Kdo ali Kaj ustvarja realnost

[Lemurian]

Malo nenavaden odgovor na vprašanje, bistveno se mi pa zdi, da vsak pri sebi razmisli kako vidi te stvari.

 

1. Realnost ustavarjamo sami, s svojimi mislimi.

 

Splošna trditev pri »duhovnih iskalcih« je, da sami ustvarjamo svojo prihodnost. Torej smo sami povzročili stvari, ki so se nam zgodile. Tako dobre kot slabe, sprejmemo odgovornost zase in za svoja dejanja.

 

Res je, da lahko ogromno naredimo z vizualizacijo in afirmacijami, ter ostalimi stvarmi.

 

a) zavestnimi

Negativno. To so vsi strahovi, paranoje, pričakovanje slabega, pričakovanje nesreče, trplenja, zapiranja možnosti, »nisem dovolj dober«, »nisem primeren za to«, »tega pa jaz ne znam«, »jaz pa nisem za te stvari«,... Te stvari so nam vsiljene iz družine, okolja, medijev, religije, izobraževalnega sistema, družbe na splošno. Stalno smo v strahu in v pričakovanju negativnega, ne verjamemo v svoje sposobnosti, v svojo moč in si zapremo vse izhode. Vsak dan sproti.

 

Pozitivno. To je recimo takrat, ko ugotovimo, da imamo mi sami moč, da si naredimo tako realnost, ki jo mi hočemo. Si vizualiziramo, ponavljamo afirmacije, sporočamo svoje zahteve vesolju, stalno mislimo na neko stvar (The Secret), stvari jasno napišemo na papir in jih vsak dan ponovimi in podobno. Ja je res, na ta način lahko marsikaj ustvarimo, tudi takšne stvari, ki se na prvi pogled zdijo nemogoče. Vprašanje, ki se mi tu postavlja je edino to, čemu bi to počeli? Smo v določeni situaciji in hvaležni za to kar imamo, pa četudi je zelo malo, vendar kljub vsemu pa hočemo zase več, ker si to zaslužimo. »Živeli naj bi v obilju v vseh pogledih« tako materialnih kot duhovnih. Torej valda hočem več in boljše stvari, sem sicer zadovoljen s sedanjim, a še vedno hočem več in boljše. Še to je tu pomembno, da naj bi te stvari počeli dnevno..

 

Ne vem kako je z vami, a meni se zdi to ogromno dela. Recimo se ti zgodi neka slaba situacija in se vprašaš, kaj je v meni bilo takega, da je to povzročilo, katera misel ni bila vredu? Predvsem pa to, čemu sploh ustvarjat svojo lastno prihodnost? Mar menimo, da tisto kar pridebo slabo, če sami ne bomo nič naredili?

 

podzavestnimi

Prepričanja (močno zakoreninjena prepričanja), mogoče tudi vzorci (najbolje se kažejo takrat, ko nam nekdo stopi na žulj)

 

Negativne. To se najbolje pokaže ko se podamo na pot »osebne rasti«. Se trudimo bit dobri, pozitivni, si ustvarjat svojo prihodnost, kljub temu pa doživljamo še vedno veliko neuspehov in nesreče. Sploh ne vemo, kaj bi morali še drugače naredit, da bi se kaj spremenilo? V resnici so pa naša podzavestna negativna prepričanja in negativni vzorci tisti, ki nam ustvarjajo realnost. S kakšnim namenom?

 

Pozitivnimi. Kaj je pa sedaj to? To pomeni, da smo podzavestno/globoko prepričani, da se nam bodo zgodile dobre stvari. Od kje pa nam to, to je tko kot da bi zaupali življenju? Torej tu ne rabimo več vizualizacije, afirmacij?

 

2. Realnost je že ustvarjena

Torej mi sploh nimamo vpliva, smo zgolj lutke, nekdo drug vpliva na našo realnost, oziroma še huje, realnost je že ustvarjena. Torej s svojimi mislimi nimamo nekega bistvenega vpliva na potek dogodkov. Kaj pa moja svobodna volja?

 

a) Negativna. Ja, če verjamemo, da je realnost že ustvarjena in je negativna, pol smo v dreku. Torej verjamemo, da nam je bilo namenjeno mučeniško življenje, da moramo trpet, da Bog hoče da trpimo.. Pol imamo na izbiro, ali stalno jambramo ali pa vzamemo stvari v svoje roke, in vizializiramo, si ponavljamo afirmacije?

 

Pozitivna. To je pa čisto nekaj drugega. Realnost je že ustvarjena zame in za vsakega posebej, za povrh je pa še pozitivna. WAW. Sam, od kje pa vso to trpljenje in tragedije po svetu?

