Kako nehati pogrešati

[Guest VilaSonca]

uf, leta leta, da vidiš drugo osebo, sebe, vajino komunikacijo, osebnosti drugače ... plast za plastjo ...

[xyz]

ja... človek bi se hitro sam nase in svojo omejenost razjezil, če bi se lahko... tako se pač razjezimo na nekaj oz. nekoga drugega.

[moytsa]

govorimo o tem, da je vseeno, kaj je človek naredil v preteklosti. Vse, kar je naredil, so samo določena dejanja, ki so mu bila postavljena na pot. Nobeno od teh dejanj ni dobro ali slabo, vse to je le šola za naprej. Če je človek razumel, zakaj mu je bila dana določena situacija v preizkušnjo in če je sprejel odgovornost za to, kako jo je speljal, ker po moji logiki vsak spelje stvar tako, kot mu je v tistem trenutku prav, če pa naredi kontra svojim občutkom, potem je tudi tako prav, potem je vse rešeno.

Ko se dvigneš nad svoja čustva, ko delaš na višjem nivoju, ko postaneš le tretji opazovalec, to pomeni da si zmagal. Ker čustva so stvar, ki zelo grdo ovirajo duhovni razvoj. Kabalist ima popolnoma prav, vem o čem govori... Strinjam se z njim, kaj vse folk dela, da bi se izognil samemu sebi, od priklicevanja angelov, do še ne vem česa, ampak niti to ni narobe, če izhajamo iz tega, da je vsak na določeni stopnji razvoja...

Ne obsojam nobenega, vsak dela samo tisto, kar zna, tako da... Je pa zelo težko iti nad svoja čustva, verjemite mi...Ampak... če sem šla jaz, ki sem bila čustvena oseba za ponoret, potem gre lahko vsakdo.

To, kar si vsi, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, trudijo doseči, je neodvisnost...To se pravi, človek lahko živi tudi sam... In zapomnite si, da je v tvojem življenju določen človek samo toliko časa, dokler se od njega (in on od tebe) nečesa ne naučiš...Potem, ko je naloga opravljena, človek gre, ker enostavno nima več kaj iskati... Lahko je tudi samo razrešitev karmične veze... Lahko je mimobežno srečanje, ki ti prinese določen nauk, lahko je prijateljstvo, karkoli.

Zato pravim še enkrat: čustva so samo stvar, ki te omejuje pri duhovnem razvoju... Sedaj se spominjam nekoga, koliko živcev sem mu požrla, preden sem to razumela...ampak...glavno je to, da sem se nekaj naučila.

Nekdo zgoraj je omenil nek strah...

kaj je že strah? Mogoče kaj za pojest? S tem sem tudi že opravila...Sedaj delam načeloma samo še po intuiciji, tako da...Vem, da se mi ne more več ničesar hudega zgoditi, ker me na to posvari intuicija in se pravočasno odmaknem.

 

Upam, da ste razumeli, da ko se ti določene percepcije odprejo, da vidiš vse to, kar smo si izmislili ljudje, od čustev, nekontroliranosti, bla, bla, bla, le kot tvojo preteklost...In vse to se mi zdi blazno smešno...Čez vse to iti je pa težko, dokler se ti tako zdi.

[xyz]

govorimo o tem, da je vseeno, kaj je človek naredil v preteklosti. Vse, kar je naredil, so samo določena dejanja, ki so mu bila postavljena na pot. Nobeno od teh dejanj ni dobro ali slabo, vse to je le šola za naprej. Če je človek razumel, zakaj mu je bila dana določena situacija v preizkušnjo in če je sprejel odgovornost za to, kako jo je speljal, ker po moji logiki vsak spelje stvar tako, kot mu je v tistem trenutku prav, če pa naredi kontra svojim občutkom, potem je tudi tako prav, potem je vse rešeno.

Ko se dvigneš nad svoja čustva, ko delaš na višjem nivoju, ko postaneš le tretji opazovalec, to pomeni da si zmagal. Ker čustva so stvar, ki zelo grdo ovirajo duhovni razvoj. Kabalist ima popolnoma prav, vem o čem govori... Strinjam se z njim, kaj vse folk dela, da bi se izognil samemu sebi, od priklicevanja angelov, do še ne vem česa, ampak niti to ni narobe, če izhajamo iz tega, da je vsak na določeni stopnji razvoja...

Ne obsojam nobenega, vsak dela samo tisto, kar zna, tako da... Je pa zelo težko iti nad svoja čustva, verjemite mi...Ampak... če sem šla jaz, ki sem bila čustvena oseba za ponoret, potem gre lahko vsakdo.

 

So far, so good.

