Ozdravitev pri vsaki bolezni?

[Ismana]

Pozdravljeni!

 

Kaj mislite, ali je mogoča ozdravitev od KATEREKOLI bolezni, tudi tistih, za katere uradna medicina pravi, da so neozdravljive? Seveda ne kar tako, ampak z delom na sebi, spremembo prehrane, miselnih vozrcev, hipnozo, homeopatijo, ...pa tudi s pomočjo uradne medicine.

[Marsa]

Pozdravcek.

 

ja, jaz osebno ne verjamem v neozdravljive bolezni.

 

Ko sem to nazadnje trdila prijateljici, ki je imela neozdravljivo bolezen (pred kakimi 3 leti), me je nejeverno gledala in bila name clo kar mal jezna.

ces, lohk je teb govort.

Danes je njena "neozdravljiva" bolezen (p)ozdravljena. Ze kake pol leta.

 

Resnicno menim, da je vse v glavi in da se da z umom in nashtelavanjem, (pre)programiranjem sebe, vse spedenat.

kar je za ene nesprejemljivo, za druge pa spodbudno in olajsujoce.

[Robida]

Ponavadi je tako, ko nam uradna medicina "da v roke" diagnozo in nam sporoči, da je to neozdravljivo, se nam po glavi zapodijo misli, sotine......ne veš kaj bi sam s sabo. Čez kakšen dan, ko se malo uredijo misli, takrat pa šele začnemo urejati "glavo", seveda je vse odvisno kaj hočemo. Predvsem pa mislim, da se nikoli ne smemo postaviti v borbo z boleznijo. Najprej jo je treba sprejeti, kot za del sebe, šele takrat pa lahko delujemo v smislu da organizem pozdravimo. Pozdravimo celostno ne samo fizično. Mislim da je vedno bolezen opozorilo za naša napačna ravnjanja v preteklosti. Opozorilo, da se moramo ustaviti in popolnoma spremeniti svoje življenje. Še celo lahko rečemo HVALA ZA TO OPOZORILO.

[Marsa]

ni kej dodat. :palec:

[alef]

neozdravljivih bolezni ni, smo samo neozdravljivi bolniki

 

Iz ene druge teme...

Ampak drži, 100% :palec:

[joana]

Pozdravljeni!

 

Kaj mislite, ali je mogoča ozdravitev od KATEREKOLI bolezni, tudi tistih, za katere uradna medicina pravi, da so neozdravljive? Seveda ne kar tako, ampak z delom na sebi, spremembo prehrane, miselnih vozrcev, hipnozo, homeopatijo, ...pa tudi s pomočjo uradne medicine.

S pomočjo uradne medicine dvomim! S tem, da se začneš prehranjevati človeku primerno, dovolj počivaš, si umirjena, razmišljaš pozitivno, imaš dovolj spanja in svojega telesa ne zlorabljaš z drogami ali pretirano rekreacijo,... v to sem pa prepričana.

V tem primeru ne moreš niti zboleti, kaj šele da bi te zdravili od česa neozdravljivega.

[Ismana]

Hvala lepa za vaša razmišljanja.

 

Stvar je pa taka, da so se mi pred kratkim začeli pojavljati določeni simpotmi in sem kar nekako prišla na najhujšo možno varianto (samodiagnoza ), ki je neozdravljiva po uradni medicini. Me je za nekaj dni čisto vrglo iz tira, sploh ker sem praktično zmeraj zdrava. Sedaj pa tole "kar tako na lepem". Panika, panika!

In sedaj razmišljam:

- kako to, da sem sploh pomislila na najhujše

- da je pravzaprav dobro, da se mi je to zgodilo, ker sem sprevidela, da imam pri sebi nerešenih še nekaj vprašanj, ki me ovirajo v življenju ter da sem začela še bolj skrbeti za svoje fizično telo. Saj sem tudi že prej še kar skrbela za svoje telo, samo sedaj sem dodala še par reči, npr. več spanja je že eno.

- kar na lepem so tudi stvari dobili drugačno prioriteto

- neverjetno kaj dela človeku panika

- in no, en micen del mene še zmeraj misli na najhujše, zato pa sprašujem

 

Marsa, kako pa je tvoja prijateljica ozdravela?

