Kako nehati pogrešati

[Matjaž Bogdan]

Ahoj vsem.

Sem nova na tem forumu.

Že kar takoj bi se javila z enim problemčkom. Ali raje rečem problemom.

 

Rabim nek način, metodo, tehniko, nekaj, da neham pogrešati osebo.

Oseba je vseeno kdo, v katerem obdobju, kako dolgo.

Ne morem živeti brez pozornosti nasprotnega spola in se ves čas zaljubljam in zapletam na novo. Da mi že kar na živce gre vse skupaj. Kot da ni nič drugega v mojem življenju razen ljubezni. Patetično je, da to niti ni nič kaj resnega, to je zabava med dvema recimo prijateljema, ki se niti prav ne utegneta spoznati in se samo površinsko poznata in se jima itak jebe za drugega, čeprav izgine za vedno. Itak pride naslednji/naslednja, če se počutiš osamljeno in si zaželiš malo stiskanja in tega. Ampak ob vsej tej zabavi je še bolj patetično, kako se obremenjujem s svojo samskostjo. Najbolj patetično in tudi problem te teme, za katerega nujno rabim rešitev, sicer bom dokončno obupala je, da ko se z nekom pač trenutno zabavam, mi ves čas hodi po glavi in to hočem odpraviti. Pa sploh ne vem, če sem zaljubljena, kaj šele kaj več. Meni je pač vsak, ki pride v moje življenje nekaj posebnega, moja glavna okupacija, dokler traja, čeprav v bistvu tip ni nič kaj posebnega.

Zdi se mi, da izgubljam čas, ko vsakič znova razmišljam o tistem, ki me pač trenutno okupira. Ker je to 24 ur na dan. Ena brezvezna hrepenenja, brez kakršnegakoli upanja. :xx!: Odvisna sem od odnosov, hitro se navežem . Nobene se noče pa name. In to me jebe. Da se počutim kot drek. Ker nihče ne hrepeni po meni. In se počutim kot zadnja koza. Jaz koza bi hodila s katerimkoli, če bi le vsaj za silo izgledal, bil urejen in mi pokazal ljubezen. Tako bedno se mi zdi, da sploh rabim pozornost in ljubezen. Vsi jo razdajajo malo tu, malo tam. Nihče pa se danes več ni pripravljen nekomu predati. Celo "tveganje" je to. :xx!: Jaz koza trapasta pa delam vse. Tako rada bi se predala nekomu, ki bi se predal meni. Kaj če se enostavno neham truditi? Je smiselno biti nedosegljiva? Jaz se namreč ne počutim nedosegljivo. Prej nasprotno. In sem jezna nase. :xx!: Vedno znova.

 

Edina rešitev je do zdaj bila, da sem imela vež želez v ognju in sem se malo poigravala in jemala vse skupaj za hec in se celo posmehovala. Takrat mi noben ne hodi po glavi kaj preveč. Ker gledam nase. Ko začnem gledati na drugega, je pa cela štala. Pa prosim, ne obsojajte me. Jaz sebe ne dojemam kot "lahko" punco ali kaj hujšega. Nimam vsak dan drugega, niti vsak teden ne, niti vsak mesec ne. Recimo. Se pač hitro zaljubim. In bi dala vse, da bi lahko bila trezna, razsodna, taka, da bi me bilo izjemno težko zmešati. Tako me pa vsak, ki mi malo popiha na dušo.

 

No, zdaj me zanima, kako si nekoga izbiti iz glave? Čeprav ga imaš še kar rad in ti ni čisto vseeno za to, kar imata. Si želiš ohraniti, ne smeš se pa navezati. Kako ga tisti čas, ko nista skupaj, popolnoma izbrisati iz misli? Čeprav so ta samo spomini in sanjarjenja o tem, kako sta se imela lepo? To je že itak mimo in nima nobenega smisla, predajati se brezveznim osladnim sanjarijam in zanemarjati vsakodnevne obveznosti. :xx!:

 

Še glavobole dobivam zaradi tega. HELP!

 

Tole se mi zdi - sem šele danes prebral- pa nimam komentarja..No ja , bi dejal ,da naj bi človek na podlagi vrednotenja samega sebe -vrednotil tudi druge...Pogledal vase in se šele na podlagi lastne iskrenosti in spoznanj vprašal, kje in zakaj je odziv takšen kot pač je...omenjaš neke knjige- morda je notri res kakšen recept...čeprav dvomim- da za vsako rabo - univerzalen.

sevda pa lepo pozdravljena Palchica-upam, da boš našla svoje sanje, če ne na taki poti, pa na drugačni...

[klumpa]

Palchica, vedi da bo tisti nekdo prišel ravno tedaj, ko boš to najmanj pričakovala, zato je najboljše, če pričakuješ nepričakovano.

vso srečo

[Guest Mačona]

Palčica, nikar se ne sili s knjigami ... če te bo kakšna poklicala, ti bo že padla s police točno ob pravem času.

kot si sama ugotovila, raje preizkusi, kako kaj deluje v realnosti ... bo kakšna takšna situacija in ti bo zafleširalo s kakšnim odlomkom iz kere knjige ...

pa vidim, da imaš vrednote. ti jih kar neguj še naprej. po moje te čaka sreča. vredu punca si, ko te berem ej, stara, saj si mi v bistvu ful podobna. ti si eno krhko nežno bitjece, ki rabi ljubečo pozornost in toplino. ampak najdi to najprej v sebi ... ja, saj vsi ti tole nakladamo, ampak vem, da si sposobna tole najt v sebi, ko te takole berem, zdiš se mi brihtna ženska, taka, brihtna zase, le da preveč dvomiš vase ... ni razloga ...

ti samo najdi tole v sebi, ne glede al si samska al z nekom, vidim, da nekoga omenjaš, ni mi čisto jasno, kaj nam hočeš povedat, a ti sam sledi svojemu srcu in mej rada sebe in vse okoli sebe, pa boš kr pritegnila ljubezen nase.

