Ukvarjanje z drugimi

[mayan]

To je tipični, šolski primer projekcije svojih misli in čustev na druge oz. drugih nate.

 

V bistvu je vse, kar počnemo v svojih življenjih odraz naše notranjosti, tko da spet, je dolgoročno res smiselno se sekirat zaradi tega, kar nam drugi prerečejo, naredijo itd...?

 

Ne.

 

Ne vem, kako rešiti tvojo dilemo, premal te poznam oz. ne poznam ozadja, celotne tvoje slike/zgodbe življenjske, vsekakor pa se jaz v takih primerih (kadar mi rata) nasmehnem in to je to.

Ali pa kontrolirano in močno vsekam nazaj, da se unmu zmedenemu loleku kar v glavi zavrti.

 

Kadar mi pa to ne rata, hja, potem je tle pink-ponk, projekcije mojih misli in občutkov na druge. Brez veze.

 

Edin to bi mord tle reku, da zadrževat to, da te je nekdo prizadel, prav zares ni ne vemkako taktično modra izbira, veš.To je že davno tega neki rabin pogruntal in rekel:

"Če tisto, kar te teži ne poneseš na plano, te bo to ugonobilo.

Če pa to, kar te teži poneseš na plano, te bo to osvobodilo."

 

Nekateri so to isto izrazili takole:

"The truth shall set you free".

 

Hmm. Smi zdi da je to Jezus zagovarjal?

 

lp

e.

 

 

Vem e. in se ful strinjam, da ni modro sploh pa ne taktično zadrževat in pestovat zamere. Če bi se zares zavedela, da lahko drugače, bolje postopam, da je izbira v mojih rokah, bi. Toda zankrat čutim nemoč okoli tega. Sam ne vem zakaj bi igrala nekaj drugega kar občutim.

Hvala za tvoj odgovor . Veš, kdorkoli je rekel tisto, da te ugonobi, kar ne poneseš na plano je meni približno takole kot e-maili, ki jih dobiš in zraven še sugestijo, da jih moraš kao takoj poslat naprej, če ne se zgodi nekaj strašnega in to. Mislim. Kako lahko nekdo misli, da bo kaj lepega iz tega. Še ena moja nemodra lastnost - jih kr ignoriram . Enostavno ni moj način delovanja tole, da bi na tak način vrtela svet, ker je življenje preveč skrivnostno in čudovito, da bi ga lahko predvidevali takole. Mu dali malce kredita.

Popravljeno 12. junij 2007 -> mayan

[E.C.]

 

Vem e. in se ful strinjam, da ni modro sploh pa ne taktično zadrževat in pestovat zamere. Če bi se zares zavedela, da lahko drugače, bolje postopam, da je izbira v mojih rokah, bi. Toda zankrat čutim nemoč okoli tega. Sam ne vem zakaj bi igrala nekaj drugega kar občutim.

 

Ja, te razumem.

 

Hvala za tvoj odgovor . Veš, kdorkoli je rekel tisto, da te ugonobi, kar ne poneseš na plano je meni približno takole kot e-maili, ki jih dobiš in zraven še sugestijo, da jih moraš kao takoj poslat naprej, če ne se zgodi nekaj strašnega in to. Mislim. Kako lahko nekdo misli, da bo kaj lepega iz tega. Še ena moja nemodra lastnost - jih kr ignoriram . Enostavno ni moj način delovanja tole, da bi na tak način vrtela svet, ker je življenje preveč skrivnostno in čudovito, da bi ga lahko predvidevali takole. Mu dali malce kredita.

 

Ma tle te pa ne razumem, veš.

 

No, kakor koli že, dejstvo je, da smo ljudje ena taka zanimiva bitja (govorim na splošno tle).

 

Po eni strani nismo zadovoljni v življenju, in se dostikrat počutimo nerazumljene, a glede tega ne naredimo v bistvu nič.

Namesto, da bi se izražali, pokazali svoja čustva, misli, hotenja, nazore, želje, strahove in postavili jasne meje itd...,

raje pustimo, da nas drugi označijo za take in drugačne in popokajo v neke njihove predalčke..

 

In potem se pa jezimo na druge, češ, glej jih prasce, kakšni so do mene.

Je potem res čudno, da probamo druge non stop spreminjat?

 

hmm.

 

lep dan.

e.

[mayan]

Ma tle te pa ne razumem, veš.

 

No, kakor koli že, dejstvo je, da smo ljudje ena taka zanimiva bitja (govorim na splošno tle).

 

Po eni strani nismo zadovoljni v življenju, in se dostikrat počutimo nerazumljene, a glede tega ne naredimo v bistvu nič.

Namesto, da bi se izražali, pokazali svoja čustva, misli, hotenja, nazore, želje, strahove in postavili jasne meje itd...,

raje pustimo, da nas drugi označijo za take in drugačne in popokajo v neke njihove predalčke..

