Nihilizem

[Nemirni Ujetnik]

Nihilizem kot tak NI verovanje v NIČ.

 

Nihilizem JE skepticizem pobraten z redukcijo in kot tak pomeni, da ni:

 

1. teologije

2. dobrega in slabega oziroma pravilnega in napačnega - sta samo vzrok in posledica

3. svetih načel, skupaj s tabuji, herezijo in blasfemijo

 

Nihilizem je ovrženje Boga, ovrženje moralnosti, ovrženje zakona, ovrženje pravice in umetnega reda. Ne verjame v nek višji smisel, v višji namen in prisotnost višje entitete. Kako smo prišli sem? To niti ni pomembno, kajti zdaj SMO tu. Če že, je za naš obstoj kriva prajuha. Vera je verovanje v nekaj, za kar ni oprijemljivih dokazov. Nietzsche je nekoč dejal, da vera pomeni ne hoteti vedeti.

 

 

V tej temi naj poteka o nihilizmu in vašim dojemanjem le-tega oziroma vašem stiku z njim.

 

Lp,

Ujetnik

[Nemirni Ujetnik]

Vidiš, tu pa se spet pojavi vprašanje: kaj sploh je smisel? Vsak človek ga interpretira drugače. Nekateri v iskanju smisla obupajo in so razočarani nad svetom. Ali ni potemtakem bolje, da se vedemo, kot da smisla sploh ni?

[Marsa]

Men se zdi pa zlo zanimiv in tud fajn, da je tud taka tema (dobrodosel, Ujetnik ), ceprav se strinjam tud s tabo, Porny.

Sam se moram pa pol spet z Ujetnikom tud strinjat, k prav, kaj pa da je sploh ta silni smisel?

 

Nietzsche je nekoč dejal, da vera pomeni ne hoteti vedeti.

 

.... vseen pa osebno ne mislim tko.

menim, da je vera to, da ves nekaj, kar ni (se?) manifestirano oz. vidis nekaj, cesar se (se?) ne vidi.

[FixMinze]

Ha ha tega nihilizma nisem kaj preveč študiral zgleda pa, da je pot nihilista ravno tako dolga in težka kot pot vsakega drugega človeka. Preden doseže tisto svoje notranje nihilistično občutje mora prvo, prevoziti vse ovinke in šikane svojih notranjih priučenih zablod. In potem se vsi srečamo na isti Barki .

[Alan_New]

Sreča je zelo nevaren pojem pri govorjenju v zvezi z nihilizmom.Tukaj sem le skušal povezati pojma, da so nihilisti srečni v svojem spoznanju.Svoje iskanje so zaključili.Vrzel je zapolnjena.. Nirvana?

Zgolj še ena iluzija. Nihilisti se v bistvu bojijo soočiti z ničem in nesmislom bivanja (zares, "iz oči v oči"), zato so si izmislili tak pristop, kakor da so to že storili. To stanje jim je v tolažbo, da jim ne bi bilo treba več delati in potem so kao "srečni". In bežijo dalje pred polnostjo bivanja ograjeni v miselni konstrukt.

[Antoninus]

Nekateri v iskanju smisla obupajo in so razočarani nad svetom. Ali ni potemtakem bolje, da se vedemo, kot da smisla sploh ni?

In obupamo že takoj na začetku? Tudi nihilizem je poskus iskanja smisla.

[amber]

Porny:

Vse v človeku sili k iskanju smisla

evo kakšen smisel ima tekmovanje v dirkanju radijsko vodenih avtomobilčkov

pa se najdejo nihilisti, ki to vseeno počno

 

 

Ja tam kjer jaz kolesarim, se skor vsako nedeljo (če je lepo sončno vreme, seveda) zbirajo ti nadebudni dirkači in imajo celo delavnico s sabo in prilivajo bencin, olje in kar je potrebno... in dirkajo po narisani progi, priznam je prav zanimivo opazovat, kako odštekani so.

