Pomanjkanje samozavesti

[Ale']

Imam velik problem s samozavestjo. Pa ne povsod. Problem me napade predvsem ko si imam za poiskat novo službo. In zdaj sem pred tem problemom, ker sem se odločila, da je dovolj počivanja po prometni nesreči (po treh letih) in bi se rada zaposlila. Ko pa pomislim na razgovor, mi spije vso energijo, otrok v meni se kar skrči v kot. Nič ne pomaga, tolažim ga, vzpodbujam, pa se vseeno boji - neznanega. Zavedam se, da sem sposobna, da obvladam svoje delo v nekaterih stvareh celo bolj kot nekateri drugi znanci, ki imajo prav lepe službice (rada bi se zaposlila v administraciji, še najraje v turizmu; prej sem delala v turistični agenciji, tudi kot turistični vodič v Sloveniji in Italiji). Potem pa začnem razmišljat, kaj vse me bo delodajalec začel spraševati, pa kako bom šla v službo, ker nimam avta, sem pa še na berglah in v postopku zdravljenja, ko razmišljam o sebi se ne znam niti več opisat kakšna sem in kaj znam, dobim kar blokado v glavi. Tudi če me kdo preveč hvali mi postane nerodno - a imam kompleks manjvrednosti, in zakaj le? Na začetku po prometni sem imela tudi hude depresije, ki pa sem jih premagala. Včasih se mi zdi, da bi depresijo kar lahko primerjala z nesamozavestjo, le da delujeta na različnih področjih. Recimo - ko sem morala it na operacijo kolka in mi je ortoped rekel da so zelo majhne možnosti, da bo operacijo sploh mogoče opravit in da je samo 5% možnosti, da bo uspela, sem se zagrizla v knjige, najbolj mi je bila všeč knjiga Moč zdravilnih rok, in si začela vizualizirat, kako se moja kost zarašča (kolk je bil totalka zdrobljen) in po enem letu ko me je dal ponovno na slikanje, ni mogel verjet svojim očem. In tudi operacija je odlično uspela, v kar sem verjela od vsega začetka da bo. Ko pa pomislim na razgovor - blokada! Kako naj se pripravim da bom začela verjet vase tudi glede zaposlitve?

[rocky7]

V odlocilnem trenutku se zavedaj, da si najboljsa in, da si sposobna opravljati to delo.PROMETNA NESRECA BO CEZ NEKAJ LET IZBRISANA.Na razgovor vstopi odlocno in verjemi v svoje odlocitve.Zavedaj pa se, da ti lahko ta urni razgovor resi zivljenje

 

 

 

 

 

Ne boj se nikogar,saj zmores.

 

Imam velik problem s samozavestjo. Pa ne povsod. Problem me napade predvsem ko si imam za poiskat novo službo. In zdaj sem pred tem problemom, ker sem se odločila, da je dovolj počivanja po prometni nesreči (po treh letih) in bi se rada zaposlila. Ko pa pomislim na razgovor, mi spije vso energijo, otrok v meni se kar skrči v kot. Nič ne pomaga, tolažim ga, vzpodbujam, pa se vseeno boji - neznanega. Zavedam se, da sem sposobna, da obvladam svoje delo v nekaterih stvareh celo bolj kot nekateri drugi znanci, ki imajo prav lepe službice (rada bi se zaposlila v administraciji, še najraje v turizmu; prej sem delala v turistični agenciji, tudi kot turistični vodič v Sloveniji in Italiji). Potem pa začnem razmišljat, kaj vse me bo delodajalec začel spraševati, pa kako bom šla v službo, ker nimam avta, sem pa še na berglah in v postopku zdravljenja, ko razmišljam o sebi se ne znam niti več opisat kakšna sem in kaj znam, dobim kar blokado v glavi. Tudi če me kdo preveč hvali mi postane nerodno - a imam kompleks manjvrednosti, in zakaj le? Na začetku po prometni sem imela tudi hude depresije, ki pa sem jih premagala. Včasih se mi zdi, da bi depresijo kar lahko primerjala z nesamozavestjo, le da delujeta na različnih področjih. Recimo - ko sem morala it na operacijo kolka in mi je ortoped rekel da so zelo majhne ga Moč zdravilnih rok, in si začela vizualizirat, kako se moja kost zarašča (kolk je bil totalka zdrobljen) in po enem letu ko me je dal ponovno na slikanje, ni mogel verjet svojim očem. In tudi operacija je odlično uspela, v kar sem verjela od vsega začetka da bo. Ko pa pomislim na razgovor - blokada! Kako naj se pripravim da bom začela verjet vase tudi glede zaposlitve?