 

 

In to se mi zdi bistveno, ker karkoli drugega je borba proti življenju samemu. Bojujemo se s tistim KAR JE, ker mi mislimo da tega nebi smelo biti. Ampak je! In tega nismo pripravljeni sprejet, uvidet. Res je da je na svetu ogromno gorja, a vendar se je potrebno vprašat kdo ali kaj povzroča hudo? Naša borba z življenjem, naše upiranje temu kar je, zavračanje sedanjega trenutke, iskanje zadovoljitve v prihodnosti. Tu pride v poštev naša svobodna volja, lahko se odločimo da zaupamo življenju ali da ne. Vendar slej ko prej, nas življenje pripelje tja kamor hoče, če ne v tem pa v naslednjih življenjih. In borba z življenjem povzroča hudo v svetu. Ker smisel vsega trpljenja je v tem, da se kaj naučimo, da spoznamo da nam istovetenje z UMom dela le preglavice.

 

Torej prihodnost je že ustvarjena, in je sama po sebi zelo pozitivna. Vendar pa, ko se mi s svojim iztovetenjem z UMom postavimo pred življenje, se začnejo težave. Predvsem se to vidi, če je ta UM negativno naravnan. Vendar tudi če je naravnan pozitivno, ni ravno najbolje, če menimo da nam bo prihodnost prinesla nekaj slabega.

 

A se vam ne zdi tu ena velika SVOBODA, da pustimo prihodnosti prosto pot, da zaupamo življenju. Na ta način se lahko posvetimo sedanjemu trenutku 100%, ker nas za prihodnost ne skrbi, ker že vemo da bo dobra in ji zato pustimo prosto pot. Pa četudi nam prinese kaj »negativnega« vemo da je to le zaradi tega, da v sebi še spucamo določene stvari. Tudi dosti bolj brezskrbni smo na ta način, strah izginja, čedalje bolj. Skratka, da se ne bojimo za življenje, da v sebi prepoznamo neumrljivost.

 

Recimo, vsi ti boji proti globalizaciji v svetu nosijo v sebi toliko negativnosti, tolikšen odpor do tega kar je, tolikšno borbo proti življenju.. kam vse to pelje? Kaj potem ko tega ne bo več, proti čemu se bodo borili tedaj? Vedno bo nekaj, proti čemur se bomo bojevali, če ne bomo zaupali življenju in mu pustili prosto pot.

 

Pa še en primer, sprehod skozi gozd. A ni najbolje zaupat življenju in it, pa karkoli naj se že zgodi, kot pa da bi prekrival svoj strah z vizualizacijo in podobnim in se delal da strahu nimam, hkrati se pa bal za »svoje« življenje. Še »huje« seveda je, da ne grem v godz in doma posedam in gnijem.

 

Al pa, da smo se odločili za nek projekt, ki nam v osnovi ne leži. Odločili smo se zaradi ugleda, boljše plače, ker bi sicer težje napredovali v službi. Na izbiro smo še imeli, da bi pomagali prijatelju na našem ljubem področju. A se seveda za slednje nismo odločili, ker smo si ustvarili drugačne prioritete. Drugim smo dali prednost pred seboj...

 

Izkušnje razsvetlenja opisujejo neverjetno lahkotnost, in da življenje živi tebe (in ne obratno). Razsvetljenje je pa zgolj dvig nad identifikacijo z mislimi, z UMom. Torej je življenje samo po sebi lepo, dobro, pozitivno...

 

In če boste pozorni, vsi to povdarjajo. Meni ljubi: Eckhart Tolle, Osho, Martin Konc, Katie Byron,.. Vsak na svoj način govori o teh stvareh.

 

carpe diem

[Lemurian]

P.S. pozabil sem še omenit INTUICIJO (od kod pride?) ter vprašanje,

kdo ustvarja realnost ŽIVALIM, RASTLINAM, STVAREM? In kako oni dojamejo realnost?

[ZVEZANI]

Malo nenavaden odgovor na vprašanje, bistveno se mi pa zdi, da vsak pri sebi razmisli kako vidi te stvari.

 

1. Realnost ustavarjamo sami, s svojimi mislimi.

 

UstvariL sem vse kar vem,,,

kar se je zgodilo in kar se dogaja,,,

jezike sveta in fosile,,,

zenske,,,

in tebe ter ta tvoj post ki ga delno citiram,,,

samo jaz sem,,,

ti si moje stvarjenje.

SHIT,,,

pisem sam sebi,,,

KDAJ BOM SEDMICO ZADEL,,,

P.S.

KATERI DOGODEK ZE JE SEDMICA,,,

TUHTAM KAKSEN ODGOVOR SI BOM USTVARIL.

