Tole odpiram samo zase, pa naj gre vse v svetlobo

[Izraz]

Sovražim biti človek, s čustvi, srcem in razumom. Vsak del dela po svoje. In sovražim tisti del sebe, ki si želi bližine in sovražim tisti del sebe, ki sovraži tisti del, ki si želi bližine. Govoriti o čustvih, vsaj tistih ki jih jaz smatram za moteče mi je težko. Jezo mi ni problem pokazat, žalost, sesutost pa zelo. Po škorpijonsko se umaknem v svojo luknjo, v kot da me nihče ne vidi in rešujem stvari sama. Zdi se mi po eni strani da živim patetičen lajf, še sedaj, čeprav je to verjetno daleč od resnice. Ljudje mi gredo na živce, itak. Zaupam nikomur ne, tisto res zaupam. Pa kaj je toliko govora o tem, zakaj bi morala sploh komu zaupati, ali ni bolje da se naslonim nase 100 posto. Ne vem kaj je s tem narobe sploh. Še ne vem kaj je prav, verjetno nek balans, ki ga moram vspostaviti. In ja preteklost me še lovi. Rada bi živela tak lajf, kot se govori po svetu. Samo takega žal jaz ne zmorem. Ulovi me izdaja. Kot duša in oseba sem resnično vzdržljiva, to je vezano na primerjavo s preteklostjo seveda. Ne moreš me več peljat "scat". Nikakor ne. Izdaja, da to je to. Ali bom lahko kdaj zaživela radostno non stop v srcu? Ali je to možno zame? Si morda ne želim preveč? Ali sem že šla predaleč? Popolnost. Ali ni to preveč za en lajf? Ali je možno, da srce res pozabi, ali se smilim sama sebi ali se premalo? Sem pretrda do sebe sem premehka? Kaj je na mojem grlu neizgovorjenega in samo je brez besed, samo tišči me in solze mi silijo na obraz? Kaj hočem povedati, pa sem že davno pozabila? Kaj srce moje te tako muči še, vse je mimo sedaj, sedaj lahko poveš, varno je. Znaš poskrbeti zase. Povej srce moje, kaj te muči, kaj si želiš? Kaj lahko storim zate, da se poceliš, da postaneš lahkotno. Kot je morda nekoč že bilo, samo se tega ne spominjam več. Ne verjameš, ne zaupaš, da je mimo, bilo je prehudo, čakaš, tiho čakaš, kdaj ti bo zadan še zadnji rafal, da boš lahko umrlo. Kje bom storila napako in se vezala na osebo, ki me bo do konca sesula. Ta del v meni še živi. Ranjeno srce. Veliko si si naložila, sprašujem se včasih, če si nisem morda preveč, sem bila morda preveč ambiciozna preden sem se rodila? Sem imela preveliko podporo, ki pa je sedaj ne čutim? Potrebujem osebo, ki me bo objela, razumela, brez sodbe in da se zjokam. Kako patetično, vendar resnično. Osebo, ki me bo sprejela kompletno. Tudi s to luknjo v srcu. Sovražim ta del sebe!! A nisi dobila dovolj od drugih? Kaj bi še rada? Da ti glavo odrežejo? Kam rineš? Partnerstvo je poguba, pa tako si ga želim. Poguba. Manj ljudi imaš okoli sebe, bolje je. Ljudje niso samo dobri. Čeprav smo vsi iz istega, razvijali smo se drugače. Mir daj ti del mene. Utihni zdaj. Kaj je prej žalost ali jeza? Ne upam si več narediti koraka do sopotnika. Preveč kiksov je bilo. Učenj se temu reče. Naučila sem se umakniti, preden se čustveno zapletem. Verjetno je to cool. Partnerstvo je zame samo še si, nisi. Verjamem v neko pravljico, 100 % sorodno dušo in je nikakor ne izpustim. To je tisto kar mi daje upanje in smisel. Kot da je nekje nek fant, ki je namenjen samo meni. In ga čakam. In čakam. Ko mi pade upanje, mi pade radost. Mi pade volja do življenja, mi pade vse kar sem zgradila. In spet pride neka lahkotnost, in spet upam naprej. Ja to je smisel. Lahko bi imela cel svet, vendar ga nočem imeti sama. Hočem ga imeti z njim. Pripravljena sem počakati, da ga skupaj osvojiva. Ali sanjam, ali ni življenje kot neke sanje, kje je meja? Ali je res ni? Ali naj svet vzamem sama? Ali je moja pot pač ta, pa je nočem videti, ali je partnerstvo vzorec ki ga igramo že od pamtiveka? Ali je to možno. Zakaj sta dva spola, čemu? Za reprodukcijo. Ali nas ni že preveč? Ali je res čisto vse trgovina? Morda je samo to, da je v dvoje lažje. Ha, kako bedno. Po mojih izkušnjah je predvsem težje. Čudna so tale naša učenja. Sploh tole moje, ga ne razumem še najbolj, čist. Kateri strah tiči tule vzadaj, tisti glavni? Strah pred izgubo. Česa? Osebe ki bi jo ljubila. Zakaj bi jo izgubila? Smrt in moja stigma preteklosti. Ali misliš, da bi zaničeval ta del tebe, ga izkoristil, zmanipuliral. Ali lahko verjameš, da ima tudi tebe neka oseba resnično rada? Tisto res, do konca? Mene ne. Zakaj ne? Nimam takih izkušenj. Tega ne poznam. Samo slutim, da je možno. Za nekatere morda. Zame ne. Mam že kar nekaj let in če tega do sedaj nisem izkusila, ne vem kakšna je še verjetnost da kdaj bom. O bog, kako se bom iz tega zvlekla.