 

In potem se pa jezimo na druge, češ, glej jih prasce, kakšni so do mene.

Je potem res čudno, da probamo druge non stop spreminjat?

 

hmm.

 

lep dan.

e.

 

 

Po moje v sebi bojimo predvidljivosti, ki izhaja iz znanega in človeškega. Namanj imamo očitno radi sebe kot takšne - najbolj nazadnje zares pristanemo nase kot na telo. To pomeni, da se zavemo in strinjamo, da ni boljšega mesta na svetu. Ničkolikokrat se zaciklamo v dvojnost in nekaj kar je v nas vidimo zunaj sebe, v drugih. In kar je še huje, tisto kar bi morali predvsem najti in negovati v nas samih, dajemo drugim

 

Mi je zelo žal in hudo zarad tega, ampak kolikor vem (upam, da mi je oproščeno tisto, kar zdaj ne vidim ker to pravim), ampak nič kaj dobrega mi ni prineslo kazanje svojih strahov, želja, čustev, nazorov. Ker z glavo gledam in ne s srcem.

 

Meje je zelo težko postavljati, si jih želim, pa vendar se bojim že vnaprej neuspeha, ker si tako zelo želim neomejitev. Ko pa smo itak dovolj omejeni že v tem telesu, življenje pa gre svojo pot in je večje. Čeprav mi je rečeno da navzven drugače delujem kot sem znotraj. Mi je frend povedal svoje mišljenje o mojih bolj ali manj neuspelih razmerjih, da je moj preveč epski pogled kriv za ? le-teh.

 

Meni blizu je gledišče, da ne najdemo miru ako ne pristanemo na to, kar nam življenje izbere. Kako bomo vedeli, da je pravo tisto, če sami izbiramo in postavljamo meje? Včasih razumem to determiniranost - so pa hvala tudi popolnoma drugačni dnevi, ko lahko čutim svojo svobodo, preprostost in kreacijo.

 

Razumno mislimo in nerazumno ravnamo.

 

Tud tebi lep dan in vsem tukaj..

[Antoninus]

Meni blizu je gledišče, da ne najdemo miru ako ne pristanemo na to, kar nam življenje izbere. Kako bomo vedeli, da je pravo tisto, če sami izbiramo in postavljamo meje? Včasih razumem to determiniranost - so pa hvala tudi popolnoma drugačni dnevi, ko lahko čutim svojo svobodo, preprostost in kreacijo.

Bog ima že načrt za nas, ego ima pa svojega. No ja, vsaj zdi se, da ga ima. Vsake toliko ga spregledamo, ko uvidimo, da pojma nimamo, kaj hočemo. Pojavlja se kot skropucalo slik v glavi, kaj in kako bi moralo življenje izgledati pa takoj zbezljamo loviti konec mavrice.... :xx!:

[Marree]

Počiva polžek sredini ceste. Hodil je bil namreč po svoji poti in prilezel do ceste. Podal se je, da jo prečka. Pa si je na sredini malo odpočil. Ves truden, a vesel in prijetno utrujen, da je že na sredini.

 

Pa je bilo veseljo kaj kratko....

 

 

... po cesti je namreč prišel človek. Človek dobrega srca. Opazil je majcenega polžka in MU POMAGAL. Prijazni človek je prijel polža in ga odnesel ob rob cestišča. "Kaj vse bi se lahko pripetilo temu polžu, tu sredi te prometne ceste" je razmišljal usmiljeni človek.

 

AMPAK

 

Polž je bil zopet na isti strani ceste, ki jo je že prečkal...

 

 

ALI SE SPLOH SMEMO VPLETATI V ŽIVLJENJA SOLJUDI IN SODUŠ?

[cashy]

AMPAK

 

Polž je bil zopet na isti strani ceste, ki jo je že prečkal...

očitno je bil tisti človek idiot, ko ni opazil niti tega, v katero smer je bil polž namenjen in ga je odnesel nazaj...

 

v življenje drugih ljudi se pa vpletamo tako ali drugače, tudi ignoranca je nek način vpletanja v življenje nekoga drugega.

Je pa najboljše, da pazimo na to, koliko nas je človek pripravljen spustiti blizu k sebi, ker vsiljevati se nekomu tudi ni ravno način, s katerim bi gradil dober odnos...

[mayan]

Počiva polžek sredini ceste. Hodil je bil namreč po svoji poti in prilezel do ceste. Podal se je, da jo prečka. Pa si je na sredini malo odpočil. Ves truden, a vesel in prijetno utrujen, da je že na sredini.

 

Pa je bilo veseljo kaj kratko....

... po cesti je namreč prišel človek. Človek dobrega srca. Opazil je majcenega polžka in MU POMAGAL. Prijazni človek je prijel polža in ga odnesel ob rob cestišča. "Kaj vse bi se lahko pripetilo temu polžu, tu sredi te prometne ceste" je razmišljal usmiljeni človek.

