ne želi sprejeti sporočila?

[parižanka]

Sem eden izmed delov čustvenega trikotnika. Fant, ki se je čustveno zapletel z drugo, in ta deklica sta druga dva dela. Ko njegova zmožnost odločanja za kar koli (nadaljevanje, prekinitev, nov začetek z njo) ni presegla ničte točke, sem se umaknila iz partnerstva. Najini življenji pa sta zaradi številnih stvari (tudi čisto "tehničnih") še vedno izjemno povezani, energiji prav tako. Posebna, zelo posebna oblika prijateljstva, v katerem se je ohranil edinstven občutek bližine, povezanosti, občutenja. Brez telesnosti. To sva izkušala drugje: on z njo, jaz v poskusu nove zveze.

Mislila sem, da bo vsaj njima uspelo; zase od njega nisem pričakovala ali zahtevala, silila ... nič v tej smeri, čeprav je bil občutek izdaje neznosen.

 

Ker je moje zaznavanje zelo močno (pravzaprav sem mu "napovedala", da se bosta zgodila en drugemu, ko sta bila še zgolj "kolega"), je tudi nedavno to zaznavanje povzročilo, da sem začela zelo močno na sebi čutiti stisko (njegovo) in bolečino (njeno). Nekaj časa sem to skušala ignorirati - nisem želela vstopati v njun odnos, čeprav smo bili v resnici še vedno trikotnik, kar vem šele zdaj. Potem pa sem ji ponudila pogovor (sicer nimava stikov), saj je bil občutek napetosti in nuje po nekakšni razrešitvi premočan. Tisto, kar sem od nje izvedela, me je globoko pretreslo: čuden odnos, v katerem je bila ona njegova občudovalka (postavila ga je na piedestal), ki je sprejela precej njegovih dejanj, ki niso vsebovala nobenega spoštovanja, podpore. Pravzaprav jo je eno leto "skrival" in jo občasno obiskoval. Jo pustil v solzah, ko je želela odgovore (bo z njo, bi bil z mano, kaj čuti do nje), zavrnil darilo, praznike in počitnice preživljal s prijatelji (in z mano), ji "prepovedal", da bi ga ona obiskala (vmes je kar nekaj kilometrov), pa še kup stvari, ob katerih bi zrela oseba izrekla samo "adijo". Je negotova, nesamozavestna, se ne spoštuje, zanemarila je svojo ustvarjalnost, študij, postala senca same sebe. Ves čas je upala (in še upa), da pa bo nekega dne zares z njo. Živela je za drobtine pozornosti, za njegov klic, obisk.

 

Njegova dejanja so me zares presenetila, saj je njegovo vedenje do mene bilo in je še popolnoma drugačno: spoštovanje, skrb, podpora, slabo počutje, če me je prizadel.

On pa z njo ravna zelo "brezčutno", ona vse to sprejme. V času najinega pogovarjanja oziroma intenzivnih stikov ji je na dan malega potovanja (ki ga je organizirala ona), odpovedal "udeležbo". Z najbolj trapastim in realno nemogočim razlogom.

Moji nameni za pogovarjanje z njo so bili absolutno nepokvarjeni; razlog je bila stiska, ki sem jo začutila, in moja neprostovoljna udeležba v obliki nekakšne ovire. Tega si nikoli nisem želela. Na njeno željo sem mu povedala o najini vzpostavitvi stikov in vsebini pogovorov, njenem občutenju in nemoči. Pričakovala je, da bo dobila odgovore prek mene. Tisto, kar sem ji lahko prenesla, je naslednje: da ne more spoštovati človeka, ki se sam ne spoštuje in se ponižuje, da ji je večkrat obzirno povedal, da bi potrebovala psihoterapevtsko pomoč, da je nemogoče prenašati popolno občudovanje nekoga.

 

Ker ima deklica res hude težave, ker je ujeta v silno nezdrave vzorce (dediščina primarne družine) in ker zaradi tega očitno ni zmožna opraviti sama s tem in si že resno škodi, sem ji terapevta oziroma pomoč svetovala že sama. Pa se izkaže, da to sicer ve (pravi), ampak vseeno živi za kakršno koli informacijo o njem: zakaj ni šel tja, zakaj je to počel, kako se počuti ipd.