Nov smisel si moram najdt, pozabiti na sebe, zbrisati pričakovanje ljubezni in samo dajati. To znam narediti in tudi bom. Spustiti hočem strah, pred ponovno izgubo sebe. Nisem več nemočna, mala, vsakdan v strahu za življenje punčka, ki sploh ni vedela, kaj jo je doletelo. Ne rabim podpore drugih zato ker je nisem imela. Imam glavo, močno telo in neustrašnega duha. In obenem moram pozabiti čisto na to kaj si drugi mislijo o meni. To naj se energetsko pretvori v sedanjik in v pozitivno formulirane trditve. Se mi ne da sedaj popravljat. Sedaj pa naj gre.

[Marsa]

Izraz:

[janko]

Izraz:

ja, sej ni kej za govort. čist brez veze pametvat. še jest enga

[Pika Pikica]

V veliko stavkih se najdem...se isto non-stop sprašujem. Sploh, če je vredno? Najbrž je.

Bejbi, glavo maš na pravem mestu. Upam, da je to dost, da dobiš, kar ti pripada in boš srečna.

[janko]

V veliko stavkih se najdem...se isto non-stop sprašujem. Sploh, če je vredno? Najbrž je.

Bejbi, glavo maš na pravem mestu. Upam, da je to dost, da dobiš, kar ti pripada in boš srečna.

še pikici enga

[Pika Pikica]

[Robida]

Če boš razmišljala, kako boli ko pristaneš, ne boš nikoli zbrala pogum za letenje.

Ti samo leti, ne glej dol in vsakega, ki te bo oviral nekam pošlji.

O pristanku razmišljaj ko boš zopet na tleh.Niti sekundo prej.

[cosma]

[butl]

Izraz, jst ne vem. Jst sem samo moški.

 

Zato ne vem kaj potrebuješ.

 

Ženske kr veste. Ker so se vse omejile samo na "dati ti vedeti, da te slišijo, občutijo", še jst

 

 

čeprav mrzlično razmišljam, kako ti pomagati in iščem rešitve. Moški pač.

 

 

[janko]

Izraz, jst ne vem. Jst sem samo moški.

 

Zato ne vem kaj potrebuješ.

