Mrtva točka

[alef]

Aha razumem, živeti Zdaj in najti "manjše" hobije in sebe ...

 

Bom probala, hvala.

 

Sebe predvsem...

Srečno pa oglasi se še kaj... http://www.cosgan.de/images/more/flowers/036.gif

[Weezard]

Zali, kaj si želiš v življenju?

[janko]

http://www.korenineinkrila.com/index.php?o...1&Itemid=37

zali... ej, mudi se mi, ampak teb tut vrjetn. dej si tole mal preber. čaw

[zali_]

"Zali, kaj si želiš v življenju?"

 

Dobro vprašanje! Želim si, da bi dosegla osebno zadovoljstvo (karkoli to že je), eno tisto sigurnost, zaupanje vase in mir v sebi. Predvsem, da bi se rešila nekaterih strahov in jeze... da bi enostavno našla svojo pot sreče, zadovoljstva na vseh področjih in da bi končno našla samo sebe. Želim si vsaj, da bi imela pol toliko volje do življenja in do sploh kakšne stvari (hobija) kot sem jo imela do sedaj.

 

Drugače pa tudi, da bi našla zase primerno službo, se osamsvojila, našla kakšen nov hobi...

 

 

Janko hvala za link, sem malo na hitro preletela, bom si vzela malo več časa, da pregledam zakaj točno se gre, čeprav sem "igranja vlog" do grla sita...

[FixMinze]

En prepis iz knjige:

 

Većina ljudi na ovom svijetu je ataksična; oni ne mogu koordinirati svoje mentalne mišiče, da bi učunili srhovit pokret. Oni nemaju pravu volju , samo garnituru želja, od kojih su mnoge kontradiktorne međusobno . Žrtva se klati od jedne do druge ( najmanje je klatarjenja, jer su pokreti povremeno veoma nasilni ) a na kraju života ti pokreti poništavaju jedan drugog. Ništa nije bilo postignuto; osim jedne stvari o kojoj žrtva sama nije svjesna; destrukcija njegovog lastnog karaktera, potvrda je neodlučnosti. Takav čjovjek biva rastrgan, ud po ud, od Horonzona ( Hudiča )

 

Kako onda treba vježbati volju ? Sve te želje, mušice, kaprici, sklonosti, tendencije, apetiti, moraju se utvrditi, ispitati, procjeniti po standardu pomagajnja ili ometanja glavne svrhe i na odgovorajuči način trebaju biti terirane.

 

Budnost i hrabrost su očitno potrebne. Zamalo da sam dodao samoodricanje, poštujuči konvencionalni govor; ali kako mogu nazvati samoodricanjem to što je tek odricanje od onih stvari koje sputavaju sopstvo ? Nije samoubojstvo ubiti klice bakterije svojoj krvi.

 

Kratko SLO; ljudje nimamo razpucano kaj želimo ampak samo letamo do ene želje do druge brez prave izpolnitve. Tako se ujamemo v latno past begajočega uma, ki ga zavaja Horonzon. To je tisti Hudič, ki ga ni.

 

Ideja je, da se želje izpraša, preveri, oceni in se v skladu s temi ocenami obnaša in izpopolnuje. Zato je potrebna Volja.

[mayan]

Ok, pa bom še jaz prlepla enega, na katerega se ful rada spomnim (če ne drugo vsaj na naslov , ki ga potem pri sebi nadaljujem z še eno mislijo Love is the only sane and satisfactory answer...)

 

Onkraj upanja

Derrick Jensen, prevod: Mateja Bartol

 

Najpogostejše besede, ki jih slišim od okoljevarstvenikov po svetu, so: "Najebali smo." Večina teh okoljevarstvenikov se s sredstvi, ki so jim na razpolago – natančneje, z legalnimi sredstvi, ki so jim na razpolago, kar pomeni s sredstvi, ki so jim jih tisti, ki imajo moč, dovolili uporabljati, to pa pomeni s sredstvi, ki bodo konec koncev neučinkovita, obupano bori in poskuša zaščititi nekatere predele zemlje, zaustaviti izdelavo ali izpuščanje strupov, ustaviti civilizirane ljudi, ki mučijo kako skupino rastlin ali živali. Včasih je njihov trud omejen na zaščito enega samega drevesa.

 

 

Takole John Osborne, izjemen aktivist in prijatelj, povzame razloge za svoje početje: "Ko stvari postajajo vedno bolj kaotične, hočem zagotoviti, da bo nekaj vrat ostalo odprtih. Če bodo grizliji še vedno živeli čez dvajset, trideset ali štirideset let, utegnejo živeti tudi še čez petdeset let. Če pa jih čez dvajset let ne bo več, bodo izginili za vedno."

 

 

A ne glede na to, kaj okoljevarstveniki počnejo, tudi največji napori ne zadostujejo. Hitro izgubljamo. Na vseh frontah. Tisti, ki imajo moč, brezobzirno uničujejo planet, a večine ljudi to ne skrbi.