Sem čisti laik na psihološkem področju, samo moje izkušnje, zaznavanje in vsaj poskus globjega uvida so botrovale temu, da menim, da gre za osebo, ki bi se morala odtrgati od vira, ki ji povzroča trpljenje, "nezdravo" vedenje, nekakšno obsedenost in idealiziranje moškega ter dejansko poiskati in razrešiti vzroke, ki so jo do take situacije pripeljali. Vsekakor ne razumem popolnoma njegovega vedenja (delno mi je jasno) in sem nad dejstvom, da je vedel, kako ranljiva in nesamozavestna oseba je, pa se je nekako "znašal" nad njo, še vedno malce šokirana.

Po mojem dojemanju je njegova vloga v njenem življenju razmeroma jasna in da je nekako odgovore že dobila, vendar jih ne želi sprejeti. Ni opravičila, vendar mu je dopustila tako vedenje, on pa je nekako "hranil" in celil ego in vzpostavljal vzorec, ki ga živi njegova mati.

 

Naj povem še to, da vsi trije izhajamo iz zelo negativne družinske situacije, ki je na vseh pustila precej travm, nepravilnih vzorcev in bolečine. Tudi na najinem odnosu se je to močno odražalo.

Sama sem na dobri poti k preseganju tega in tudi razpad tega partnerstva mi je pokazal mnogo ključev ter pripomogel k večji čustveni in duhovni zrelosti, čeprav sem mislila, da bom kar umrla.

 

Upam, da ni narobe, ker sem zapisala to na ta forum (naši medsebojni odnosi imajo očitno izjemno močan pomen in so zelo ključni za naš razvoj ter presegajo "običajne" trikotnike), bi pa res prosila za vaša razmišljanja.

Vse, kar nam želim je, da bi nam uspelo doumeti in preseči.

 

Hvala.

[janko]

prebrau.

komentirat pa ne znam nč pametnga

takle mamo veš

[mici59]

Sem eden izmed delov čustvenega trikotnika. Fant, ki se je čustveno zapletel z drugo, in ta deklica sta druga dva dela. Ko njegova zmožnost odločanja za kar koli (nadaljevanje, prekinitev, nov začetek z njo) ni presegla ničte točke, sem se umaknila iz partnerstva. Najini življenji pa sta zaradi številnih stvari (tudi čisto "tehničnih") še vedno izjemno povezani, energiji prav tako. Posebna, zelo posebna oblika prijateljstva, v katerem se je ohranil edinstven občutek bližine, povezanosti, občutenja. Brez telesnosti. To sva izkušala drugje: on z njo, jaz v poskusu nove zveze.

Mislila sem, da bo vsaj njima uspelo; zase od njega nisem pričakovala ali zahtevala, silila ... nič v tej smeri, čeprav je bil občutek izdaje neznosen.

 

Ker je moje zaznavanje zelo močno (pravzaprav sem mu "napovedala", da se bosta zgodila en drugemu, ko sta bila še zgolj "kolega"), je tudi nedavno to zaznavanje povzročilo, da sem začela zelo močno na sebi čutiti stisko (njegovo) in bolečino (njeno). Nekaj časa sem to skušala ignorirati - nisem želela vstopati v njun odnos, čeprav smo bili v resnici še vedno trikotnik, kar vem šele zdaj. Potem pa sem ji ponudila pogovor (sicer nimava stikov), saj je bil občutek napetosti in nuje po nekakšni razrešitvi premočan. Tisto, kar sem od nje izvedela, me je globoko pretreslo: čuden odnos, v katerem je bila ona njegova občudovalka (postavila ga je na piedestal), ki je sprejela precej njegovih dejanj, ki niso vsebovala nobenega spoštovanja, podpore. Pravzaprav jo je eno leto "skrival" in jo občasno obiskoval. Jo pustil v solzah, ko je želela odgovore (bo z njo, bi bil z mano, kaj čuti do nje), zavrnil darilo, praznike in počitnice preživljal s prijatelji (in z mano), ji "prepovedal", da bi ga ona obiskala (vmes je kar nekaj kilometrov), pa še kup stvari, ob katerih bi zrela oseba izrekla samo "adijo". Je negotova, nesamozavestna, se ne spoštuje, zanemarila je svojo ustvarjalnost, študij, postala senca same sebe. Ves čas je upala (in še upa), da pa bo nekega dne zares z njo. Živela je za drobtine pozornosti, za njegov klic, obisk.