 

Ženske kr veste. Ker so se vse omejile samo na "dati ti vedeti, da te slišijo, občutijo", še jst

 

 

čeprav mrzlično razmišljam, kako ti pomagati in iščem rešitve. Moški pač.

pol pa ne pametuj in se po marsi zgleduj

[Audente]

Izraz.

 

Vsak od nas hrepeni. Eden bolj in nekdo manj. Ta naš svet je platno za našo domišljijo, sanje so preiskusni kamni naših karakterjev.

Kako rada bi ti napisala kaj vzpodbudnega, ti podarila topel nasmeh in ponudila objem....saj vem, bi ga sprejela...a to bi bila le kaplica proti tistemu, po čemer hrepeniš.

 

ZATE:

Make it happen

 

[lia]

. Ali lahko verjameš, da ima tudi tebe neka oseba resnično rada? Tisto res, do konca? Mene ne. Zakaj ne? Nimam takih izkušenj. Tega ne poznam. Samo slutim, da je možno. Za nekatere morda. Zame ne. Mam že kar nekaj let in če tega do sedaj nisem izkusila, ne vem kakšna je še verjetnost da kdaj bom. O bog, kako se bom iz tega zvlekla.

 

 

 

nimam besed v tolažbo.....

 

mogoče sam to, da se človek hitro in z lahkoto dobrega navadi....globoko verjamem, da je tudi s teboj tako....

sprejemajo te vsej tvoji lepoti in bistrosti, samo preteklost še malo maha z repom....vse se spreminja in tudi spomini na vse hudo sčasoma zbledijo, kakor stare fotografije

[Ksenia]

. Ranjeno srce. Veliko si si naložila, sprašujem se včasih, če si nisem morda preveč, sem bila morda preveč ambiciozna preden sem se rodila? Sem imela preveliko podporo, ki pa je sedaj ne čutim? Potrebujem osebo, ki me bo objela, razumela, brez sodbe in da se zjokam. Kako patetično, vendar resnično. Osebo, ki me bo sprejela kompletno.

kako te razumem

[Audente]

KWA je za ena luna dans

[janko]

KWA je za ena luna dans

ista k že miljaužnt letou, pa še tolk bo

[Izraz]

V ovnu. Karkoli že to pomeni.

 

Hvala najprej za razumevanje. Take stvari sem mislila da itak ne bo noben bral, k je tok adijo. Brez repa in konca.

Pa sem videla da ste, pa sem se malo zjokala spet, pa še malo se usput. Všeč mi je bilo tudi to, ker niste dajali nekih velikih nasvetov, samo prebrali in podpora. Res hvala, vsem.

Čeprav sem to odpirala prav tu, tudi zaradi tega, da prebijem moje mišljenje, da to ni za med ljudi. Samo s tem spoznavam tudi to, da nisem edina in sama na tem svetu, v smislu moje izkušnje preteklosti, ko sem bila. Da odprem oči in vidim, da smo vsi zmožni ljubezni in podpore. Da svet ni tak, kot ga morda vidim. In da če sem bila takrat sama in zapuščena ko ta zadnj capelj, sedaj ni tako. Počasi.

 

Danes imam zmenek s neko osebo, ki se poznava od malega in me je strah, strah da bi se kaj rodilo iz moje strani in bi šlo vse adijo. Strah, strah je projekcija uma, zatorej pogumno.

 

p.s. tukaj bom še veliko bluzila, sem se odločila tako, tako da ne se jeziti, če bodo še kake blodnje ven prišle.

[Pika Pikica]

Pust se presenetit, mogoče bo pa prov prijetno, sproščeno in nostalgično.

[Izraz]

Bilo je prijetno, spoznala sem tud še en cool par. Dokler ni prišlo med nama do teme duhovnost in alternativa. Bum, prav na hitro. Striktno proti vsemu kar ni uradna medicina, pa sekat, men pa tud ni dalo mira. Pa sekat nazaj. Potem je bilo pa v zraku neko vzdušje umetno izpostavljenega mira. Skratka, poslovila sva se na hitro.