 

 

Če sem iskren – nimam dosti upanja. A mislim, da je to dobro. Upanje je tisto, kar nas priklepa na sistem – na konglomerat ljudi, idej in idealov, ki povzroča uničenje Zemlje.

 

 

Najprej je tu lažno upanje, da se bo sistem nenadoma nekako nerazložljivo spremenil. Ali da nas bo rešila tehnologija. Ali Pramati. Ali bitja z Alfe Centauri. Ali Jezus Kristus. Ali Božiček. Vsa ta lažna upanja vodijo v nedejavnost ali vsaj v neučinkovitost. Eden od razlogov, zakaj je moja mati ostala z grobim očetom, je bil to, da v petdesetih in šestdesetih letih ni bilo zavetišč za zlorabljene ženske, drugi razlog pa je bilo lažno upanje, da se bo spremenil. Lažno upanje nas vklene v življenja nevredne razmere in nas zaslepi, da ne vidimo resničnih možnosti.

 

 

Ali kdo zares verjame, da bo podjetje Weyerhaeuser prenehalo na veliko krčiti gozdove, ker jih lepo prosimo? Ali kdo zares verjame, da bo korporacija Monsanto prenehala uporabljati svojo biotehnologijo, ker jo lepo prosimo? Če le pridejo v Belo hišo demokrati, pa bo vse v redu. Če le sprejmemo ta ali ta del zakonodaje, pa bo vse v redu. Če le ovržemo ta ali ta del zakonodaje, pa bo vse v redu. Neumnost. Nič ne bo v redu. Že zdaj ni v redu, pa še poslabšuje se. In to hitro.

 

 

A niso samo lažni upi tisto, kar upajoče ohranja vklenjene. To počne upanje samo. Upanje, pravijo, je svetilnik v temi. Je luč na koncu dolgega temnega predora. Je žarek svetlobe, ki se prebije v našo ječo. Je razlog za našo vztrajnost, zaščita proti obupu (ki se ga je treba izogibati za vsako ceno). Kako naj nadaljujemo, če nimamo upanja?

 

 

Učili so nas, da upanje na neko prihodnje stanje – na primer na nekakšen raj v prihodnosti – je in mora biti zatočišče v času bridkosti. Gotovo se spomnite zgodbe o Pandori. Dobila je tesno zaprto skrinjico, ki je ne bi smela nikoli odpreti. A zaradi radovednosti jo je odprla, in iz nje so zletele bolezni, žalost in nesreče, verjetno ne v tem vrstnem redu. Prepozno je zaprla pokrov. V skrinjici je ostala samo ena stvar: upanje. Upanje, pravi zgodba, je bilo edino dobro med vsemi nesrečami in do danes ljudem ostaja edina tolažba v nesreči. Nič ni omenjeno, da bi bila tolažba v nesreči lahko dejavnost ali da bi človek lahko svojo nesrečo ublažil ali ukinil s kakšnim dejanjem.

 

 

Bolj ko razumem upanje, bolj spoznavam, da si je zaslužilo biti zaprto v skrinjici skupaj z boleznimi, žalostjo in nesrečami; da služi potrebam ljudi, ki imajo moč, prav tako kot vera v oddaljena nebesa; da ni upanje niè drugega kot posveten način, s katerim nas zadržujejo v svojih vrstah. Upanje je pravzaprav prekletstvo, vir nesreče. Tega ne trdim samo zaradi lepega budističnega pregovora, ki pravi, da upanje in strah drug drugemu lovita rep, ali zato, ker nas upanje speljuje stran od sedanjosti, od tega, kdor smo in kjer smo zdaj, proti nekemu namišljenemu prihodnjemu stanju. To pravim zaradi tega, kar upanje je.

 

 

Skoraj vsi bolj ali manj neskončno tarnamo glede upanja. Ne boste verjeli – morda pa tudi boste –, koliko urednikov revij me je prosilo, naj pišem o apokalipsi, nato pa so mi naročili, naj članek zaključim tako, da bom v bralcih pustil občutek upanja. A kaj točno je upanje? Na nekem predavanju lani me je nekdo prosil, naj ta pojem definiram. Vprašanje sem naslovil nazaj na poslušalce in skupaj smo prišli do te definicije: upanje je hrepenenje po stanju v prihodnosti, na katerega ne moreš vplivati. To pomeni, da si že v osnovi nemoèen.

 

 

Ne rečem na primer, da upam, da bom jutri nekaj jedel. Preprosto bom jedel. Ne upam, da bom za tem izdihom ponovno vdihnil ali da bom dokončal ta stavek. To bom preprosto storil. Nasprotno pa upam, da se letalo naslednjič, ko se bom vozil z njim, ne bo zrušilo. Upati na nek rezultat pomeni obupati nad kakršnim koli dejanjem, ki bi lahko vplivalo nanj. Mnogi pravijo, da upajo, da bo prevladujoča kultura prenehala uničevati svet. Ko to rečejo, predpostavljajo, da se bo to nadaljevalo, vsaj kratkoročno, in se s tem oddaljijo od možnosti, da bi sami sodelovali pri zaustavitvi uničevanja.