 

good luck, girl! pa veliko poguma v življenju nasploh!

[Palchica]

Hvala Klumpa in Mačona.

Ja, imam nekoga full rada. Čutim, da sem se navezala nanj v zelo kratkem obdobju. Naenkrat je prišlo to spoznanje ali raje rečem občutek. Sva prijatelja. Nisem pripravljena za kaj več in on tudi ne. Prišla sem do zaključka, da človek, ki je še nezadovoljen s sabo in ga bremenijo odnosi z nasprotnim spolom, ne more vzpostaviti ljubečega, normalnega (in ne bolanega, patološkega, kjer se posesivnost in navezanost zamenjuje z ljubeznijo) odnosa...Ima pa seveda možnost, da poravna račune sam s sabo...Vsakdo ima to možnost...Jaz jo bom izkoristila...Nočem več trpeti...Nočem povzročati trpljenja drugim in sebi kot prej...Srečna sem s tem prijateljem, ko sva skupaj. Ko sva narazen, pa me grabi strah...In mu začnem težit...In zaradi tega trpim... To si sama delam. Zato sem se odločila, da bom raje full previdna (ne oprezna, pač pa obzirna in nežna) in ne bom več hitela nikamor. Najbolje da prepustim usodi, kar je pripravila zame...Ne mislim s tem, da sem nemočna, da bom dala noge v luft, gledala v kot in preštevala pajke ter vohala smrdeče štumfe na nogah...Pač pa ne bom več ignorirala same sebe in tega kar mi je v življenju pomembno. Pomeni da se bom za to borila. Za nenavezanost, osvobojenost od bolečih čustev in iz njih izhajajočih ravnanj...Ne bom več lena in ne bom več bežala pred svojimi strahovi...Brezveze, da tukaj nakladam...

 

Lepo se imejte. Love you all.

 

Pa še posebej lep pozdrav Tjazyju.

[tinka]

Tule berem vse to... in se mi zdi, da nam gre kar dobro, konec koncev

palchica si je na vecino stvari v prvem postu medtem ze uspesno odgovorila sama,

pa se kdo drug je prisel na svoj racun

vkljucno z mano.

Imam dokaj podobne izkusnje in sem cutila zelo podobno....in mlela svoje navezanosti

na ljudi in odnose in na koncu do samega boga...in sem prisla do (trenutnega) zakljucka -proces se seveda nadaljuje- ki mi odgovarja:

 

to, osnovno, bazicno, vsestransko, zivljenjsko ljubezen, ki jo rabis, da ozavestis sebe in svojo bit,

osmislis sebe in svoj namen vsekakor dobis preko boga (oz. svoje ideje o tem, kaj je bog in bozje), in jo najdes v sebi. seveda ti je zivljenje samo in vsi nastopajoci v neizmerno pomoc.

vse ostalo, za cemer stremimo in si zelimo, pa je nadgradnja, dodatek, ki v tem casu in prostoru (zal? kar ce bi bil, bi se verjetno vec ukvarjali z njim) ni nujno potreben za prezivetje, ampak zato seveda nic manj pomemben.

lahko smo v samostanu, seveda, ampak vecina nas si zeli eno lepo zvezo, oz. tisto,

kar si mi pod tem predstavljamo...ker ce ne bi potrebovali tega, verjetno tudi telesa ne bi potrebovali

in bi nase dusice sibale kje drugje v raznoraznih blazenih stanjih, neodvisno od nasih potreb

in pricakovanj. ti dve zadnji stvari sta pa itak najvecji problem, ker pogojujeta nas odnos do odnosev,

da se tako izrazim...osebno se mi je posvetilo, da je bil moj problem ta, da sem toliko pricakovala,

pogojevala, zelela...da mi je seveda vse uslo. ker je bila moja sreca odvisna od reakcij drugih ljudi,

kar je neobhodno vodilo v propad odnosa in posledicno lastnih idej o tem,kako naj bi stvari potekale.

bilo je bolece, a neizogibno in oci odpirajoce. zdaj sem vesela, da se je zgodilo...ampak: cela jeba, vam recem.

po tej fazi je prisla faza zmedenosti. obcutek, da do nikogar nic ne cutim in da ni nihce resnicno pomemben. niti jaz, v bistvu...

po tej fazi je prisla faza spoznanja, da ni cisto tako

ko sem sprejela, da je vecina mojih bolecin izhajala iz mojih predstav o tem, kako naj bi stvari bile,

sem jih posledicno sprejela in na moje veliko presenecenje ugotovila, da stvari so super, take kot so,

ce sem se le potrudila jih videt, take kot so, ne take, kot se mi je zdelo, da morajo biti. pa se kaksno dodatno nepricakovano pozitivno presenecenje me je cakalo, prisezem.

skratka: kot je nekdo nekoc rekel, morda je bil sam bog: dobis tisto,kar rabis, ne kar si zelis.

in vse je, kot mora bit.

lepo se imam.

bodite tako tudi vi

[janif]

Tinka , lepo si to napisala, I like your way

[aandreja]

Tinka, sem brez komentarja,ker je vredno brati kar si napisala.