 

 

To, kar si vsi, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, trudijo doseči, je neodvisnost...To se pravi, človek lahko živi tudi sam... In zapomnite si, da je v tvojem življenju določen človek samo toliko časa, dokler se od njega (in on od tebe) nečesa ne naučiš...Potem, ko je naloga opravljena, človek gre, ker enostavno nima več kaj iskati... Lahko je tudi samo razrešitev karmične veze... Lahko je mimobežno srečanje, ki ti prinese določen nauk, lahko je prijateljstvo, karkoli.

 

Kot rečeno, meni se to bolj sliši kot izgovor za nesposobnost OHRANJANJA odnosa oz. vezi(!).

 

 

 

Zato pravim še enkrat: čustva so samo stvar, ki te omejuje pri duhovnem razvoju... .

 

Ne čustva, temveč naše reakcije na čustva... ker čustva so del našega psihofizičnega bitja in kot takšna neločljiva od nas samih.

So prav tako duhovna, kot karkoli drugega.

Je pa včasih težko priznati si, da smo nesposobni razumeti jih.

[Guest VilaSonca]

govorimo o tem, da je vseeno, kaj je človek naredil v preteklosti. Vse, kar je naredil, so samo določena dejanja, ki so mu bila postavljena na pot. Nobeno od teh dejanj ni dobro ali slabo, vse to je le šola za naprej. Če je človek razumel, zakaj mu je bila dana določena situacija v preizkušnjo in če je sprejel odgovornost za to, kako jo je speljal, ker po moji logiki vsak spelje stvar tako, kot mu je v tistem trenutku prav, če pa naredi kontra svojim občutkom, potem je tudi tako prav, potem je vse rešeno.

Ko se dvigneš nad svoja čustva, ko delaš na višjem nivoju, ko postaneš le tretji opazovalec, to pomeni da si zmagal. Ker čustva so stvar, ki zelo grdo ovirajo duhovni razvoj. Kabalist ima popolnoma prav, vem o čem govori... Strinjam se z njim, kaj vse folk dela, da bi se izognil samemu sebi, od priklicevanja angelov, do še ne vem česa, ampak niti to ni narobe, če izhajamo iz tega, da je vsak na določeni stopnji razvoja...

Ne obsojam nobenega, vsak dela samo tisto, kar zna, tako da... Je pa zelo težko iti nad svoja čustva, verjemite mi...Ampak... če sem šla jaz, ki sem bila čustvena oseba za ponoret, potem gre lahko vsakdo.

To, kar si vsi, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, trudijo doseči, je neodvisnost...To se pravi, človek lahko živi tudi sam... In zapomnite si, da je v tvojem življenju določen človek samo toliko časa, dokler se od njega (in on od tebe) nečesa ne naučiš...Potem, ko je naloga opravljena, človek gre, ker enostavno nima več kaj iskati... Lahko je tudi samo razrešitev karmične veze... Lahko je mimobežno srečanje, ki ti prinese določen nauk, lahko je prijateljstvo, karkoli.

Zato pravim še enkrat: čustva so samo stvar, ki te omejuje pri duhovnem razvoju... Sedaj se spominjam nekoga, koliko živcev sem mu požrla, preden sem to razumela...ampak...glavno je to, da sem se nekaj naučila.

Nekdo zgoraj je omenil nek strah...

kaj je že strah? Mogoče kaj za pojest? S tem sem tudi že opravila...Sedaj delam načeloma samo še po intuiciji, tako da...Vem, da se mi ne more več ničesar hudega zgoditi, ker me na to posvari intuicija in se pravočasno odmaknem.

 

Upam, da ste razumeli, da ko se ti določene percepcije odprejo, da vidiš vse to, kar smo si izmislili ljudje, od čustev, nekontroliranosti, bla, bla, bla, le kot tvojo preteklost...In vse to se mi zdi blazno smešno...Čez vse to iti je pa težko, dokler se ti tako zdi.

do čustev je fer edino to, pustiti jih, naj se pojavijo taka kot so, da grejo skozi telo, pa čas rabijo za različne odtenke. potem šele si pa lahko objektiven, se dvigneš nadnje. samo, prezirati jih pa ni najbolj zdravo ...

ker čustva ti lahko čudovito pokažejo, kje ga lomiš in te popeljejo naprej k razvoju - ravno duhovnemu. i believe that.

so pa res čisto minljiva ... in niso naš pravi jaz ... i think so ... so predvsem odzivi na ... marsikaj.

ni se jim treba predajati in utapljati v njih, zatirati pa tudi ne ... čist neodziven pa človek ne more biti ...