 

 

Ne upam, da bo srebrni losos preživel. Storil bom, kar je v moji moči, da zaradi prevladujoče kulture ne bo izumrl. Če pa nas srebrni lososi hočejo zapustiti, ker jim ni všeč način, kako jih obravnavamo – in kdo bi jim zameril? – se bom pač od njih poslovil, a jih bom pogrešal. Če pa nočejo oditi, civilizaciji ne bom dovolil, da jih pobije.

 

 

Ko dojamemo, koliko pravzaprav lahko vplivamo, nam sploh ni več treba "upati". Preprosto storimo, kar je treba storiti. Poskrbimo za to, da srebrni losos preživi. Poskrbimo za to, da preživi stepni svizec. Poskrbimo za to, da preživi grizli. Naredimo, kar je treba.

 

 

Ko nehamo upati na pomoč od zunaj, ko nehamo upati, da se bo grozno stanje, v katerem smo, nekako izboljšalo samo od sebe, ko nehamo upati, da se bo stanje nekako prenehalo poslabševati, potem smo končno svobodni – resnično svobodni – da začnemo pošteno delati za razrešitev. Rekel bi, da ko umre upanje, zaživi delovanje.

 

 

Včasih me ljudje vprašajo, zakaj se kar ne ubijem, če je vse tako grozno. Odgovorim jim, da zato, ker je življenje zelo zelo krasno. In dovolj kompleksno bitje sem, da lahko v svojem srcu hkrati razumem oboje, da smo res v zelo zelo zajebani situaciji in da je življenje res zelo zelo krasno. Poln sem besa, žalosti, sreče, ljubezni, sovraštva, obupa, veselja, zadovoljstva, nezadovoljstva in tisočih drugih obèutij. Res smo najebali. A še vedno je življenje res krasno.

 

 

Mnogi ljudje se bojijo čutiti obup. Bojijo se, da bodo potem, če si bodo dovolili občutiti, kako brezupno je res stanje, morali ostati nesrečni. Pozabljajo, da je mogoče hkrati čutiti veliko različnih stvari. Pozabljajo tudi, da je obup povsem ustrezen odziv na obupno stanje. Mnogi se najbrž bojijo tudi tega, da bodo, če si bodo dopustili zaznati brezupnost situacije, prisiljeni v zvezi s tem tudi kaj storiti.

 

 

Še eno vprašanje, ki mi ga včasih zastavijo, je: Če je vse tako grozno, zakaj potem samo ne žuriraš? No, prvi odgovor je, da mi žuriranje ni pretirano všeč. Drugi pa, da se tako ali tako že dovolj zabavam. Obožujem svoje življenje. Obožujem življenje. To velja za večino aktivistov, ki jih poznam. Delamo, kar radi počnemo, borimo se za vse, kar (in kogar) imamo radi.

 

 

Nimam potrpljenja za tiste, ki brezupno stanje uporabljajo kot izgovor za svojo nedejavnost. Ugotovil sem, da če takim ljudem izničiš izgovor, ki ga uporabljajo, jih večina hitro najde novega, in še enega, in še enega. Uporaba takega izgovora za nedejavnost – ali kakršnega koli izgovora za nedejavnost – razkriva nič manj in nič več kot nesposobnost ljubiti.

 

 

Med enim mojih zadnjih govorov je nekdo vstal in rekel, da je edini razlog, zakaj nekateri postanejo aktivisti, to, da bodo imeli boljšo samopodobo. Učinkovitost res ni pomembna, je rekel, in egoistično je misliti, da je.

 

 

Povedal sem mu, da se ne strinjam.

 

 

Ali se zaradi aktivizma ne počutite bolje, je vprašal.

 

 

Seveda, sem odgovoril, a ne počnem tega zato. Če se hočem samo bolje počutiti, lahko masturbiram. Ampak v življenju želim doseči nekaj resničnega.

 

 

Zakaj?

 

 

Ker sem zaljubljen. V lososa, v drevesa pred mojim oknom, v piškurje v peščenem rečnem dnu, v male kalifornijske salamandre, ki se plazijo po gozdnih tleh. In če imaš rad, delaš tisto, kar je treba, da bi zaščitil svoje drage. Rezultati so seveda pomembni, a ne določajo tega, ali je dejanje vredno truda ali ne. Ne upaš, da bodo tvoji dragi preživeli in se razvijali naprej. Ampak narediš, kar je potrebno za to. Če ljubezen ne vzbudi tega, da hočem ljubljene zaščititi, potem to ni ljubezen.