 

[nimbus]

Tole je njami tema... najprej... prosim, da si izbrišete povezavo med nihilizmom in destruktivizmom, ker je ni... nihilizem ni nič slabega, temnega, depresivnega in četudi je človekov smisel "biti srečen" in za to srečo pobiti in podjarmiti polovico sveta, še ne pomeni da med srečo in nihilizmom ni nobene povezave. Mam glih filozofski slovar pr rok... evo:

V splošnem pomenu vsako pojmovanje, za katero je značilno negativno, odklonilno stališče do uveljavljenih norm in vrednot!

 

OK, sam za okus... no, in torej kdo je bil največji nihilist vseh časov x?x Sam JEZUS KRISTUS... :eek: Kdo drug je dejal... postavi svoje življenje na glavo... torej, primitivno... če te nekdo/nekaj tlači k tlom, ti njegove norme in zakoni niso povšeči, se mu upreš in se osvobodiš... si nihilist in zato si srečen

 

Tudi oni brahmani ko dajejo vse svetno od sebe so nihilisti... celo največji kapitalisti, ko delujejo z izkoriščevalskim gonom sprevračajo ustaljene odnose solidarnosti, sočutja in empatije na glavo... razvrednotenje vseh vrednot Dragi moji... to je zame (nedosegljiva) nirvana

 

Mal primitivnega izrazoslovja, da ne bomo sam o tem da kako Boga ni, pa NIČ, pa depresija pa te finte...

 

Že sam izraz "Bog je mrtev" nas mora navdajati z neskončnim optimizmom, ker s tem povemo, da je nekdaj že bil... za žalost bo treba pa še dokazat, da je smrten

[nimbus]

Si se razkuru brez veze...

 

Tisto tpljenje mi je padlo v oči... slišal za to osmero pot odrešenja itd. ... sam to je podobno, ko sem razmišljal, če bi me pretreslo, če bi me punca varala... sem si govoril, pa boli mene, nema veze... fige-mige... torej, a je res tako zelo težko ne-trpet x?x

 

Demo nardit en test... trpimo zato, ker nečesa ne dobimo, nimamo (pasivno) ali pa nam kdo pizadane bolečino, rano itd.(aktivno) Evo, a bi blo možno, da rečemo "mene boli kurac" ... pač, ta bolečina me ne gane... spet, da jo spregledamo (npr. včeraj postavlu rekod na Kum... pasji dril... nisem trpu ) - pasivno, ali pa da se umaknemo oz. si želimo ne-želeti si - aktivno.

 

Ker konec koncev, če bi bli res vsi taki frajerji, da bi si upali pogledati NIČU v oči, potem bi na mestu obstali in zaprli naša brbljajoča usta... in po celotnem vesolju, prav tako naši atmosferi bi odzvanjal samo TADAM, TADAM, TADAM kozmičnega srca

[mayan]

Evo, jaz mam še en pripraven tekst, ki sem si ga enkrat izpisovala iz knjige Prebijanje skozi duhovni materializem

 

(pa naj se ne hudujejo tisti, ki bi želeli, da samo s svojimi besedami opišemo , ker ful lepo poda ene tri pristope k resničnosti, med njimi nihilizem)

 

 

Obstaja več drugih glavnih filozofskih pristopov k problematiki resnice in realnosti, ki so obstajali pred in so vplivali na razvoj šole Madhyamika. Tovrstno razmišljanje se je izrazilo ne le v zgodnjih budističnih filozofskih šolah, pač pa tudi v pristopih teističnega hinduizma, vednatizma, islama, krščanstva in v večini drugih religij in filozofskih tradicij. Z gledišča šole Madyamika lahko te pristope razvrstimo v tri kategorije: eternalisti, nihilisti in atomisti. Madhyamiki so bili mnenja, da sta prva dva pristopa napačna, tretji pa edini delno resničen.