[butl]

S pomočjo uradne medicine dvomim! S tem, da se začneš prehranjevati človeku primerno, dovolj počivaš, si umirjena, razmišljaš pozitivno, imaš dovolj spanja in svojega telesa ne zlorabljaš z drogami ali pretirano rekreacijo,... v to sem pa prepričana.

V tem primeru ne moreš niti zboleti, kaj šele da bi te zdravili od česa neozdravljivega.

 

Zdej, jst sem samo en butl in se na zdravljenje ne zastopim glih, ma se mi zdi, da je omalovaževanje uradne medicine en tak znak, kva nej rečem, vsaj plitkosti, če ne omejenosti.

 

Me zanima, kaj bi tale tipo na slikci dejal na vaše, tko, ja, neznosno nonšalantne izjave.

 

človek slon /sem pozabu, kako se uradno imenuje ta bolezen/

 

[Robida]

Hvala lepa za vaša razmišljanja.

 

Stvar je pa taka, da so se mi pred kratkim začeli pojavljati določeni simpotmi in sem kar nekako prišla na najhujšo možno varianto (samodiagnoza ), ki je neozdravljiva po uradni medicini. Me je za nekaj dni čisto vrglo iz tira, sploh ker sem praktično zmeraj zdrava. Sedaj pa tole "kar tako na lepem". Panika, panika!

In sedaj razmišljam:

- kako to, da sem sploh pomislila na najhujše

- da je pravzaprav dobro, da se mi je to zgodilo, ker sem sprevidela, da imam pri sebi nerešenih še nekaj vprašanj, ki me ovirajo v življenju ter da sem začela še bolj skrbeti za svoje fizično telo. Saj sem tudi že prej še kar skrbela za svoje telo, samo sedaj sem dodala še par reči, npr. več spanja je že eno.

- kar na lepem so tudi stvari dobili drugačno prioriteto

- neverjetno kaj dela človeku panika

- in no, en micen del mene še zmeraj misli na najhujše, zato pa sprašujem

 

Marsa, kako pa je tvoja prijateljica ozdravela?

Zavedaj se, da je strah naš največji sovražnik-vedno in v vseh primerih. V tvojem primeru:

-najprej razčisti s svojo "samodiagnozo" in si priskrbi svoje resnično stanje, pa naj bo kakršnokoli že, kajti v primeru fizične bolezni ali tudi psihične, če seveda veš da je nekaj narobe, šele potem lahko v tej smeri ukrepaš.

[Marsa]

Ismana.. hm upam da me bos stekala zdajle, moj point.

namrec: jaz menim, da je to blo v bistvu clo dobro (lohk).

 

ker glej, bom ponazorila s primerom...

si na cesti, vidis pa, tle okol Domzal, da drvis v maribor (in tja recimo nisi hotla).

In se lohk ze v domzalah obrnes.

namrec, vidla si smer in koncni cilj. in tega nisi hotla. sam si se pa tega ustrasla.

 

zdej pa mors naredit nekaj s tem.

ce bos zatravmirala in se usedla v koncno diagnozo, je slabo.

ce pa je to bila varianta, da si ze pr micenih simptomih vidla, kam to LAHKO pelje in da mas moznost se spreminjat zadeve, resit, je pa kul.

 

temu jaz osebno recem pozitivna hipohondrija.

 

a stekas?

 

*

 

kar se pa tice frende, ze to ni blo glih najleps, da sem z njo tule brez njenega vedenja in strinjanja tule 'postregla'.

vendar sem sklenila, da ipak ni nic takega, niti se ne ve, za kaj in koga gre in tud sodim, da bi ona sama lohk to napisala, rekla. no pa hotla sem met konkretnega nekaj (ceprav seveda ni edina), da ne lapam v tri krasne.

sam nom pa o njenih tezavah govorila, sam povem, da se je ozdravila po naravni poti in ne s pomocjo uradne medicine (ki pa je zelo bistvena in dobrodosla ravno za postavljanje diagnoze).

[Robida]

S pomočjo uradne medicine dvomim! S tem, da se začneš prehranjevati človeku primerno, dovolj počivaš, si umirjena, razmišljaš pozitivno, imaš dovolj spanja in svojega telesa ne zlorabljaš z drogami ali pretirano rekreacijo,... v to sem pa prepričana.