 

Leppopoldan, Andreja

[tinka]

o bikec!

 

lep vecer tudi vam

[Puppy]

Lep pozdrav!

 

Ko sem brala tvoj prvi post v tej temi sem notri prepoznala sebe in zdaj, ko tebi odgovarjam, bom koncno lahko odgovorila tudi sebi.

 

Ko sem bila stara od 15-20 sem počela iste stvari. Nenehno iskala nekoga, ki mi bo izkazoval neznost in se nenehno zaljubljala.

Ko je nastopil čas, ko sem končno spoznala pravega fanta in nisem rabila več iskat ljubezni vsepovprek pa se stvari niso same od sebe rešile, ampak se samo prenesle na drugo raven. Posesivnost, hotla sem 100% pozornost, vsakic, ko je kam sel sem se pocutila zapusceno, ljubosumje, da ne bi slucajno ostala brez pozornosti... ljubosumna sem bila celo na racunalnik, ce je odvzel prevec pozornosti, ki naj bi pripadala meni itd.

 

Torej ključ ni v nobenem človeku zunaj tebe, ampak prav v tistem znotraj tebe, v tebi

Vsak dan si lahko vzames nekaj casa (cetudi 10 min) zase in uzivas v svoji druzbi. Sebi das pozornost, sebi das ljubezen in verjetno se bova tako veliko naucile

 

Good luck obema !

[natalie]

no en mali nasvet na kako nehaj pogresati...

ozavesti da je zivljenje igra

ko pride misel, ki je nic drugega kot energija, si ti tista ki odlocas koliko moci ji bos dala

se pravi, ko pride, transformiraj to energijo v to si zelis in to je da ne pogresas

in da ne das temu moc

[unis]

ozavesti, da je življenje igra?

 

Kako sploh pride do preboja, znanja?

 

Na tej frekvenci razumevanja ne počneš nič drugega kot to, da se umakneš proč od bolečine.

 

Nekaj ti ni všeč, nekaj ni v harmoniji s tvojim razumevanjem, uporabljaš besede, ki so ti všeč in vse skupaj rešiš enostavno hitro s pomočjo iluzije.

 

Sprejmeš idejo, da je življenje le igra in vse pride, vse mine.

To ni ozaveščanje.To je sprejemanje idej, ki so ti blizu zaradi tega, ker ne najdeš izhoda.

Zidovi tesnobe se bližajo in te dušijo. Na koncu moči in ves pretresen se vprašaš, zakaj mi je sploh treba to prenašati?

Vprašanje zasuka sliko v glavi in poraja se nova pot razumevanja.

Ne storiš nič drugega kot že tolikokrat poprej.

Sprejmeš vse kot igro in živiš dalje.

 

To nisi storil enkrat v življenju, to si storil vsakič, ko si prišel do problema. Razrešil si ga na drugačen način, ne moreš najti podobnosti v preteklosti a verjemi, vse to si že počel.

Druge nalepke in druga poimenovanja situacije so tudi le iluzija.

Ne.

Tvoja čustva doživljaš drugače in najdeš nove rešitve.

Še vedno se vrtiš v krogu "ozaveščanja".

 

Kako visoko naj grem, kako naj sofisticiram lastno igro, do kje lahko pridem?

Oh, oh, omejitev ni dragi iskalec sreče.

Omejitev ni.Kar ti srce poželi *

[tinka]

ozavesti, da je življenje igra?

 

Kako sploh pride do preboja, znanja?

 

Na tej frekvenci razumevanja ne počneš nič drugega kot to, da se umakneš proč od bolečine.

 

Nekaj ti ni všeč, nekaj ni v harmoniji s tvojim razumevanjem, uporabljaš besede, ki so ti všeč in vse skupaj rešiš enostavno hitro s pomočjo iluzije.

 

Sprejmeš idejo, da je življenje le igra in vse pride, vse mine.

To ni ozaveščanje.To je sprejemanje idej, ki so ti blizu zaradi tega, ker ne najdeš izhoda.

Zidovi tesnobe se bližajo in te dušijo. Na koncu moči in ves pretresen se vprašaš, zakaj mi je sploh treba to prenašati?

Vprašanje zasuka sliko v glavi in poraja se nova pot razumevanja.

Ne storiš nič drugega kot že tolikokrat poprej.

Sprejmeš vse kot igro in živiš dalje.

 

To nisi storil enkrat v življenju, to si storil vsakič, ko si prišel do problema. Razrešil si ga na drugačen način, ne moreš najti podobnosti v preteklosti a verjemi, vse to si že počel.

Druge nalepke in druga poimenovanja situacije so tudi le iluzija.

Ne.

Tvoja čustva doživljaš drugače in najdeš nove rešitve.

Še vedno se vrtiš v krogu "ozaveščanja".

 

Kako visoko naj grem, kako naj sofisticiram lastno igro, do kje lahko pridem?

Oh, oh, omejitev ni dragi iskalec sreče.

Omejitev ni.Kar ti srce poželi *

 

en pameten stric, ne vem vec kateri, je nekoc rekel:

 

najti sreco znotraj sebe je tezko, zunaj sebe pa nemogoce!

 

skratka: igra ali ne igra: dosti drugega nam ne preostane...

[Antoninus]

en pameten stric, ne vem vec kateri, je nekoc rekel:

 

najti sreco znotraj sebe je tezko, zunaj sebe pa nemogoce!