 

Njegova dejanja so me zares presenetila, saj je njegovo vedenje do mene bilo in je še popolnoma drugačno: spoštovanje, skrb, podpora, slabo počutje, če me je prizadel.

On pa z njo ravna zelo "brezčutno", ona vse to sprejme. V času najinega pogovarjanja oziroma intenzivnih stikov ji je na dan malega potovanja (ki ga je organizirala ona), odpovedal "udeležbo". Z najbolj trapastim in realno nemogočim razlogom.

Moji nameni za pogovarjanje z njo so bili absolutno nepokvarjeni; razlog je bila stiska, ki sem jo začutila, in moja neprostovoljna udeležba v obliki nekakšne ovire. Tega si nikoli nisem želela. Na njeno željo sem mu povedala o najini vzpostavitvi stikov in vsebini pogovorov, njenem občutenju in nemoči. Pričakovala je, da bo dobila odgovore prek mene. Tisto, kar sem ji lahko prenesla, je naslednje: da ne more spoštovati človeka, ki se sam ne spoštuje in se ponižuje, da ji je večkrat obzirno povedal, da bi potrebovala psihoterapevtsko pomoč, da je nemogoče prenašati popolno občudovanje nekoga.

 

Ker ima deklica res hude težave, ker je ujeta v silno nezdrave vzorce (dediščina primarne družine) in ker zaradi tega očitno ni zmožna opraviti sama s tem in si že resno škodi, sem ji terapevta oziroma pomoč svetovala že sama. Pa se izkaže, da to sicer ve (pravi), ampak vseeno živi za kakršno koli informacijo o njem: zakaj ni šel tja, zakaj je to počel, kako se počuti ipd.

Sem čisti laik na psihološkem področju, samo moje izkušnje, zaznavanje in vsaj poskus globjega uvida so botrovale temu, da menim, da gre za osebo, ki bi se morala odtrgati od vira, ki ji povzroča trpljenje, "nezdravo" vedenje, nekakšno obsedenost in idealiziranje moškega ter dejansko poiskati in razrešiti vzroke, ki so jo do take situacije pripeljali. Vsekakor ne razumem popolnoma njegovega vedenja (delno mi je jasno) in sem nad dejstvom, da je vedel, kako ranljiva in nesamozavestna oseba je, pa se je nekako "znašal" nad njo, še vedno malce šokirana.

Po mojem dojemanju je njegova vloga v njenem življenju razmeroma jasna in da je nekako odgovore že dobila, vendar jih ne želi sprejeti. Ni opravičila, vendar mu je dopustila tako vedenje, on pa je nekako "hranil" in celil ego in vzpostavljal vzorec, ki ga živi njegova mati.

 

Naj povem še to, da vsi trije izhajamo iz zelo negativne družinske situacije, ki je na vseh pustila precej travm, nepravilnih vzorcev in bolečine. Tudi na najinem odnosu se je to močno odražalo.

Sama sem na dobri poti k preseganju tega in tudi razpad tega partnerstva mi je pokazal mnogo ključev ter pripomogel k večji čustveni in duhovni zrelosti, čeprav sem mislila, da bom kar umrla.

 

Upam, da ni narobe, ker sem zapisala to na ta forum (naši medsebojni odnosi imajo očitno izjemno močan pomen in so zelo ključni za naš razvoj ter presegajo "običajne" trikotnike), bi pa res prosila za vaša razmišljanja.

Vse, kar nam želim je, da bi nam uspelo doumeti in preseči.

 

Hvala.

on je sedel na dveh stolih,vidve pa sta se obnašali,kot da Slovenija ne premore vsaj30 ton poštenih fantov

[Izraz]

Moje osebno razmišljanje je, da naj ne razmišljam v tej smeri, da naj razmišljam. Pač si povedala kpl situacijo, lepo, tebe pa čaka še neko prijetno učenje v tem trikotniku, s katerega boš marsikaj zanimivega pridobila za življenje.