V tem primeru ne moreš niti zboleti, kaj šele da bi te zdravili od česa neozdravljivega.

 

Vse lepo in prav, ampak tudi to ni garancija.

 

(ki pa je zelo bistvena in dobrodosla ravno za postavljanje diagnoze).

 

[Marsa]

Me zanima, kaj bi tale tipo na slikci dejal na vaše, tko, ja, neznosno nonšalantne izjave.

 

človek slon /sem pozabu, kako se uradno imenuje ta bolezen/

 

morda elefantizem ali kaj takega (no to sam ugibam, a lohk bi blo kaj podobnega).

 

morda bi dejal: izjeme potrjujemo pravilo.

 

men se ne zdi nonsalantno, trditi to. nenazadnje sem tudi sama imela hipertenzijo (vendar nisem s tem postregla, k se mi ni zdel tok tacga), za katero prav tko sodijo nekateri, da je neozdravljiva. namrec pri 20-ih letih sem imela pritisk 150/110!! kdor se kaj spozna, ve da je to blazota.

no, pozdravila sem si to, sama (pa kljub temu da je blo ze nevarno, k sem odj? vsakotedenske obiske ekg-ja).

 

Pri svojem delu oz. opravku z ljudmi in zahvaljujoc stevilnim znanstvom pa sem vidla tok tega, da si absolutno upam to trdit.

Nisem pa rekla, da vsakdo lahko pocajta.

rekla sem, da JE MOZNO in da OSEBNO v to verjamem. ker to vem.

kako lahko karkoli iznici osebno vedenje in resnico?????

 

in cloveka-slona si nasel, da spodbijes to? to pomen da si se moral prav pomatrat..

kar torej pomen, da nismo dalec od resnice, ce tako trdimo.

 

na, da se ne bos matral z iskanjem novih primerov:

siamski dvojcki!

to tud se ne da sam v glavi spedenat.

 

p.s. prav tako pa sem mela tud blazne alergije, na vse mogoce. in sem vse pocajtala. sama.

zdaj mam sam se take, ki jim pravim *pozitivna alergija*.

 

pa se kej lohk najbrz nastejem, podala sem pac prvi primer, ki mi je prisel v glavo (in zadnjega, v casovnem pogledu).

[Marsa]

elefantiaza. se rece temu. sem pogledala v slovar tujk.

[Robida]

Dokler smo zdravi, oziroma imamo, recimo temu "vsakdanje" drobne težave, se več ali manj ne vprašamo in ne razmišljamo, da bi bilo dobro če bi način življenja in način razmišljanja spremenili. Šele ko pride kaj hujšega, ko se nam življenje postavi na glavo, pa naj bo to bolezen ali hujša nesreča, ko "moramo" začeti živeti "drugače". Že v fizičnem smislu, pa tudi v psihičnem smislu. Dejstvo, da je "to to", še ni pogoj da se bomo dejansko začeli do sebe najprej in šele potem do drugih, drugače obnašati in da bomo tudi spremenili način našega bivanja. Ljudje smo različni. Nekateri se začnejo samopomilovati, nekateri iščejo pozornost in "jamrajo" na vse načine, nekateri so pa takrat sposobni življenje vzeti v svoje roke. To je tista preizkušnja po kateri lahko rečem da se razlikujemo. Nekateri se umikajo pred resnico, zatiskajo oči, dokler ne dobijo še močnejši udarec. Je pač tako, to so lekcije ki jih dobivamo, ki jih mora vsak sam "prežvečiti" in predelati prej ali slej. Vsak od nas nosi "rukzak", nekateri večjega, nekateri manjšega, vendar breme ki ga imamo v njem, ne moremo preložiti na nekoga drugega. Če imamo srečo, da nam nekdo nastavi ušesa ali ramo za zjokat, smo lahko veseli in hvaležni. Vsak od nas je pa gospodar svojega življenja in svojega telesa. Tega se pa ponavadi zavemo šele ko nas kaj udari, posebno če ostanemo sami.

 

Vedno je potrebno ravnati celostno.