 

 

Ko obupaš nad upanjem, se zgodi nekaj čudovitega – spoznaš, da ga sploh nikoli nisi potreboval. Ugotoviš, da te obup nad upanjem ni pokončal. Niti te ni napravil manj učinkovitega. Pravzaprav te je naredil učinkovitejšega, ker si se prenehal zanašati na to, da bo nekdo drug ali nekaj drugega razrešilo tvoje težave – prenehal si upati, da se bodo težave že nekako razrešile z magièno pomočjo Boga, Pramatere, Kluba Sierra, hrabrih èuvarjev dreves, pogumnega lososa ali celo same Zemlje, ampak si enostavno sam začel početi, kar je treba storiti za razrešitev težav.

 

 

Ko obupaš nad upanjem, se zgodi še nekaj drugega kot to, da te ne pokonča; zgodi se, da te na nek način vendarle ubije. Umreš. In nekaj čudovitega je v tem, da si mrtev – tisti, ki imajo moč, se te ne morejo več dotakniti. Ne z obljubami, ne z grožnjami, ne z nasiljem. Ko si mrtev na tak način, lahko še vedno poješ, plešeš, se ljubiš, še vedno se lahko hudičevo boriš – še vedno lahko živiš, ker si še vedno živ, pravzaprav si živ veliko bolj, kot si bil kdaj koli prej. Spoznaš, da ko je umrlo upanje, je z njim umrl tisti ti, ki ni bil pravi, resnični ti, ampak tisti, ki je bil odvisen od izkoriščevalcev, ki je verjel, da bodo izkoriščevalci sami od sebe prenehali izkoriščati, ki je verjel v mitologijo, ki so jo propagirali izkoriščevalci, da bi te še lažje izkoriščali. Umrl je družbeno skonstruirani ti. Umrl je civilizirani ti. Umrl je izdelani, ponarejeni, ožigosani ti. Umrla je žrtev.

 

 

In kdo ostane, ko umre tisti ti? Ti ostaneš. Živalski ti. Gol ti. Ranljiv (in neranljiv) ti. Umrljivi ti. Ti, ki si sposoben preživeti. Ti, ki ne misliš več tistega, kar te je naučila družba, ampak misliš s svojo glavo. Ti, ki ne čutiš več tistega, kar te je naučila družba, ampak čutiš s svojim srcem. Ti, ki nisi tisto, kar te je družba naučila, da si, ampak si ti sam. Ti, ki lahko rečeš ja, ti, ki lahko rečeš ne. Ti, ki si del dežele, v kateri živiš. Ti, ki se boš boril (ali ne), da ubraniš svojo družino. Ti, ki se boš boril (ali ne), da ubraniš deželo, kjer živiš s svojimi dragimi. Ti, čigar morala ne temelji na tem, kar te je naučila civilizacija, ki uničuje svet in tebe, ampak na prvinskih občutjih ljubezni in povezanosti z družino, s prijatelji, z deželo – ne z družino kot skupino, ki se šteje za združbo civiliziranih bitij, ampak z družino kot skupino živali, ki zahtevajo svoje ozemlje; živali, ki jih ubijajo kemikalije; živali, ki so se formirale in deformirale, da bi ustrezale potrebam družbe.

 

 

Ko obupaš nad upanjem – ko si tako mrtev in šele kot tak resnično živ –, nisi več ranljiv zaradi vsiljevanja racionalizma in strahu, ki so ga nacisti zadali Židom in drugim ali grobijani kot moj oče svojim žrtvam in ki ga prevladujoča kultura prizadeva vsem nam. Ali pa je morda tako, da izkorišèevalci ustvarjajo take materialne, socialne in čustvene okoliščine, da se žrtvam zdi, da nimajo druge možnosti, kot to sprejeti?

 

 

Toda ko obupaš nad upanjem, se odnos izkoriščevalec–žrtev prekine. Postaneš tak kot Židje, ki so sodelovali v uporu v varšavskem getu.

 

 

Ko obupaš nad upanjem, se obrneš proč od strahu.

 

 

In ko se ne zanašaš več na upanje in namesto tega začneš ščititi ljudi, stvari in kraje, ki jih imaš rad, postaneš zelo nevaren za tiste, ki imajo moč.

 

 

Če slučajno niste prepričani, ali je to dobro ali ne – to je zelo dobro.