Take stvari ti ponavadi prinesejo, v končnem lepe uvide.

Srečno.

[Gazelca]

Vse, kar nam želim je, da bi nam uspelo doumeti in preseči.

 

Hvala.

 

Tudi jaz vam to želim.

 

 

Se mi pa tudi zdi, da ti za punco ne moreš nič naredit, dokler sama ne bo....tako da tudi tvoji takoimenovani dobromerni nasveti....ji nič ne pomagajo. Pa tudi mislim da niti nimaš pravice se vmešavat.

[Michelle]

on je sedel na dveh stolih,vidve pa sta se obnašali,kot da Slovenija ne premore vsaj30 ton poštenih fantov

Mene tudi to "pogreje". Hm, v bistvu razumem do določene mere. Ljudje se pač zaljubljamo, ljubimo, nehamo ljubiti...

Včasih pride v naše življenje nova oseba do katere razvijemo čustva... Takrat mi je razumljivo, da človek koleba, ker ne ve, kaj bi. Ali naj ostane s partnerjem in da še eno priložnost, ker ga ima rad... Ali je ta druga oseba tisto, kar išče? Ali bo naredil napako? Vsekakor to ni fer do vpletenih, ampak včasih ne moremo čez to. Nekdo bo vedno prizadet. Na bruhanje (se opravičujem, ampak tega predsodka se ne morem znebiti) mi gredo pa tisti, ki zavedno sedijo na dveh stolih in se ne mislijo umakniti, ker jim tako pač ustreza. Okej, drugače je, če vse 3 osebe vedo za ta dogovor, sicer pa Meni to pač ni, pa kaj pol?

 

Drugače pa...jaz bi se po pravici povedano umaknila.

[Marsa]

Dobrodosla parizanka!

 

sem rpebrala cist vse, me je pritegnil tvoj zrel nacin in sem bila najprej, ko sem prebrala, navdusena nad tvojo cistostjo in plemenitostjo.

potem, ko sem pa mal pomislila, sem pa prisla vseen do sklepa (ceprav sem rpepricana, da tvoja namera oz. motiv je dejansko dobra/dober in plemenit/a), no sem prisla do sklepa, da zakaj oz. cemu ima to sploh (se) zvezo s tabo - razen da sta si nekaj cajta 'delili' istega tipa.

a ves... k si v podnu, si. morda bi tud teb en svetoval psihiatricno pomoc itd.

se mi zdi, da v bistvu - kaj te ma pravzaprav za brigat njeno stanje - pa ne mislim nic grdega in ponavljam, da verjamem, da res lepo mislis.... ampak v osnovi pa, a ves: cemu??

 

pa se nekaj: lazje je biti srcen, plemenit in velikodusen kot zmagovalec, kot pa kot porazenec.

[enapačtaka]

Jaz sem najprej pomislila: kakšni so ljudje, ki "ustvarijo" zgodbo, kot je parižankina?

 

Zdi se mi, da bi morali biti takšni:

 

1. parižanka - odločna oseba, ki ve kaj hoče in zna to tudi dobiti, zna igrati samo glavne vloge, za lojalnost se zna oddolžiti, za izdajo pa odločno kaznovati, močan ego prikriva z naučeno prefinjenostjo

 

2. moški- nezrel, neodgovoren išče avtoritativno žensko, ki ga vodi in on ji služi po njenih pričakovanjih, svoje ventile, pa sprošča na čustveno nezreli osebi, ki je ne more ljubiti in ne spoštovati, ker je preveč podobna tistemu delu njegove osebnosti, ki se je sramuje. Nikoli ni ljubil ne parižanke, ne druge ženske, obe je samo potreboval

 

3. čustveno nezrela in sesuta ženska, verjetno mlajša od prvih dveh, ki bo slejkoprej spoznala, da prva dva rešujeta svoje probleme na njenih plečih. Čeprav v zgodbi apatično miruje, išče poti za razrešitev svojih težav,potrebuje čas, njen izkupiček iz te zgodbe bo največji, saj je v trojici najbolj odprta in iskrena

 

To je samo moje videnje parižankine zgodbe in parižanka lahko, kot prava parižanka nošalatno zamahne z roko.