[Mojca Aleksandra]

Stvar je pa taka, da so se mi pred kratkim začeli pojavljati določeni simpotmi in sem kar nekako prišla na najhujšo možno varianto (samodiagnoza ), ki je neozdravljiva po uradni medicini. Me je za nekaj dni čisto vrglo iz tira, sploh ker sem praktično zmeraj zdrava. Sedaj pa tole "kar tako na lepem". Panika, panika!

 

Oprosti, ma da nisi slučajno brskala za samodiagnozo po eni knjigi, ki jo imam tudi jaz (je težka najmanj 3 kg in če ti pade na nogo... )

 

V glavnem - vedno, ko sem po tisti knjigi iskala pojasnilo za kakšne moje težave, sem po razpredelnicah ziher prišla najmanj do kakšne neozdravljive bolezni, čeprav se moje počutje sploh ni skladalo s "samodiagnozo".

 

Najslabše, kar se ti lahko zgodi je, da tvoja energija sledi mislim (kar itak vedno dela) in se začneš resnično počutiti bolna. Potem si pa res na dobri poti, da zboliš....

 

Sem pa tudi jaz mnenja, da so bolezni DOBRE in KORISTNE, ker me opomnijo, da nečesa ne delam prav - torej je super, da to lahko popravim. In če me zjutraj, ko se zbudim, kaj je ščipa, je to dober znak - torej sem še živa..

 

Lp, Mojca

[butl]

morda elefantizem ali kaj takega (no to sam ugibam, a lohk bi blo kaj podobnega).

 

morda bi dejal: izjeme potrjujemo pravilo.

 

men se ne zdi nonsalantno, trditi to. nenazadnje sem tudi sama imela hipertenzijo (vendar nisem s tem postregla, k se mi ni zdel tok tacga), za katero prav tko sodijo nekateri, da je neozdravljiva. namrec pri 20-ih letih sem imela pritisk 150/110!! kdor se kaj spozna, ve da je to blazota.

no, pozdravila sem si to, sama (pa kljub temu da je blo ze nevarno, k sem odj? vsakotedenske obiske ekg-ja).

 

Pri svojem delu oz. opravku z ljudmi in zahvaljujoc stevilnim znanstvom pa sem vidla tok tega, da si absolutno upam to trdit.

Nisem pa rekla, da vsakdo lahko pocajta.

rekla sem, da JE MOZNO in da OSEBNO v to verjamem. ker to vem.

kako lahko karkoli iznici osebno vedenje in resnico?????

 

in cloveka-slona si nasel, da spodbijes to? to pomen da si se moral prav pomatrat..

kar torej pomen, da nismo dalec od resnice, ce tako trdimo.

 

na, da se ne bos matral z iskanjem novih primerov:

siamski dvojcki!

to tud se ne da sam v glavi spedenat.

 

p.s. prav tako pa sem mela tud blazne alergije, na vse mogoce. in sem vse pocajtala. sama.

zdaj mam sam se take, ki jim pravim *pozitivna alergija*.

 

pa se kej lohk najbrz nastejem, podala sem pac prvi primer, ki mi je prisel v glavo (in zadnjega, v casovnem pogledu).

 

Nč se nisem matral sploh. Nekje sem gledal tv oddaje o tej in takih boleznih /rajtam da na tv3 al a kanalu/, o stiskah, ki jih oni in svojci preživljajo, o poskusih uradne medicine, da bi jim življenje vsaj olajšali in ga naredili znosnega, če jih že ne morejo pozdraviti.

 

Ja, Marsa, se skor strinjam, da neozdravljivih bolezni ni /čeprav ene še vedno so...danes/ in da je moč samozdravljenja in samoozdravitve mogočna in v mnogih primerih še nedoumljiva. Mi gre pa na kurac omalovaževanje uradne medicine na eni strani in poveličevanje, pravzaprav ne, ne poveličevanje, poenostavljanje neuradne medicine na hrano, spanje in pozitivne misli /ja, še šport sem pozabu/. Sj, tisti, ki svetuje, ga tko boli kurac, zviznu bo un, tabolan a ne.