 

skratka: igra ali ne igra: dosti drugega nam ne preostane...

[Kabalist]

Rabim nek način, metodo, tehniko, nekaj, da neham pogrešati osebo.

Hja, Paličica, že Butl je pravzaprav dobro povedal. Ti imaš problem s tem, kako te bodo drugi sprejeli. Nadalje bom malce kruto povedal - mislim, da si navajena vse dobiti, le ljubezni nisi bila deležna. Navajena si grabiti užitke, a si se vsega že naveličala. Zdaj te niti užitki več ne morejo zadovoljiti. Čutiš praznino. Ker nisi bila ljubljena v otroštvu, le obdana si bila najbrž z zlato kletko, tudi ne veš, kaj sploh ta beseda pomeni. Ljubezni se ne da kupiti, kot mnoge ostale stvari. Najsi se še tako siliš, še tako hrepeniš, vedno ostane pri telesni strasti, katera pa je minljiva, kot lakota. Na napačnem koncu si se začela soočati s svojim problemom. Ti nikogar ne pogrešaš, temveč pogrešaš zgolj biti resnično sprejeta. Ampak v določenem obdobju življenja vsakdo gre skozi serijal strasti. To je pač del živalske ostaline v človeku. Zdaj, v dobi naraščajočega hedonizma pač mladi izživljajo to na različne načine. Vsako soboto zjutraj vidim posledice skoraj pred domačim pragom. Eni se zapijajo, drugi zadevajo, tretji seksajo, a četrti počno vsega po nekaj, pač dokler ne končajo na tleh (fizično, ne duhovno). pred časom sem videl poscano, do nezavesti pijano dekle staro okoli 16 let. Ona se pač izživlja z napijanjem do nezavesti. Nekdo drug pa se dobesedno z vsakim "dol da". Oboje je sprva prijetno in ker se ves čas pogovarjamo samo o pravicah, je brezmejen hedonizem logična posledica tega.

Kako naprej? preprosto, moraš se spraviti pod kontrolo. Nobeno čaranje te ne more ozdraviti nečesa, kar ni bolezen, temveč posledica tega, kar se danes dogaja.

[Lunatica]

Meni Palčica se to dogaja že odkar pomnim. S tem,da jaz vem,zakaj se mi to dogaja...ker nisem v otroštvu prejela ljubezni,kolker sem je rabila. Zdaj jo iščem povsod, samo da me ima negdo rad. Gre za čisto ljubezen, ne iščem seksa. Pa je ni nikjer v takšni količini, kot bi jo rabila. Dobesedno prisesam se na človeka,ki ga ljubim in navadno tega ne zmorejo in odidejo. Potem mi ostane le še obujanje spominov. V vezi vedno dam celotno sebe, dobim pa skoraj nič, pa že s tem sem zadovoljna, ker se ne cenim, imam nizko samopodobo. Vse se dogaja v krogu, na koncu sem vedno sama. Ne znam pa se naučiti živeti sama s seboj, biti zadovoljna s seboj. Kot bi bila le polovica mene in iščem drugo polovico, da bom končno celota. Še nobena knjiga do zdaj se me ni prijela, pa sem prebrala vse knjige Sanje Rozman, Kastanedo itd. Mogoče dobim zalet za nekaj ur, potem padem spet v isti cikel. Tudi psiholog ne pomaga. Pomaga samo tisti čas, ko sem zaljubljena. Takrat sem izpolnjena. Od pred kratkim delam na sebi, da spremenim svoje mišljenje, svoj okus do moških in da si v zvezi(ki je trenutno ni)dovolim postaviti tudi osebne meje, ter zahtevati tudi prejemati, ne samo dajati. So pa muke, peklenske muke. Včasih sploh ne vem čemu sem na svetu, neljubljena ne obstajam. V čakanju na ljubzen dobesedno otrpnem, kot zrno pšenice, ki leta in leta čaka na dež, da bo lahko vzklilo. Brez ljubezni mi življenje ne pomeni NIČ.

[Guest Mačona]

V vezi vedno dam celotno sebe, dobim pa skoraj nič, pa že s tem sem zadovoljna, ker se ne cenim, imam nizko samopodobo. Vse se dogaja v krogu, na koncu sem vedno sama. Ne znam pa se naučiti živeti sama s seboj, biti zadovoljna s seboj. Kot bi bila le polovica mene in iščem drugo polovico, da bom končno celota. Še nobena knjiga do zdaj se me ni prijela, pa sem prebrala vse knjige Sanje Rozman, Kastanedo itd. Mogoče dobim zalet za nekaj ur, potem padem spet v isti cikel. Tudi psiholog ne pomaga. Pomaga samo tisti čas, ko sem zaljubljena. Takrat sem izpolnjena. Od pred kratkim delam na sebi, da spremenim svoje mišljenje, svoj okus do moških in da si v zvezi(ki je trenutno ni)dovolim postaviti tudi osebne meje, ter zahtevati tudi prejemati, ne samo dajati. So pa muke, peklenske muke. Včasih sploh ne vem čemu sem na svetu, neljubljena ne obstajam. V čakanju na ljubzen dobesedno otrpnem, kot zrno pšenice, ki leta in leta čaka na dež, da bo lahko vzklilo. Brez ljubezni mi življenje ne pomeni NIČ.

no no, res življenje brez ljubezni ni nič. ampak je ne boš našla zunaj sebe, dokler ne boš začela verjeti, da jo nosiš v sebi in edino tako jo lahko tudi srečaš oz. dobiš od drugih. drugače je pa ne moreš sprejeti.

zakaj polovico? kdaj si bila celota, da zdaj več nisi in iščeš eno od polovic v drugem? saj si celota .. od nekdaj ... saj te nikoli ni več ali manj ... neodvisno od drugih.