[klarus]

Imam velik problem s samozavestjo. Pa ne povsod. Problem me napade predvsem ko si imam za poiskat novo službo. In zdaj sem pred tem problemom, ker sem se odločila, da je dovolj počivanja po prometni nesreči (po treh letih) in bi se rada zaposlila. Ko pa pomislim na razgovor, mi spije vso energijo, otrok v meni se kar skrči v kot. Nič ne pomaga, tolažim ga, vzpodbujam, pa se vseeno boji - neznanega. Zavedam se, da sem sposobna, da obvladam svoje delo v nekaterih stvareh celo bolj kot nekateri drugi znanci, ki imajo prav lepe službice (rada bi se zaposlila v administraciji, še najraje v turizmu; prej sem delala v turistični agenciji, tudi kot turistični vodič v Sloveniji in Italiji). Potem pa začnem razmišljat, kaj vse me bo delodajalec začel spraševati, pa kako bom šla v službo, ker nimam avta, sem pa še na berglah in v postopku zdravljenja, ko razmišljam o sebi se ne znam niti več opisat kakšna sem in kaj znam, dobim kar blokado v glavi. Tudi če me kdo preveč hvali mi postane nerodno - a imam kompleks manjvrednosti, in zakaj le? Na začetku po prometni sem imela tudi hude depresije, ki pa sem jih premagala. Včasih se mi zdi, da bi depresijo kar lahko primerjala z nesamozavestjo, le da delujeta na različnih področjih. Recimo - ko sem morala it na operacijo kolka in mi je ortoped rekel da so zelo majhne možnosti, da bo operacijo sploh mogoče opravit in da je samo 5% možnosti, da bo uspela, sem se zagrizla v knjige, najbolj mi je bila všeč knjiga Moč zdravilnih rok, in si začela vizualizirat, kako se moja kost zarašča (kolk je bil totalka zdrobljen) in po enem letu ko me je dal ponovno na slikanje, ni mogel verjet svojim očem. In tudi operacija je odlično uspela, v kar sem verjela od vsega začetka da bo. Ko pa pomislim na razgovor - blokada! Kako naj se pripravim da bom začela verjet vase tudi glede zaposlitve?

preprosto se odloči...na isti način, kot si se odločla za operacijo....

takšno energijo kot sevaš..takšni ljudje ti pridejo nasproti

začni si vizualizirati sama sebe, kako si v tej službi, kako dobiš to službo....

razmišljaj kako se počutiš...predvsem pozitivne misli

strah je negativno čustvo in je zelo močno...in ti lahka vse uniči...

sam ne se dati...vsepovsod si napiši listke, kje, kako bi delala...vsakič ko vidiš te listke si to predstavljaj

verjamem, da ti bo uspelo

 

[Prabha]

Recimo - ko sem morala it na operacijo kolka in mi je ortoped rekel da so zelo majhne možnosti, da bo operacijo sploh mogoče opravit in da je samo 5% možnosti, da bo uspela, sem se zagrizla v knjige, najbolj mi je bila všeč knjiga Moč zdravilnih rok, in si začela vizualizirat, kako se moja kost zarašča (kolk je bil totalka zdrobljen) in po enem letu ko me je dal ponovno na slikanje, ni mogel verjet svojim očem. In tudi operacija je odlično uspela, v kar sem verjela od vsega začetka da bo. Ko pa pomislim na razgovor - blokada! Kako naj se pripravim da bom začela verjet vase tudi glede zaposlitve?