[Pika Pikica]

No, evo. Mem je, ni blo zlo bed, tko da....gremo dalje, ne?

[Guest mačona]

Sovražim biti človek, s čustvi, srcem in razumom. Vsak del dela po svoje. In sovražim tisti del sebe, ki si želi bližine in sovražim tisti del sebe, ki sovraži tisti del, ki si želi bližine. Govoriti o čustvih, vsaj tistih ki jih jaz smatram za moteče mi je težko. Jezo mi ni problem pokazat, žalost, sesutost pa zelo. Po škorpijonsko se umaknem v svojo luknjo, v kot da me nihče ne vidi in rešujem stvari sama. Zdi se mi po eni strani da živim patetičen lajf, še sedaj, čeprav je to verjetno daleč od resnice. Ljudje mi gredo na živce, itak. Zaupam nikomur ne, tisto res zaupam. Pa kaj je toliko govora o tem, zakaj bi morala sploh komu zaupati, ali ni bolje da se naslonim nase 100 posto.

hmmmm, imam podobne probleme. s to razliko, da imam v resnici ljudi ful rada, ceprav jih vcasih, ko me prevec obremenjujejo, neznansko zasovrazim in takrat gre orkan po ulici in vsi se mu morajo umakniti.

vedno sem najraje resevala stvari sama. tocno tako, samo nase se lahko zaneses! zaupas lahko, zanasati pa se ne smes!

 

Kje bom storila napako in se vezala na osebo, ki me bo do konca sesula. Ta del v meni še živi. Ranjeno srce. Veliko si si naložila, sprašujem se včasih, če si nisem morda preveč, sem bila morda preveč ambiciozna preden sem se rodila? Sem imela preveliko podporo, ki pa je sedaj ne čutim? Potrebujem osebo, ki me bo objela, razumela, brez sodbe in da se zjokam. Kako patetično, vendar resnično.

Lahko recem popolnoma isto zase. redvsem ne cutim nobene podpore od nikjer. In logicno, da pravim, zanasaj se samo nase. aj to je res, ni pa res, da je nemogoce, da obstja amed 7 miljardami ljudi kaksen rocent ljudi, na katere se lahko zaneses. samo ni jih v mojem zivljenju.

Jaz sem kar zacela pisati svoj dnevnik zase, ker ni osebe, ki bi me zgolj poslusala, ko se izpovem, brez mnenj, sodb in nasvetov ... Pravzaprav nikoli ni bilo prijateljskega ramena, solze skrivam, rezervirane so zame in za stiri stene. Rada mamsvoje prijatelje, nikogar pa se ne upam dotaknit ... Ti ljudje se ne dotikajo, ne govorim jim prevec o svojih custvih, ker se mi ze tako zdi, da jih mocno preobremenjujem ... Pa raje drzim v sebi.

 

Osebo, ki me bo sprejela kompletno. Tudi s to luknjo v srcu. Sovražim ta del sebe!! A nisi dobila dovolj od drugih? Kaj bi še rada? Da ti glavo odrežejo? Kam rineš? Partnerstvo je poguba, pa tako si ga želim. Poguba. Manj ljudi imaš okoli sebe, bolje je. Ljudje niso samo dobri. Čeprav smo vsi iz istega, razvijali smo se drugače. Mir daj ti del mene. Utihni zdaj. Kaj je prej žalost ali jeza? Ne upam si več narediti koraka do sopotnika. Preveč kiksov je bilo. Učenj se temu reče. Naučila sem se umakniti, preden se čustveno zapletem. Verjetno je to cool. Partnerstvo je zame samo še si, nisi. Verjamem v neko pravljico, 100 % sorodno dušo in je nikakor ne izpustim. To je tisto kar mi daje upanje in smisel. Kot da je nekje nek fant, ki je namenjen samo meni. In ga čakam. In čakam. Ko mi pade upanje, mi pade radost. Mi pade volja do življenja, mi pade vse kar sem zgradila. In spet pride neka lahkotnost, in spet upam naprej. Ja to je smisel. Lahko bi imela cel svet, vendar ga nočem imeti sama. Hočem ga imeti z njim.