 

Prvi in najbolj očiten izmed teh treh »napačnih konceptov narave« realnosti je eternalizem, pristop, ki je pogosto tisti z bolj naivnimi verzijami teizma. Eternalistične doktrine vidijo fenomen, kot da vsebuje neke vrste večno bistvo. Stvari se rodijo in umrejo, pa vendar vsebujejo bistvo, ki ne umre. Svojstvo večnega obstoja se mora oprijemati nečesa, zato imetniki te doktrine navadno pristajajo na vero v Boga, dušo, atmana, neizrekljivi jaz. Tako vernik trdi, da nekaj obstaja kot trdno, trajno in večno. Zelo pomirjevalno je, če imamo nekaj trdega, za kar se lahko oprimemo, se na tem zadržimo, torej določen način razumevanja sveta in posameznikovega odnosa do njega.

Vendar pa vernik v eternalistične doktrine lahko doživi streznitev glede Boga, ki ga nikoli ni srečal, duše ali bistva, ki ju ne more najti, nečesa, kar nas pripelje do naslednjega in nekoliko bolj sofisticiranega napačnega koncepta realnosti: nihilizma. To gledišče vztraja pri tem, da se vse porodi iz ničnosti, skrivnosti. Sonce sije, meče svetlobo na zemljo, pomaga življenju pri rasti, prinaša vročino svetlobo. Vendar pa ne moremo najti nobenega izvora življenja; ni nobene logične začetne točke, iz katere bi se začelo vesolje. Življenje in sveta sta le ples maye, iluzije. Stvari so preprosto porojene spontano, iz ničesar. Zatorej se ničnost v tem pristopu zdi pomembna, nespoznavna realnost nekako onstran očitnega fenomena. Vesolje se dogaja skrivnostno; dejansko ni nobene resnične razlage. Morebiti bi nihilist dejal, da človeški um zmore doumeti takšne skrivnosti. Zatorej je, v tem pogledu realnosti, skrivnost obravnavana kot stvar. Na zamisel, da ni nobenega odgovora, se sklicujejo in pri njej vztrajajo kot odgovoru.

 

Nihilističen pristop obuja psihološki odnos fatalizma. Logično razumete, da se v primeru, če nekaj naredite, stvari zgodijo kot reakcija na to. Vidite kontinuiteto vzroka in posledice, verižno reakcijo, nad katero nimate nobenega nadzora. Ta proces verižne reakcije vzklije iz skrivnosti »ničnosti«. Zatorej je bila, če ste nekoga umorili, ubijanje vaša karma, in to je bilo neizogibno, vnaprej določeno. Če v tem smislu naredite dobro dejanje, to nima ničesar opraviti s tem, če ste zbujeni ali ne. Vse vzklije iz skrivnostne »ničnosti«, kar je nihilističen pristop k realnosti. Kadarkoli nismo povsem prepričani glede stvari, ki so onstran okvirja naših konceptualiziranih zamisli, postanemo panični. Strah nas je naše lastne negotovosti in vrzel skušamo zapolniti z nečim drugim. Nekaj drugega je navadno filozofsko prepričanje – v tem primeru vera v skrivnost. Zelo željno, zelo lačno iščemo ničnost in v svojih prizadevanjih, da bi jo našli, preiščemo vsak temen kotiček. Vendar najdemo le mrvice. Ničesar več ne najdemo, kot le to. To je zelo skrivnostno. Dokler še naprej iščemo konceptualni odgovor, bodo vedno območja skrivnosti, kjer je skrivnost sama še en koncept.

 

Pa če smo eternalisti ali nihilisti ali atomisti, konstatno domnevamo, da obstaja »skrivnost«, nekaj, česar ne poznamo: smisel življenja, izvor vesolja, ključ do sreče. Borimo se za to skrivnosti, poskušamo postati oseba, ki jo pozna ali poseduje, imenujemo jo »Bog«, »duša«, »atman«, »brahman«, šunjata« in tako dalje. Zagotovo to ni pristop k realnosti Madhyamikov, čeprav so se zgodnje budistične šole do neke mere ujele v to past, zaradi česar je njihov pristop razumljen kot le delno resničen.

