Kako nehati pogrešati

[Tjazy]

aha zelo verjetno, ker takrat ko človek to dejansko živi, ponavad ni nekega prostora za pisanje o tem..

 

Ja.. to je pa vedno bilo tko.. in vedno bo tko..

 

Zato je tolk pesmi in verzov o ljubezni.. ker jo bolj mal folka dejansko zivi..

 

Na konc.. ko vsega zmanjka.. se zacne pa tisto.. kako mors sebe met rad..

 

Meja med duhovnostjo in tolazbo.. je zlo tanka.. vcasih clo nevidna...

[MojcaPokraculja]

Ja.. to je pa vedno bilo tko.. in vedno bo tko..

 

Zato je tolk pesmi in verzov o ljubezni.. ker jo bolj mal folka dejansko zivi..

 

Na konc.. ko vsega zmanjka.. se zacne pa tisto.. kako mors sebe met rad..

 

Meja med duhovnostjo in tolazbo.. je zlo tanka.. vcasih clo nevidna...

 

 

 

Se totalno strinjam.Sebe morš prvo met rad,bla bla bla...

Jaz sem smeh, jaz sem ljubezen, jaz sem sonce, jaz ljubim,jaz sem ljubljena, jaz sem lepota, jaz sem zdravlje....

en sam blef če nisi tam z njim oz. ob pravem času na pravem mestu s pravimi argumenti za obojestranski za...

kva to bojo fantazije če ne živiš,slaba tolažba, pa se maš lahk še tolk rad

[Tjazy]

Jaz sem smeh, jaz sem ljubezen, jaz sem sonce, jaz ljubim,jaz sem ljubljena, jaz sem lepota, jaz sem zdravlje....

 

 

JA... vse to pomeni v bistvu... Jaz sem v kurcu

[The Dude]

Kako nehati pogrešati?

Vprašanje bi bilo lahko tudi: Kako ne živeti v preteklosti. Pogrešanje je hrepenenje po nečem,..želja, da bi nekaj imeli ali bili z nekom itd.. Če si torej želimo nekaj, kar smo nekoč imeli, živimo v preteklosti.

 

Čarovne palčke ni . Jaz recimo poskušam biti čimbolj prisoten čim več časa.

 

Aja, pa še nekaj. Preteklosti ni. Preteklost je bila. Je samo zdaj.

[mayan]

Kako nehati pogrešati?

Vprašanje bi bilo lahko tudi: Kako ne živeti v preteklosti. Pogrešanje je hrepenenje po nečem,..želja, da bi nekaj imeli ali bili z nekom itd.. Če si torej želimo nekaj, kar smo nekoč imeli, živimo v preteklosti.

 

Čarovne palčke ni . Jaz recimo poskušam biti čimbolj prisoten čim več časa.

 

Aja, pa še nekaj. Preteklosti ni. Preteklost je bila. Je samo zdaj.

 

Spet lep primer zablojenosti v false duhovnost..

[The Dude]

Spet lep primer zablojenosti v false duhovnost..

 

OK . Argumentiraj malo. Nočem živet v zablodah.

[mako106]

jizus...kaj se še zdaj trudite ločevati med pravo in narobno duhovnostjo...počasi postaja to že duhamorno

[mayan]

OK . Argumentiraj malo. Nočem živet v zablodah.

 

Ja, pa nič kaj takega. Če pogrešam, pogrešam. In pogrešam. In pogrešam zelo. In včasih dolgo. In jokam. Kaj pa moje srce, ki pogreša, zanima, kako bomo opredeljevali iluzijo časa.. Pa rečt, da preteklosti ni, mi je ful mimo. Men je vse resnično, ko je resnično..

[The Dude]

Ja, pa nič kaj takega. Če pogrešam, pogrešam. In pogrešam. In pogrešam zelo. In včasih dolgo. In jokam. Kaj pa moje srce, ki pogreša, zanima, kako bomo opredeljevali iluzijo časa.. Pa rečt, da preteklosti ni, mi je ful mimo. Men je vse resnično, ko je resnično..