[lia]

morm še hitr en štamperle...za večjo lahkotnost bivanja

tek toliko da ustavim ta glupi tok misli

[Cookie]

...Recimo, vsi ti boji proti globalizaciji v svetu nosijo v sebi toliko negativnosti, tolikšen odpor do tega kar je, tolikšno borbo proti življenju.. kam vse to pelje? Kaj potem ko tega ne bo več, proti čemu se bodo borili tedaj? Vedno bo nekaj, proti čemur se bomo bojevali, če ne bomo zaupali življenju in mu pustili prosto pot...

ermm.. si kr dobro napisal, razen (ja, zmer je en razen, ampak, četudi, čeprav..) tega, kar sem citirala; s tem se namreč ne strinjam; boj proti globalizaciji je zgolj antipod globalizaciji (drug konec enainiste palice). Ne more obstajati samo globalizacija ali samo boj proti globalizaciji (vsak pojem znotraj sebe prav tako vsebuje +/- globalizacija je lah pozitivna, lah je tut negativna, prav tako boj proti njej; ti si le izpostavil samo en zorni kot od vsakega pojma.

 

Drgač pa Lemurian, dobro ti to men pišeš, mi daš material za premlevanje oz nadaljevanje že načetega

 

Sama pri sebi sem se odločila (že pred časom), da se mam tuky čist ql in fajn (ne glede na to, kako zunanji svet dojema mojo situacijo), pač tuky (na Zemlji) sem zato, ker sem se sama tko odločila, prov tko sm se tut odločila za izkušnje, ki mi prihajajo naproti; najbolje zame je, da tukaj čimveč izkusim, kar sem se namenila izkusiti pred utelešenjem in da "napredujem" (mal neposrečen/netočen izraz, ampak dobro ), bolj v smislu "kar se mora nije teško" Trudim se "bit dobra" (spet en neustrezen izraz) oz, delovati v najvišje dobro Življenja, če pa to ne gre, pa vsaj ne škodovati; vse to po svojih najboljših močeh - eeee, zame je to čist dovolj dobro, karkoli pa mi pride naproti (v tuzemskem razmišljanju pozitivnega), je pa sam češnja na vrhu smetane.

[Alan_New]

Marsikaj si res ustvarimo sami v naših glavah in potem to projiciramo navzven. Sicer pa realnost, Življenje, obstaja mimo našega obstoja in ni prav nič odvisno od nas in naših predstav.

 

Beatles so peli (komad Within You Without You):

 

And to see you're really only very small,

And life flows on within you and without you.

[zerkalo]

Marsikaj si res ustvarimo sami v naših glavah in potem to projiciramo navzven. Sicer pa realnost, Življenje, obstaja mimo našega obstoja in ni prav nič odvisno od nas in naših predstav.

 

Beatles so peli (komad Within You Without You):

 

And to see you're really only very small,

And life flows on within you and without you.

 

to je sicer čisto res....način na katerega teče within us pa je zelo odvisen od nas in naših predstav.....

[kukica]

A se vam ne zdi tu ena velika SVOBODA, da pustimo prihodnosti prosto pot, da zaupamo življenju. Na ta način se lahko posvetimo sedanjemu trenutku 100%, ker nas za prihodnost ne skrbi, ker že vemo da bo dobra in ji zato pustimo prosto pot.

 

Lemurain, lepo si napisal. Najbolj všeč pa mi je citirani del.

Verjetno resnično živeti sedanji trenutek pravzaprav pomeni najboljše ustvarjanje prihodnosti zase.

Pozitivni in negativno ... ali kaj takega sploh obstaja? Ali ni to le naša sodba, naš zorni kot?

 

Zanimivo razmišljaš.

[zerkalo]

Pozitivni in negativno ... ali kaj takega sploh obstaja? Ali ni to le naša sodba, naš zorni kot?

 

Itak da obstaja. Če ne, ti ne bi delal mobitel ali svetili žarometi na avtomobilu......

In naše sodbe in zorni koti tukaj niso niti najmanj pomembni, razen za naše dojemanje, seveda.....

[mayan]

Malo nenavaden odgovor na vprašanje, bistveno se mi pa zdi, da vsak pri sebi razmisli kako vidi te stvari.

 

1. Realnost ustavarjamo sami, s svojimi mislimi.

 

Splošna trditev pri »duhovnih iskalcih« je, da sami ustvarjamo svojo prihodnost. Torej smo sami povzročili stvari, ki so se nam zgodile. Tako dobre kot slabe, sprejmemo odgovornost zase in za svoja dejanja.

 

No, jaz sem razmišljala in razmišljala, tako rekoč cel lajf, in nikakor ne morm sprejet, da sem si sama povzročile stvari, ki so se mi zgodile. Lahko edino delam na svojem gledišču na te dogodke. In me je groza sprejemat odgovornost na način, da dejanje kakšnega drugega vzamem kot za svoje, ker drugače sploh ne bi mogla preživeti. Bojim se tudi, da večina tudi nima razjasnjeno kaj odgovornost je sploh. In trobimo ena in ta isto, pa resnično ne razmislimo s svojo glavo. Mislim, ker kdo pa bo zastopal naše mišljenje, drugačnost, individualnost, če ne mi sami?

[seal]

Malo nenavaden odgovor na vprašanje, bistveno se mi pa zdi, da vsak pri sebi razmisli kako vidi te stvari.