 

Hinayana pristop k realnosti vidi nestalnost kot veliko skrivnost: to, kar se rodi, se mora spremeniti in umreti. Vendar pa posameznik ne more videti nestalnosti same, pač pa le njeno manifestacijo v obliki. Tako Hinayanisti vesolje opisujejo z vidika atomov, ki obstajajo v prostoru, in trenutkov, ki obstajajo v času. Kot takšni so atomistični pluralisti. Ekvivalent šunjate pri Hinayani je razumevanje minljive in nestvarne narave oblike, zato je praksa Hinayana meditacije dvostranska: kontemplacija glede mnogih vidikov nestalnosti – procesi rojstva, rasti, razpada in smrti in njihove elaboracije; ter obzirnostna praksa, ki vidi nestalnost mentalnih dogodkov. Arhat vidi mentalne dogodke in materialne objekte; jih začenja videti kot bežne in atomistične pripetljaje. Tako odkrije, da ni nobene stalne substance ali trdnega telesa kot takšnega. Ta pristop je zašel na kriva pota v konceptualizaciji obstoja entitet, ki so druga z drugo povezane, obstoja »tega« v povezavi s »tistim«.

 

 

Tri elemente eternalizma, nihilizma in atomističnega pluralizma lahko v različnih kombinacijah najdemo pri skoraj vseh glavnih svetovnih filozofijah in religijah. Z gledišča Madhyamikov so ti trije napačni koncepti realnosti dejansko neizbežni, dokler nekdo išče odgovor na nepravilno vprašanje, dokler nekdo raziskuje tako imenovano "skrivnost" življenja. Vera v karkoli je preprosto način za etiketiranje skrivnosti. Yogachara, filozofska šola Mahayana, je poskušala to skrivnost eliminirati z iskanjem povezave skrivnosti s pojavnim svetom.

 

Glavna vera Yogachara šole je epistemološka. Za to šolo je skrivnost inteligenca, to, kar ve. Yogacharianti so skrivnost razrešili s predpostavljanjem neločljive povezave inteligence in fenomena. Tako ni nobenega individualnega vedca, vse je "samo-znano". Obstaja le "en um"", ki so ga Yogacharianti imenovali "samo-žareča kognicija", katere del so tako misli in emocije, kot tudi ljudje in drevesa. Zato je v tradicionalni literaturi ta šola obravnavana kot citta-matra ali šola "edini-um".

 

Yogachara šola je bila prva šola budistične misli, ki je presegla ločenost med vedcem in vedenim. Zato njeni pripadniki pojasnjujejo zmedo in trpljenje, kot da je vzkalilo iz napačnega prepričanja v individualnem vedcu. Če oseba verjame, da pozna svet, potem se za en um zdi, kot da je razceplje, čeprav je dejansko kalne le čista površina. Zmedena oseba čuti, da misli in reagira do zunanjega fenomena, tako da je ujeta v konstatno situacijo akcije in reakcije. Razsvetljena oseba spozna, da so misli in emocije na eni strani in tako imenovan zunanji svet na drugi strani oboje "igra uma". Tako razsvetljena oseba ni ujeta v dualizem subjekta in objekta, notranjega in zunanjega, vedca in vedenega, mene in drugega. Vse je "samo-znano".

 

Vendar pa je Nagarjuna nasprotoval Yogacharskemu "edini-um" predlogu, pravzaprav je dvomil celo o samem obstoju "uma". Preučil je dvanajst knjig Prajnaparamite, ki izhajajo iz drugega obrata Kolesa Doktrine s strani Bude, iz učenja v srednji dobi njegovega življenja. Nagarjuna je svoje zaključke zbral v principu "ne-vztrajanja", glavnem principu šole Madhyamike. Dejal je, da je moč ovreči katerikoli filozofski pogled, da posameznik ne sme vztrajati pri nobenem odgovoru ali opisu realnosti, pa če je le-ta ekstremen ali zmeren, vključno s predstavo o "enem umu". Celo če rečemo, da je odgovor v ne-vztrajanju, je to varljivo, saj posameznik ne sme vztrajati pri ne-vztrajajnju. Nagarjunov način je bil ne-filozofski, sploh ni bil še ena filozofija. Dejal je: "Modri ne bi smeli vztrajati niti na sredini.

