bog je od vedno

[mayan]

Se mi je zdelo, ja. Prav tako, da je tv v kleti najbrž..

[xyz]

Pa saj ga bom že enkrat privlekel na dan,

verjetno.

Je tako kot z vsemi drogami;

potrebna je modrost doziranja.

 

*

 

By the way, Mici, to velja tudi za bogovanje.

[mayan]

Mici to predobro ve, don't worry about him..

 

Ampak narava ni zmerna velikokrat..

[dbk]

Ampak narava ni zmerna velikokrat..

 

 

sploh pri prevelikih kolicinah cipsa..se hitro se okrog zelodca, tam pri pasu, pozna...

no ja, samo se tudi tisto okrog pasu hitro stopi, ce dosti v klet hodis..vecni krog zivljenja, ali kaj druga?

 

uh, pa sem mislil, da so take ideje (zarote & stuff) sle v maloro z zadnjo epizodo x-filetov

[mici59]

Pa saj ga bom že enkrat privlekel na dan,

verjetno.

Je tako kot z vsemi drogami;

potrebna je modrost doziranja.

 

*

 

By the way, Mici, to velja tudi za bogovanje.

komu ti by the way;pa naprej okrog "bogovanja" jepreprosto:pojdi ti v klet in daj tv v stanovanje;boš bolj elementarno popoln

 

Mici to predobro ve, don't worry about him..

 

Ampak narava ni zmerna velikokrat..

čustva ,čustva ti jih imaš,ne boj se

[nelika]

ja a ta tema še kar teče? kje pa je mici?

[mici59]

ja a ta tema še kar teče? kje pa je mici?

ja kje pa ti hodiš,boš vse najlepše zamudila punca,tema se bo držala,ker se je prijela,fajn bodi

[nelika]

Kje hodim? O madona, iz depresije sem se potegnila ven. In sedaj UŽIVAM. Zadnja dva tedna sem razmišljala o vseh vas-pa sem mal pokukala he he...

[mici59]

Kje hodim? O madona, iz depresije sem se potegnila ven. In sedaj UŽIVAM. Zadnja dva tedna sem razmišljala o vseh vas-pa sem mal pokukala he he...

lepo,uživaj naprej

[FixMinze]

brezpogojno že ljubimo vsi

ampak v realnem svetu se to kaže kot neizpolnjena iluzija tako, da je to v resnici vredno manj od počenega groša

kar seveda opisuje stanje v tem svetu

 

danes zjutrej sem med vožnjo na šiht zapadel v misli o tem kako zelo primitivna je naša družba

mi smo res blizu dno vesoljne civilizacije

[mayan]

brezpogojno že ljubimo vsi

ampak v realnem svetu se to kaže kot neizpolnjena iluzija tako, da je to v resnici vredno manj od počenega groša

kar seveda opisuje stanje v tem svetu

 

danes zjutrej sem med vožnjo na šiht zapadel v misli o tem kako zelo primitivna je naša družba

mi smo res blizu dno vesoljne civilizacije

 

 

No, pol pa priredimo tole od Ježka:

 

Za počen groš in za groš je zadosti fantazije,

da resnica bo, kar sen je,

če zaljubiš se v življenje,,

[FixMinze]

 

it's our only chance

[Kabalist]

je pa za večnost priporočjivo vedenje,kaj je po smrti

Nihče se še ni vrnil iz sveta mrtvoh, torej nihče ne ve, kako je po smrti, niti mene osebno to ne zanima. Smrt je odsotnost življenja in življenje je odsotnost smrti. Žerlja človeka po večnem življenju je izraz sebičnosti in strahu. Vsi so tako navezani na svojo mizerno bivanje, da nikakor nočejo s sveta in ga prepustiti novemu življenju. Zadnji sovražnik, katerega mora vsakdo premagati, je smrt. Ko premagaš strah pred smrtjo, si svoboden, saj te ne preganja strah pred izgubo. Vsakomur pač nekega dne pride Matilda in bolje je biti v tem trenutku skuliran, kot pa prestrašen.