 

1. Realnost ustavarjamo sami, s svojimi mislimi.

 

Splošna trditev pri »duhovnih iskalcih« je, da sami ustvarjamo svojo prihodnost. Torej smo sami povzročili stvari, ki so se nam zgodile. Tako dobre kot slabe, sprejmemo odgovornost zase in za svoja dejanja.

 

Res je, da lahko ogromno naredimo z vizualizacijo in afirmacijami, ter ostalimi stvarmi.

 

a) zavestnimi

Negativno. To so vsi strahovi, paranoje, pričakovanje slabega, pričakovanje nesreče, trplenja, zapiranja možnosti, »nisem dovolj dober«, »nisem primeren za to«, »tega pa jaz ne znam«, »jaz pa nisem za te stvari«,... Te stvari so nam vsiljene iz družine, okolja, medijev, religije, izobraževalnega sistema, družbe na splošno. Stalno smo v strahu in v pričakovanju negativnega, ne verjamemo v svoje sposobnosti, v svojo moč in si zapremo vse izhode. Vsak dan sproti.

 

Pozitivno. To je recimo takrat, ko ugotovimo, da imamo mi sami moč, da si naredimo tako realnost, ki jo mi hočemo. Si vizualiziramo, ponavljamo afirmacije, sporočamo svoje zahteve vesolju, stalno mislimo na neko stvar (The Secret), stvari jasno napišemo na papir in jih vsak dan ponovimi in podobno. Ja je res, na ta način lahko marsikaj ustvarimo, tudi takšne stvari, ki se na prvi pogled zdijo nemogoče. Vprašanje, ki se mi tu postavlja je edino to, čemu bi to počeli? Smo v določeni situaciji in hvaležni za to kar imamo, pa četudi je zelo malo, vendar kljub vsemu pa hočemo zase več, ker si to zaslužimo. »Živeli naj bi v obilju v vseh pogledih« tako materialnih kot duhovnih. Torej valda hočem več in boljše stvari, sem sicer zadovoljen s sedanjim, a še vedno hočem več in boljše. Še to je tu pomembno, da naj bi te stvari počeli dnevno..

 

Ne vem kako je z vami, a meni se zdi to ogromno dela. Recimo se ti zgodi neka slaba situacija in se vprašaš, kaj je v meni bilo takega, da je to povzročilo, katera misel ni bila vredu? Predvsem pa to, čemu sploh ustvarjat svojo lastno prihodnost? Mar menimo, da tisto kar pridebo slabo, če sami ne bomo nič naredili?

 

podzavestnimi

Prepričanja (močno zakoreninjena prepričanja), mogoče tudi vzorci (najbolje se kažejo takrat, ko nam nekdo stopi na žulj)

 

Negativne. To se najbolje pokaže ko se podamo na pot »osebne rasti«. Se trudimo bit dobri, pozitivni, si ustvarjat svojo prihodnost, kljub temu pa doživljamo še vedno veliko neuspehov in nesreče. Sploh ne vemo, kaj bi morali še drugače naredit, da bi se kaj spremenilo? V resnici so pa naša podzavestna negativna prepričanja in negativni vzorci tisti, ki nam ustvarjajo realnost. S kakšnim namenom?

 

Pozitivnimi. Kaj je pa sedaj to? To pomeni, da smo podzavestno/globoko prepričani, da se nam bodo zgodile dobre stvari. Od kje pa nam to, to je tko kot da bi zaupali življenju? Torej tu ne rabimo več vizualizacije, afirmacij?

 

2. Realnost je že ustvarjena

Torej mi sploh nimamo vpliva, smo zgolj lutke, nekdo drug vpliva na našo realnost, oziroma še huje, realnost je že ustvarjena. Torej s svojimi mislimi nimamo nekega bistvenega vpliva na potek dogodkov. Kaj pa moja svobodna volja?

 

a) Negativna. Ja, če verjamemo, da je realnost že ustvarjena in je negativna, pol smo v dreku. Torej verjamemo, da nam je bilo namenjeno mučeniško življenje, da moramo trpet, da Bog hoče da trpimo.. Pol imamo na izbiro, ali stalno jambramo ali pa vzamemo stvari v svoje roke, in vizializiramo, si ponavljamo afirmacije?

 

Pozitivna. To je pa čisto nekaj drugega. Realnost je že ustvarjena zame in za vsakega posebej, za povrh je pa še pozitivna. WAW. Sam, od kje pa vso to trpljenje in tragedije po svetu?

In to se mi zdi bistveno, ker karkoli drugega je borba proti življenju samemu. Bojujemo se s tistim KAR JE, ker mi mislimo da tega nebi smelo biti. Ampak je! In tega nismo pripravljeni sprejet, uvidet. Res je da je na svetu ogromno gorja, a vendar se je potrebno vprašat kdo ali kaj povzroča hudo? Naša borba z življenjem, naše upiranje temu kar je, zavračanje sedanjega trenutke, iskanje zadovoljitve v prihodnosti. Tu pride v poštev naša svobodna volja, lahko se odločimo da zaupamo življenju ali da ne. Vendar slej ko prej, nas življenje pripelje tja kamor hoče, če ne v tem pa v naslednjih življenjih. In borba z življenjem povzroča hudo v svetu. Ker smisel vsega trpljenja je v tem, da se kaj naučimo, da spoznamo da nam istovetenje z UMom dela le preglavice.