 

 

[Scorpion25]

Zali,

 

to da si na mrtvi točki..jaz bi temu rekel,da si na prižišču oz razpotju in ne veš točno katero smer bi zbrala.želiš nekaj doseči a nekako ne prideto do izraza oz se ne izpelje do konca..menim da je v vsemu nek razlog tako je tudi v tem kar ti dogaja...kot prvo..ko si rekla da počneš kar drugi pričakujejo in o pridni punčki..že tukaj mislim da ne štima ta smer iskanja notranjega mira in izpolnitve..mislim da bi morala biti taka kot si IZKLJUČNO samo TI želiš in ne kar drugi pričakujejo.Ko se odločiš za to,ti odpade breme kaka moraš biti in kaj početi zaradi drugih..,kot drugo..iskanje izpopolnitve po raznih metodah in podobno..s tem ni nič narobe če veš kaj ičeš v tem in kar je še bolj pomembno na kak način..sam bi raje izbral drug način..raje bi šel kam na sprehod v naravo kjer je mir in tišina in malo razmislil o sebi.kdo sem kaj čutim v sebi,kaj mi moja notranjost govori,kaj si želi in po čem strmim..bistvo vsega je v tebi sami..veš,vsi imamo padce in smo na mrtvi točki,a slej ko prej sledijo vzponi in druge lepe reči.ko pridemo do mrtve točke se ustavimo..zakaj?moje mnenje je zato da se najdemo..da najdemo pravi jaz v sebi..da živimo z njem in ga vsebolj poslušamo mu zaupamo sebi in njemu..in šele s tem se počasi začnemo premikat iz mrtve točke..mogoče ne verjamš a verjetno imaš ljudi okoli sebe ki jim ni vseeno zate..to da si rekla da od tebe nekaj pričakujejo..si se kdaj vprašala da mogoče ni točno..da mogoče samo želijo da ne ostaneš na določeni točki...da ti želijo lepši life samo ne gledajo v pravo smer kot ti?

kakorkoli..sam mislim da ti bo uspelo..zakaj tako mislim če te pa še poznam ne?zato ker prvi korak si že naredila..izlila ven iz sebe in se začela "pogovarjati" sama s seboj,začela si iskati svoj jaz..le tako naprej..saj bo..čez noč ni nihče postal superpameten..to traja..veš pa da je potpljenje...

[zali_]

Hej!

 

Kuvrtat iz katere knjige si to pobral, bi jo rada malo bolj v celoti prebrala. Vsekakor hvala za koristne informacije.

 

Mayan ja tele dneve ravno dobivam lekcijo o željah in o destrukcijskem potencialu, ki ga lahko imajo na naše življenje. Sem ravno včeraj brala tudi članek Varje Kališnik (v prilogi Slovenskih novic, ne vem točno a je v Oni, al v kaki drugi) na to temo...Povzetek: misliti in delati tako kot, da to, kar si želimo že imamo. Seveda je teorija veliko lažja (čeprav ni zelo lahko dojet tega zares), kot praksa.

 

Scorpion25 si na podobni poti kot jaz (ali si pred kratkim bil), se mi zdi, da veš, kako je to. ..."

ko pridemo do mrtve točke se ustavimo..zakaj?moje mnenje je zato da se najdemo..da najdemo pravi jaz v sebi..da živimo z njem in ga vsebolj poslušamo mu zaupamo sebi in njemu..in šele s tem se počasi začnemo premikat iz mrtve točke.."

se absolutno strinjam s tabo. Težko je najti samo sebe, sej niti ne vem kaj naj bi zame to sploh pomenilo. Ne vem, kaj pa tebi pomeni najti samega sebe? Se začutit v svojem bistvu? Sam kaj pa je zdaj spet to bistvu? Ne vem meni so vsi ti pojmi zelo megleni. Nekaj nazaj se mi je zdelo, da točno vem ali čutim, kaj to je najti sebe, zdaj pa se mi naenkrat zdi, da sem mislila narobe.

 

..."

da ti želijo lepši life samo ne gledajo v pravo smer kot ti?"

v to sem prepričana, vem da me imajo radi in mi želijo najboljše, ampak to je po moje samo en izgovor, ker iz svojega življenja niso mogli ali želeli izvleči najboljšega, drugače bi dosegli dovolj visok nivo zavesti in bi jim bilo jasno, da je zame najboljša iključno moja pot in njihov ustrezen čimbolj "zdrav" vzorec. Zdaj idealiziram, sej noben ni popoln...

 

Lp

[FixMinze]

Aleister Crowley - MAGIKA Knjiga 1

 

Sicer je knjiga neke vrste vodič kako se lotiti življenja maga in je recimo vsakdanjemu človeku koristna, ker je pot Maga pogojena z močno Voljo, notranjo pripravljenostjo, urejenostjo itd. Je pa na dele popolnoma neuporabna ( za 'človeka' ), ker opisuje stvari, ki se tičejo res samo Maga.

[Weezard]

Crowleya pa res ne priporočam, razen hard-hard-core magom

[FixMinze]

Sej ne gre zato, da bi ga prakticirov ali pa dobesedno upošteval. Gre za idejo, da izluščiš kar potrebuješ.