Ale, pozdravljena!

Probaj vizualizirat tudi kolokvij za službo in sicer: kako dobro se predstaviš, kako sproščena si in kako dobiš službo, ki ti je všeč in te dobro nagrajuje in vedno bolj vzpodbuja na tvoji poti!

 

Držim pesti zate!

 

Prabha

[chanceux]

Pozdravljena

 

 

Meni pomaga v situaciji, za katero se mi zdi, da je ne bom obvladala, da poiščem čimveč informacij in se postavim že prej vanjo.

 

Verjetno si že bila na kakšnem razgovoru. In veš okvirno, kaj te tam čaka. Kaj te bodo spraševali. Poiščeš v sebi vse odgovore na vprašanja in situacije, ki bodo možne. Zabeležiš; če je možno, vadiš pred kom intervju (čeprav je to meni konkretno težko).

 

Obstaja kar nekaj knjig na to temo (konkretno o intervjujih, potek, vprašanja itd.), ne spomnim se sedaj naslovov, ampak zagotovo ni težko najti, samo vprašaj v knjižnici.

 

 

 

Držim pesti!

[rocky7]

VSI VERJA<MEMO VATE!KER SI SVOJO SAMOZAVEST IN SPOSOBNOST PRIKAZALA PRI OPRACIJI.

 

 

 

DRZIM PESTI IN VERJAMEM VATE!

[Ale']

Hvala vsem za vaše odgovore. Tudi za osebna sporočila - Hvala!

 

Tudi tebi unis. Ne bom te popljuvala, ker te nimam zakaj. Vem da me samo provociraš, da bi se zbudila, da bi se premaknila korak naprej, da grem od razmišljanja k dejanjem. Da dvignem svojo rit in grem v akcijo.

 

Prav imaš, če je bilo pri operaciji samo 5% možnosti in sem zmagala, potem ni vrag da se ne bi našel tudi en sam delodajalec, ki bi znal cenit moje znanje in izkušnje ter mi dal možnost, da zopet zaživim kolkor tolko "normalno" življenje.

 

Ampak najprej moram it v knjižnico po par knjig, da se malo analiziram in pripravim na razgovor, tako da bom pripravljena. Nisem še pripravljena na takšna vprašanja kot so npr. "Povej tri najlepše stvari in tri najslabše stvari o sebi?", ali "Kaj pričakuješ od te zaposlitve?", "Kakšno višino plače pričakuješ?", "S čim lahko pripomoreš k uspešnejšemu poslovanju našega podjetja?", itd...

Problem je tudi ker sem dosedaj delala le preko študentskega servisa ali pa na črno, ker sem pred nesrečo pač drugače razmišljala in sem živela od danes do jutri. Mislila sem si pač, da stalna zaposlitev ni pomembna, ker itak ko bom stara za v penzijo, pokojnine ne bojo več obstajale ali pa bojo zelo slabe. Kdo je pa sploh takrat mislil, da se mi lahko zgodi kaj takega kot je prometna nesreča?! In zdaj nimam pri rubiki - "napiši prejšnje zaposlitve" kaj napisat, ker nimam nobenih papirjev, da sem tam resnično delala.

 

Pa še nekaj - kaj mi predlagate - naj dobim seznam vseh podjetij in jim začenjam pošiljat ponudbe (ali bolje prošnje, kaj je boljše?), ali pa naj se javljam samo na razpise? Rada pa bi dobila službo, v katero mi bo veselje prit, ker če ne se je bom po enem mesecu gotovo znebila, na takšen ali drugačen način.

 

Pa lep dan še naprej vsem, čaw!