 

Torej prihodnost je že ustvarjena, in je sama po sebi zelo pozitivna. Vendar pa, ko se mi s svojim iztovetenjem z UMom postavimo pred življenje, se začnejo težave. Predvsem se to vidi, če je ta UM negativno naravnan. Vendar tudi če je naravnan pozitivno, ni ravno najbolje, če menimo da nam bo prihodnost prinesla nekaj slabega.

 

A se vam ne zdi tu ena velika SVOBODA, da pustimo prihodnosti prosto pot, da zaupamo življenju. Na ta način se lahko posvetimo sedanjemu trenutku 100%, ker nas za prihodnost ne skrbi, ker že vemo da bo dobra in ji zato pustimo prosto pot. Pa četudi nam prinese kaj »negativnega« vemo da je to le zaradi tega, da v sebi še spucamo določene stvari. Tudi dosti bolj brezskrbni smo na ta način, strah izginja, čedalje bolj. Skratka, da se ne bojimo za življenje, da v sebi prepoznamo neumrljivost.

 

Recimo, vsi ti boji proti globalizaciji v svetu nosijo v sebi toliko negativnosti, tolikšen odpor do tega kar je, tolikšno borbo proti življenju.. kam vse to pelje? Kaj potem ko tega ne bo več, proti čemu se bodo borili tedaj? Vedno bo nekaj, proti čemur se bomo bojevali, če ne bomo zaupali življenju in mu pustili prosto pot.

 

Pa še en primer, sprehod skozi gozd. A ni najbolje zaupat življenju in it, pa karkoli naj se že zgodi, kot pa da bi prekrival svoj strah z vizualizacijo in podobnim in se delal da strahu nimam, hkrati se pa bal za »svoje« življenje. Še »huje« seveda je, da ne grem v godz in doma posedam in gnijem.

 

Al pa, da smo se odločili za nek projekt, ki nam v osnovi ne leži. Odločili smo se zaradi ugleda, boljše plače, ker bi sicer težje napredovali v službi. Na izbiro smo še imeli, da bi pomagali prijatelju na našem ljubem področju. A se seveda za slednje nismo odločili, ker smo si ustvarili drugačne prioritete. Drugim smo dali prednost pred seboj...

 

Izkušnje razsvetlenja opisujejo neverjetno lahkotnost, in da življenje živi tebe (in ne obratno). Razsvetljenje je pa zgolj dvig nad identifikacijo z mislimi, z UMom. Torej je življenje samo po sebi lepo, dobro, pozitivno...

 

In če boste pozorni, vsi to povdarjajo. Meni ljubi: Eckhart Tolle, Osho, Martin Konc, Katie Byron,.. Vsak na svoj način govori o teh stvareh.

 

carpe diem

 

 

obstaja en dobr dokumentarn film "the Secret" , ki govori točno o tem kar si pisal in še več... v glavnem naše misli ustvarjajo realnost in vse je odvisno od naše miselnosti...

[Alan_New]

obstaja en dobr dokumentarn film "the Secret" , ki govori točno o tem kar si pisal in še več... v glavnem naše misli ustvarjajo realnost in vse je odvisno od naše miselnosti...

Secret je zelo pristranski in enosmeren, zato previdno pri gledanju. In ni vse odvisno od naše miselnosti. Marsikaj je, a življenje teče po svojem lastnem ritmu mimo naše miselnosti.

[kukica]

Secret je zelo pristranski in enosmeren, zato previdno pri gledanju. In ni vse odvisno od naše miselnosti. Marsikaj je, a življenje teče po svojem lastnem ritmu mimo naše miselnosti.

pa tudi misel ni vse kar smo. lahko nekaj mislim, se prepričujem, a kaj mi to pomaga, če celo moje bitje daje drugačno informacijo.

 

Dan za dnem si lahko govorim, da se imam rada, a če se ne bom v resnici imela rada, je to le mlatenje prazne slame.

[seal]

pa tudi misel ni vse kar smo. lahko nekaj mislim, se prepričujem, a kaj mi to pomaga, če celo moje bitje daje drugačno informacijo.

 

Dan za dnem si lahko govorim, da se imam rada, a če se ne bom v resnici imela rada, je to le mlatenje prazne slame.

 

hmmmm, ubistvu imeti v resnici se rad, že ni več duhovni pojem, ampak materializiran, vsaj kakor jaz vidim oz. razumem to besedo "v resnici se imeti rad" zame pomeni, skrbeti za svoje zdravje, zdravo se prehranjevati, se NE uničevati z cigareti, alkoholom in drugimi škodljivimi substancami, se gibati, razvajati itd itd. vse to je že nekako povezano z finančnimi sredstvi....