 

Filozofija Madhyamike je kritično gledišče Yogacharske teorije o tem, da je vse vidik uma. Argument Madhyamikov se glasi: "Da bi lahko rekli, da um obstaja, ali da je vse igra enega uma, mora obstajati nekdo, ki gleda en um, vedec za um, ki jamči za njegov obstoj." Tako je vse s strani Yogachare nujno teorija tega opazovalca. Vendar so glede na Yogacharsko lastno filozofijo samožareče kognicije subjektivne misli glede objekta varljive, saj ni nobenega subjekta ali objekta, pač pa le en um, katerega del je opazovalec. Zatorej je nemogoče trditi, da obstaja en um. Kot fizično telo tudi samo-žareča kognicija ne more videti same sebe, prav tako kot tudi rezilo ne more razrezati samega sebe. Po Yogacharskem lastnem priznanju ni nikogar, ki bi vedel, da en um obstaja.

 

Kaj lahko potem rečemo o umu ali realnosti? Ker ni nikogar, ki bi zaznaval um ali realnost, je predstava o obstoju z izrazi "stvari" in "oblika" varljiva; nobene realnosti ni in nobene misli ne izvirajo iz zaznavne realnosti. Ko smo enkrat odstranili to percepcijo obstoja uma in realnosti, se situacije prikazujejo jasno, kot so. Nikogar ni, ki bi gledal, nikogar, ki bi karkoli vedel. Realnost samo je; prav to je mišljeno z izrazom "šunjata". Skozi za vpogled je odstranjen opazovalec, ki nas ločuje od sveta.

Popravljeno 28. maj 2007 -> mayan

[mayan]

O jebenti mayan, a to je nihilizem?

Se opravičujem, vse kaže, da sem do sedaj živel v zmoti in ne čisto vedel, kaj sploh je nihilizem.

 

Zgleda, da sm govoru od neki čist tretjega, mogoče novga, mogoče em...unisilizma.?

Rabm še 10 ljudi pa lahk po parih letih nardimo versko skupnost, je kdo za?

Mamo davčne olajšave pr državi, pomisli!

 

 

Ne štekam, kaj hočeš povedat.

 

Sem pa skor prepričana, da nisi prebral sestavka čist neobremenjeno z čisto odprtostjo za čudenje, spoznanje - iz praznine

 

Zase lahko povem, da sem imela velik problem z razumevanjem pojma nič, ker sem ga večinoma, sicer nerada, dojela kot ničevost, ničvrednost, zaničevanje. Kot negativno. Vendar ko odpor do tega, da spustiš, premagaš, je to vse kaj drugega.

[Antoninus]

Niča, po mojem, sploh ni. Tudi, če ga doživimo, je tu še vedno subjekt, ki ga doživi, torej ni nič.

[butl]

Hojla Ujetnik

 

Zdej, jst se na nihilizem ne spoznam sploh nč, ampak, če naj bi ta pojem pomenil, kva že, /sam mal, da pogledam v SSKJ/ nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote, potem si ga ti zreduciral na ene par stvari samo, rajtam da na tiste, ki odgovarjajo teb ta trenutek. A ne, v vzrok in posledico verjameš, ena prajuhica ti bi znala bit blizu, Bog pa ne, prav in dobro tud ne, pa tko.

 

Jst mislm, da vsakemu od nas kaka norma ne odgovarja glih in jo odklanjamo, torej smo vsi nihilisti pol. Fajn, pa prou tud.