[Ale']

unis a veš da mi postajaš prav simpatičen

 

Tudi se mej lepo, kjerkoli že si...

[Ale']

Hmmm.. UNIS!

Kako ti uspe, da sem mislila včeraj potem še cel dan nate in na tvoje pismo? Prav zares - mogoče zgleda tvoje pismo žaljivo na prvi pogled, vendar je vsaj pri meni učinkovalo tako, da sem se globoko zamislila nad sabo. Česa se sploh bojim? Zavrnitve? Pa za koji kurac, kot bi ti rekel. x!x Enkrat mi bo že uspelo, samo premaknit se moram in stopit v akcijo, ne pa čakat da bo prišlo vse samo od sebe. Ko se danes berem, vidim kako prebrisan je moj ego - vse možne izgovore najde, da le ne bi bil slučajno prizadet. In vse možne izgovore iščem, da mi ne bi bilo treba stopit v akcijo in se soočit z real life. Kjub vsej borbi je bilo kar nekako prijetno, ko mi ni bilo treba razmišljat o vsakdanu, o novih neprijetnostih, o vsakodnevnih obveznostih,... če mi kaj ni bilo všeč sem se enostavno zaprla v sobo in šele po nekaj dneh pokukala ven, nabita z novo energijo.

 

"a je treba bit iskrena pizda" - pač ne maram lagat, ker se mi zdi da potem lažem sama sebi... čeprav vem da se z iskrenostjo v tem pokvarjenem svetu težko kam pride - torej moram začet trenirat diplomacijo

 

Pa lepo se mej!

[Ale']

No Diana, glede energijskih centrov res nisem vedela, tako da hvala za to info... Lahko napišeš še za ostale centre? - pa v slovenščini prosim!

 

Glede iskrenosti - bolj iskrenega bitja kot sem jaz... ne prenesem hinavščine, potuhnjenosti, lažnjivosti,... raje ti povem v faco kar si mislim, potem pa je tvoja odločitev, ali boš sprejela ali pa boš zamerila!

 

Glede lenobnosti in pasivnosti - se ti zdi, da sem lenobna in pasivna glede na zdravstvene rezultate? Če bi samo ležala in čakala da mi prinesejo vse k riti, bi bila še zdaj na vozičku, se ti ne zdi?!

 

"Necač – ima broj 7, smaragdno zelene je boje. Umjetnost, ljepota, zadovoljstvo. Odnosi. Emocije, mlade žene, luksuzna roba, nakit. U višem smislu estetika duha, kultura. Zabava, užitak, senzualnost."

- Torej če je vse to odvisno samo od tega energetskega centra, potem sem po tvoji logiki vse to izgubila ali kaj, glede na to da so mi morali napraviti protezo kolka?!

 

"alternativa pač...-" - glej zame alternativa ni samo prepisavanje iz nekih knjig - preden nekaj napišem vedno preizkusim na svoji koži kako deluje - od čajčkov do reikija, meditacije in vizualizacije...

 

Lep dan!

[Ale']

Ja diana, sej gledam s pozitive. Če se ne bi razbila bi imela verjetno še vedno marsikaj nerazčiščeno, tako pa sem bila prisiljena začet pucat male in velike probleme. Pred nesrečo sem dobivala veliko opozoril naj začnem drugače razmišljat in živet, vendar sem bila že tako globoko v dreku da nisem ne videla ne slišala več (oz. nisem hotela), kaj mi angelčki sporočajo. Dokler me ni lajf tako sesul, da sem morala začet od začetka, pred tem pa počistit stare zadeve. Ni še konec, pa vendar sem že ful napredovala. Zdi se, kot da bi se ponovno rodila. To je bila velika šola zame, čeprav si pod imenom "šola" nekateri napačno razlagajo, kaj naj bi to bilo. Nekateri mislijo, da se moraš popolnoma spremenit v vsem. Pa ni potrebno. Važno je, kako začneš gledat na stvari in kako jih razumeš. In da se ne obremenjuješ z drugimi, kaj govorijo, in z njihovimi predsodki, kajti ti so njihov problem in ne moj. Sama zdaj veliko lažje razumem soljudi, pa tudi sebe. In zakaj reagiram na določene stvari tako kot reagiram. Zdaj se znam poslušat in se ne več izogibam problemom, ampak jih poskušam rešit. Prej sem bežala, zdaj ni umika.