 

Hm, Mayan, zelo različno dojemava stvari. No, če imaš tako rada "pogrešanje", potem pa uživaj v tem. In joči. Sam s tem nimam veliko težav, ker redko gledam nazaj (sicer imam svojih težćav ravno dovolj ). Tvoje srce je žrtev tvojih misli. Ker toliko gledaš nazaj, te srce boli, sicer te nebi.

 

Mogoče se sliši filozofsko, ko tako govorim o preteklosti, ampak sem resno mislil kar sem napisal. Če to zate ne drži, se s tem ni treba ubadat. . resničnost pa zelo zanimiva stvar, ker si jo zelo različno dojemamo. Če si obremenjena s preteklostjo nasploh zelo izkrivljeno dojemaš resničnost. Resničnost lahko dojemaš, ko si popolnoma prisoten.

[mayan]

Eh... ne razumemo se najbolje...

 

Mislim, kdo pravi, da nisi popolnoma prisoten, če pogrešaš. Prav takrat pogrešaš..

 

Pa so že eni rekli, da je učiti prašiča peti samo mučenje prašiča in zapravljanje časa. Pa da ne bom pustila kar kar si napisal zame, kao da drži, sam tolk - nimam rada pogrešanja in ja, mogoče pa bo enkrat JA, ker druge resničnosti pač ni takrat..

 

Ajd.

[The Dude]

Eh... ne razumemo se najbolje...

 

Mislim, kdo pravi, da nisi popolnoma prisoten, če pogrešaš. Prav takrat pogrešaš..

 

Pa so že eni rekli, da je učiti prašiča peti samo mučenje prašiča in zapravljanje časa. Pa da ne bom pustila kar kar si napisal zame, kao da drži, sam tolk - nimam rada pogrešanja in ja, mogoče pa bo enkrat JA, ker druge resničnosti pač ni takrat..

 

Ajd.

Mayan, nič ne želim pametovat,..samo debata me pa zanima. Če bi se kar strinjala, je konec debate.

 

V tistem trenutku, ko nekaj pogrešaš je to tvoja resničnost in je dobro, da jo opaziš in se je čimbolj zavedaš. Se strinjam in ni nič narobe s tem kar občutiš. Vendar če greš bolj globoko, lahko odkriješ vzrok za take občutke. Kar sem napisal o razmišljanju o preteklosti je vzrok, da pride do takšnih občutkov. Če si prisotna skozi, potem ne boš razmišljala o preteklosti in ne boš pogrešala.

 

Hkrati je zelo zdrava ena distanca do svojih občutkov in misli,..potem vsega ne jemlješ preveč resno in je življenje lažje.

[mayan]

Mene distanca otopi.. Totalno me tudi zablokira, če bi si hotela zadati nalogo o iskanju vzroka in kaj pa jaz vem, vzorca. Vse to se zgodi spontano, kot nek vpogled in ponavadi popolnoma mimogrede vzporedno z kakšnim delovanjem in tud ne gre zadržati tega.

 

Tisti pravi avtentičen jaz vidim tako, da pač v polnosti doživim, preživim, kar je. Pa če je pogrešanje, je pač pogrešanje. Kaj čem iskat vzroke kot predlagaš, pa ne sam ti (večina duhovnežev) - hecno, če pa prav to je iskanje po preteklosti. Da preteklosti ni in potem si poudaril, da je bila. Prav tu vidim osnovno zmoto. Sedanjost sestavlja prav preteklost in ni prihodnosti sploh, če preteklosti ne vzameš s sabo.. Tak nekak no jaz vidim.

[The Dude]

Mene distanca otopi.. Totalno me tudi zablokira, če bi si hotela zadati nalogo o iskanju vzroka in kaj pa jaz vem, vzorca. Vse to se zgodi spontano, kot nek vpogled in ponavadi popolnoma mimogrede vzporedno z kakšnim delovanjem in tud ne gre zadržati tega.

 

Tisti pravi avtentičen jaz vidim tako, da pač v polnosti doživim, preživim, kar je. Pa če je pogrešanje, je pač pogrešanje. Kaj čem iskat vzroke kot predlagaš, pa ne sam ti (večina duhovnežev) - hecno, če pa prav to je iskanje po preteklosti. Da preteklosti ni in potem si poudaril, da je bila. Prav tu vidim osnovno zmoto. Sedanjost sestavlja prav preteklost in ni prihodnosti sploh, če preteklosti ne vzameš s sabo.. Tak nekak no jaz vidim.