 

pri tem filmu gre bolj za duhovno raven in meni osebno je všeč kako je predstavljena in tudi iz lastnih izkušenj lahko trdim, da vse to drži, kar govori ta film. dejstvo je, da pozitivne "akcije" privlačijo ali povzročijo pozitivne "reakcije" in obratno seveda... ok nam več filozofiru, hotu sm sam povedat, da je film čist fajn, samo treba ga je razumet

 

je pa res, da samo z miselnostjo ne bo nič z neba padlo, treba v življenju se mal ali pa velik pomatrat... pozitivna miselnost ali pa naravnanost pa precej pripomore k uspehu in zadovoljstvu na vseh področjih... to je to

 

lp

[seal]

Po prebranih knjigah in sledenju svojemu mojstru, zatrjuje, da tukaj gre za duhovno raven.

 

odkrito povedano, v življenju še nisem prebral nobene duhovne knjige in sm mnenja, da tud ne rabim tega prebirat in ne rabim bit duhovn v skrajnosti, rabim bit samo toliko, da skozi svoje življenje "potujem" lažje, da se znam pobrat po vsakem padcu in da ne obupam in sem vztrajen, da tudi v temnih trenutkih vidim kaj svetlega..........

 

v glavnem, niti najmanj se pa ne mislim tukaj prerekat oz. pametovati, sem samo izrazil svoje mnenje glede tega filma in ne "ozadja" filma, kjer stoji produkcija ala Hollywood in denar itd itd. V glavnem dejstvo je da ima vsak film vsebino, kakršnokoli že in v vsakem filmu nastopajo igralci, torej ljudje in to je njihov kruh, zato se film mora prodajat, da zasluži za plače itd itd. duhovnost gor ali dol, nihče na tem svetu ne dela nič zastonj, dejstvo je, da samo od duhovnosti se ne da živet oz. to je realnost. Se pa zelo strinjam, da ti duhovnost lahko zelo pomaga v življenju. To je bil tudi moj namen sporočila in nič drugega

 

lp in sončke

[Audente]

Se pa zelo strinjam, da ti duhovnost lahko zelo pomaga v življenju. To je bil tudi moj namen sporočila in nič drugega

 

lp in sončke

 

 

Moje mnenje je, da je najboljša pot tista, ko se ne podajamo v nobene skrajnosti,

ko delujemo tako, da nam je lepo, se potrudimo, d apo vsakem porazu zberemo voljo in pogum in gremo...kamor pač želimo.

 

Ta film sem tudi sama gledala. In lahko rečem, da se me prvič niti ni nevem kako dotaknil. Verjetno ga v tistem trenutku nisem rabila gledat.

Ob eni drugi priložnosti pa se me je dotaknil čisto drugače.

 

 

Vse je dejansko v naših glavah...in vse se lahko, že le mi to želimo.

Zase se bomo potrudili, mar ne?

 

Vse lepo ti želim

[butl]

Glih dobil v razmislek po mejlu tale biserček:

 

Se zavedate, da če bi jutri umrli, bi podjetje, za katerega delamo, z lahkoto našlo zamenjavo v nekaj dneh?

 

Vendar družina, ki bi ostala, bi izgubo občutila vse življenje.

 

In kljub temu, da se tega zavedamo, še vedno posvečamo več časa podjetju, kot lastni družini, kar ni ravno pametno vlaganje, kajne?

 

In kaj se skriva za tem?

 

 

 

Ali veste, kaj pomeni beseda FAMILY?

 

F - father A - and M - mother I - I (aj) L - love Y - you.

 

 

[Audente]

Unis....nekaj bi te vprašala: Mi razložiš, zakaj se v svojem cvetu mladosti sprašuješ vse to? Razmišljaš o teh stvareh?

 

Si bil uporabljen in zavržen in se še sedaj ne sprijazneš s tem???

 

Sorry, brez zamere...bom vesela odgovora

[butl]

Še drug kovanec.

 

Ko slišim sinov smeh, kot da bi orehe stresal in vidim njegov nasmejani, sproščeni obraz, se tiho umaknem, da ga ne bi zmotil in me prou en mal boli kurac takrat za vse ostalo, mislm, za službo, nesmrtnost, spomin. Ker tak trenutek je nesmrtnost, večnost...sam po sebi.

 

Ko slišim in vidim njegov jok, bolečino, umrem. A stojim ob njem, kot stena, trden, neupogljiv in me prou en mal boli kurac takrat za vse ostalo, mislm, službo, nesmrtnost, spomin. Ker tak trenutek je smrt...sam po sebi.

 

Imam še enega sina in ženo in doživljanje večnosti in smrti ob njiju je enako.

 

[Audente]

Še drug kovanec.