[mici59]

Kristus je vstal od mrtvih,prvenec tistih,ki so zaspali.Ker je namreč po človeku smrt,je po človeku tudi vstajenje od mrtvih.Kakov namreč v Adamu vsi umirajo,tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni,vendar vsak po vrsti:,,,,,,,,

[zoi]

quote

Sprašujem se: je ljubezen dovolj močna, da premaga kapital?

quote

 

Lepa misel. Vendar kot pravijo, ljubezen naj ne bi izključevala nikogar in ničesar. Imaš kakšno vizijo, kako bi se to lahko zgodilo v svetu, kjer moraš preživeti in s tem posredno podpirati kogarkoli že?

 

"podpirati kogarkoli"

vsi podpiramo in smo podprti, če se ravnovesje poruši, ostajamo sami in potem tudi ljubezen postane sama sebi namen. Prepričana sem, da mora biti ljubezen izražena z dejanji, samo besede in občutki niso dovolj.

Že davno sem nekje prebrala, da smo vsa bitja kot kaplice vode v morju - združeni, pa vendar samostojna celota - kot kapljica, ali atom...

 

Ljubezen ne izključuje ničesar v tem "morju", kot svet ljubeznivo imenujem, in kot je prijazno do mojih možgan in lastne sposobnosti razumevanja zame neopredeljenih stvari.

 

Sama sem pa zmedena, preplavljena z raznoraznimi "če", "ne", "mogoče", "nočem", "hočem", "zahtevam"... itd...

da ne govorim o svojem EGU, ki ga prevečkrat občutim kot lastnega sovražnika, saj bi bilo neizmerno enostavneje utišati ga in enostavno sprejemati vse, kar ti bližnji naložijo kot nekaj neizbežnega, in kot tako torej sprejemljivega...

 

In taka, kot sem, pri najboljši volji ne morem sprejeti ljubezni do orožja v vseh oblikah, pa naj bo:

eksploziv ali denar, droga ali alkohol;

 

pa čeprav so to samo stvari, ki postanejo orožje v rokah ljudi, in same po sebi niso še nikomur škodile...

 

in tudi ne morem sprejeti brez občutka odpora:

hlepenje po nadvladi, sampopomilovanje, zasvojenost, strah, agresivnost...

zavedam se, da so vse to samo posledice ranjenih duš...

in ranjeno dušo lahko zdravi samo ljubezen...

 

neizmerno bolje bi bilo, če bi ljubezen preprečila nastanek takih ran...

 

torej, v teoriji je krog sklenjen.

 

v praksi pa nikakor, in recepta za prehod iz teorije v prakso ne najdem, saj bi s svojimi mislenimi vzorci pričela delati na tem, da bi eliminirala vse tiste osebnosti, ki želijo zasužnjiti na tak ali drugačen način druge ljudi in živali in celotno naravo...

a tu se ustavim - tudi te osebnosti niso tujki, so samo ljudje... a žal, ljubiti jih ne morem, ker jih občutim kot agresorje v odnosu do mene in do vsega, kar ljubim.

 

Ljubim gore, a ne ljubim murastih tokov, ki jemljejo življenja in mir ljudem in vsem živim bitjem... ki imajo sposobnost zreducirati v spomin košček narave, ki mi je bila posebno pri srcu...

 

Sprejemam dejstva, zakon svetlobe in teme je zame tudi racionalno sprejemljiv: dnevu sledi noč, sonce dežju, letni časi si sledijo... in določena obdobja mojega življenja morajo postati samo spomin, ker življenje potrebuje prostor za rast, v stilu: "hvala vsem, ki mi niso pomagali, saj sem tako bil prisiljen narediti sam."

[zoi]

quote name='XYZ' date='12. Mar 2008, 20:27' post='951610']

Ljubezen gre skozi želodec !