 

Hehe, no še malenkost iz moje strani.

 

Pri distanci sem mislil na to, da čustvom in mislim ne daš prevelike teže. Čustva ti samo pokažejo na to, kje imaš težave in kje ti gre dobro. Sama po sebi nimajo druge pomembne vloge. Če se z njimi identificiraš, potem enkrat ful uživaš, drugič trpiš. Če imajo pravo mesto v tvojem življenju, potem si bolj miren.

 

Vzroke ti ni treba iskat, ampak če želiš ugotoviti in prekiniti svoje vzorce ponavljajočih se čustev, potem pač moraš ugotoviti vzrok. Potem se lahko vsaj odločiš. Pri tem ne gre za brskanje po preteklosti. Mene recimo ne zanimajo preveč težave, ki sem jih imel, ampak tiste, s katerimi se trenutno ubadam. Včasih, ko sem pozoren, opazim določeno čustvo. Če se večkrat ponavlja, me zanima zakaj. Včasih ugotovim, včasih pa kar traja, preden se mi posveti.

 

Napisal sem, da preteklosti ni. Seveda so se stvari zgodile in preteklost kot takšna obstaja. Vendar ni resnična, ker jo vsak dan malo drugače dojemam,, odvisno od tega, kar se mi dogaja v življenju. Zato ji pravim iluzorna in se mi ne zdi vredno ukvarjat z njo. Itak se vzorci, ki so nastali v preteklosti večkrat pojavljajo še vedno in imam dovolj opravka s tem, kar se mi dogaja zdaj.

[mako106]

Hehe, no še malenkost iz moje strani.

 

Pri distanci sem mislil na to, da čustvom in mislim ne daš prevelike teže. Čustva ti samo pokažejo na to, kje imaš težave in kje ti gre dobro. Sama po sebi nimajo druge pomembne vloge. Če se z njimi identificiraš, potem enkrat ful uživaš, drugič trpiš. Če imajo pravo mesto v tvojem življenju, potem si bolj miren.

 

Vzroke ti ni treba iskat, ampak če želiš ugotoviti in prekiniti svoje vzorce ponavljajočih se čustev, potem pač moraš ugotoviti vzrok. Potem se lahko vsaj odločiš. Pri tem ne gre za brskanje po preteklosti. Mene recimo ne zanimajo preveč težave, ki sem jih imel, ampak tiste, s katerimi se trenutno ubadam. Včasih, ko sem pozoren, opazim določeno čustvo. Če se večkrat ponavlja, me zanima zakaj. Včasih ugotovim, včasih pa kar traja, preden se mi posveti.

 

Napisal sem, da preteklosti ni. Seveda so se stvari zgodile in preteklost kot takšna obstaja. Vendar ni resnična, ker jo vsak dan malo drugače dojemam,, odvisno od tega, kar se mi dogaja v življenju. Zato ji pravim iluzorna in se mi ne zdi vredno ukvarjat z njo. Itak se vzorci, ki so nastali v preteklosti večkrat pojavljajo še vedno in imam dovolj opravka s tem, kar se mi dogaja zdaj.

daj zaj pa že nehaj...boš ji čisto zmedel iluzijo...v kateri živi

[mayan]

ja res čisto

 

mi je dovolj, ne bom več debatirala o tem

[The Dude]

ja res čisto

 

mi je dovolj, ne bom več debatirala o tem

 

no, meni je bilo čist zabavno podebatirat. Ajd.

[mayan]

Only he who defines himself, can get to know who he really is

 

Kaj pa praviš na to?

[The Dude]

Only he who defines himself, can get to know who he really is

 

Kaj pa praviš na to?

Kaj zdaj spet izzivaš, če si pa hotela zaključit z debato

 

Koga želiš definirat? Po moje govoriš o egotu.