Si ti moja sestra ali kaj? Enako velja zame. Popolnoma enako. Verjamem v romanticno ljubezen. Samo kaj, noben se noce vec vezat. Moski iscejo seks, zabavo ... Nic drugega. Cim pokazes malo topline in custev, pobegnejo. :!!:

Hmmmm, tako si zelim popolnega sprejemanja, obenem pa si govorim, kdo pa mi me sploh imel taksno kot sem, ce sem pa tako obupna. Po eni strani predobra in precudovita, da se mi zdi, da si me nihce ne zasluzi, po drugi pa ... Grozna, da ne vem niti, kako me prenasajao prijatelji in starsi.

Jaz tudi, ko bi se morala custveno odpreti in se pokazati ranljivo in taksno kot sem, kiksnem.

Jaz tudi nocem imeti sama lepega sveta. Ampak verjetno se bomz leti navadila in potem se vec ne bom sekirala in moski bodo zame samo se sogovorniki, sodelavci in prijatelji. Cstveno toplino in psrejemanje pa lahko najdem tudi pri mami recimo, ce le tako zelim ... Ker jo tako poznam, da vem, da je to mozno. Samo odpreti se ji moram. Na moske pa se ne mores zanesti.

 

Pripravljena sem počakati, da ga skupaj osvojiva. Ali sanjam, ali ni življenje kot neke sanje, kje je meja? Ali je res ni? Ali naj svet vzamem sama? Ali je moja pot pač ta, pa je nočem videti, ali je partnerstvo vzorec ki ga igramo že od pamtiveka? Ali je to možno. Zakaj sta dva spola, čemu? Za reprodukcijo. Ali nas ni že preveč? Ali je res čisto vse trgovina? Morda je samo to, da je v dvoje lažje. Ha, kako bedno.

 

Kateri strah tiči tule vzadaj, tisti glavni? Strah pred izgubo. Česa? Osebe ki bi jo ljubila. Zakaj bi jo izgubila? Smrt in moja stigma preteklosti. Ali misliš, da bi zaničeval ta del tebe, ga izkoristil, zmanipuliral. Ali lahko verjameš, da ima tudi tebe neka oseba resnično rada? Tisto res, do konca? Mene ne. Zakaj ne? Nimam takih izkušenj. Tega ne poznam. Samo slutim, da je možno. Za nekatere morda. Zame ne. Mam že kar nekaj let in če tega do sedaj nisem izkusila, ne vem kakšna je še verjetnost da kdaj bom. O bog, kako se bom iz tega zvlekla.

Niham med tem, ali mi je namenjeno iti svojo uspesno pot ali srecno pot v dvoje. Jaz ne morem vedeti, kaj mi je usoda namenila. Kar bo prinesla, bo prinesla.

Ja, to je pa tisto. Moj najvecji strah, zaradi katerega VEC NE ZAUPAM PRAV NIKOMUR. Cim zaslutim, da je nekaj v ozadju se umaknem in koncam!!! Z mano pa ze ne bo nihce manipuliral. Potem sem raje sama. Saj nise smet! Zaklad sem! In ne bom se umazala z drekom kot se se prej nestetokrat!!

Mogoce pa se mi mascuje to, da me je en fant pa le imel zelo rad in me je sprejel cisto, jaz sem mu pa nagajala in ga unicila, da se danes ni prebolel, ceprav ima zdaj drugo resno punco ...

 

Nov smisel si moram najdt, pozabiti na sebe, zbrisati pričakovanje ljubezni in samo dajati. To znam narediti in tudi bom. Spustiti hočem strah, pred ponovno izgubo sebe. Nisem več nemočna, mala, vsakdan v strahu za življenje punčka, ki sploh ni vedela, kaj jo je doletelo. Ne rabim podpore drugih zato ker je nisem imela. Imam glavo, močno telo in neustrašnega duha. In obenem moram pozabiti čisto na to kaj si drugi mislijo o meni. To naj se energetsko pretvori v sedanjik in v pozitivno formulirane trditve. Se mi ne da sedaj popravljat. Sedaj pa naj gre.