 

Lep sončen dan vsem!

[Ale']

"kaj je napačno, kaj je prav?*" Diana, vse je prav, kakorkoli se odločiš, važno je da se odločiš in greš naprej, le na mestu ne ostajaj. Najhuje je ne delovati, ker si takrat kot živ mrlič. Raje se stokrat zmoti kot nobenkrat. Samo tako se boš učila življenja. Nekje sem zasledila da si želiš it po svetu. Zakaj ne greš? Tudi sama sem imela to željo, pa je nisem izkoristila. In zakaj ne? Izgovori - nimam denarja, moram končat šolo, nočem it sama,... namesto da bi vzela par stvari in šla, v neznano, kamor bi me pač peljala pot, in se prepustila novim dogodivščinam. Če mi bo telo dovoljevalo, bodi prepričana da me ne bo nič več zaustavilo. Ker si zdaj želim in ne čez dvajset let. Tukaj in zdaj, in ne včeraj ali jutri, ki ne obstajata. Če je tebi všeč, potem pojdi. In kdor te ima resnično rad, bo razumel. Ostali pa itak niso pomembni.

Največjo grenkobo in pomanjkanje sreče občutiš (po mojem) ker ne delaš tako kot ti govori srce in si obremenjena s tem, kar rečejo in mislijo drugi. Zakaj so oni bolj pomembni? Pojdi svojo pot z ljubeznijo v srcu. In rada se imej. Pa srečno!

[Ale']

v bistvu je blazno dobro že to, da imamo noge.

 

da se lahko gibaš, razmišljaš, da si pri pravi...

 

...

spet ne vem, kako bi se vedla do duševno prizadetih ljudi, če bi imela opravka z njimi, ali fizično prizadetih...

 

mene to tako obremenjuje. vsak je ustvarjen za nekaj, tudi jaz se bom ziher nekje vidla.

sploh do ljudi (vsakršnih)... sej znam bit ful prijazna in tolerirat, a nisem preveč socialno bitje, jaz mam rada take kot sem jaz.

 

jaz bi mu tudi zelo rada kaj hudega naredila, ko se vede grado do mene. a ker ti plačajo, se moraš čim bolj gladko izvlečt iz situacije. in speljat stvar do konca. to je moje delo. še kaj zraven, pa bi bil že luxuz.

 

tako jaz živim...

žal je tko, da če si preveč samostojen, ti začne primanjkovat mineralov in vitaminov...

 

drugače grem rada na en čikovit...pol ko se spucam na forumu.

(pa nikjer ne bi uporabila drugje to besedo, čikovit... saj bi me linčali) ne bi me... a bi pol mogla uporabit še deset besed da pojasnim kaj je čikovit, in zakaj se sploh tako izražam.

 

"da se lahko gibaš, razmišljaš, da si pri pravi..." - a ti razmišljaš z nogami

"ne vem, kako bi se vedla do fizično prizadetih ljudi" - lahko greva na kavo pa boš trenirala

 

Sicer pa, brez zamere, pišeš zelo zmedeno in težko razberem kaj te tako obremenjuje??? In kdo ti dela hude stvari in se grdo vede do tebe? Kaj je tvoje delo? Če rabiš vitaminčke pa mineralčke, pojdi v naravo. S čikovit najbrž misliš joint?

[Ale']

A ok, diana, zdaj pa že boj štekam.