[mayan]

Maš prav, ampak mi ne da miru, ker me interesira tvoj podpis, kako ga razumeš, ampak nimam zgleda ravno neke gracioznosti ko me kaj zanima

[The Dude]

Maš prav, ampak mi ne da miru, ker me interesira tvoj podpis, kako ga razumeš, ampak nimam zgleda ravno neke gracioznosti ko me kaj zanima

 

Aja, Ok. no, sej sem že povedal, da rad podebatiram, samo nisem želel težit, če te ne zanima. Bom na kratko razložil, kako razumem svoj podpis.

 

Ego je skupek predstav, ki jih imamo o vsem, kar nas obdaja. Je orodje, s katerim delujemo v svetu. Je konstrukt preteklih izkušenj. Če imamo svet zelo natančno definiran, to pomeni, da je naš ego močan.

 

Če imamo torej predstave zelo močne, težko opazujemo in dojemamo realnost. Dojemamo jo preko teh predstav in je dojemanje izkrivljeno. Upam, da razumeš. Stavek: He who defines himself can not know who he really is govori o nevarnostih, ki prežijo iz močnega ega. Še enkrat, z egom ni nič narobe in ga potrebujemo,..pomembno je le, kakšno vlogo ima in kako ga uporabljamo.

[moytsa]

Pogrešanje je samo posesivnost do določene stvari oz. osebe...Vsak pogreša, dokler ne sprevidi, da imaš osebo lahko rad dalje, pa vseeno kje je in s kom je. Pogrešanje se da skenslat z eno zanimivo metodo, ki temelji na komunikaciji in delu na sebi.

Na forumu jo ne morem razlagat, ker je preveč obširno za razložit, če pa kdo to rabi, me lahko kontaktira na os. S to metodo se da še marsikaj drugega skenslat, od strahov do še česa...

[Kabalist]

Ja, se lahko strinjam. Pogrešati nekoga (ali nekaj) ima svoje korenine v sebičnosti, prilaščanju. Pogrešanja se je treba odvaditi z osvoboditvijo od suženjstva odvisnosti od stvari in ljudi. To pa je jebeno (oprostite izrazu) težko. Najprej je treba spoznati vzroke pojavnosti, se naučiti, kako obvladovati te vzroke in šele potem je možno spremeniti te vzroke. Trening nenavezanosti je zahtevna stvar in velika večina duhovnežev išče zgolj ovinek okoli tega. Vsaj 90 % vseh, ki se gredo duhovnost, iščejo predvsem izgovore za svoje neujemanje z realnostjo okoli sebe. Krivce iščejo okoli sebe, ne v sebi. Če pa že najdejo vzrok v sebi, to storijo na deklarativni ravni, nikakor pa se ne spremenijo v svoji biti. Razni angeli ipd. krama so samo poskus izogibanja, ne pa reševanja. Osnova velikega dela duhovnosti je veščina samoprevare. Z branjem pisem tega foruma opažam veliko tega. Neverjetno, na kakšne načine ljudje iščejo bližnjice iz zagat! Kakšne vse veličlastne besede uporabljajo za beg od sebe. A od sebe ne moreš pobegniti. Svoj osebni pekel moraš spoznati, če želiš naprej. V tem peklu pa ni stričkov z brado ali tetic z več rokami. Ne! Samo ogled lastnih malusov in škode, katero smo vede ali nevede povzročili svetu okoli sebe. Mnogi belbetajo o ljubezni. A kakšni? Zgolj o ljubezni atrakcije, sprejemanju tujega in zahtevanje vzajemnosti. Ne, ljubezen je darovanje, ne jemanje. A kako boš dajal, če ne veš, kaj moraš dajati?

[xyz]

Mnogi belbetajo o ljubezni. A kakšni? Zgolj o ljubezni atrakcije, sprejemanju tujega in zahtevanje vzajemnosti. Ne, ljubezen je darovanje, ne jemanje. A kako boš dajal, če ne veš, kaj moraš dajati?

 

Sorry, ampak tole se mi ne sliši ravno jasno.

 

Ko že govoriš o ljubezni, o darovanju itd., je očitno, da sta v tvojem konceptu vsebovani (vsaj) dve osebi oz. bitja.

Dva bitja v ljubezni.