 

[Marsa]

Dokler smo zdravi, oziroma imamo, recimo temu "vsakdanje" drobne težave, se več ali manj ne vprašamo in ne razmišljamo, da bi bilo dobro če bi način življenja in način razmišljanja spremenili. Šele ko pride kaj hujšega, ko se nam življenje postavi na glavo, pa naj bo to bolezen ali hujša nesreča, ko "moramo" začeti živeti "drugače". Že v fizičnem smislu, pa tudi v psihičnem smislu. Dejstvo, da je "to to", še ni pogoj da se bomo dejansko začeli do sebe najprej in šele potem do drugih, drugače obnašati in da bomo tudi spremenili način našega bivanja. Ljudje smo različni. Nekateri se začnejo samopomilovati, nekateri iščejo pozornost in "jamrajo" na vse načine, nekateri so pa takrat sposobni življenje vzeti v svoje roke. To je tista preizkušnja po kateri lahko rečem da se razlikujemo. Nekateri se umikajo pred resnico, zatiskajo oči, dokler ne dobijo še močnejši udarec. Je pač tako, to so lekcije ki jih dobivamo, ki jih mora vsak sam "prežvečiti" in predelati prej ali slej. Vsak od nas nosi "rukzak", nekateri večjega, nekateri manjšega, vendar breme ki ga imamo v njem, ne moremo preložiti na nekoga drugega. Če imamo srečo, da nam nekdo nastavi ušesa ali ramo za zjokat, smo lahko veseli in hvaležni. Vsak od nas je pa gospodar svojega življenja in svojega telesa. Tega se pa ponavadi zavemo šele ko nas kaj udari, posebno če ostanemo sami.

 

Vedno je potrebno ravnati celostno.

:palec:

 

Oprosti, ma da nisi slučajno brskala za samodiagnozo po eni knjigi, ki jo imam tudi jaz (je težka najmanj 3 kg in če ti pade na nogo... )

 

V glavnem - vedno, ko sem po tisti knjigi iskala pojasnilo za kakšne moje težave, sem po razpredelnicah ziher prišla najmanj do kakšne neozdravljive bolezni, čeprav se moje počutje sploh ni skladalo s "samodiagnozo".

 

Najslabše, kar se ti lahko zgodi je, da tvoja energija sledi mislim (kar itak vedno dela) in se začneš resnično počutiti bolna. Potem si pa res na dobri poti, da zboliš....

 

Sem pa tudi jaz mnenja, da so bolezni DOBRE in KORISTNE, ker me opomnijo, da nečesa ne delam prav - torej je super, da to lahko popravim. In če me zjutraj, ko se zbudim, kaj je ščipa, je to dober znak - torej sem še živa..

 

Lp, Mojca

:palec:

 

tocno tako, kok mi je svec k to berem (robida, mojca)!

 

Mi gre pa na kurac omalovaževanje uradne medicine na eni strani in poveličevanje, pravzaprav ne, ne poveličevanje, poenostavljanje neuradne medicine na hrano, spanje in pozitivne misli /ja, še šport sem pozabu/.

to pa tud men! x!x

 

saj stekam da si v bistvu zato tko uletel in napisal... da ne bi posploseval in zavajal. saj je prav.

saj mamo kere teme tud take (morm mal zdruzit, povezat, pocistit), pa smo o tem ze ogromn govoril.

 

V glavnem, se strinjam.

ampak sej ce gres k enmu terapevtu (namest recimo k dohtarju), tud to se ni nic.

Kot je rekla Robida, treba je obravnavat celostno.

brez unga, k se cajta, pa itak ni nic. s to ali ono metodo.

 

skratka, brez veze je zdraviti sam simptome, pa naj ti jih cajta bioenergetik, ..., ... al pa zdravnik spl.med.

 

Sj, tisti, ki svetuje, ga tko boli kurac, zviznu bo un, tabolan a ne.

 

ja, sam slej ko prej pa tud ta, ta zdrav.

in ce tko (v tri krasne) deluje, se obnasa s temi recmi, pol prej.

[Ismana]

ker glej, bom ponazorila s primerom...

si na cesti, vidis pa, tle okol Domzal, da drvis v maribor (in tja recimo nisi hotla).

In se lohk ze v domzalah obrnes.

namrec, vidla si smer in koncni cilj. in tega nisi hotla. sam si se pa tega ustrasla.