 

Razlaga:

 

Sem slišal, da jih po novem vstavljajo v čips,

tako, da se, ko se le-ta (čips, seveda) zaužije,

mikročip zažre v drobovje

in od takrat naprej oddaja visokofrekvenčne signale

kateri izdajajo vse potrebne informacije o osebku,

v katerem se mikročip (vstavljen preko oralne infiltracije skozi čips) nahaja.

 

Če pa osebek ni priden,

začne čip oddajati frekvence,

ki se polagoma polastijo njegovih možganskih valov

in ga na ta način usmerjajo na pravo pot.

 

Nikakor se ne zanika tudi možnost eliminacije skozi prezasičenost s frekvencami,

a to le v najhujših primerih raznoraznih upornikov, ki so mentalno preveč vztrajni.

 

Previdno s čipsom !

 

hehe

[xyz]

torej, v teoriji je krog sklenjen.

 

v praksi pa nikakor, in recepta za prehod iz teorije v prakso ne najdem

 

Jo, se strinjam. In ravno zaradi te neskladnosti izpadejo meni osebno teorije kot nekaj odvečnega.

Svet, kot je, združuje že sam po sebi raznične kvalitete obstoja, različne lastnosti in značilnosti.

 

Potreba oz. ideja nasploh, o nekakšni absolutni ljubezni, se v mojih očeh odseva kot še ena od človeških požrešnosti.

Seveda se nekakšna popolnoma naravna ljubezen, z vsemi svojimi omejitvami, v primerjavi z to izmišljeno, absolutno ljubeznijo, kaže kot nekaj nepopolnega, vse prevelikokrat celo kot nekaj materialističnega in egoističnega. Dejstvo pa je, da tu izgubi le tisti, ki niti te "navadne" ljubezni ne zna sprejeti, in jo kljub vsemu dojeti kot nekaj izjemnega, nekaj, kar obstoju sploh daje tisto malo svetlobe, ki se ob vseh grozovitostih (božje, haha) narave zdi kot pravi čudež.

[mayan]

Jo, se strinjam. In ravno zaradi te neskladnosti izpadejo meni osebno teorije kot nekaj odvečnega.

Svet, kot je, združuje že sam po sebi raznične kvalitete obstoja, različne lastnosti in značilnosti.

 

Potreba oz. ideja nasploh, o nekakšni absolutni ljubezni, se v mojih očeh odseva kot še ena od človeških požrešnosti.

Seveda se nekakšna popolnoma naravna ljubezen, z vsemi svojimi omejitvami, v primerjavi z to izmišljeno, absolutno ljubeznijo, kaže kot nekaj nepopolnega, vse prevelikokrat celo kot nekaj materialističnega in egoističnega. Dejstvo pa je, da tu izgubi le tisti, ki niti te "navadne" ljubezni ne zna sprejeti, in jo kljub vsemu dojeti kot nekaj izjemnega, nekaj, kar obstoju sploh daje tisto malo svetlobe, ki se ob vseh grozovitostih (božje, haha) narave zdi kot pravi čudež.

 

Ampak, XYZ, vse to človek lahko spozna le, če mu je dano, da skozi drugega občuti to človeško naravno potrebo po ljubiti in biti ljubljen čisto človeško, biti majhen pravzaprav, povprečen morda, le samo to kar je.. Ker ideja o absolutni ljubezni morda ni nič več kot prav to, o čemer ti govoriš. In potem je lahko vse prepoznano ostalo..

 

Zanka je tukaj, ko nekoga potrebujemo konstantno za ta uvid.. Pa še to bi po mojih predstavah naj spadalo pod največjo možno subjektivnost oz. absolut kot je...

 

Potreba po najti sebe enostavno ne more biti požrešnost.

