Kdo ali Kaj ustvarja realnost

[Audente]

Moj preblisk:

 

Smo središče vsega dogajanja...

okoli nas ogromno "inputov", ki delujejo tako in drugače in z vsem skupaj se ustvarja realnost našega bivanja.

Lahko smo sonce ali smo luna...karkoli pač .

 

Imejte se radi.

 

[butl]

Jeba svetovna, Unis

 

Razumem tvoje odklope s šundrom okol sebe.

 

Jst ne vem, kaj se ti je zgodilo, da tako sebe obtožuješ in si ne moreš oprostiti.

 

Ti bom opisal, kako se je ena ženska spopadla s krivdo, s samoobtoževanjem.

 

Rojena je bila kot nezaželeno dete paru, ki je bil v tem času pred ločitvijo, pa je ostal potem skupaj še ene šest let. Mama ji je ves čas dajala vedet, da je ne mara /še danes ne govorita, pa je to dete staro 35 let/. Ljudje imamo selektiven spomin. Ene stvari se nam ful zažrejo nekam v zavest ali podzavest, ene pa ne. Povedala je, da se je zelo trudila za naklonjenost obeh in medtem, ko je bila mama ves čas hladna, jo je imel oče rad. Zato jo je toliko huje prestrašila njegova izjava v neki situaciji, ki se je sicer sploh ne spominja, "da ga bo spravila v grob". Čez nekaj dni, tudi ne ve koliko, ga je prav ona našla obešenega v drvarnici. Kriza a ne.

Pri 16-ih je odšla od doma, živela en čas na ulici, se bratila z alkoholom in drogo, pri 19-tih zanosila, se poročila s podobno ranjeno dušo in po dveh letih ostala sama z otrokom in svojo krivdo, se kasneje poročila ponovno in ima še enega otroka. Bivši mož /ko je prišel z zdravljenja zaradi zasvojenosti/ se je skozi odnos s svojim sino tako zažiral v njeno življenje, da je bila že pred ločitvijo, ko so se naše poti križale /pred štirimi leti/. Z iskanjem vzrokov ni bilo nobenega problema, ker se jih je zavedala. Problem je bila krivda in sicer, da si je dopovedala, da to, kar si je storil njen oče, ni imelo nobene povezave z njo, da ni bila z ničemer odgovorna za njegovo smrt in da ni z ničemer prispevala k njegovi odločitvi. Naslednji problem je pa bil, da si je oprostila, da je toliko let krivila sebe za njegovo smrt. Prej je bila vsa krivda sfokusirana v obtoževanje sebe za očetovo početje, kasneje, ko se je osvobodila tega, pravzaprav ne, ko se je začela zavedat, da ni kriva, se je ost bolečine usmerila v samoobtoževanje, zakaj se je toliko časa krivila za smrt očeta. Štala ja. Pa vendar je imela eno prednost. Želela se je rešiti tega bremena, te krivde. Njeno delo je potekalo na vseh frontah hkrati. Garanje. Na začetku je njeno delo negativno vplivalo na zakon, tako da je opustila delo, iskala instant rešitve v reikiju, v zeliščarstvu celo in podobno, se vračala, ko je pritisk popustil, pa tko. No, zdej po štirih letih je njeno življenje popolnoma drugačno. Spet je noseča, z možem se razumeta, odnos z otrokom iz prvega zakona je občutno boljši, bivši mož je na distanci. Zdej, a je dejansko odpustila očetu in sebi v celoti, ne vem. Zna bit da ne, vendar ni več ta krivda tista primarna stvar, ki bi ji krojila življenje. Zdej ga v zelo veliki meri sama. In pomembno je, da stopa po tej poti dalje, korak za korakom, ves čas.

 

Zato ti spet ponavljam, Unis. Karkoli ti je kdo storil v otroštvu, to ni tvoja krivda. NI. In ne obtožuj sebe, ker si se krivil. BIL SI LE OTROK.

 

butl

 

[lia]

 

spet je noseča......