Marsa, štekam. Samo je pa lažje, če greš po stari cesti do Maribora, kjer lahko zmeraj obrneš ali po avtocesti, kjer moraš čakati na naslednji izvoz.

 

kar se pa tice frende, ze to ni blo glih najleps, da sem z njo tule brez njenega vedenja in strinjanja tule 'postregla'.

vendar sem sklenila, da ipak ni nic takega, niti se ne ve, za kaj in koga gre in tud sodim, da bi ona sama lohk to napisala, rekla. no pa hotla sem met konkretnega nekaj (ceprav seveda ni edina), da ne lapam v tri krasne.

sam nom pa o njenih tezavah govorila, sam povem, da se je ozdravila po naravni poti in ne s pomocjo uradne medicine (ki pa je zelo bistvena in dobrodosla ravno za postavljanje diagnoze).

Popolnoma razumem, že ko sem te to vprašala, sem pomislila na to.

 

Tudi jaz ne bi uradne medicien a priori vrgla stran, ker v bistvu se tudi tako človek omejuje, a ne? Pač v stilu, da pobereš od nje najboljše, kar se ti zdi in kaj je še sprejemljivo. Pa za postavljanje diagnoz tudi.

[Marsa]

Tudi jaz ne bi uradne medicien a priori vrgla stran, ker v bistvu se tudi tako človek omejuje, a ne? Pač v stilu, da pobereš od nje najboljše, kar se ti zdi in kaj je še sprejemljivo. Pa za postavljanje diagnoz tudi.

vidm da super razmisljas!

 

(sploh mi je svec ta tema, kot vse podobne, kjer je Kej not )

[Marsa]

Popolnoma razumem, že ko sem te to vprašala, sem pomislila na to.

... lohk pa ti povem, kako sem se jaz.

o seb pac lohk cvekam kar cem.

 

hipertenzijo sem si pozdravila z jogo. bla sem stara 20 let, vsa nora in divja (za lazjo predstavo: punk bobnarka ), skratka, ni me zanimala ideolosko... samo telesno. celo sem mela nekaksen predsodek, ko mi je znanec (martin lumbar) to toplo priporocil in mi posodil eno knjigo.

No finta je v tem, da jasno pol ni blo vec samo telesno, ker pac... spreminjat se zacnes, hvalabogu, na vseh ravneh.

In nekako je sovpadala potem tudi ozdravitev od alergije.

Pa, sem clowk, k hoce vedt, kaj dogaja.

 

aja sej res!!

Moj sin je imel *neozdravljivo bolezen*!

(ma saj je dobro, da kar pozabim na te zadeve, podam pa tam en deset primer. )

v glavnem, so mi zdravniki (do njih vse spostovanje, VEDNO so me uposteval, smo sodeloval) ga dal domov, da ga cajtam, sele potem bi se podvrgli temu, da bi dozivotno dobival neke dodatke (podobno kot pri sladkorni ali mukoviscidozi).

In sem tok tezila, ne hotla se vdat, ne hotla dodajat... da so me poslusal pa rekl - ok, naj vam bo (sem zelo prepricljiva), gremo probat.

mel pa je prakticno VSE simptome ene tezke bolezni (dokaj redka in neznana zadeva: schwarzmanov sindrom).

In pol sem jaz doma samogibno (nc vedla o reikijih in tem) mal *charala*.

cez 3 tedne sva prisla na kontrolo, imel je oni (prej manjkajoc) encim.

 

No in pri sinu so mi vsi rekl (k sem se poglabljala v to bolezen, iskala v knjigah, leksikonih ipd.), da naj 'se neham ufuravat, k klicem/vlecem s tem nase oz. na tamalga dodatno, skratka, da to ni dobro'.

Narobe! ZAME je dobro, ker hocem poznat diagnozo. vedt za kaj gre. ce naj hocem zdravit.

No in to je to.

 

Hec, kako sem najprej na ono frendicino bolezen pomislila, ne pa na vse svoje primere pred nosom.