[xyz]

To, da nekoga konstantno potrebujemo, se sicer res pogosto kategorizira kot navezanost v negativnem smislu, je pa, po mojem, naravna želja biti v bližini ljubljenega. V odnos se ponavadi ne vstopa kot popoln, samospoznan človek (čeprav jaz ne menim, da obstaja neka končna stopnja samospoznaje). Ravno odnos je po eni strani ta, kjer je ta možnost, spoznavati samega sebe, toliko večja. In še več, tu se spozna en aspekt sveta, njegovih zakonitosti in seveda, spoznava tisto/tistega, kar/katerega ljubimo.

 

Ta ideja, da ljubezen obstaja le, če je neka določena oseba prisotna, je pač ena od neštetih zavajanj uma in je le nečisto prefiltrirana potreba po bližini, hrepenenje ljubezni. Sam prevod ima pač svoje pomankljivosti. Navezanost je ena možnost ravnanja z energijo in se kot takšna odseva ne le v ljubezni, temveč tudi v npr. sovraštvu, norosti, itd.

 

: )

[zoi]

Jo, se strinjam. In ravno zaradi te neskladnosti izpadejo meni osebno teorije kot nekaj odvečnega.

Svet, kot je, združuje že sam po sebi raznične kvalitete obstoja, različne lastnosti in značilnosti.

 

Potreba oz. ideja nasploh, o nekakšni absolutni ljubezni, se v mojih očeh odseva kot še ena od človeških požrešnosti.

Seveda se nekakšna popolnoma naravna ljubezen, z vsemi svojimi omejitvami, v primerjavi z to izmišljeno, absolutno ljubeznijo, kaže kot nekaj nepopolnega, vse prevelikokrat celo kot nekaj materialističnega in egoističnega. Dejstvo pa je, da tu izgubi le tisti, ki niti te "navadne" ljubezni ne zna sprejeti, in jo kljub vsemu dojeti kot nekaj izjemnega, nekaj, kar obstoju sploh daje tisto malo svetlobe, ki se ob vseh grozovitostih (božje, haha) narave zdi kot pravi čudež.

 

Meni je teorija potrebna, kot je za gradnjo potreben načrt. Ni nujno, da je neomajljiva, nasprotno: med gradnjo se vedno nekaj popravlja, dodaja, odvzema... odvisno od spoznanj, izkušenj, tistega, kar so že drugi zgradili in se mi zdi funkcionalno ali pa mi je preprosto všeč.

 

Tudi idejo o absolutni ljubezni potrebujem, ker je Bog zame Absolutna Ljubezen.

Sem mama odraslih otrok.

Od njunega rojstva dalje sta me ogromno naučila.

Predvsem sem izvedela o sebi, da bi ju ljubila vedno, karkoli bi se zgodilo, tudi če bi njuna dejanja obsojala, tudi če bi me prizadela do neznosne bolečine, tudi če me onadva ne bi ljubila, tudi če bi mi škodovala in uničevala moj obstoj.

Mogoče bi se odmaknila iz nunega življenja, a ljubila bi ju vedno.

 

Nikogar drugega nisem sposobna ljubiti tako zelo, niti staršev, niti partnerja, niti prijateljev (sorodnikov).

Od staršev sem vedno nekaj pričakovala, vedno sem poskušala ubežati njunim pričakovanjem; ljubila ju bom vedno, tudi če bom dočakala njuno smrt, ljubezen se ne bo spremenila.

Drugače je že s partnerjem, odšla bi od njega in ga sčasoma nehala ljubiti, če on mene ne bi ljubil.

Isto s prijatelji (sorodniki).

 

Človeka, ki je ljubljen, ni strah, torej ne sovraži, ni nemiren ali agresiven in ni brez spoštovanja... itd

Če to vem, in če želim izboljšati kvaliteto življenja, lahko začnem stvari spreminjati samo pri sebi: tako, da razčistim, zakaj ne morem vseh ljudi ljubiti tako, kot ljubim lastne otroke - brez pričakovanja, da bom za to nagrajena.