 

 

in to je znak da je prišla vun iz dreka....

z vsem dolžnim spoštovanjem butl najdi kaki boljši primer

 

kr na jok mi gre...uboga ženska

 

 

***

 

unis nimaš se kaj sekirat ti vsaj vidiš kje si, pa maš možnost kaj narest....

ostali še tega ne vidimo jasno

 

 

***

klinčeva realnost same neke dobre kao novice sekajo , brez kakega posebnega mojega vpliva.....

jst pa čist down, ker si želim sam eno reč, pa nikak da se zgodi

kdaj je bolečina najhujša, takrat ko ne mine

[kukica]

Začetek leta sem bila več kot mesec dni na eni zelo intenzivni ... ah ne, ni bila delavnica ampak zelo konkretna potopitev vase. Poleg ostalih stvari, je bilo pravilo tega časa, da se ne pogovarjamo. O groza! Sploh mi ni bilo tako težko biti tiho, zaradi dolgčasa. Drug problem se je pojavil. Vsak problem, ki sem ga imela, vsaka obsodba, vse to sem lahko delila le z glasovi v svoji glavi. In ti glasovi niso tako prijazni kot okolica, ki ti pove, da saj ni vse tako slabo in saj nisi ti tako slaba in vse bo še ok ... Ne! Od teh premnogih glasov se je le za kak drobcen trenutek kdaj našel kak, ki je rekel: Urša v redu punca si, lahko se imaš rada, to si pa dobro naredila ... ostali glasovi pa so odkrivali jezo, sovraštvo, neodpuščanje, krivdo, bolečino ... in najglasnejši od njih me je še obsojal za vse te občutke, misli, dejanja. Veliko soočenje zame. ne bom rekla, da sem vse to predelala, kar še zdaleč ni res.Želim pa si delati na tem in nekega dne postati svobodna, postati jaz.

 

Ampak želela sem pisati o prijateljici, ki sem jo tam spoznala. Pravzaprav o tem, kako je lahko to samoobsojanje močno, škodljivo. Ta ženska je imela res težke izkušnje v življenju. Nekga dne je z nami delila izkušnjo, ko jo je mama želela ubiti. Uspela ji je to oprostiti, ampak sebi ne ...

Da ne zaidem spet ... po nekaj tednih našega umika vase je to prijateljico samoobsodba napadla tako močno, da je hodila in hodila in hodila ure in ure ... ni vedela ne kam ne kako, le želela je umreti, ker se je počutila nevredno življenja, nevredno tega sveta. Istega večera se ji je začelo malo blesti. Zjutraj se je zbudila z ogromno vročino. Tako močno je zbolela, da kak teden nismo vedeli, če bo sploh preživela. Prvih nekaj dni se sploh ne spomni.

Hvala bogu in njeni volji, da se je prebila nazaj na to stran. Ta dogodek je bil tudi začetek njenega odpuščanja sebi. Začela je postajati drug človek. Vem, ker sem naslednjih nekaj tednov preživela z njo.

 

... da ne bluzim preveč, ker se rada razpišem

Želela sem samo deliti z vami primer, kateremu sem bila priča, kaj si delamo z samoobsodbo.

 

Pravzaprav sem tole zapisala predvsem zase.

[butl]

 

spet je noseča......

in to je znak da je prišla vun iz dreka....

z vsem dolžnim spoštovanjem butl najdi kaki boljši primer

 

kr na jok mi gre...uboga ženska

***

 

unis nimaš se kaj sekirat ti vsaj vidiš kje si, pa maš možnost kaj narest....

ostali še tega ne vidimo jasno

***

klinčeva realnost same neke dobre kao novice sekajo , brez kakega posebnega mojega vpliva.....

jst pa čist down, ker si želim sam eno reč, pa nikak da se zgodi

kdaj je bolečina najhujša, takrat ko ne mine

 

Aha, spet.

 

Tko sta se odločila. Zadnjič je bila žena pri njej na obisku. Da ni primerjave, je rekla /moja žena, pol k je prišla domov/. Da se pogovarjajo, da je čutiti toplino, povezanost, razumevanje med njimi. Pa tko. Zakaj se ti zdi, da je uboga?

 

A da igrajo? Ja, to bi bilo zelo možno. Vendar niso igrali, ko jim je bilo najtežje in ne verjamem, da igrajo sedaj. Jih kr dost spremljava.

 

Kaj je ta reč, ki si jo želiš, Lia?

 

 

Začetek leta sem bila več kot mesec dni na eni zelo intenzivni ... ah ne, ni bila delavnica ampak zelo konkretna potopitev vase. Poleg ostalih stvari, je bilo pravilo tega časa, da se ne pogovarjamo. O groza! Sploh mi ni bilo tako težko biti tiho, zaradi dolgčasa. Drug problem se je pojavil. Vsak problem, ki sem ga imela, vsaka obsodba, vse to sem lahko delila le z glasovi v svoji glavi. In ti glasovi niso tako prijazni kot okolica, ki ti pove, da saj ni vse tako slabo in saj nisi ti tako slaba in vse bo še ok ... Ne! Od teh premnogih glasov se je le za kak drobcen trenutek kdaj našel kak, ki je rekel: Urša v redu punca si, lahko se imaš rada, to si pa dobro naredila ... ostali glasovi pa so odkrivali jezo, sovraštvo, neodpuščanje, krivdo, bolečino ... in najglasnejši od njih me je še obsojal za vse te občutke, misli, dejanja. Veliko soočenje zame. ne bom rekla, da sem vse to predelala, kar še zdaleč ni res.Želim pa si delati na tem in nekega dne postati svobodna, postati jaz.