 

Zdej, a je ta nazor dober al ni, je pa verjetno odvisno od tega, zakaj odklanjam, zanikam nekaj ustaljenega in ali splošno priznanega. Če je razlog v tem, da iz izkušenj, spoznanj, znanj... vem, da je norma, prepričanje, vrednota napačna, škodljiva, neprimerna, pomanjkljiva..obenem pa vem /al pa ne vem/ s čim in kako bi jo nadomestil, pol je v redu. Zdej, če pa se grem nihilista zato ker ne razumem, ne poznam, nimam izkušenj, ker je glih in bit proti vsemu, pa ni dobr.

 

Je pa tko, dokler odklanjaš, zanikaš, ne spoštuješ, vrednote, norme, dogme, ki se tičejo le tebe, je to čist tvoja stvar, me sploh ne briga a imaš al nimaš argumentov za svoje početje. Če boš pa zanikal, odklanjal in ne spoštoval moj prostor, se pa pripravi na posledice.

 

Lep dan ti želim, Ujetnik.

 

butl

[FixMinze]

Evo mogoče ideja kako bi lahko popolen nihilistični prehod v odsotnost vsega edino absolutno resnico lahko izgledal. Je kdo bral castanedo in ščite, tiste osebnostne ščite, ki jih omenja. No oni so to počeli na malo bolj krut način in potem je Pablo ( a kvaj že bil ) v bojazni pred uničenjem samega sebe hodil okoli z stolom pripetim na riti oz na hrbtu. nikamor več ni upal brez tega stola ta stol je bil edini pravi ščit, ki ga je obdržal - brez njega bi se razblinil v norost v nesposobnost obstajati v praznini in tukaj hkrati.

 

Torej kako bi lahko človek doživljal tako preobrazbo. Mogoče kot nestabilnost - popolna labilnost notranjih doživljajev. Nesposobnost resnične interpretacije samega sebe, izgubljanje svojih vrednost in mešanje le teh z drugimi. Sedaj sem jaz sedaj nisem več. Sedaj čustim kot jaz sedaj nič več. Kdo sploh sem? Kaj počnem? Kako, da nimam več svojih misli. Zakaj jih ni več ? Zakaj sem nekdo drug. Kakšne so sploh moje vrednote - kam so šle ? Kako, da vsi drugi mislijo, da sem, če v resnici nisem ? Kaj sem potem ? Nič več jaz ? Seštevek misli neznancev ? hmmm

 

Bi se mogoče počutil točno tako ?

[nimbus]

Hojla Ujetnik

 

Zdej, jst se na nihilizem ne spoznam sploh nč, ampak, če naj bi ta pojem pomenil, kva že, /sam mal, da pogledam v SSKJ/ nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote, potem si ga ti zreduciral na ene par stvari samo, rajtam da na tiste, ki odgovarjajo teb ta trenutek. A ne, v vzrok in posledico verjameš, ena prajuhica ti bi znala bit blizu, Bog pa ne, prav in dobro tud ne, pa tko.

 

Jst mislm, da vsakemu od nas kaka norma ne odgovarja glih in jo odklanjamo, torej smo vsi nihilisti pol. Fajn, pa prou tud.

 

Zdej, a je ta nazor dober al ni, je pa verjetno odvisno od tega, zakaj odklanjam, zanikam nekaj ustaljenega in ali splošno priznanega. Če je razlog v tem, da iz izkušenj, spoznanj, znanj... vem, da je norma, prepričanje, vrednota napačna, škodljiva, neprimerna, pomanjkljiva..obenem pa vem /al pa ne vem/ s čim in kako bi jo nadomestil, pol je v redu. Zdej, če pa se grem nihilista zato ker ne razumem, ne poznam, nimam izkušenj, ker je glih in bit proti vsemu, pa ni dobr.

 

Je pa tko, dokler odklanjaš, zanikaš, ne spoštuješ, vrednote, norme, dogme, ki se tičejo le tebe, je to čist tvoja stvar, me sploh ne briga a imaš al nimaš argumentov za svoje početje. Če boš pa zanikal, odklanjal in ne spoštoval moj prostor, se pa pripravi na posledice.