 

Zaenkrat bi bila presrečna, če bi lahko obvladala občutek jeze in užaljenosti, mogoče kar malo želje po maščevanju, kadar me kdo prizadene, ogoljufa, se mi zlaže, me užali, poniža, oškoduje, mi prizadene bolečino....

[mayan]

Zoi, če si resno mislila zadnji odstavek, ti lahko na OS povem na kratko svojo zgodbo, da boš mogoče lažje razumela..

 

Ampak ker si uporabila besedo presrečna, me to malo zaustavlja. Mogoče je dovolj da smo srečni. Sreča bi naj bila naravno stanje. To pa bi naj bilo kar je.. Do ponovno najti otroka in otroštvo v sebi pa mislim da bo vsak še našel čas.. Če je bilo resnično nesrečno, pa si bomo naredili tako da bo srečno in naravno. Kaj praviš? Pa sorry, če pokroviteljsko deluje tole. Zgleda jaz danes najbolj rabim..

[xyz]

Hy,Zoi.

 

Hm, gradnja hiše in načrt... sicer je to zanimiv primer,

a ne vem če bi ga ravno nanašal na ljubezen in življenje samo.

Vse preveč je nepredvidljivega, da bi se na načrt zanašal,

načrt je tu bolj kot nekakšen izmišljeni smisel,

da moralno podpre zbegani um. No, takšno je moje mnenje.

Seveda gre tudi z načrtom.

 

Ljubezni do otrok pa ne bi primerjal z ljubeznijo do partnerja.

Mislim, da gre tu za nekaj popolnoma drugega, le beseda je ista.

 

*

 

Mayan,

daj, povej še nam vsem tvojo zgodbo,

da se lahko še mi smejemo.

[doorwoman.p]

To, da nekoga konstantno potrebujemo, se sicer res pogosto kategorizira kot navezanost v negativnem smislu, je pa, po mojem, naravna želja biti v bližini ljubljenega. V odnos se ponavadi ne vstopa kot popoln, samospoznan človek (čeprav jaz ne menim, da obstaja neka končna stopnja samospoznaje). Ravno odnos je po eni strani ta, kjer je ta možnost, spoznavati samega sebe, toliko večja. In še več, tu se spozna en aspekt sveta, njegovih zakonitosti in seveda, spoznava tisto/tistega, kar/katerega ljubimo.

 

Ta ideja, da ljubezen obstaja le, če je neka določena oseba prisotna, je pač ena od neštetih zavajanj uma in je le nečisto prefiltrirana potreba po bližini, hrepenenje ljubezni. Sam prevod ima pač svoje pomankljivosti. Navezanost je ena možnost ravnanja z energijo in se kot takšna odseva ne le v ljubezni, temveč tudi v npr. sovraštvu, norosti, itd.

 

: )

 

mogoče ljubimo na partnerju TISTO, KAR LJUBIŠ NA SEBI in pa TISTO, KAR BI ŽELEL BITI. Čeprav nerada tako kategoriziram.. stvari niso tako enostavne, če jih pogledaš iz druge perspektive.. ampak iz mojega sedanjega trenutka, ko razmišljam o mojih izkušnjah, mi zgleda to tako.

 

predvsem se mi zdi važno tisto kar ljubiš na sebi, ker to pomeni da ti je ta človek soroden po duši.. to pomeni, da se vsaj malo poznaš.. ker se imaš rad

 

tisto kar bi želel biti.. je obsojeno na neuspeh, ker želiš spreminjati sebe (iskati sebe v njem) in to pomeni, da boš spreminjal tudi partnerja.. kar pa je manipulacija, ki vodi v odvisnost.. v odvisnost, da stvari zgledajo na določen način, itd.

 

navezanost na dotik, itd.je po moje čisto naravna želja in nima veze z odvisnostjo -tisto, kar bi želel biti, oz.situacij, ki jih iz tega kreiraš..