 

Ampak želela sem pisati o prijateljici, ki sem jo tam spoznala. Pravzaprav o tem, kako je lahko to samoobsojanje močno, škodljivo. Ta ženska je imela res težke izkušnje v življenju. Nekga dne je z nami delila izkušnjo, ko jo je mama želela ubiti. Uspela ji je to oprostiti, ampak sebi ne ...

Da ne zaidem spet ... po nekaj tednih našega umika vase je to prijateljico samoobsodba napadla tako močno, da je hodila in hodila in hodila ure in ure ... ni vedela ne kam ne kako, le želela je umreti, ker se je počutila nevredno življenja, nevredno tega sveta. Istega večera se ji je začelo malo blesti. Zjutraj se je zbudila z ogromno vročino. Tako močno je zbolela, da kak teden nismo vedeli, če bo sploh preživela. Prvih nekaj dni se sploh ne spomni.

Hvala bogu in njeni volji, da se je prebila nazaj na to stran. Ta dogodek je bil tudi začetek njenega odpuščanja sebi. Začela je postajati drug človek. Vem, ker sem naslednjih nekaj tednov preživela z njo.

 

... da ne bluzim preveč, ker se rada razpišem

Želela sem samo deliti z vami primer, kateremu sem bila priča, kaj si delamo z samoobsodbo.

 

Pravzaprav sem tole zapisala predvsem zase.

 

 

[lia]

čuj butl, jst niam več totiga sindroma da bi igrala rešitelja....

 

sam iz tistih cajtov se dobro spomnim takih zgodb in verjemi, niam nobenih pametnih nasvetov....

 

edino kar vem, da se mora vsak sam vun zvlečt, lahko se sicer s kom malo pomeni, pa pojamra, pa ta tak....sam čist noben ne more drugemu pomagat z njegovih zgodbic in dram....

 

to da tvoja žena čuti toplino, to mi je jasno, ker ma tak fejst moža, al, če se majo pa oni fajn je pa drugo vprašanje....ker saj veš, vsak občuti to kar nosi v sebi.....

 

v glavnem dobro je da mata vidva fajn občutek, meni pa je kristalno jasno, da me noben ne bo šopal, da otrok gladi odnose med partnerskim odnosom moškega in ženske....pa tui totih pravljic, da bo še en otrok razveselil prvega....

 

 

ha, da ilustriram, zdaj si predstavljaj, da pripelje tvoja žena v kuhinjo enga mladega dečka, pa ti reče:

 

Glej, dragi moj možek, zdaj smo pa dobili še enega lepega mladega moža, se bomo imeli še bolj lepo, bo pomagal štihat, pa še par položnic bo s seboj prinesel in vsi se bomo imeli neznansko radi. Pa tisti nov avto,ki si si ga želel bomo malo kasneje kupili, ker moramo kupiti najprej motor z a njega....

Pa midva ne bova več toliko sama skupaj, ker se bomo imeli vsi trije malo bolj radi

 

 

Na ta način se šopa starejše otroke in če smo čist iskreni in pošteni, vsak starejši otrok, bi mlajšega najraje vtopil v žlici vode

 

In čista resnica je da morš bit ober dobr manipulator, da jih našopaš, da so med sabo kolikor toliko korektni.

 

drgač pa zakaj bi pa tebe zanimalo, kaj si želim res neumno, v glavnem nekaj kar ne morm dobit

in zato bi se najraj vrgla na tla in cepetala z nogami in rokami in se drla na ves glas

 

razvajenost .press

[butl]

Pozdravljena Lia

 

Se popolnoma strinjam s teboj. Nihče ne more storiti namesto tebe niti enega tvojega koraka. Nihče. Lahko te vzpodbuja, lahko ti je v oporo, lahko ti poda vpogled v situacijo iz nekega drugega /njegovega/ zornega kota, lahko ti razkrije neke povezave, zakonitosti, ki jih še ne veš, svoje korake pa moraš delati sam, od prvega do zadnjega.