Lep dan ti želim, Ujetnik.

 

butl

 

Ko, da bi Milla brau

 

Je pa res, da so mu dal pol situacijo, ko moraš ubiti, t.j. žrtvovati enega, da jih rešiš sto, pa odgovor ni več tko intuitivno zaznaven

 

Sem z nihilizmom pobraten, manjka mi samo tisti pozitivnem del... torej, vrednote odstranimo, ampak s čim jih nadomestiti Do takrat jih pa prenašam (kao), ker ne poznam boljše rešitve. Ampak vedno, ko začne deževati in se v padajočem mraku z marelo v roki postavim na ogromen travnik in pri poslušanju kapljanja dežja, ugotavljam svojo majhnost v stvarstvu vem, da so vsa pravila in vsi človeški zakoni le nekomu v korist, spet nekomu v breme in da nas pomankljivost našega lačnega trebuha sili v vzdrževanje statusa quo, takrat, dragi moji si vedno rečem: "Pomislite, dežuje x!x "

[DON KARLOS]

Smisel gor al dol, skrajni materjalisti večinoma verjamejo v zakon vzroka in posledice, torej je logična posledica njihove vere, da obstaja nek zakon, ki ureja naprimer gibanje delcev itd. Torej zakaj bi potem bilo neumno verjeti, da tudi naša čustva in misli ureja nek višji zakon, naprimer karma in torej a so nihilisti spoh tako nihilistični, kot sami trdijo da so?

[zerkalo]

Smisel gor al dol, skrajni materjalisti večinoma verjamejo v zakon vzroka in posledice, torej je logična posledica njihove vere, da obstaja nek zakon, ki ureja naprimer gibanje delcev itd. Torej zakaj bi potem bilo neumno verjeti, da tudi naša čustva in misli ureja nek višji zakon, naprimer karma in torej a so nihilisti spoh tako nihilistični, kot sami trdijo da so?

 

Potemtakem naj bi bil princip(zakon) vzroka in posledice domena

skrajnih materialistov? Zanimivo, prvič slišim kaj takega.

Sicer sem že kdaj v življenju opazil da imajo dejanja svoje posledice pa se nekako

ne vidim v vlogi skrajnega materialista. Nisem pa nikoli zasledil niti sledu

česarkoli višjega, kar bi mi urejalo misli. Kvečjemu neka točka tam malce pod trebuhom

mi zna kdaj pa kdaj ponagajati pri miselnih procesih

V glavnem ja, živeli fanatiki, a ne de DK?

[DON KARLOS]

Torej trdiš, da nisi nikoli opazil, da ti nekaj višjega ne ureja misli. A me hočeš prepričati, da si od celega univerzuma poplnoma ločen in neodvisen pojav.

 

Pa odgovori na sledeče filozofski problem. So vprašali nekoga, kdo odloča o njegovi usodi. Pa je dejal da ne Bog, ampak sam. Nato pa ga je povozil tramvaj. Me hočeš prepričati, da si je sam izbral svojo usodo?

[zerkalo]

Torej trdiš, da nisi nikoli opazil, da ti nekaj višjega ne ureja misli. A me hočeš prepričati, da si od celega univerzuma poplnoma ločen in neodvisen pojav.

 

Pa odgovori na sledeče filozofski problem. So vprašali nekoga, kdo odloča o njegovi usodi. Pa je dejal da ne Bog, ampak sam. Nato pa ga je povozil tramvaj. Me hočeš prepričati, da si je sam izbral svojo usodo?

Ne to, govoril sem o mislih. Lahko da mi karkoliže ureja vse po vrsti ali pa to delam sam, nima veze.

Pri mislih pa je vsak suveren, čeprav eni radi hodijo na redno pranje možganov..... kamorkoliže.

Da pozabijo na svojo edino resnično svobodo.

[bbs]

nihilizem = zjutraj se zbudiš in ne zadihaš

 

nihilizem sam po sebi je čisto zlo ali pa podpora lenobi