 

Ko slišim sinov smeh, kot da bi orehe stresal in vidim njegov nasmejani, sproščeni obraz, se tiho umaknem, da ga ne bi zmotil in me prou en mal boli kurac takrat za vse ostalo, mislm, za službo, nesmrtnost, spomin. Ker tak trenutek je nesmrtnost, večnost...sam po sebi.

 

Ko slišim in vidim njegov jok, bolečino, umrem. A stojim ob njem, kot stena, trden, neupogljiv in me prou en mal boli kurac takrat za vse ostalo, mislm, službo, nesmrtnost, spomin. Ker tak trenutek je smrt...sam po sebi.

 

Imam še enega sina in ženo in doživljanje večnosti in smrti ob njiju je enako.

 

 

 

Jaz imam eno hčero in se mi dogaja enako....samo da me ne boli kurac

[butl]

Jaz imam eno hčero in se mi dogaja enako....samo da me ne boli kurac

 

K si pa lula.

[enapačtaka]

Ko slišim sinov smeh, kot da bi orehe stresal in vidim njegov nasmejani, sproščeni obraz, se tiho umaknem, da ga ne bi zmotil in me prou en mal boli kurac takrat za vse ostalo, mislm, za službo, nesmrtnost, spomin. Ker tak trenutek je nesmrtnost, večnost...sam po sebi.

 

Ko slišim in vidim njegov jok, bolečino, umrem. A stojim ob njem, kot stena, trden, neupogljiv in me prou en mal boli kurac takrat za vse ostalo, mislm, službo, nesmrtnost, spomin. Ker tak trenutek je smrt...sam po sebi.

 

Imam še enega sina in ženo in doživljanje večnosti in smrti ob njiju je enako.

 

 

Milo se mi stori, ko moški kaj takega napiše, zares.

[butl]

Hojla Unis

 

Dobr, ne zdj tko vzet, mislm, da ti kao solim pamet, ker bi komot napisal tud "hojla butl" al pa "hojla kdorkol".

A ko berem tebe, se skozi tvoje pisanje vleče rdeča nit /tko ga jst zastopim, pisanje mislm/, da bi res rad stopil čez in da ni namen dokazovanja dokazovanje samo, sej veš, moj prav je pravi, pa tud če ni. Zato sem se obrnil nate.

 

Tle se zelo veliko modruje o sprejemanju odgovornosti zase in za svoje izbire, skratka za svoje življenje, o sprejemanju sebe skozi sprejemanje drugih, o špeglih, ki ti jih drugi ponujajo v poduk, pa tko. Jst sem prvi, ki to življensko usmeritev zagovarja.

Ampak.

Mislm, to je treba tud prou razumet.

Vsak otrok je perla edinstvena, ko se rodi. Angel, karkoli to že pomeni. In pričakuje in potrebuje brezpogojno ljubezen staršev, spoštovanje, razumevanje, podporo, varnost, zavetje v času svojega odraščanja s strani svojih staršev in okolja. In ima do tega absolutno pravico.

Pa tega ne dobi /skorajda nihče, verjetneje pa, da nihče/. Nasprotno, otrok je zlorabljan, psihično in fizično, najprej s strani staršev, potem še okolja. In trpi. In zraste v odraslega psihičnega in fizičnega invalida. En bolj en manj, vendar skorajda vsak /verjetneje pa, da vsak/.

 

Ali je otrok sam odgovoren za svoje otroštvo? Je sam kriv?

 

NE. Otrok NI kriv, NI odgovoren.

 

Za njegovo otroštvo, za njegovo odraščanje so krivi /jst izraz krivda ne uporabljam sicer in ga zamenjujem z izrazom odgovoren, ampak opažam, da vsem ne pomeni isto/ starši in okolje. In otrok JE žrtev /pustiva zdej karmične dolgove in vnaprej definirne plane življenja kao/. In ima vso pravico do svojega trpljenja, do svoje bolečine, do svoje zamere, do svojih strahov, do svojega sovraštva, do svojega maščevanja. Vso pravico.

 

Kdaj se pa potem začne to čuveno sprejemanje odgovornosti zase in ostale pritikline, zgoraj opisane?

 

V trenutku, ko se zaveš, da gre vse, za karkoli se odločiš, na tvoj konto. Takrat in od takrat naprej. Še enkrat. Ravnanje tvojih staršev in okolja v tvojem otroštvu, ko si še plastičen, ko se glavni vzorci zapisujejo, ni tvoja izbira in nisi ne kriv, ne odgovoren za njihovo ravnanje v zvezi z brezpogojno ljubeznijo, spoštovanjem, razumevanjem, podporo, varnostjo, zavetjem in toplino, za rane, ki so ti jih prizadejali.

 

Zdej, da se ne bo kdo dobesedno obesil na te besede. Zavedanje, da gre vse na moj konto, se izgrajuje celo življenje in ni od danes na jutri, vem.