[Robida]

Neglede na to kako se odločamo, ko pride bolezen, ko jo "sprejmemo" in ko naredimo prve korake za ozdravitev, telo potrebuje naše zaupanje da bo vse v redu, da bo vse kot je treba. Naslednje kar se je potrebno zavedati je, da zdravnik ali zdravilec ali kdo drug, s katerim smo v navezi za našo ozdravitev "potrebuje naše zaupanje", da bo zdravljenje uspešno. Če gremo k zdravniku in imamo v mislih:"AH, SAJ MI TAKO NI POMOČI"; potem nam resnično ne bo pomagal, ne bo delovalo, pa če se zdravnik še bolj trudi. Najbolje da gremo na terapijo že od doma z mislimi, da gremo po zdravje, no ja v tem smislu.

 

Se pravi: MOJE ENERGIJE IN ENERGIJE ZDRAVNIKA delujejo vzajemno.

[Marsa]

seveda.

 

podobno kot folk k mu je grozota it k zobarju.

men je blo to vedno odstekano, v bistvu.

rajs mas, da te neznosno boli 1 teden, kot 5 minut, ko gre za pozitivno bolecino (ki bo prinesla olajsanje, odresitev)???

trapast.

 

eni reces, k jo bolijo jajcniki, skuhy si tavzentrozo!!!

pa pravi: si nora, to grenkoto? tega pa "jaz ne morem pit"-

aha! lahko pa je' kemijo in ma pol sranje z ledvicami.. je zabuhla, slabo se pocuti, ji naredi to in ono dodatno, ne. ona ne more pogoltnit tavzentroze. OK, tud prav, tvoje telo.

 

sem debela. aha, najboljs da si ubodem, medtem ko jem, da mi nekaj sproti na trebuhu izsrkava mascobo.

telovadba? odrekanje?

kje pa, "jaz tega ne morem/nimam casa/ne znam/se mi ne da/..."

 

sory. pol pa crkavy (ni misljeno dobesedno, pac pa: naj te pol pac boli).

 

jaz ne mroem zate se pozdravt.

in tud zdravnik/terapevt se ne more.

[joana]

Zdej, jst sem samo en butl in se na zdravljenje ne zastopim glih, ma se mi zdi, da je omalovaževanje uradne medicine en tak znak, kva nej rečem, vsaj plitkosti, če ne omejenosti.

http://www.studentarija.net/portal/forum/images/smiles/icon_10.gif

Butl, zaradi mnenja, ki ga imam, me še ne moreš označiti s plitko ali omejeno. Mnenje je pač mnenje. Sploh pa tega nisem napisala zato, da bi te razbesnela.

 

http://www.studentarija.net/portal/forum/images/smiles/icon_65.gif

Moje mnenje je pač tako, da zna uradna medicina čist dobro naravnavati izvine, izpahe, zdraviti zlome (čeprav še nisem poizkusila) in mogoče MOGOČE flikati zobe. Z ostalim v mojem telesu pa bi raje videla, da se ne igrajo. Učijo se lahko tudi na drugih, ki so to bolj voljni dopustiti. In tistim ne branim, da se zdravljenja s pomočjo uradne medicine tudi poslužujejo, niti jih ne imenujem zaradi tega plitke ali omejene, ne?

Vsak ima pravico do svobodnih izbir, ne da bi jih zaradi tega kdorkoli obkladal s čimerkoli.

 

(Joj, upam, da nisi medicinc )

[Robida]

seveda.

 

podobno kot folk k mu je grozota it k zobarju.

men je blo to vedno odstekano, v bistvu.

rajs mas, da te neznosno boli 1 teden, kot 5 minut, ko gre za pozitivno bolecino (ki bo prinesla olajsanje, odresitev)???

trapast.

 

eni reces, k jo bolijo jajcniki, skuhy si tavzentrozo!!!

pa pravi: si nora, to grenkoto? tega pa "jaz ne morem pit"-

aha! lahko pa je' kemijo in ma pol sranje z ledvicami.. je zabuhla, slabo se pocuti, ji naredi to in ono dodatno, ne. ona ne more pogoltnit tavzentroze. OK, tud prav, tvoje telo.

 

sem debela. aha, najboljs da si ubodem, medtem ko jem, da mi nekaj sproti na trebuhu izsrkava mascobo.

telovadba? odrekanje?

kje pa, "jaz tega ne morem/nimam casa/ne znam/se mi ne da/..."

 

sory. pol pa crkavy (ni misljeno dobesedno, pac pa: naj te pol pac boli).