Ne vem, ce bo meni to spoh kdaj ratalo. Koncno se najdem ... Koncno zvim. In zdaj pa svoje svobode res ne dam. ezko sem si jo izborila. Jebes sreco. V bistvu imam raje svobodo! Ampak potem naj neham tarnati. Vsega ne morem imeti.

 

Oprosti Izraz za tole, ampak sem se mocno prepoznala v tvojih besedah in takoj sem morala dodati svoje. Ti zelim veliko poguma, odlocnosti, doslednosti. Naj gre vse v zrak. Naj ljubezen in zaupanje zamenjata strah in nezaupanje.

[ardent]

Le tole ti povem, Izraz, veš, ko nekaj pričakujemo, je že skoraj pravilo, da tega ne najdemo, četudi bi našli, bi nas preveliko pričakovanje oviralo pri prepoznavanju najdenega, to pa zaradi tega, ker je smo že izgradili okvir, slika pa ni nujno, da ustreza temu...

Morda je boljši način, da najprej izberemo sliko, potem pa jo postavimo v okvir, in, če ustreza, lohk okvir priredimo, če ne, je pa brez veze se sekirat, ker življenje riše slike, mi pa v tej galeriji izbiramo...

Bodi ti tista, ki izbiraš in naj ne izbirajo tebe...Tako boš zagotovo ravnala prav, ker tisto, kar nima vrednosti, ti pa res ni treba kupiti...

Galerija je ogromna, razvedri se in se razglej

[lia]

Bodi ti tista, ki izbiraš in naj ne izbirajo tebe...Tako boš zagotovo ravnala prav, ker tisto, kar nima vrednosti, ti pa res ni treba kupiti...

Galerija je ogromna, razvedri se in se razglej

 

[Izraz]

Mantis ja čit tko je bilo, sem mu veselo začela razlagat, ker sva bila na Bledu o Turoffu, pa kako je bilo ko sem bila pri njemu, on pa če sem blesava da se pustim nekemu rezat kar tako in se je čisto razbohotil v tej temi nasploh. Pol sem pa popizdila tudi jaz. Nisem sekala proti uradni medicini ampak temu, kako je lahko tako pameten o nečem, k pojma nima. Pa mir.

 

Mačona, ja takle mamo. Pa sem ugotovila kasneje, da je kar nekaj punc, ki se sprašujejo isto sedaj, sem bila kar presenečena. Frendice. Partnerstvo ali ne partnerstvo. Izgleda da je sedaj čas za take stvari. Bomo že zrihtale, vse tako in drugače da bo prav. Tudi ti in tudi jaz.

 

Ja pričakovanja, sem že sama napisala, so poguba. S tem narediš luknjo v sebi, en del izprazneš in čakaš, praznina pa nikoli ni cool, hoče nekaj, tega ni pa hrepeni, daje občutek pomanjkanja.

 

Ja trgovina ima veliko izbire, samo se bojim včasih, da ne bom jaz kaj prehitro kupila, kar ni zame, ker se še učim, vsega ne vem in je lahko kaj takega not, kar me bo zastrupilo. Čeprav sem zadnjič videla, da če si zvest sebi, izdelki ki niso zame kar sami odpadejo.

[ardent]

Izraz:

Čeprav sem zadnjič videla, da če si zvest sebi, izdelki ki niso zame kar sami odpadejo.

 

 

hej, tole s pa tko bobr povedala, da sploh ne rabiš nasvetov, ker je TOLE, kar praviš, boljše od vsega, kar smo vsi skupaj napisali tebi...

To, kar praviš je preverjeno in se drži tega, pa ne boš nikoli veš se spraševala, kaj storiti...

 

Podpišem pod tvoje besede :palec:

[Guest mačona]

se pridruzujem mnenju. si ze dost nardila, Izraz.