 

In se popolnoma strinjam, da otrok ne bo rešil nobenih problemov, ki jih dva ne znata ali ne zmoreta ali nočeta rešiti prej, celo nasprotno, lahko še poglobi razkorak med njima, ker otroka in njegove potrebe zlahka izrabita za izgovor, da se ne ukvarjata s svojimi.

 

Ta dva se nista odločila za otroka z namenom, da reši njun razmajan odnos. Najprej sta rešila odnos.

 

Lia, ne vem kake so tvoje izkušnje, moje so, da je od staršev odvisno ali želi starejši otrok utopiti mlajšega v žlici vode.

 

Zakaj me zanima, kaj si želiš? Ker si to omenila in ker sem jaz tako razumel. Če sem se zmotil, se ti iskreno opravičujem.

 

Želim ti vse dobro.

 

butl

[Lemurian]

ermm.. si kr dobro napisal, razen (ja, zmer je en razen, ampak, četudi, čeprav..) tega, kar sem citirala; s tem se namreč ne strinjam; boj proti globalizaciji je zgolj antipod globalizaciji (drug konec enainiste palice). Ne more obstajati samo globalizacija ali samo boj proti globalizaciji (vsak pojem znotraj sebe prav tako vsebuje +/- globalizacija je lah pozitivna, lah je tut negativna, prav tako boj proti njej; ti si le izpostavil samo en zorni kot od vsakega pojma.

Globalizacija tako kot poznamo je v svojem bistvu negativna. Ima zgolj en namen, centralizirana oblast, vosjka, bančništvo. In če že zdej to prinaša toliko gorja, tudi če se bo to zgodilo, ne bo bolje.

Boj proti globalizaciji je pa dostikrat MIREN. V medijih pa prikažejo nekaj izgredov. Tudi sam sem se ujel v to past.

 

Drgač pa Lemurian, dobro ti to men pišeš, mi daš material za premlevanje oz nadaljevanje že načetega

 

Sama pri sebi sem se odločila (že pred časom), da se mam tuky čist ql in fajn (ne glede na to, kako zunanji svet dojema mojo situacijo), pač tuky (na Zemlji) sem zato, ker sem se sama tko odločila, prov tko sm se tut odločila za izkušnje, ki mi prihajajo naproti; najbolje zame je, da tukaj čimveč izkusim, kar sem se namenila izkusiti pred utelešenjem in da "napredujem" (mal neposrečen/netočen izraz, ampak dobro ), bolj v smislu "kar se mora nije teško" Trudim se "bit dobra" (spet en neustrezen izraz) oz, delovati v najvišje dobro Življenja, če pa to ne gre, pa vsaj ne škodovati; vse to po svojih najboljših močeh - eeee, zame je to čist dovolj dobro, karkoli pa mi pride naproti (v tuzemskem razmišljanju pozitivnega), je pa sam češnja na vrhu smetane.

Ma sej je zanimivo vse skupej. Če se trudiš, to spet ni to.. Je spet neko upiranje.. je spet ego..

 

Marsikaj si res ustvarimo sami v naših glavah in potem to projiciramo navzven. Sicer pa realnost, Življenje, obstaja mimo našega obstoja in ni prav nič odvisno od nas in naših predstav.

 

Beatles so peli (komad Within You Without You):

 

And to see you're really only very small,

And life flows on within you and without you.

Kaj pa potem to, ko se dostikrat sliši, da je UM naš projektor?

 

No, jaz sem razmišljala in razmišljala, tako rekoč cel lajf, in nikakor ne morm sprejet, da sem si sama povzročile stvari, ki so se mi zgodile. Lahko edino delam na svojem gledišču na te dogodke. In me je groza sprejemat odgovornost na način, da dejanje kakšnega drugega vzamem kot za svoje, ker drugače sploh ne bi mogla preživeti. Bojim se tudi, da večina tudi nima razjasnjeno kaj odgovornost je sploh. In trobimo ena in ta isto, pa resnično ne razmislimo s svojo glavo. Mislim, ker kdo pa bo zastopal naše mišljenje, drugačnost, individualnost, če ne mi sami?

Jest na to bolj gledam iz tega stališča, da nekej pride nasproti z namenom, da določene stvari razčistiš. Al je dobro al slabo, nima veze. Obtoževat se, narediš sam še večjo škodo.

Pojem sprejet odgovornost za drugega pa tudi meni ni jasen. Lahko se potrudiš do neke meje, naprej je pa odvisno od človeka samega in na to imaš dokaj malo vpliva. Sploh pa, čemu sploh želja imeti vpliv na druge?