[moytsa]

predno govoriš o nesposobnosti ohranjanja vezi, si preberi še enkrat, kaj sem o tem napisala. Hočem povedat, da ti imaš LAHKO človeka rad, pa kjerkoli je že... so stanja, v katerih veza med dvema tisti trenutek "ne dela".

goovrim o ljubezni, kjer imaš rad vse ljudi enako. Ko se zaveš, da si le eden od delov celote, potem, ko to sprejmeš, ti je lažje....

zakaj bi se ubadal s čustvi, če se lahko dvigneš nad njih...če imaš recimo partnerja, in te on zapusti ali ti njega, potem ostaneš sam...če razumeš, zakaj je do tega prišlo, je ok. Še ena lekcija v življenju več. Glede na prosto izbiro greš lahko naprej in si najdeš druega, ki ti odgovarja...saj je treba iti v življenju samo naprej, ne stagnirati.Še eno vprašanje...ali verjameš, da si lahko z bivšim partnerjem prijatelj? Zakaj pa ne....samo ni več ljubezni... Vsak človek ima prosto pot odločanja...btw...spoštovani xyz...si kdaj razmišljal-a o tem ,da moraš na čustvenem področju še marsikaj nardit? Da moraš še miljon stvari razčistiti s seboj? Razumem te, ker sem bla jaz ista pred določenim spoznanjem. Popolnoma isto sem razmišljala, kot ti...

Rada bi slišala samo še odgovor na vprašanje: kako po tvojem funkcionirajo guruji na čustvenem področju?

[Alan_New]

kako ... funkcionirajo guruji na čustvenem področju?

Prav tako imajo čustva, kot vsi ljudje, bi rekel. Le drugače postopajo z njimi kot npr. večina ljudi.

[Kabalist]

In v tem ni nič sebičnega, vsaj ne v neugodnem smislu; to je popolnoma naravno.

Fora je, da gre za darovanje in darovanje, ne pa sprejemanje. Na določeni točki gre tudi to - vzajemno darovanje. A potem odpadejo vse te fore, na katere se veže popularna duhovitnost.

[h3x0r]

Mah pomoje gre za vsakega od hoče .... vsakega naredi nekaj srečnega :>

[moytsa]

guruji so zelo čista bitja, ki imajo svoja čustva, vsekakor so ljudje, vendar jih znajo nadzorovati. V mojem primeru se mi je recimo zgodilo to, da sem nekoga imela blazno rada, on pa mene ne...in to mi je zaviralo nadaljnji razvoj. In tega nisem hotela dati proč. Ko sem ugotovila, da je lepo, če daješ, da je čisto ok, če imaš nekoga rad, pa če tudi ni nič med vama, da ima človek svobodno voljo odločanja, se mi je zgodil čudež. Premagala sem zadevo, sedaj jo gledam kot tretji opazovalec. Tistega fanta še vedno ljubim, čeprav ni ob meni, zavedam pa se, da ni moja last, da je vseeno, kje se nahaja, čutim, da mi še vedno dosti pomeni, ne obremenjujem pa se z nobeno stvarjo. To je nadzorovanje čustev...S pretirano ljubeznijo, s pretiranim strahom za nekoga, s pretiranim rinjenjem v človeka in še bi lahko naštevali, lahko človeka, če je seveda pameten in če se zaveda možnosti izbire, odrinemo od sebe, ne privlečemo.

Zato je treba ljudem pustiti svobodo. To delajo guruji, ipak so ljudje...Ljudem pustijo svobodno izbiro. Če je recimo guruju neka ženska všeč in če ona noče imet nič z njim, potem je ta guru vseeno zadovoljen. Ve, da je prav, da se tako dogaja...

O darovanju pa se strinjam s kabalistom, itak moraš darovati in če je druga oseba pripravljena darovati tebi, potem je kul...Čim so zraven sledi kake pripadnosti ali karkoli, kar bi zaviralo duhovno rast obeh, že ni več v redu. Gre se za brezpogojno ljubezen, ki jo znaš darovati, ko si dovolj čist. In če brezpogojno ljubezen daruješ, jo boš tudi dobil nazaj...

Ja, tukaj vse fore moderne duhovnosti odpadejo, ampak, tako pač je...To je tisto pravo. In taka povezanost traja toliko časa, dokler se imata dva osebka kaj za naučiti eden od drugega. Lahko malo, lahko eno življenje, lahko več življenj... Nikoli ne moreš rečt, koliko časa boš z določeno osebo... Če se ti zavedaš svojega poslanstva, če veš, kaj si prišel delat na zemljo, potem stvar ni več tako komplicirana...če ne veš, pa je drugo...

[Kabalist]

Kljkuč je dati, a nič zahtevati za povračilo. In to ne na verbalni ravni, temveč z načinom darovanja.

[moytsa]

tako...ja...

[doorwoman.p]

Ne čustva, temveč naše reakcije na čustva... ker čustva so del našega psihofizičnega bitja in kot takšna neločljiva od nas samih.

So prav tako duhovna, kot karkoli drugega.

Je pa včasih težko priznati si, da smo nesposobni razumeti jih.

 

večinoma jih ne moreš definirati po človeško verjetno.. vsak sistem in naučeno tukaj odpade.. in šele ko gredo mimo in se iz njih naučimo nekaj, vidimo kakšna so v resnici bila ??