[Ksenia]

Zali, veš kaj je men pomagalo, ko sem bila popolnoma na tleh, ko sem se zapustila, hodila okrog v razvlečenih cunjah, mastnih las, s podočnjaki, rdečimi očmi... ko je zmanjkalo tudi solz.

najprej sem šla k frizerju, potem sem si kupila cunje, še vse v stanju nedojemanja sveta orkog sebe - beri vseenomijezavse.. potem sem šla v naravo in opazovala drevo, prislunila ptičjemu petju, prvi dan nič, drugi dan nič, teden...

nato sem se nasmehnila ko sem opazovala veverico... kar naenkrat sem začela tečt, izbirala sem si napete knjige, ki so me potegnile vase... začela sem cenit trenutek.

tisto ko gledaš skozi okno in opazuješ dežne kaplje, jih občuduješ, ko na jasi pričakaš sončni vzhod, ko opazuješ igro dveh pajkov...postala sem skoncentrirana na trenutek, ... najhuje je razmišljat o trenutku, ki je bil pa ga ne bo več ali o nečem, kar bi lahko bilo pa ne bo, pa izgubit ta trenutek sedaj... vsak trenutek je nekaj posebnega, vsak... samo prepoznat moramo lepoto v njem... in vem da so trenutki, ko se ustavi življenje, vem... in vem da obstaja trenutek, ko izgubiš ljubljeno osebo , vse to sem doživela in bilo je hudo in je še vedno žalosten spomin, ampak zaradi tega bolj cenim nasmeh...

nekdo na forumu bo rekel, spet mori, jst pa upam, da si me razumela

[Ksenia]

sej ne vem če ni bilo tole bolj nekomu drugemu namenjeno kot njej... zali, pa še to - mir v sebi, sampospoznanja, učenje, ne gre naprej, obstala sem - življenje nas čaka, smeh, veselje, ples... zakaj postanejo vsi ki se ukvarjajo z "duhovnostjo" smrtno resni - ker pozabijo da je treba včasih nnredit tud kakšno neumnost in se ob njej zabavat...

mir v sebi sem iskala tudi sama in sem ugotovila da sem sama sebi največji nemir...

uf dober komad grem malce pomigat, sam še tole - Življenje JE mir v sebi, prepuščanje, če si vržen v vodo plavaš, če ne lahko obstaneš na bregu...

mystica teb pa, dost je blo, žvet začni!!!!

[butl]

Pozdravljeni!

 

Obstala sem na mrtvi točki. V življenju sem sita vsega skupaj, od vseh prebranih knjig za samopomoč, bližnjic do samozavesti, takšnih in drugačnih nasvetov o tem kakšna moram biti in kakšna ne smem biti, kako ravnati, do tega kako je treba živeti življenje, od raznih meditacij in načinov, tehnik ravnanja s čustvi ....

 

Trenutno v življenju ne počnem ničesar, buljim v ta ekran in razmišljam o tem, kaj moram storiti ta dan, čeprav mi je še en preprost telefonski klic, ali razgovor za službo popolnoma odveč, da ne govorim o tem kakšen napor mi je.

 

Že od kar se spomnim sem se celo srednjo šolo in potem še naprej skozi faks, pa tudi sedaj se še ukvarjam s sabo, osebnim razvojem, rastjo in bolj ko se poglabljam v stvari, bolj sem dezorientirana, osamljena, besna, depresivna... Najbrž se trenutno ukvarjam s svojimi odpori, obrambnimi mehanizmi... in vedno bolj tonem in se izgubljam v svojem lastnem gradivu. Namesto, da bi se družila z ljudmi se zapiram in izoliram, počutim se osamljeno, vendar nisem sama. Nasprotno. Okoli mene je veliko ljudi, le da me nihče več ne razume in žal tudi sama sebe več ne razumem. Ne vem več kdo sem in kaj želim od svojega življenja. Toliko nekih mask in pričakovanj, zahtev, ki sem jih kot "pridna" punčka izpolnila je naredilo svoje.

 

Ne vem več kako naprej, karkoli naredim, da bi si pomagala je še slabše.... ne vem, če ta moja izpoved sploh paše sem. Danes pač moram to izlit iz sebe...

 

Lp

 

Zali živjo

 

Zdej, jst sem samo en butl in se na priročnike, nasvete, bližnjice pa tko... ne spoznam glih. Ker, pišejo jih ljudje a ne in vsak iz svojega zornega kota. Kar zna bit dobro al pa tud ne. Če sam veš, kaj bi rad, pol zna bit dobro, ker lahko oceniš, a je primerno tud zate in vzameš al pa ne. Če pa ne veš, kaj bi rad, pol pa slediš receptu. Ampak ponavad ta recept ni namenjen teb, ni teb pisan na kožo, temveč tistemu, ki ga je pisal. In če mu slepo slediš, zna bit, da si pol razočaran, da ti ne sede glih.

 

Če bi bil jst v taki dilemi kt ti, bi se najprej verjetno vprašal, kaj si jst želim. Kaj bi rad.