 

Ko si enkrat zgrajena osebnost, odrasel /kaj vem, eni pri 15, eni pa pri 20-tih letih, eni pa nikoli/, je pa čas, da prevzameš odgovornost za življenje in za bolečine v svoje roke. Kaj lahko storiš? Kar hočeš. Lahko do konca življenja kriviš svoje starše za svoje reve in bolečine. Lahko se ubiješ. Lahko pa izbereš kaj drugega. Pomembno je, da se zaveš ali zavedaš, da je preteklost taka kot je in da ni načina, da bi jo spremenil. Pomembno je, da veš, da bo šlo vse, za kar se boš odločil, karkoli boš izbral, na tvoj račun.

 

Lahko trpiš, lahko sovražiš, lahko se maščuješ, lahko vlagaš energijo v zamero, v samomor. Lahko pa odpustiš. Kar hočeš. Do vsega imaš pravico. Preteklost je pa mimo. Ne da se zavrtet dogodkov nazaj, ne glede na tvojo izbiro.

 

Odpuščanje je zajebana zadeva in ni lahko izvedljiva. Ker daje občutek, da s tem zasmehuješ, negiraš svoje trpljenje, zanikaš sebe, da ostane nekdo nekaznovan in je dobil tvoje privoljenje za svoje početje in da lahko s tem nadaljuje in da ne bo nikoli občutil gorja, bolečine, ki ti jo je povzročil. Kar je, hja, po eni strani res, a ne in če je storjeno gorje zelo hudo, ni čudno, da je odpuščanje zelo težko ali celo nemogoče za marsikoga. In marsikoga samo neodpuščanje, sovraštvo, maščevalnost, jeza držita pokonci, mu dajeta energijo za življenje. Tudi to je res.

 

Ampak, odpuščanje je kljub temu osvoboditev in v neki fazi edin način za izstop iz kroga, ki uničuje, naprej v življenje. Zavedati se je potrebno, da je vsa ta bolečina, da so vsa ta čustva v nas samih in da nam jemlje silno energije in ne nazadnje časa, ki bi jo lahko uporabili za kaj drugega, za ljubezen recimo ali kaj manj dramatičnega, pa vseeno prijetnega. In da se ta, ki je storil kar že je, niti ne zaveda tega. Če se le da, če je ta oseba še živa, je zelo fajn, če se lahko pogovoriš z njo in ji poveš o svoji bolečini. Kaj pa vem, mogoče se bo oseba opravičila, pokesala, te prosila za odpuščanje, ti opisala svojo plat dogodka. Zna ful pomagat in v takem primeru se dejansko lahko zgodi hipno odpuščanje včasih. Zna se pa zgodit, da bo odreagirala drugače. Da ne bo pripravljena se pogovort. Da te ne bo jebala niti pod razno in o kakem kesanju ne bo govora. Kaj pa v tem primeru? Pustiva tiste izbire okol maščevanja, kaznovanja pa tko. Ja, lahko tud tko, ampak sedaj govoriva, kako odpustiti, kako zmanjšati bolečino in njeno energijo. Če uspeš najt tolk sočutja takrat, da si rečeš, "jao, bogi on, le kaj hudega se je njemu dogajalo ali se še, da svojo bolečino izraža tkole" ali pa, da uspeš sebi rečt recimo "čak mal, a tale kreten, pička mu materna, a tale kreten bo men krojil življenje. A zarad tacga idiota bom jst trpel. Ma ko ga jebe, ni vreden pol pizde mrzle vode, ni vreden da ga pes poščije, bebo zarukan". Ok, odpuščanje a ne, ker lahko bi ga tud na gobec mislm, samo, to bi bilo potem maščevanje a ne. Zna ful pomagat /tud šut na gobec ja/. Zakaj? Ker tisti trenutek, ko tako pomisliš, pomeni, da nisi več njegova žrtev, da si se odločil vzet svoje življenje, svojo srečo in nesrečo v svoje roke. Kaj pa, če ta oseba ni več živa? To je najblj zajebana situacija. Zna pomagat to zgoraj, brez šuta na gobec, ker ga ni a ne, še bolj pa sočutje. Če se zmoreš zavedat, da je ravnal tko kt je, ker ni znal ali zmogel drugače /recimo da je storil samomor/, pol zna tud ful pomagat. Zna, mus pa ni. Včasih je treba kako stvar ponovit večkrat, velikokrat.

 

Se splača, jebenti. Pol si frej, sam svoj.

 

Unis, jst navijam zate, za odpuščanje.

 

Evo, bom vtaknil tole pišurijo v temo o realnosti, lahko bi jo pa kamorkoli.

 

butl

[Audente]

Se splača, jebenti. Pol si frej, sam svoj.

 

Unis, jst navijam zate, za odpuščanje.

 

 

Jaz tudi. Iskreno in s srcem.

 

[myrjam]

Zakaj vedno mislimo, da naša misel deluje sama....je samo delček celote, ki jo vsi skupaj ustvarjamo. Več nas je , ki pozitivno mislimo bolje je za vse in s tem tudi za nas osebno.

 

Samo preblisk...

 

Bodite mavrično

 

M