 

Tudi krivde ne iščem in ne pomilujem, kajti prepričana sem, da si ljudje, ki si delijo življenske zgodbe, problemov ne povzročajo, ampak si jih samo omogočajo.

[Marsa]

Pih, kaksen komentar!

[aakhut]

 

blagor bisexualcem...pa bisexualkam tut.... x:px

 

zlomk....tralala

[tomazslo]

čustvenih trikotnikov ni....če se enkrat podere ni več rešitve in poti nazaj, pa če še tako v podzavesti misliš, da sta si pa mogoče usojena....usojena sta si bila samo v nalogi, ki je za vama ali za vami tremi in to ni več tvoj problem...si že zunaj in kmalu t tud na misel ne bo prišel več....dokler se ti bo pa smilil boš pa še mal delala na tem........

sam sem mel podobno izkušnjo, no kaki dve leti je trajalo papcanje...vse sort sem gruntal in mislil, tud o usojenosti, pa kako tam na drugem stolu ne bosta srečna in podobno, potem se mi je pa vrnila moja osebna svpoboda. Ko sem enkrat sprejel, da to ni več moj problem sta odpeketala iz mojega življenja, čeprav se včasih spomnim tudi na tisto nekaj lepega kar smo v trikotniku imeli, kar je blo slabega sem pa pozabil...enostavno ne rabimo se več v učenju življenja, na tej naši skupni nalogi, ki smo jo imeli, sedaj imamo vsak svojo....nalogo mislim, drugačno in novo ...

[Todika]

se strinjam da to nekak ni več tvoja stvar.....razen seveda če želiš še naprej hendlat in pedenat stvari ego je huda reč ker njej u bistvu niti ne morš pomagat, pa lahko maš še tko čiste in plemenite namene, đabe....ona zgleda pač rabi tole, oz. vsi ste rabli tako izkušnjo, samo kaj zdaj potegnit iz tega in kako naprej......to je bistvu....

[tomazslo]

samo kaj zdaj potegnit iz tega in kako naprej......to je bistvu....

Todika saj se pol samo pokaže, kaj je blo treba potegnit.....pač vsaka naloga je nečemu namen, predvsem tistemu, kar pravimo osebna rast našega jaza in pa sveda bogatenje skupne pameti....

dokler bo še gruntala kaj je sedaj prav zanjga, j sama glih tko v drek...pač kar sta mela sta mela, sedaj mora pa on po drugi poti, tud če še ni prišel do rezultata......vse kar se je vmes dogajalo je pač neko breme, ki bi prihajalo v zavest prav ob vsaki najmanjši možnosti suma recediva....zato nkol ne gre ponovno in zato so sanje in hrepenenje o usojenosti odveč...

[Todika]

saj verjetno maš prov....edn nikol ne potegne nič iz situacij takih in drugačnih...pa verjetno more tak bit

 

veselte se, sem hotla ful zafilozofirat, pa se tamala dere.....ziher znamenje

[aakhut]

saj verjetno maš prov....edn nikol ne potegne nič iz situacij takih in drugačnih...pa verjetno more tak bit

 

veselte se, sem hotla ful zafilozofirat, pa se tamala dere.....ziher znamenje

 

jebesh filozofijo......tamala hoche joshk...

 

zlomk....tralala

[Antoninus]

To je nečistvovanje, kamenjati ju je potrebno piše v nekih Mojzesovih postavah kajne?

Seveda, pa še mici lahko vrže prvi kamen.

[mici59]

Seveda, pa še mici lahko vrže prvi kamen.

hvala za kompliment

[parižanka]

joj, mi je uspelo vse izbrisat, zato bom malo skrajšala:

 

hvala za vsa razmišljanja in še posebej opis likov - ni daleč od resnice.