Če izstopiš iz povprečja, norm, je življenje bolj pestro s tem pa tudi nekoliko "nevarnejše". In če se bojiš za svoje življenje, potem si v težavah.

 

obstaja en dobr dokumentarn film "the Secret" , ki govori točno o tem kar si pisal in še več... v glavnem naše misli ustvarjajo realnost in vse je odvisno od naše miselnosti...

The Secret govori ustvarjanju prihodnosti z zavestnimi mislimi, torej s pozitivnimi mislimi.. Meni osebno ta film ni všeč, ker spusti bistvo. Je pa vprašanje, kakšen je bil namen? Ker povedat bistvo (zaupat življenju) za tako veliko število gledalcev enostavno ne gre..

 

 

pa tudi misel ni vse kar smo. lahko nekaj mislim, se prepričujem, a kaj mi to pomaga, če celo moje bitje daje drugačno informacijo.

 

Dan za dnem si lahko govorim, da se imam rada, a če se ne bom v resnici imela rada, je to le mlatenje prazne slame.

 

 

Glih dobil v razmislek po mejlu tale biserček:

 

Se zavedate, da če bi jutri umrli, bi podjetje, za katerega delamo, z lahkoto našlo zamenjavo v nekaj dneh?

Vendar družina, ki bi ostala, bi izgubo občutila vse življenje.

In kljub temu, da se tega zavedamo, še vedno posvečamo več časa podjetju, kot lastni družini, kar ni ravno pametno vlaganje, kajne?

In kaj se skriva za tem?

 

Ali veste, kaj pomeni beseda FAMILY?

F - father A - and M - mother I - I (aj) L - love Y - you.

Sam tu spet delamo razlike med, moja družina in drugi. Svojo družino imam bolj rad kot ostale ljudi. Čemu ne imeti vseh enako rad? Lahko imaš posvojenega otroka enako rad kot svojega? Zakaj DA, zakaj NE? Samo zato, ker ni TVOJ, si zasluži manj ljubezni.

 

Kaj pa duša? Mogoče je pa duša s teboj v sorodu. Sej nismo samo iz telesa in uma.

 

Unis....nekaj bi te vprašala: Mi razložiš, zakaj se v svojem cvetu mladosti sprašuješ vse to? Razmišljaš o teh stvareh?

 

Si bil uporabljen in zavržen in se še sedaj ne sprijazneš s tem???

 

Sorry, brez zamere...bom vesela odgovora

Aja.. bi moral zapast v droge, alkohol, nočne zabave z dneva v dan? Prejt ko se bo začel spraševat o teh stvareh, prejt bo razrešeno. In potem bodo toliko boljša prihodnja leta.

 

Še drug kovanec.

 

Ko slišim sinov smeh, kot da bi orehe stresal in vidim njegov nasmejani, sproščeni obraz, se tiho umaknem, da ga ne bi zmotil in me prou en mal boli kurac takrat za vse ostalo, mislm, za službo, nesmrtnost, spomin. Ker tak trenutek je nesmrtnost, večnost...sam po sebi.

 

Ko slišim in vidim njegov jok, bolečino, umrem. A stojim ob njem, kot stena, trden, neupogljiv in me prou en mal boli kurac takrat za vse ostalo, mislm, službo, nesmrtnost, spomin. Ker tak trenutek je smrt...sam po sebi.

 

Imam še enega sina in ženo in doživljanje večnosti in smrti ob njiju je enako.

In čedalje več ljudi to ugotavlja. Čemu torej biti cele dneve v službi?

 

 

Moj preblisk:

 

Smo središče vsega dogajanja...

okoli nas ogromno "inputov", ki delujejo tako in drugače in z vsem skupaj se ustvarja realnost našega bivanja.

Lahko smo sonce ali smo luna...karkoli pač .

 

Imejte se radi.

 

Kaj pa če nisi? Toliko si pomembna kot stol na katerem sediš, kot muha na oknu, kot krava v štali. Čemu delati razlike, ko je pa v svojem bistvu (duhu) vse povezano?