 

ko si zaljubljena, si izpolnjena, praviš. zaljubljenost ti da energijo, zagon, voljo do življenja. potem padeš na tla. kako se misliš hraniti naprej?

 

je pa res ... eni smo bolj taki ... hecni smo. mislimo, da je smisel in/ali predvsem samo v ljubezni in kot da ni ničesar drugega ... tako da pozabimo nase in več ne funkcioniramo, izgubimo se, nimamo več nobene smeri ... kar (lahko) vodi v neizogibno katastrofo ... to je samomor na obroke.

 

sicer pa kot praviš, postavi si meje. pa kar pogumno. to zna biti kar boleč proces. ker nisi prepričan, če imaš res pravico in sekiraš se, kaj pa če si egoističen, kaj če me oseba več ne bo sprejemala, če bom zahteval/a svoje, tisto, kar si želim/potrebujem ... postavi se zase ... da te ne pohodijo.

 

ljubica draga, neljubljeno se počutiš ... ker misliš, da te lahko ljubijo samo drugi oziroma lahko samo preko drugega dobiš ta občutek ... kako jim boš pustila, da se te dotaknejo v globine duše, če se bojiš, da bi seme, ki obstaja samo v tebi, dobilo žarek sonca in vzkalilo?

 

brez ljubezni nič, brez sebe sploh nič. brez sebe ni ljubezni.

[tinka]

Meni Palčica se to dogaja že odkar pomnim. S tem,da jaz vem,zakaj se mi to dogaja...ker nisem v otroštvu prejela ljubezni,kolker sem je rabila. Zdaj jo iščem povsod, samo da me ima negdo rad. Gre za čisto ljubezen, ne iščem seksa. Pa je ni nikjer v takšni količini, kot bi jo rabila. Dobesedno prisesam se na človeka,ki ga ljubim in navadno tega ne zmorejo in odidejo. Potem mi ostane le še obujanje spominov. V vezi vedno dam celotno sebe, dobim pa skoraj nič, pa že s tem sem zadovoljna, ker se ne cenim, imam nizko samopodobo. Vse se dogaja v krogu, na koncu sem vedno sama. Ne znam pa se naučiti živeti sama s seboj, biti zadovoljna s seboj. Kot bi bila le polovica mene in iščem drugo polovico, da bom končno celota. Še nobena knjiga do zdaj se me ni prijela, pa sem prebrala vse knjige Sanje Rozman, Kastanedo itd. Mogoče dobim zalet za nekaj ur, potem padem spet v isti cikel. Tudi psiholog ne pomaga. Pomaga samo tisti čas, ko sem zaljubljena. Takrat sem izpolnjena. Od pred kratkim delam na sebi, da spremenim svoje mišljenje, svoj okus do moških in da si v zvezi(ki je trenutno ni)dovolim postaviti tudi osebne meje, ter zahtevati tudi prejemati, ne samo dajati. So pa muke, peklenske muke. Včasih sploh ne vem čemu sem na svetu, neljubljena ne obstajam. V čakanju na ljubzen dobesedno otrpnem, kot zrno pšenice, ki leta in leta čaka na dež, da bo lahko vzklilo. Brez ljubezni mi življenje ne pomeni NIČ.

 

 

verjetno se sprasujes, kako najti ljubezen v sebi, ker ocitno poskusas, pa ti edino ljubezen od zunaj, preko ljubljenega, da tisti pravi obcutek...hm.

meni se tole zdi kot odvisnost od odnosa. jaz bi poskusila na tvojem mestu s tem vrstnim redom:

popolno sprejemanje sebe take kot si, brez obsojanja, samo opazuj se. tu si ze nekaj naredila, ocitno, ker si se dokaj objektivno opisala...

druga faza so custva: poskusi gojit ta custva ljubezni, ki jih (ocitno sicer samo obcasno) zacutis do sebe, ujeti tisti moment, ko je ok,

predno pades spet v ta svoj predvidljiv krog in gojiti ta obcutek. poskusi na razne nacine, ne vem, kaj ti ustreza, ampak: najdi svoje dobre tocke, bodi nezna do sebe, ponosna na se, imej se rada..in poskusi ta obcutek zadrzat oz. domisli, kako ga lahko zbudis v sebi.

naprej bi bilo morda dobro, da ne izklopis sebe, ko si v zvezi z nekom ( ko bos spet, verjetno kmalu).

spostovanje je eden bistvenih elementov v zvezi, in partner te enostavno ne ceni, ce se sama ne.

seveda zacuti to...in uide. jaz ne verjamem, da si izpolnjena samo, ko si zaljubljena, jaz mislim, da si odvisna-delno adrenalinsko, kot smo vsi (kdo si pa ne zeli tega obcutka stalno!) delno custveno odvisna...

in nisem prepricana, da bi ti knjige pomagale kot take, bolj delovanje kot branje.

je razlika, ce ves, da z zobno krtacko lahko ohranis zdrave zobe, in jo imas v kozarcku, ali pa, ce si jih dejansko cistis 2x dnevno.