 

je pa verjetno še: ljubiti TISTO, KAR TI JE PREPROSTO VŠEČ ZATO, KER TI ODPIRA NOVE RAZSEŽNOSTI TVOJEGA NEVEDENJA, točno rečeno.. nove resničnosti (zavedanja) naše duše..

od tega si tudi lahko odvisen.. mogoče celo toliko, da pozabiš nase in na tisto, kar ljubiš na sebi (in potem na partnerju)..

 

res nerada predalčkam, ampak to je en način kako skušam tudi sama pridt do določenih rešitev.

[zoi]

Hy,Zoi.

 

Hm, gradnja hiše in načrt... sicer je to zanimiv primer,

a ne vem če bi ga ravno nanašal na ljubezen in življenje samo.

Vse preveč je nepredvidljivega, da bi se na načrt zanašal,

načrt je tu bolj kot nekakšen izmišljeni smisel,

da moralno podpre zbegani um. No, takšno je moje mnenje.

Seveda gre tudi z načrtom.

 

Ljubezni do otrok pa ne bi primerjal z ljubeznijo do partnerja.

Mislim, da gre tu za nekaj popolnoma drugega, le beseda je ista.

 

*

 

 

 

 

načrt = teorija... mogoče pa nisem bila dovolj jasna, se opravičujem.

 

življenja naj ne bi vklapljali v teorije, niti v načrte... načelno mogoče že, ker so nas tako učili...

menim pa, da je bolje, če se življenju prepustim in preprosto uživam v improvizacijah glede na nastale situacije - kadar sem jih planirala take kot so nastale, ali pa kadar so se kar pojavile kot posledica mojih ali tujih odločitev...

 

Zakaj ne bi primerjala ljubezni?

Ljubezen ne bi smela delati razlik med "mojim" in "tujim"

Moji otroci so se rodili iz mene, a so od spočetja dalje samostojne osebnosti, tako kot je moj partner, ki nima mojih genov.

In kadar uporabim izraz MOJ - MOJE - se mi dozdeva, da je ljubezen bolj močna:

moji otroci, moj partner, moji starši, moji prijatelji, moja dežela, moj jezik, moj vrt, moj kraj, moje drevo...

zakaj neki ne bi mogla enako ljubiti iste stvari, ki jih imenujem "tuj - tuje", saj je vse enako sveto kot vse, kar je moje?

[zoi]

Zoi, če si resno mislila zadnji odstavek, ti lahko na OS povem na kratko svojo zgodbo, da boš mogoče lažje razumela..

 

Ampak ker si uporabila besedo presrečna, me to malo zaustavlja. Mogoče je dovolj da smo srečni. Sreča bi naj bila naravno stanje. To pa bi naj bilo kar je.. Do ponovno najti otroka in otroštvo v sebi pa mislim da bo vsak še našel čas.. Če je bilo resnično nesrečno, pa si bomo naredili tako da bo srečno in naravno. Kaj praviš? Pa sorry, če pokroviteljsko deluje tole. Zgleda jaz danes najbolj rabim..

 

 

mayan,

vesela bom tvoje zgodbe, žal bi mi bilo, če mi je zaradi besede presrečna ne bi želela več zaupati.

 

Priznati moram, da sem srečna, da se počutim srečno in da je to resnično naravno stanje, saj kadar je tako, se mnogokrat zgodi, da se lastnega stanja ne zavedamo.

Potrebujemo nekoga, da nam pomaga odpreti oči. Mogoče sem zato napisala presrečna, ker se zavedam, da mi je bilo podarjeno ogromno dobrega do sedaj. In kadar so dnevi surovi in situacije pretežke, sem srečna že zato, ker zjutraj odprem oči in vidim, premaknem roke in pobožam, premaknem noge in hodim... in slišim, in čutim: pa čeprav je tisti dan vse, kar čutim, samo bolečina... saj itak mine, in tudi ta zavest me osrečuje...