 

butl

[Ksenia]

itak vem da štekaš!!!

pa moj bluz v ško si preber

[Lenka:]

Zali, veš kaj je men pomagalo, ko sem bila popolnoma na tleh, ko sem se zapustila, hodila okrog v razvlečenih cunjah, mastnih las, s podočnjaki, rdečimi očmi... ko je zmanjkalo tudi solz.

najprej sem šla k frizerju, potem sem si kupila cunje, še vse v stanju nedojemanja sveta orkog sebe - beri vseenomijezavse.. potem sem šla v naravo in opazovala drevo, prislunila ptičjemu petju, prvi dan nič, drugi dan nič, teden...

nato sem se nasmehnila ko sem opazovala veverico... kar naenkrat sem začela tečt, izbirala sem si napete knjige, ki so me potegnile vase... začela sem cenit trenutek.

tisto ko gledaš skozi okno in opazuješ dežne kaplje, jih občuduješ, ko na jasi pričakaš sončni vzhod, ko opazuješ igro dveh pajkov...postala sem skoncentrirana na trenutek, ... najhuje je razmišljat o trenutku, ki je bil pa ga ne bo več ali o nečem, kar bi lahko bilo pa ne bo, pa izgubit ta trenutek sedaj... vsak trenutek je nekaj posebnega, vsak... samo prepoznat moramo lepoto v njem... in vem da so trenutki, ko se ustavi življenje, vem... in vem da obstaja trenutek, ko izgubiš ljubljeno osebo , vse to sem doživela in bilo je hudo in je še vedno žalosten spomin, ampak zaradi tega bolj cenim nasmeh...

nekdo na forumu bo rekel, spet mori, jst pa upam, da si me razumela

 

 

Ksenia,

hvala ti za tole,

res lepo,

 

Še en komentar za copy/paste v Word in ga prebirat znova in znova. Thanks, Ksenia

 

[mgd]

Glede iskanja Boga v mojem srcu, hm kaj pa je sploh to. Oprosti mqd, ampak to nekako ni moj način življenja, sem anti kristjan v vseh smislih in mi beseda bog, kakorkoli jo že želiš postavit povleče vse dlake na telesu pokonci. Z vsem spoštovanjem do vseh kristjanov in brez zamere. Mal sem se tudi nasmejala, brez zamere nqd, ampak sem si predstavljala sebe, kako ležim in tulim Guaranga, al kaj že, si predstavljam, da bi me peljali v psihiatrično, če bi me kdo videl v takem trenutku.

Pozdravljena še enkrat.

 

Še boljš bi blo, če bi iskreno, iz srca, poklicala Boga po Imenu "Gouranga", ki je od vseh še najbolj milostno. Še bolj milostno kot to, pa je Ime "Nitai", ki ti da zmožnost za klicat "Gouranga". to, da si si predstvljala samo sebe kako tuliš "Gouranga" ima tudi efekt, a ne tolk intenziven.

 

No v glavnem, če misliš meditacijo to že počnem, žal premalo časa, da bi se pokazali kaki bolj pozitivni učinki. Verjetno je to zdejle moj problem. Meditiram približno tri tedne in tukaj nekje naj bi se pojavile težave, ko naj bi nezavedni konflikti in težave počasi prišli na površje. Kdo ve kaj o tem? Kakšen nasvet?

Sicer lohk tud meditiraš na Ime Boga, a boljš je če Ga glasno izgovarjaš.

 

Drgač pa je res to, da ko meditiraš (se povezuješ s sabo in z Bogom), priplavajo na površje nerazrešene stvari iz preteklosti. Dobr je, če meditacijo, katere najučinkovitejša oblika v tej dobi je izgovarjanje Imen Boga z ljubeznijo, izvajaš pod vodstvom samospoznane duše, ki ti bo znala pravilno odmerit dozo in izbrat način.

[zali_]

Pozdravljeni!

 

Ksenia, poznam to, kar opisuješ, vem, da to spet enkrat pride, samo očitno še nisem bila pripravljena na to do sedaj. Ja, sem te razumela in ne moriš (če pa kdo tako misli, je to njegov problem). Prav mi pride ta nasvet, ko bom prišla do tega, da se bom prisilila narest točno to, kar opisuješ, vem, da bom na dobri poti.

 

Butl imaš prav... tudi sama se itak sprašujem, kaj bi res rada (to me je podobno tud Weezard vprašal), ampak nekako ne najdem tiste volje, da bi šla za tem..., zelo težko mi je tudi razlikovati med tem, kar drugi želijo in pričakujejo od mene in tistim, kar si jaz res čisto zares želim. Kot je rekel Scorpion25 sem res na razpotju in ne vem, kam me bo tok nosil, ne želim, da bi me nosil, glede na želje in pričakovanja drugih, ampak glede na svoje želje. Verjamem, da si življenje in dogodke v njem sami izbremo...ne želim več živet tako kot drugi mislijo, da je prav, samo kaj pa je moj prav...