Mešanje? Bila vmešana - z mislimi, besedami in dejanji. Ves čas prisotna - ovira, izgovor, objekt jeze ipd. Vedno nekako vmes, čeprav sem nekaj časa mislila, da me ni tam. Če se sam distanciraš, ampak te drugi ohranjajo v igri, si pač prisoten. Drugače ne zmorem pojasniti, bi bilo potrebnega preveč opisovanja.

Vmes sem imela zvezo z drugim, nič skrivala. In se nič vtikala v njun odnos.

 

Zmagovalka? Po dobrem mesecu životarjenja z moškim s srcem na dveh koncih sem spakirala. Pa naj bosta skupaj, če želita, kaj naj zdaj. Čakam, prosim? Se borim za plen? Tekmujem? Dokazujem, da sem "prava"? Boljša?

Ne, sem se pobirala, soočala s svojimi jebami, razmišljala, bila pri terapevtu (oh, mnogo tega je), približno predelala zadeve, prenehala s črnobelim pogledom. Izrazila svoja čustva.

To pa ni prvi trikotnik za nikogar od nas, zato so vprašanja še bolj v nebo vpijoča.

 

Mučenica, reševalka sveta, poosebljanje karitativnosti, sestra usmiljenka? Uboga zapuščenka?

Zafrustrirana sovražnica? Še matere ne sovražim (nimam pa nobenih stikov), pa nikomur ne želim niti delčka tega, kar sem doživela. Naj sovražim njega? Njo? Sta se pač zaljubila, tudi meni se je že zgodilo. Pa še marsikomu. Bi šlo sicer lepše: brez prikrivanja, laži in sprenevedanja, ampak tako je pač bilo.

In samo zato, ker sem ex ženska, je čudno, če se ne delam, da je ne vidim? Da trpi, da je že čisto blazna, da bi se rada pogovorila, da bi rada razumela, kaj se dogaja? Nisem njena rešiteljica, tudi jaz se v tem klobčiču ne počutim dobro. Nimam absolutnih odgovorov, kaj je prav in kaj narobe, vem pa, da tole ni v redu. Ne zame, ne zanjo, ne za njega. Toliko pa se že poznamo, imamo zmožnost empatije, se pogovarjamo. Čisto človeška zaznava, samo da smo drugače povezani. In še enkrat: nočem biti nikjer vmes, ker to ni moja želja, ampak čutim obremenitev.

Na njenem hrbtu nisva nič reševala in nič rešila. Ne midva. Kaj pa on želi, ne vem.

In definitivno tole ni moja taktika za njeno odstranitev. Je enkrat vmes brez kakršne koli moje intervencije ugotovil ...

 

Imam ga rada, izjemno mi je ljub, ampak je nezrel, neodgovoren ipd. in ponavljanje že videnega (zveze) me ta hip ne zanima. Ne zmorem in nočem, ker vem, da zna biti neznosno. Eden ključnih virov najinih težav. Če pa se bo to spremenilo, se bomo pa takrat pogovarjali.

In nenazadnje: nisem odgovorna zanjo in ne prevzemam njegove odgovornosti. Odgovorna sem zase, gre pa za soodvisnost, v kateri pač rešujemo svoje težave. In pri tem naletimo na to, da se znajdemo v vlogi pomagača pri reševanju drugih. Pri tem ne gre toliko za ta trikotnik, ampak za z... vzorce, ki jih tukaj uspešno apliciramo, kar si vzajemno omogočamo. Če jih ne bi imeli, se v trikotniku ne bi znašli oziroma vztrajali. Zato se mi ukvarjanje z njo ne zdi sporno, ker gre za pomembnejše stvari kot je en običajni banalni ljubezenski trikotnik.

 

Malce odrezavo (je bilo prvič lepše zapisano, pa me je lastna neumnost malce zjezila) in čisto nič pariško nonšalantno

[enapačtaka]

Moje spoštovanje parižanka, ostala si dama do konca.

 

Ampak, veš kaj????

 

Ne znam si predstavljati, da bi dama, kot si ti, hodila celo življenje s kužkom na sprehod (bivšim ali novim), ne glede na to, da ima vsak od nas kak drobcen primankljaj ali razvado, ki nas loči od popolnosti

 

Vso srečo parižanka.