli mu bo pac pasalo... pred "zahvalo" mora pa tko vsak pr seb popucat..., odpustit, sprejet, spemenit..., pol pa pride tud "tista" "taprava" odgovornost...., ne pa s tem, da se clovk "tolazi" s tem, da je vse za nazaj: pa kaj potem...

 

yes.

 

 

Kako pa se obnasa ta priljubljen odrasel clovek?

 

Odgovorno zase (svoje misli, čustva in svoje dejanja), brez pretiranih projekcij na druge (recimo: VI se morate spremeniti, VI ste v iluziji, VI ste nasilni itd...), iskreno,

z jasno postavljenimi mejami glede vsega, angažirano v vsakdanjem življenju, predvsem pa tak človek ne beži od sebe in svojih globjih realnih čustev v duhovnost.

 

moje nenje.

 

 

ne, ni smiselno...

ampk ukvarjat se s sabo v odnosih z drugimi! kaj cloveku pomagala, ce se ukvarja z vzroki zakaj je nevem stars nudil taksno in taksno vzgojo? to nj ta "stars" sam porihta! ampak se naj raje ta oseba, ki je "pre"zivela taksno in drugacno vzgojo, ukvarja s tem, kaj je pravzaprav "ven potegnila", kaj se je "naucila", mogoc celo, zakaj jo je bila delezena... itd... zato se je pa se kako smiselno ukvarjat: k NOBEN clovek ne more, "pozdravit" nek "boleci del", ce ne ve kaj sploh "zdravi"!

 

again, yes.

 

[E.C.]

Hey Lemurian

 

Še to bi te vprašal, EC. S psihoterapijo se ukvarjaš poklicno, oziroma maš zato primerno izobrazbo, ali je to prišlo samo po sebi?

 

Ne, nimam akademske izobrazbe, nisem psihiater, psihoanalitik niti klinični psiholog. Niti nočem furati formalne izobrazbe v to smer, ker je brez koristi (zame).

 

Sem se pa vpisal na Open university v Angliji, ja, smer psihologija, klasična, splošna...

Se pa resno ukvarjam s psihoterapiijo (ne psihoanalizo ali spihiatrijo, lepo prosim), imam pa diplomo od "Institute for Integral Counseling", ja, več o Clearingu tle:

http://www.uspehi.com/portal/staticpages/index.php/clearing

Če te zadeva zanima, preveri tudi linke o Humanistični psihologiji na Portalu.

 

 

Sem prebral na hitro tvoj link v angleščini, tnx.

 

Danes sem bil v knjižnici in mi je padla v oči knjiga "Zablode psihiatrije (ali psihoterapije, ne vem več), avtor doktor sanskrita,

link:

http://en.wikipedia.org/wiki/Jeffrey_Moussaieff_Masson

 

Zanimivo branje, sesuva psihoanalizo v samih temeljih... In prav je tko, če mene vprašaš. Ni je večje izgube časa in energije kot intelektualiziranje in analiza (po mojih izkušnjah).

 

O astrologiji pa kje drugje, da naumo potli sam o tem govorli ;-)

 

Ja, to je res zelo široka tema, so lets not have it here.

 

lp

e.

[E.C.]

Največjo frustracijo pri odnosih z drugimi jaz doživljam še vedno v tem; recimo neko dejanje ali beseda, ki jo nekdo naredi ali izreče se me dotakne (nekdo ki mi je morda blizu); ponavadi to zadržim zase - tako nekako reagiram, ko me kaj resnično prizadene, najbrž ker ne razumem, in želim sama pri sebi premleti, da bi razumela in lahko šla dalje. Potem se pa najde nekdo tretji, ali več njih, ki pa meni prav to očitajo, kar je mene prizadelo. Ni redko ko mi celo prav ta dotična oseba vrže to v obraz kar je ona rekla ali naredila. Obrne naokoli. Si želim da bi se lahko temu kdaj iz srca nasmehnila v smislu - razumljivo. Za zdaj me to še zelo boli. Kako to rešiti...?

To je tipični, šolski primer projekcije svojih misli in čustev na druge oz. drugih nate.

 

V bistvu je vse, kar počnemo v svojih življenjih odraz naše notranjosti, tko da spet, je dolgoročno res smiselno se sekirat zaradi tega, kar nam drugi prerečejo, naredijo itd...?

 

Ne.

 

Ne vem, kako rešiti tvojo dilemo, premal te poznam oz. ne poznam ozadja, celotne tvoje slike/zgodbe življenjske, vsekakor pa se jaz v takih primerih (kadar mi rata) nasmehnem in to je to.

Ali pa kontrolirano in močno vsekam nazaj, da se unmu zmedenemu loleku kar v glavi zavrti.

 

Kadar mi pa to ne rata, hja, potem je tle pink-ponk, projekcije mojih misli in občutkov na druge. Brez veze.

 

Edin to bi mord tle reku, da zadrževat to, da te je nekdo prizadel, prav zares ni ne vemkako taktično modra izbira, veš.

To je že davno tega neki rabin pogruntal in rekel:

"Če tisto, kar te teži ne poneseš na plano, te bo to ugonobilo.

Če pa to, kar te teži poneseš na plano, te bo to osvobodilo."

 

Nekateri so to isto izrazili takole:

"The truth shall set you free".

 

Hmm. Smi zdi da je to Jezus zagovarjal?

 

lp

e.

[Antoninus]

Hmm. Smi zdi da je to Jezus zagovarjal?

lp

e.

Točno tako, pa kdo drug tudi. Zdaj pa hitro na plan z vsem, kar nas teži pa živeti v popolni resnici....ali pa mogoče počakamo do jutri?