 

 

Začetek leta sem bila več kot mesec dni na eni zelo intenzivni ... ah ne, ni bila delavnica ampak zelo konkretna potopitev vase. Poleg ostalih stvari, je bilo pravilo tega časa, da se ne pogovarjamo. O groza! Sploh mi ni bilo tako težko biti tiho, zaradi dolgčasa. Drug problem se je pojavil. Vsak problem, ki sem ga imela, vsaka obsodba, vse to sem lahko delila le z glasovi v svoji glavi. In ti glasovi niso tako prijazni kot okolica, ki ti pove, da saj ni vse tako slabo in saj nisi ti tako slaba in vse bo še ok ... Ne! Od teh premnogih glasov se je le za kak drobcen trenutek kdaj našel kak, ki je rekel: Urša v redu punca si, lahko se imaš rada, to si pa dobro naredila ... ostali glasovi pa so odkrivali jezo, sovraštvo, neodpuščanje, krivdo, bolečino ... in najglasnejši od njih me je še obsojal za vse te občutke, misli, dejanja. Veliko soočenje zame. ne bom rekla, da sem vse to predelala, kar še zdaleč ni res.Želim pa si delati na tem in nekega dne postati svobodna, postati jaz.

 

Ampak želela sem pisati o prijateljici, ki sem jo tam spoznala. Pravzaprav o tem, kako je lahko to samoobsojanje močno, škodljivo. Ta ženska je imela res težke izkušnje v življenju. Nekga dne je z nami delila izkušnjo, ko jo je mama želela ubiti. Uspela ji je to oprostiti, ampak sebi ne ...

Da ne zaidem spet ... po nekaj tednih našega umika vase je to prijateljico samoobsodba napadla tako močno, da je hodila in hodila in hodila ure in ure ... ni vedela ne kam ne kako, le želela je umreti, ker se je počutila nevredno življenja, nevredno tega sveta. Istega večera se ji je začelo malo blesti. Zjutraj se je zbudila z ogromno vročino. Tako močno je zbolela, da kak teden nismo vedeli, če bo sploh preživela. Prvih nekaj dni se sploh ne spomni.

Hvala bogu in njeni volji, da se je prebila nazaj na to stran. Ta dogodek je bil tudi začetek njenega odpuščanja sebi. Začela je postajati drug človek. Vem, ker sem naslednjih nekaj tednov preživela z njo.

 

... da ne bluzim preveč, ker se rada razpišem

Želela sem samo deliti z vami primer, kateremu sem bila priča, kaj si delamo z samoobsodbo.

 

Pravzaprav sem tole zapisala predvsem zase.

Ja...

 

Glasovi v glavi.. tale zgodbica je fino.

An old Cherokee is telling his granddaughter about a fight that is going on inside himself. He said it is between two wolves. One is evil: Anger, envy, sorrow, regret, greed, arrogance, self-pity, guilt, resentment, inferiority, lies, false pride, superiority and ego. The other is good: Joy, peace, love, hope, serenity, humility, kindness, benevolence, empathy, generosity, truth, compassion and faith. The granddaughter thought about it for a minute and then asked her grandfather, "Which wolf wins?"

 

The old Cherokee simply replied, "The one I feed."

-Unknown Author- Native American Story

[butl]

Sam tu spet delamo razlike med, moja družina in drugi. Svojo družino imam bolj rad kot ostale ljudi. Čemu ne imeti vseh enako rad? Lahko imaš posvojenega otroka enako rad kot svojega? Zakaj DA, zakaj NE? Samo zato, ker ni TVOJ, si zasluži manj ljubezni.

 

O Lemurian

 

Zdej, mislm, tole okol imet vse enako rad. Kaj sploh pomeni imeti rad a ne?

Ako to pomeni, da sprejemam druge take kot so, potem imam najraje, ee, recimo Inuite. Z lahkoto jim priznavam, da so taki kt so, da imajo vso pravico do tega... z mirnim širokim srcem. Z lahkoto jih sprejemam take kt so. Ker jih sploh ne poznam, ker nimam nobenega odnosa z njimi. S teboj imam edini odnos preko tega pisanja. In te takisto z lahkoto sprejemam takega kot si. Kaj pa sodelavci. Z njimi so odnosi in prostori že bolj prepleteni in moram vložiti mnogo več truda, da jih sprejemam take kot so a ne. Najbolj se moj prostor prepleta v odnosih z mojo ženo in otroci in v te odnose moram vložiti največ truda, razumevanja, znanja, da jih lahko sprejemam take kot so. Se pravi, če pomeni imeti rad sprejemanje, potem imam najtežje rad svojo družino in sebe.

Ako pomeni imeti rad, da si pripravljen dati življenje za nekoga, potem imam rad le svoja sinova in verjetno svojo ženo, ostalih pa ne. Med tema dvema skrajnostima je pa še cela paleta pomenov "imeti rad".

 

Ali je sploh možno imeti vse enako rad? Jst mislim, da ne. Da je to iluzija. In če en trdi, da ima vse enako rad, se meni zdi verjetneje, da nima rad nikogar.