 

A čik... sem mislila joint ker je trava pač z vitaminčki ČIK + VIT

 

Ja če si s kmetov potem imaš pa čisto dovolj narave pa vitaminčkov in mineralčkov okoli sebe, samo na sprehod moraš it pa je.

 

Uživaj, papa!

[Ale']

Komaj 13 dni je minilo od mojega sporočila o pomanjkanju samozavesti, pa se je zgodila taka velika sprememba. O kakšnem pomanjkanju samozavesti ni več ne duha ne sluha. Kar pokam od energije, akcija, pisanje prošenj, življenjepis sem spackala skupaj brez težav, in VERJAMEM da bom v kratkem dobila službo.

 

Vam pa hvala vsem za vaša sporočila, ste mi tudi vi ful pomagali - vsi skupaj - da je prišlo tako hitro do spremembe.

 

Lepo se mejte, papa. (da ne bo kdo mislu da se poslavljam slučajno - to je samo zahvala )

[Prabha]

Juhejj Ale, bravo!!!!Le tako naprej!!!

[kuzifix]

Ponedeljek, 10. december 2007

Ura je 1 zjutraj in kljub temu da sem šel v posteljo že ob 22.00 še vedno ne spim ... Zakaj ne, kje je razlog?

Recimo da sem najprej malo gledal po forumih, iskal odgovore na podobne težave, kakršne imam sam ... V glavi sem tudi formuliral svoj post, vendar so mi misli begale sem ter tja, enostavno se mi preveč mota po tej moji betici ... Nato sem pred pol ure ugasnil računalnik, in upal da bom zaspal ... Žal se to ni zgodilo, sem si pa v glavi sestavil neke vrste post ... Pač, če ne morem napisati nekaj kar ima glavo in rep, pa lahko poskusim prenesti na papir moje misli iz vse kar se mi mota po glavi ...

 

In kje tiči problem?

Lahko bi se razpisal na dolgo in široko, vendar dvomim da bi kdo vse bral ...

Če povzamem na hitro: do konca faksa imam še 5 izpitov, jutri sem mislil iti opravljati enega vendar sem zopet zatrokiral; enostavno se ne počutim dovolj pripravljenega, imam strah pred profesorjem ... Za učenje nimam nobene motivacije, nobene volje, izpite bi pa rad imel čimprej opravljene... Pa vedno kadar so izpiti se najde toliko drugih bolj zanimivih stvari ki jih je treba prej opraviti ... In nato pred vsakim izpitom zmanjka časa .. Dokler sem bil mlajši (star sem 26. let) in v nižjih letnikih mi je bilo še ql, enostavno sem si rekel da bojo še drugi roki ... Sedaj si želim s tem čimprej končati, vendar enostavno nimam prave volje...

Po drugi strani, kamorkoli grem, se ne morem sprostiti, ker vedno visi nad mano misel da se moram učiti oziroma moram delati za faks ... In tako se gibljem v začaranem krogu ...

In potem je tukaj še misel da sem edini, ki ima take probleme zaradi faksa. Ko se pogovarjam z ostalimi se mi vedno zdi da se skoraj nič ne učijo, oziroma da vse izdelajo z lahkoto .. Na srečo sem jih spoznal še nekaj, ki imajo identične probleme kakor jaz, čepav se moški bolj poredko pogovarjamo med seboj o lastnih problemih :-P

 

Poleg tega me pesti tudi pomanjkanje samozavesti vase ... Lansko leto sem, nekako ob istem času, bil popolnoma na dnu, ker se mi je bližal konec absolventskega staža, in nisem bil prepričan da bom sploh lahko dobil službo oziroma kako bom shajal ko bom enkrat zaposlen...Ali bom sfolgal na šihtu ali ne ...

No ja, dejstvo je, da sem potem dobil službo, in v njej se znajdem super ... Vendar sem sedaj nesiguren kako bom naredil ta faks ...U bistvu sem imel že kar nekaj drugih ponudb za delo, ki sem jih zavrnil (saj veste, najprej faks ... :-S)

 

Na srečo imam ženo ki me zastopi, ki mi stoji ob strani in ki mi zna pomagati ko sem v krizi (konec koncev sva si kar podobna, tudi ona še vedno študira ob delu, in tudi sama nima prave motivacije za učenje)...