ti bi morda lahko poskusila s tem svojim vedenjem in samopoznavanjem kaj narediti

morda kaksna knjiga, ki bolj specificno govori o teh navezanostih, o vzorcih...ti ne rabis nekaj splosnega, se mi zdi...ne vem, si razmisljala, odkod to? kako so pa tvoji starsi med sabo? do tebe?

kaksne veze si ti navajena spremljat v zivljenju? poskusaj malo poiskati kaksen vedenjski vzorec, ker mislim, da je to pri tebi zelo mocno....

glede zveze je pa tako: ni stos dobre zveze v zaljubljenem strmenju v obraz ljubljene osebe,

ampak v tem, da oba gledata v isto smer. kar pomeni-malo zdrave distance, a zato nic manjsa povezanost.

tudi beseda 'soproga', 'soprog' ima isti pomen: oba sibata drug ob drugem po isti progi.

to je to. to je pravo. ko bos to nasla, bos vedela. do takrat pa seveda - ucimo se sproti. ni pravil...

 

ugotovi zakaj imas nizko samopodobo in spremeni to, bi rekla...ni dovolj, da samo ves, da jo imas.

je pa seveda zelo naporno vse to...ampak se splaca

in realno gledano: nimas izbire, kot, da delas na sebi, in verjetno si tega tudi zelis, kot kaze

ce zelis biti srecna sama s sabo, in posledicno z drugimi, bos pac spremenila kar ne funkcionira.

AMPAK: z ljubeznijo do sebe. to je predpogoj.

saj ze delas, zdaj rabis se nekaj casa, da ugotovis, kaj vse res rabis spremenit,

in potem je treba se sprejet novi nacin razmisljanja, ki se ti bo pojavil,

navade... in vse to tudi globoko v sebi zacutit. vzemi si cas, je vredno!

 

zelim ti dosti uspeha pri delu na sebi

[Lunatica]

verjetno se sprasujes, kako najti ljubezen v sebi, ker ocitno poskusas, pa ti edino ljubezen od zunaj, preko ljubljenega, da tisti pravi obcutek...hm.

meni se tole zdi kot odvisnost od odnosa. jaz bi poskusila na tvojem mestu s tem vrstnim redom:

popolno sprejemanje sebe take kot si, brez obsojanja, samo opazuj se. tu si ze nekaj naredila, ocitno, ker si se dokaj objektivno opisala...

druga faza so custva: poskusi gojit ta custva ljubezni, ki jih (ocitno sicer samo obcasno) zacutis do sebe, ujeti tisti moment, ko je ok,

predno pades spet v ta svoj predvidljiv krog in gojiti ta obcutek. poskusi na razne nacine, ne vem, kaj ti ustreza, ampak: najdi svoje dobre tocke, bodi nezna do sebe, ponosna na se, imej se rada..in poskusi ta obcutek zadrzat oz. domisli, kako ga lahko zbudis v sebi.

naprej bi bilo morda dobro, da ne izklopis sebe, ko si v zvezi z nekom ( ko bos spet, verjetno kmalu).

spostovanje je eden bistvenih elementov v zvezi, in partner te enostavno ne ceni, ce se sama ne.

seveda zacuti to...in uide. jaz ne verjamem, da si izpolnjena samo, ko si zaljubljena, jaz mislim, da si odvisna-delno adrenalinsko, kot smo vsi (kdo si pa ne zeli tega obcutka stalno!) delno custveno odvisna...

in nisem prepricana, da bi ti knjige pomagale kot take, bolj delovanje kot branje.

je razlika, ce ves, da z zobno krtacko lahko ohranis zdrave zobe, in jo imas v kozarcku, ali pa, ce si jih dejansko cistis 2x dnevno.

ti bi morda lahko poskusila s tem svojim vedenjem in samopoznavanjem kaj narediti

morda kaksna knjiga, ki bolj specificno govori o teh navezanostih, o vzorcih...ti ne rabis nekaj splosnega, se mi zdi...ne vem, si razmisljala, odkod to? kako so pa tvoji starsi med sabo? do tebe?

kaksne veze si ti navajena spremljat v zivljenju? poskusaj malo poiskati kaksen vedenjski vzorec, ker mislim, da je to pri tebi zelo mocno....

glede zveze je pa tako: ni stos dobre zveze v zaljubljenem strmenju v obraz ljubljene osebe,

ampak v tem, da oba gledata v isto smer. kar pomeni-malo zdrave distance, a zato nic manjsa povezanost.

tudi beseda 'soproga', 'soprog' ima isti pomen: oba sibata drug ob drugem po isti progi.

to je to. to je pravo. ko bos to nasla, bos vedela. do takrat pa seveda - ucimo se sproti. ni pravil...

 

ugotovi zakaj imas nizko samopodobo in spremeni to, bi rekla...ni dovolj, da samo ves, da jo imas.

je pa seveda zelo naporno vse to...ampak se splaca

in realno gledano: nimas izbire, kot, da delas na sebi, in verjetno si tega tudi zelis, kot kaze

ce zelis biti srecna sama s sabo, in posledicno z drugimi, bos pac spremenila kar ne funkcionira.

AMPAK: z ljubeznijo do sebe. to je predpogoj.

saj ze delas, zdaj rabis se nekaj casa, da ugotovis, kaj vse res rabis spremenit,

in potem je treba se sprejet novi nacin razmisljanja, ki se ti bo pojavil,

navade... in vse to tudi globoko v sebi zacutit. vzemi si cas, je vredno!

 

zelim ti dosti uspeha pri delu na sebi

Hvala Tinka za spodbudne besede.