 

Ali imaš lahko posvojenega otroka enako rad kot svojega? Jst ne vem, ker ga nimam. Če bi ga pa imel, se mi pa zdi, da bi bilo odvisno od tega, koliko bi bil star, ko bi ga posvojil. Če bi bil še otrok, verjamem, da bi ga imel enako rad kot svojega, če pa bi bil star, kaj pa vem, 25 let, pa ne vem.

 

butl

[Marsa]

Zdej, mislm, tole okol imet vse enako rad. Kaj sploh pomeni imeti rad a ne?

Ako to pomeni, da sprejemam druge take kot so, potem imam najraje, ee, recimo Inuite. Z lahkoto jim priznavam, da so taki kt so, da imajo vso pravico do tega... z mirnim širokim srcem. Z lahkoto jih sprejemam take kt so. Ker jih sploh ne poznam, ker nimam nobenega odnosa z njimi. S teboj imam edini odnos preko tega pisanja. In te takisto z lahkoto sprejemam takega kot si. Kaj pa sodelavci. Z njimi so odnosi in prostori že bolj prepleteni in moram vložiti mnogo več truda, da jih sprejemam take kot so a ne. Najbolj se moj prostor prepleta v odnosih z mojo ženo in otroci in v te odnose moram vložiti največ truda, razumevanja, znanja, da jih lahko sprejemam take kot so. Se pravi, če pomeni imeti rad sprejemanje, potem imam najtežje rad svojo družino in sebe.

Ako pomeni imeti rad, da si pripravljen dati življenje za nekoga, potem imam rad le svoja sinova in verjetno svojo ženo, ostalih pa ne. Med tema dvema skrajnostima je pa še cela paleta pomenov "imeti rad".

 

Ali je sploh možno imeti vse enako rad? Jst mislim, da ne. Da je to iluzija. In če en trdi, da ima vse enako rad, se meni zdi verjetneje, da nima rad nikogar.

[Alan_New]

Kaj pa potem to, ko se dostikrat sliši, da je UM naš projektor?

Ja, um je projektor, ki projicira na, dajmo jo poimenovati, objektivno resničnost. Čeprav boš našel mnogo umov (ljudi), ki bodo na vse možne načine trdili, da take resničnosti ni.

[zerkalo]

Ja, um je projektor, ki projicira na, dajmo jo poimenovati, objektivno resničnost. Čeprav boš našel mnogo umov (ljudi), ki bodo na vse možne načine trdili, da take resničnosti ni.

lepo povedano. Objektivna resnicnost se vedno obstaja taka kot je pa kakrsnokoli

sliko gor napopamo.....

[ananta]

RealnoO5t vstvarjaš Ti torej ne ti. Tvoj pravi jaz to dela in je kot BOG. Sedaj nisi Ti pa si ti. enO5tavno vidi, RTRRT, O5, Cascade in PCS tehnike za instant magijo zdaj. http://www.lulu.com/astrology pa na tem forumu 2003 - 2007. Vidi predvsem O5 tehniko iniciraj se in začni zdaj Ti.

[Alan_New]

KDO ali KAJ USTVARJA REALNOST, bijemo borbo z življenjem?

 

Nek glasbenik, ne vem, kako mu je ime, poje:

 

If you don't fight with life

Life simpy helps you

It takes you on his shoulders

 

30 sekund komada lahko slišite tukaj.

[Sebastjan]

Kako dojemamo realnost, je odvisno od naših misli, miselnih vzorcev. Največ problemov povzroča obsojanje drugih s katerim trpinčimo predvsem sebe. Npr. "Grd si." Tako se potem tudi "sodnik" čuti grdega ali razmišlja kaj si drugi mislijo o njem. Zanimivo si je predstavljati sebe na mestu "obsojenega".

 

Ponavadi je težko videti človeka preko njegove oblike, ga imeti rad takšnega kot je. Zato se tudi sami tako počutimo. Strah nas je nečesa, kajne? Zakaj se nam ne zdi grd človek, ki ga imamo radi? Morda sorodniki, prijatelji, ... Niso podobni tistim pojavam z naslovnic, pa so nam veliko bolj všeč, na nek globlji način.

Ker se jih ne bojimo. Dokler bodo za nas obstajali lepi in grdi, bo tudi strah in malo ljubezni in svobode.

Je pa težko spreminjati svoj pogled na svet, sam imam s tem velike probleme.