Vendar me to blazno moti oziroma mi gre na živce ... Vem, kaj delam narobe, vendar ne naredim ničesar, da bi te stvari obrnil na boljše oziroma da bi se popravil... Kadar me tarejo problemi, vedno vem zakaj, vem kaj sem delal narobe da je do tega prišlo, vendar ne naredim nič proti temu ...

Bil sem že pri bioenergetikih, pri zdravilcih, probal sem z pozitivnim razmišljanjem (tokrat je delovalo do nedelje dopoldne ... )

Danes je bilo prvič, da sem razmišljal tudi o hipnoterapiji in obisku psihiatra/psihologa, in tako sem med iskanjem člankov na to temo sklenil da najprej povprašam tudi vas, če imate kakšne podobne izkušnje, kako ste se spopadli z njimi, kaj mi svetujete ...

 

Hvala za vse vaše nasvete in/ali spodbudne besede

[tantra]

Sam sem hodil spat med 22:00 in 23:30.

 

Vstajal ob 3:30 in se usedel za knjige, zapiske prijaznih soštudentk. Do 7:00.

 

Delal vse sproti. In VSAK dan (5 - 6 dni v tednu).

 

Pred izpiti pa več.

 

Si ORGANIZIRAL čas za delo, študij in ZABAVO.

 

Skrbel za dobro počutje (šport - rekreativni, zabava, telovadba - razgibavanje, ustrezna prehrana).

 

In je šlo.

 

Vsak mora najti svoj model. In gre.

 

Študij je kot športni trening. Zahteva svoj režim.

 

LP

[kukica]

Živjo kuzifix!

 

Meni se zdi to, kar si opisal precej pogost problem. Sama sem imela celo paniko pred zaključevanjem faksa. Tako, da diplomo pacam že več kot 2 leti, čeprav je bila že zdavnaj skoraj končana. Taki časi so očitno, ko so naše prihodnosti precej negotove, zaupanje vase pa tudi precej nizko. Mene je tudi (bilo) na smrt strah in kar nekaj mojih sošolcev in prijateljev tudi.

Kako se tega strahu lotiti ne vem, lahko pa ti skoraj z gotovostjo zatrdim, da mine. Včasih pomaga, da se preprosto spraviš k delu, čeprav se zdiš sam sebi nezmožen dobro študirati. Znanje potem nekako že ostane v glavi.

 

Uspešen zaključek študija ti želim!

[freewind]

Mene zanima če mi lahko kdo pove kako bi lahko dvignil svojo samozavest, ker v kriznih situacijah ponavadi kar zatajim.

 

L.P.

[free]

odvisno od tvojih motivov. Oziroma, ali si se vprasal kaksni so tvoji motivi!?

[Alan_New]

Hm, samozavest. Verjetno sploh ne misliš na tisto, kar ta besedi v resnici označuje, in misliš preprosto zgolj na pogum in kolikor toliko všečno samopodobo.

[mayan]

Mene zanima če mi lahko kdo pove kako bi lahko dvignil svojo samozavest, ker v kriznih situacijah ponavadi kar zatajim.

 

L.P.

 

Nič se ne sekiraj, freewind. Naše srce je prepleteno iz drobnih nitk upanja drugih in tudi nas samih, zato zataji takrat, ko je vsega preveč. Vse kar lahko narediš je, da se sprejmeš tudi takšno, in potem deluješ v svojem delu kar misliš da je prav.. Le tako boš videla, da nisi zatajila..

[mayan]

aja, fant si. "Mah", isto velja

[santos]

Preberi si kako knjigo, včasih pomaga...

 

Karizma, samozavest in osebna moč !