 

Mqd, sem mislila, da sem se jasno opredelila proti bogu, vem da želiš samo dobro, ampak zakaj nekateri ljudje preprosto ne sprejmejo, da sem pač proti temu in pika. Ko meditiram se povezujem s svojim "pravim jazom" al kako že ....

 

Kuvrtat se strinjam s tabo, sej tako večino knjig tudi berem, z veliko rezervo in s tem, da izluščim ven, kar trenutno potrebujem, hvala ...

 

 

Lp

[mgd]

Mqd, sem mislila, da sem se jasno opredelila proti bogu, vem da želiš samo dobro, ampak zakaj nekateri ljudje preprosto ne sprejmejo, da sem pač proti temu in pika. Ko meditiram se povezujem s svojim "pravim jazom" al kako že ....

ja, s svojim pravim jazem ja. ta pa izhaja iz Boga. ne morš se spoznat brez milosti Boga in ne morš bit zadovoljna, dokler Ga ne ljubiš.

[E.C.]

Butl imaš prav... tudi sama se itak sprašujem, kaj bi res rada (to me je podobno tud Weezard vprašal), ampak nekako ne najdem tiste volje, da bi šla za tem..., zelo težko mi je tudi razlikovati med tem, kar drugi želijo in pričakujejo od mene in tistim, kar si jaz res čisto zares želim.

 

Sama si boš težko spomagala iz tega, ni pa nemogoče, po mojem mnenju.

 

Poišči si pomoč nekoga, ki ti bo pomagal sami sebi priti na jasno:

1. kaj točno si pravzaprav želiš, TI, v svojem srcu, iz lastne notranje motivacije (kaj bi si želela, če bi blo zate VSE možno?)

2. kaj točno te ovira na poti do tega cilja, katera občutja, fixne ideje (ne zaslužim si, nisem vredna itd...)

 

In kot vedno, na koncu koncev je vse odvisno od teba, še Bog ti ne more pomagat, če se sama ne zbrcaš vn iz trenutne zagate...

 

Obilo uspeha ti želim.

 

e.

[mgd]

Sama si boš težko spomagala iz tega, ni pa nemogoče, po mojem mnenju.

sama, brez pomoči Boga, si ne more pomagat. najboljš si pomaga tko, da se iskreno obrne na Boga za pomoč.

 

Poišči si pomoč nekoga, ki ti bo pomagal sami sebi priti na jasno:

1. kaj točno si pravzaprav želiš, TI, v svojem srcu, iz lastne notranje motivacije (kaj bi si želela, če bi blo zate VSE možno?)

2. kaj točno te ovira na poti do tega cilja, katera občutja, fixne ideje (ne zaslužim si, nisem vredna itd...)

le s pomočjo Boga, bo lahko ugotovila kdo je in iz tega kaj je zanjo najbolje, da počne. in le s pomočjo Boga, bo lahko odstranla vse ovire, ki ji samospoznanje in delovanje iz samospoznanja onemogočajo.

 

In kot vedno, na koncu koncev je vse odvisno od teba, še Bog ti ne more pomagat, če se sama ne zbrcaš vn iz trenutne zagate...

sej ne da Bog česa ne bi mogu, je pa res, da česa tudi noče.

 

Nitai Gouranga

[unis]

je pa res, da midva tega ne morva vedet.

[zali_]

Hej!

 

Mqd res ne vem, kako lahko veš, da mi samo bog lahko pomaga, če pa sploh ne verjamem vanj. Tudi ne vem, kako lahko nesporno veš, da moj "pravi jaz" prihaja od boga, kaj pa če ne? In kako veš, da bog nečesa noče ali hoče? Sem ateist in ne verjamem v boga in imam vso pravico do tega, čeprav ti tega nočeš sprejet. Še ena o bogu pa me bojo ošpice napadle...

 

Sem popolnoma prepričana, da si bom lahko sama pomagala, ko bom le dojela v katero smer naj grem, ali si poiskala pomoč, če jo bom res potrebovala, sigurno se pa ne bom zanašala na pomoč nekoga, v katerega sploh ne verjamem.

 

Unis prav imaš!

 

E.C. : se strinjam, da je vse odvisno od mene... razmišljam o odgovorih na tvoja vprašanja... hvala...

 

Lp

[Ksenia]

jst sem pa prepričana da zmoreš sama, sam odločit se moraš, to pa itak veš ane... včasih pa paše malce sedet v kotu in se pomilovat.. prvi korak je narejen, ajmo gremo dalje !

[Antoninus]

Zanimivo, kako se bodrimo in si govorimo, da je vse odvisno od nas in da se samo lotimo tega ali onega, pa se nam bo vse spremenilo. Če nam nekaj uspe si lastimo za to vse zasluge. Če nam pa spodleti je pa kriv ali Bog ali Satan ali Usoda ali Naključje. Človek se lahko vpraša, če ni tudi za uspeh odgovorno tisto kot za neuspeh.