 

AMPAK

 

Polž je bil zopet na isti strani ceste, ki jo je že prečkal...

ALI SE SPLOH SMEMO VPLETATI V ŽIVLJENJA SOLJUDI IN SODUŠ?

 

Je tud mene pred časom ganila ta zgodbica, ker mam iste dileme glede "vtikovanja"

Sem pa se spomnila tudi, da bi naj bil cilj v bistvu pot. Najti pot poti. Polžku so v zgodbici pripisane človeške lastnosti: truden, vesel, prijetno utrujen. Pa, a imajo živali tovrsten ego, da imajo želje in cilje da bi bil na drugi strani ceste? Ali jih človek v njih projicira?

 

Kdo je videl te omenjene lastnosti? Polžka sta morala potem takem gledati dva človeka najmanj, al kako. En ki ga je tako videl, da je že vesel, ker je na pol, ta drug pa, ki se mu je smilil ker je na sredi??

 

Imamo vsi v sebi zavedanje da lahko vsaj z dveh polov pogledamo? Oziroma kaj? Zgubla sem nit..

 

Aja. Sem prejela en sestavek v angleščini o brezpogojni ljubezni, pri katerem se mi je že pri drugem odstavku zataknilo, ko pravi Bog (ali ne vem kako bi poimenovala) da ne more vedet kaj je nabolje zame npr. Ampak zdaj mislim, da že malo razumem sočutnost tega, ker naj vsak zase to izve..

 

To je to, če koga zanima:

 

Love without ~Condition~

 

I love you as you are, as you seek to find your own special way to relate to the world. I honour your choices to learn in the way you feel is right for you.

 

I know it is important that you are the person you want to be and not someone that I, or others, think you ~should~ be. I realise that I cannot know what is best for you, although perhaps sometimes I think I do. I have not been where you have been, viewing life from the angle you have. I do not know what you have chosen to learn, how you have chosen to learn it, with whom or in what time period. I have not walked life looking through your eye, so how can I know what you need.

 

I allow you to be in the world without a thought or word of judgment from me, about the deeds you undertake. I see no error in the things you say and do. In this place where I am, I see that there are many ways to perceive and experience the different facets of our world. I allow without reservation the choices you make in each moment. I make no judgment of this, for if I would deny your right to your evolution, then I would deny that right for myself and all others.

 

To those who would choose a way I cannot walk, whilst I may not choose to add my power and my energy to this way, I will never deny you the gift of Love. As I love you, so shall I be loved. As I sow, so shall I reap.

 

I allow you the Universal right of Free Will to walk your own path, creating steps or to sit awhile if that is right for you. I will make no judgment that these steps are large or small, nor light or heavy or that they lead up or down, for this is just my viewpoint.

 

I may see you do nothing and judge it to be unworthy and yet I cannot always see the higher picture of Divine Order.

 

For it is the inalienable right of all life to choose their own evolution and with great love I acknowledge your right to determine your future. I bow to the realisation that the way I see as best for me does not have to mean it is also right for you. I know that you are led as ~I Am~, following the inner excitement to know your own Path.

 

I know that the many races, religions, customs, nationalities and beliefs within our world, bring us great richness and allow us the benefit and teachings of such diverseness. I know we each learn in our own unique way in order to bring that love and wisdom back to the whole. I know that if there were only one way to do something, there would need only be one person.

 

I will not only love you if you behave in a way I think you should or believe in those things I believe in.

 

The love I feel is for all of ~God’s~ world. I know that every living thing is a part of ~God~ and I feel a deep love within for every person, animal, tree and flower, every bird, river and ocean and for all the creatures in the world.

 

I live my life in loving service, being the best me I can, becoming wiser in the perfection of Divine Truth, becoming happier in the joy of…

 

~Unconditional Love~

[mici59]

govorite o bogu ne o polžkih

[kapica]

govorite o bogu ne o polžkih

ce bi si dovolila med njima opazit/zaznat/videt "povezavo"... potem... verjetn neb lih trdila, da se pise o tem in ne o tem...

[Audente]

očitno je bil tisti človek idiot, ko ni opazil niti tega, v katero smer je bil polž namenjen in ga je odnesel nazaj...

 

v življenje drugih ljudi se pa vpletamo tako ali drugače, tudi ignoranca je nek način vpletanja v življenje nekoga drugega.

Je pa najboljše, da pazimo na to, koliko nas je človek pripravljen spustiti blizu k sebi, ker vsiljevati se nekomu tudi ni ravno način, s katerim bi gradil dober odnos...

 

 

hej a sploh še obstaja iskrenost? ker ignoranca je del bega...po moje

[kapica]

hej a sploh še obstaja iskrenost? ker ignoranca je del bega...po moje

beg je pa "vrsta obrambe"... ignoranca, ki je lahko del bega, je tud neka "vrsta obrambe"...

pa pred cim tolk ene "obrambe"? pred samo iskrenostjo...?