Vem vse o sebi, zakaj sem se razvila v takšno osebo,kot pač sem. Foter je vse otroštvo zahteval od mene več,kot sem zmogla, vedno je moralo biti vse vsaj približno perfekciji in to delam še zdaj. Nič ni zadosti dobro, vse bi se dalo vedno še izpopolniti in to pričakujem tudi od partnerja. Kar odtavam v domišljijski svet, ker tam je vse perfektno. Torej vem vse, kar je z mano narobe, ampak do zdaj mi še ni uspelo uiti iz tega začaranega kroga. Upam, da bom kdaj srečala človeka, ki bo toliko močan in potrpežljiv, da mi bo stal ob strani ob moji rasti, ker sama res ne zmorem, saj kot sem rekla, za nekaj časa se normaliziram, si dopovem, da sem lepa in vredna, potem pa spet padem na nulo.

Tudi besede okolice češ kaj pa hočeš, saj si prava "hot mačka", se me ne primejo, enostavno mi to ne pride pod kožo, da sem vredna, približno tako, kot bi se gledala anoreksičarka v ogledalo in bi ji vsi govorili, da je okostnjak, ona pa se še vedno počuti debelo.

[tinka]

Hvala Tinka za spodbudne besede.

Vem vse o sebi, zakaj sem se razvila v takšno osebo,kot pač sem. Foter je vse otroštvo zahteval od mene več,kot sem zmogla, vedno je moralo biti vse vsaj približno perfekciji in to delam še zdaj. Nič ni zadosti dobro, vse bi se dalo vedno še izpopolniti in to pričakujem tudi od partnerja. Kar odtavam v domišljijski svet, ker tam je vse perfektno. Torej vem vse, kar je z mano narobe, ampak do zdaj mi še ni uspelo uiti iz tega začaranega kroga. Upam, da bom kdaj srečala človeka, ki bo toliko močan in potrpežljiv, da mi bo stal ob strani ob moji rasti, ker sama res ne zmorem, saj kot sem rekla, za nekaj časa se normaliziram, si dopovem, da sem lepa in vredna, potem pa spet padem na nulo.

Tudi besede okolice češ kaj pa hočeš, saj si prava "hot mačka", se me ne primejo, enostavno mi to ne pride pod kožo, da sem vredna, približno tako, kot bi se gledala anoreksičarka v ogledalo in bi ji vsi govorili, da je okostnjak, ona pa se še vedno počuti debelo.

 

 

Tole je kot bi sebe poslusala nekaj let nazaj. Zato ti pravim, da si sama zmozna in da bos resila, samo pac traja....ene stvari sem resila sele pred 1 mesecem, druge pred 10. leti. Toliko iz lastne izkusnje.

Pricakovanja porajajo zahteve, in ko te niso izpolnjene, porajajo agresijo. Podzavestno, najveckrat,

ampak zato nic manj agresivno. To druga oseba zacuti in uide (ce ni mazohist ali ima sam kaksne osebne probleme za razcistit na tem nivoju).

Domisljijski svet, oce, partnerji, ki jih zbiras....vse to mi je zelo znano...in ja, nic ne pomaga -ne besede ne mnenja drugih - skratka: ni resitve od zunaj - kot si ze sama ugotovila

Osebno mislim, da si sposobna resit to, ampak morda pac ne se zdaj. Tudi zelja po nekom, ki ti bo stal ob strani se ti morda ne bo uresnicila, na nacin, kot ti to vidis... glej: ce te nekdo zapusti, je v bistvu dobro zate, ker moras resit ta svoj problem z odnosi, saj nekdo, ki bo ljubece prenasal tvoje muhe, ki izhajajo iz nizke samopodobe, in tvoje zahteve, ki izhajajo iz npr. vzorca ocetovih/starsevskih delovanj, ne bo pripomogel k temu, da se spremenis, stvari predelas, prerastes...skratka: zivljenje deluje tako, da dobis tisto, kar rabis, ne nujno tisto, kar si zelis. In bolj, ko se branis tega, bolj je naslednja lekcija tezka. Ne resis se iz kroga, ce ne spremenis necesa, ker se ti pojavljajo identicne situacije, dokler ne uvidis, v cem je problem in ga resis.

 

V zivljenju se vedno srecujemo s situacijami, ki jih zmoremo predelat, ce se potrudimo, pa ce na prvi pogled to zgleda se tako nemogoce...zato se kot receno splaca potrudit.

Z delovanjem v pravi smeri, ne samo z razumevanjem situacije.

 

skratka: jaz mislim, da ce si res zelis spremeniti sebe: si dovolj mocna/bos dovolj mocna, ko bo pravi trenutek za to.

[Antoninus]

zivljenje deluje tako, da dobis tisto, kar rabis, ne nujno tisto, kar si zelis. I

To je zelo res. Tudi ko dobiš, kar hočeš, je to samo zato, da boš kadneje bolj cenil, kar ti je namenjeno.

Se tudi sam včasih težko sprijaznim s tem.

[tinka]

nekako ni bliznjic, so samo obvoznice

edina bliznjica je, ko 'sekas' sebe

[L.O.N.A.]