 

Večkrat opazim, kako se znajdem v točno takem položaju kot nekdo nedolgo časa nazaj, ki sem ga obsodil, četudi se mi je takrat zdelo, da se to meni ne more dogajati. V bistvu se sam pripeljem do take situacije, z dejanji, ki sledijo tem mislim.

[Brusnica]

Kaj ustvari realnost - Življenje

Kdo ustvari realnost - Živa bitja

 

Oseba, ki ustvari pravo realnost je pa po mojem mnenju umetnik (slikar, skladatelj, kipar, itd)

[Matjaž Bogdan]

Kaj ustvari realnost - Življenje

Kdo ustvari realnost - Živa bitja

 

Oseba, ki ustvari pravo realnost je pa po mojem mnenju umetnik (slikar, skladatelj, kipar, itd)

 

In ravno umetnik je navadno mojster iluzije. Lahko pa temu tudi rečeš-subjektivna realnost. Realnost je tako in tako subjektivna zaznava, ki je pač glede splošne formulacije lahko povsem asociativna. Realnost, mislim, si ustvarjamo sami -pa še to je -kakor kdo -katero in kakšno realnost.

 

Lepo bodi

 

Matjaž

[Guest VilaSonca]

morm še hitr en štamperle...za večjo lahkotnost bivanja

tek toliko da ustavim ta glupi tok misli

 

what did Picasso said? kaj je res, kaj ni? vse je res, nič ni res. kakor si vzameš. lahko živiš tole zemeljsko, realno življenje, vkleščen v družbene konstrukte, lahko si pa zraven namisliš še svoj svet in ta je zate resničen. zakaj pa ne? mogoče pa se realizira še v materialnem.

 

oh, Castaneda piše dobro o razlagi sveta.

[Brusnica]

Seveda da so umetniki ustvarjalci iluzije... Saj svet in življenje sta tako ne jasna, ne pojasnjena in nepredvidljiva da si umetnik lahko preko vsega tega ustvari jasen pogled...problem je ko ljudje začnemo praznih src slediti sanjam ujetih v iluzije, dokler pa je le ta poln je pa vseeno kakšna zgodba stoji za vsakim posameznikom. Popravljeno 17. februar 2009 -> Brusnica

[unis]

bijemo borbo z življenjem?

 

BORBE NI!

 

Sam si tisti, ki pod vplivom lastnih pričakovanj ali pod pričakovanji družbe ustvarjaš stopnice, ki si jih želiš doseči oz. jih moraš doseči, ker v nasprotnem primeru si pa po mnenju sebe ali drugih ničvrednež.

 

BORBA JE!

Vsakodnevna, ko moraš narediti stvari, ki si jih primoran narediti, da lahko plačaš elektriko, kurbe in kurilno olje.

[Tech2k]

Poglejte stran Franca Vozlja, zame je on najboljši ustvarjalec!

[Iknee]

In ravno umetnik je navadno mojster iluzije. Lahko pa temu tudi rečeš-subjektivna realnost. Realnost je tako in tako subjektivna zaznava, ki je pač glede splošne formulacije lahko povsem asociativna. Realnost, mislim, si ustvarjamo sami -pa še to je -kakor kdo -katero in kakšno realnost.

 

Lepo bodi

 

Matjaž

 

S tem, da je umetnik ustvarjalec iluzije, se pa ne strinjam. Za moje pojme je Umetnik tisti, ki ima dostop do nadosebnega polja in preko intucije, uvidov, idej, prenaša te vsebine v polje osebnega. Umetnost je v tem smislu resnična, bolj resnična kot naše vsakdanje življenje. V resnici ni stvar umetnikove volje, kaj bo nastalo, ker nima umetnik umetnosti, ampak ima umetnost umetnika. Ko taki umetniki ustvarjajo, jim gredo včasih kar lasje pokonci in presneto dobro vedo, da je to kar počnejo, večje od njih samih. Pravi umetniki in šamani imajo marsikaj skupnega.

Realnost si ustvarjamo sami samo do neke mere, na neki ravni. Pogosta njuejdžerska ideja, da si sami ustvarjamo realnost, je precej narcisoidna, tudi če upoštevamo prejšnja življenja, karmo ipd. Lahko pa res v precejšnji meri vplivamo na svoj odnos do realnosti, če hočemo tu narediti spremembe, pa to velikokrat pomeni precej dolgotrajno delo na lastnem zavedanju stvari.

[Bojante]

S a m o Stvarnik - B O G , U s t v a r j a Realnost .

 

Vse ostalo ustvarjeno, je neobstojno, kajti nima življenjske Obstojnosti-Trdnosti, in zato bo sčasoma propadlo-razpadlo .

 

Lp + "