 

jaz ne mroem zate se pozdravt.

in tud zdravnik/terapevt se ne more.

 

tako je

 

 

Vedno imamo izbiro. Iščemo lažjo pot, vendar posledično je pa lahko "lažja" izbrana, veliko težja in bolj boleča.

[Ismana]

Dokler smo zdravi, oziroma imamo, recimo temu "vsakdanje" drobne težave, se več ali manj ne vprašamo in ne razmišljamo, da bi bilo dobro če bi način življenja in način razmišljanja spremenili. Šele ko pride kaj hujšega, ko se nam življenje postavi na glavo, pa naj bo to bolezen ali hujša nesreča, ko "moramo" začeti živeti "drugače". Že v fizičnem smislu, pa tudi v psihičnem smislu. Dejstvo, da je "to to", še ni pogoj da se bomo dejansko začeli do sebe najprej in šele potem do drugih, drugače obnašati in da bomo tudi spremenili način našega bivanja. Ljudje smo različni. Nekateri se začnejo samopomilovati, nekateri iščejo pozornost in "jamrajo" na vse načine, nekateri so pa takrat sposobni življenje vzeti v svoje roke. To je tista preizkušnja po kateri lahko rečem da se razlikujemo. Nekateri se umikajo pred resnico, zatiskajo oči, dokler ne dobijo še močnejši udarec. Je pač tako, to so lekcije ki jih dobivamo, ki jih mora vsak sam "prežvečiti" in predelati prej ali slej. Vsak od nas nosi "rukzak", nekateri večjega, nekateri manjšega, vendar breme ki ga imamo v njem, ne moremo preložiti na nekoga drugega. Če imamo srečo, da nam nekdo nastavi ušesa ali ramo za zjokat, smo lahko veseli in hvaležni. Vsak od nas je pa gospodar svojega življenja in svojega telesa. Tega se pa ponavadi zavemo šele ko nas kaj udari, posebno če ostanemo sami.

 

Vedno je potrebno ravnati celostno.

Robida, full ti hvala za tole! Tudi sama mislim tako oz. da bom čisto poštena, se prepričujem, da je tako. Ker tistega, da me je tako zgrabila panika, me je strah. Ha, spet smo pri strahu.

Tudi pri meni bi tole držalo. Sicer tako na prvi pogled, mi življenje čisto štima. A sama v sebi dobro čutim, da so stvari, pri katerih kar stojim na mestu in se ne odločim. Seveda zaradi strahu. Čeprav sem po eni strani pogumna navzven, na določenm področju življenja kar ne zberem poguma in ohranjam status quo, ki me ne zadovoljuje VEČ!!!

 

No, in tale reč me je ZBUDILA!!! In sedaj obilo razmišljam o sebi, kateri stvari še želim spremeniti in vse to in hecno, kako sedaj ni več tako težko opustiti kakšnih prepričanj, ko si v to prisiljen! Kaj je pomembo in kaj ni.

A en micen črviček me še globa, kaj pa če si to vse samo domišljam, da deluje, v resnici pa ni tako...in zato rabim potrditev pravih živih ljudi, da to zares deluje. In kje bolje kot na tem forumu.

 

Saj je res hecno, kako sem sploh prišla do tega. Torej, imam simptome nekaj dni in kar naenkrat mi pride na misel, da je mogoče to to-pa to (nisem brala nobene knjige). In ker nekaj dam na intuicijo, sem si stvar pogledala in našla vse polno simptomov. Ni izključeno, da sem si po tem sama naredila še nove, o katerih sem brala, ko pa me je zgrabla panika. Grem do zdravnice, ki pa reče, da se to itak še ne da ugotovit (je precej dolga procedura za to). In simptomi so še danes tu, ki pa lahko pomenijo tudi nekaj drugih bolezni, ki niso tako hude, to je tudi res.

 

ce pa je to bila varianta, da si ze pr micenih simptomih vidla, kam to LAHKO pelje in da mas moznost se spreminjat zadeve, resit, je pa kul.

Nekaj mora biti na temu. Ker to drugače nima smisla, da bi se tako zadiagnosticirala in tako zapaničarila. Ker sem res raje zdrava kot bolna.