Torej: prvo bitje lahko daruje LE, če zna drugo bitje to "darovanje" sprejeti oz. preprosto rečeno, če drugo bitje to jemlje ; )

 

In v tem ni nič sebičnega, vsaj ne v neugodnem smislu; to je popolnoma naravno.

 

Pogrešanje je samo posesivnost do določene stvari oz. osebe...Vsak pogreša, dokler ne sprevidi, da imaš osebo lahko rad dalje, pa vseeno kje je in s kom je. Pogrešanje se da skenslat z eno zanimivo metodo, ki temelji na komunikaciji in delu na sebi.

Na forumu jo ne morem razlagat, ker je preveč obširno za razložit, če pa kdo to rabi, me lahko kontaktira na os. S to metodo se da še marsikaj drugega skenslat, od strahov do še česa...

 

 

Je sicer nekaj na tem, ne bi pa sam tega tako posploševal.

Lahko nekoga pogrešaš tudi brez tega, da bi bil tvoj namen (zavesten ali ne) posedovati ga.

V primeru prijateljstva je to vsekakor tako, kar lahko sam potrdim...

tu je vsebovano hrepenenje, vsebovan sam odnos med npr. dvema osebama,

ki te dve osebi povezuje.

Ta povezanost je tu že ob najmanjšem medčloveškem stiku, to je pač tako,

temu se ne da izogniti.

 

"Skenslat" pogrešanje, kot temu praviš, bi človek lahko celo razumel kot strah pred odnosom

oz. strah pred hrepenenjem...

seveda ne pravim, da je to vedno tako.

 

Zakaj bi sploh kdo hotel izbrisati "svojo" preteklost, če ne zato, ker ni sposoben se soočiti z njo in se tako nečesa naučiti ?

[Guest VilaSonca]

Pogrešanje je samo posesivnost do določene stvari oz. osebe...Vsak pogreša, dokler ne sprevidi, da imaš osebo lahko rad dalje, pa vseeno kje je in s kom je. Pogrešanje se da skenslat z eno zanimivo metodo, ki temelji na komunikaciji in delu na sebi.

Na forumu jo ne morem razlagat, ker je preveč obširno za razložit, če pa kdo to rabi, me lahko kontaktira na os. S to metodo se da še marsikaj drugega skenslat, od strahov do še česa...

kaj pa, če z nekom SI skupaj, če (še) nista narazen in ga pač pogrešaš? si potem sebičen in posesiven? jaz ne bi rekla. če imaš nekoga rad, pa ga pogrešaš - to je človeško in normalno in ne rabi duhovnih razlag, po moje, no.

 

če pa govoriš o tem, kako se odvezati odvisnosti od nekoga, ki ga že zdavnaj ni več ali pa na sveže izginul ... je pa drugo. ker si vezan na ena čustva ... kako prebavljati vse skupaj? meni to težko gre. razumsko se trudim, ampak še kar imam občutke tako fizične kot čustvene (napadi besa, obtoževanja). razumsko torej ne gre, kontroliranje dejanj in besed ni dovolj. malo bolj je treba pogledati vase in komunicirati s seboj. karkoli ...

[xyz]

če pa govoriš o tem, kako se odvezati odvisnosti od nekoga, ki ga že zdavnaj ni več ali pa na sveže izginul ... je pa drugo. ker si vezan na ena čustva ... kako prebavljati vse skupaj? meni to težko gre. razumsko se trudim, ampak še kar imam občutke tako fizične kot čustvene (napadi besa, obtoževanja). razumsko torej ne gre, kontroliranje dejanj in besed ni dovolj. malo bolj je treba pogledati vase in komunicirati s seboj. karkoli ...

 

Čas, kot prvo, a samo, če med tem ne uničiš možganov z alkoholom

 

Sčasoma vidiš pretekli odnos bolj jasno in tudi to, da si v njem sam(a) sodeloval(a)

in si imel(a) možnost odločitve, da ta odnos prekineš oz. da z njim sploh ne pričneš...

a tega nisi storil(a), ker si bil sam(a) neizkušen(a) oz. trapast(a)...

in to je to... lastna odgovornost... potem ni več prostora za obtoževanja.