Ja...mislim, da vem v čem je tvoj problem...Tvoj prolem ni v "ljubezni, niti v "sexu", niti v odnosih...tvoj problem je samo v tebi. Praviš da si odvisna od odnosov...ja samo mislim, da ne iščeš odnosov, ki bi ti lahko dolgoročno koristili, tukaj mislim predvsem v smislu osebne rasti, pač se zadovoljiš z vsakim povprečnim ali podpovprečnim odnosom, samo da imaš filing, da nekoga imaš...NAROBE!!! S tem tvoja samozavest še bolj pada, tvoj ego je pa itak že čist potlačen. Mislim punca, glavo gor, ker nisi sama na tem svetu, in ne išči ljudi, samo zaradi tega, da se boš počutla varno, in hranila zlagan ego. Odnosi pridejo spontano, ko jih ne pričakujemo, ko si jih niti ne želimo. In prave osebe v življenju je vredno obdržat večno, oziroma, vsaj tako dolgo, dokler jih ne boš potrebovala da boš srečna, ker boš srečna v sebi..to so zdravi odnosi...

 

In sploh ni slabo, če nekoga pogrešaš, če ga le pogrešaš zato, ker ti je ok, ker se z njim počutiš vredno...kar pa itak si, samo se tega niti najmanj ne zavedaš. Od drugih pričakuješ da ti bodo dali tisto, kar ti sama nisi sposobna dat...vsaj sebi ne. Punca imej se rada, spoštuj se in ceni, ljudi imej rada zato, ker jih preprosto imaš, ne pa zato, da ti bojo ljubezen vračali. Ko boš imela sebe rada tako zelo, da ne boš nujno potrebovala vsako sekunda nekoga ob sebi, ti bodo v življenje začeli prihajati ljudje, ki bodo vredni tvoje bližine, in ti njihove. Vse dokler pa se bojo v teh zlaganih odnosih skrivale le maske tebe, pa pozabi na nekaj, kar si tako močno želiš...Edino kar ti lahko rečem je, IMEJ SE RADA, in ne pričakuj od ljudi ne vem kaj, ker ti ni noben ničesar dolžen. Ti si edina, ki si se dolžna imet rada, drugi pa ti bojo pri tem samo pomagali, da boš postala boljša, in to samo zato, ker si to zaslužiš, ker ti to pripada...ne izsiljuj, posladkaj se najprej sama, in sladkanja v dvoje ne bo konca...vsaj tistega, ki ti res nekaj pomeni, in ne pobiraj ljudi na cesti, in jih ne zavajaj....ker to niso zdravi odnosi....Srečno!

[Antoninus]

No pa se lahko tudi jaz postavim med ranjence v tej temi. Kakšno bedno paradigmo so si izbrali v tem svetu s to čudno dihotomijo prijatelj/vse drugo. :xx!: stabilnost skupnega vs. privlačnost različnega. It sucks.

[zalaya]

Največkrat je problem v odnosih iskanje brezpogojne ljubezni, ki je nismo bili deležni v otroštvu. Ta praznina nas sili v odnose, ki zelo hitro preidejo v odvisnost, posesivnost, ljubosumje, obsedenost s partnerjem in posledično zavrnjenost partnerja. Pa smo spet tam. Pri občutku nevrednosti, ki se po vsaki propadli vezi še dodatno poglobi. Zato še bolj brezglavo iščemo novo, ki nas samo še bolj rani.

 

Brezpogojno ljubezen nam lahko dajo samo starši, predvsem mama in nihče drug. Nobeden partner, nobena zveza je ne more nadomestiti.

 

Edino mi sami lahko nekaj naredimo v tej smeri. Postopoma, korak za korakom, dan za dnem. Z veliko mero potrpežljivosti. Da se sprejmemo in se imamo radi.

 

Že ozaveščanje te praznine v duši je pomemben korak naprej. Začeti se sprejemati takšnega kot si. Saj si edinstven. Poiskati, bolje rečeno, priznati si svoje dobre lastnosti, sposobnosti, dosežke, se pogledati v ogledalo brez gnusa in zaničevanja, ozavestiti in sprejeti tudi tiste malo manj dobre plati nas samih.

 

Poiščimo v svoji duši majhnega, osamljenega, jokajočega, zapuščenega otroka ( to smo mi sami ), vzamimo ga v naročje in ga nežno stisnimo k sebi, potolažimo ga in umirimo. Povejmo mu, da ga imamo radi, da ni sam in zavržen.

 

To tehniko je najbolj preprosto izvajati v meditaciji, nekaj dni zapored. Moram povedati, da pride do velikih reakcij v nas samih. Preizkušeno na lastni koži, zato je treba postopoma in po korakih prodirat v globino naše duše.

 

Ta proces, lakho rečem, zdravljenja samega sebe taja skozi celo žiljenje, a tole je le odskočna deska in zelo pomembna prelomnica pri okrevanju.

 

Opzorila pa bi, da pride do pravega psihičnega pretresa, ampak se splača. Res! Takrat, ko se to dogaja smo čisto razrvani, žalostni, jokavi, a to je le proces ozdravljenja. Kar pridobimo, odtehta vse muke, ki smo jih v tem procesu preživeli.

 

Vse tole sem sama preizkusila, v resnici deluje. Treba pa je vztrajati. Nagrada je neprecenljiva in enkratna. Ko začutiš, da si pripravljen na preobrazbo se tega loti in vztrajaj, najbolj takrat, ko najbolj boli.

 

Avgusta sem bila na iniciaciji prve stonje reikija. Pri tretji inicaciji sam zagledala napis na nebu, ki se je glasil takole:

" TO SEM JAZ, ČISTA LJUBEZEN, TVOJ NAJVIŠJI IZRAZ." Hkrati sem pa začutila kako me prežema neverjetna ljubezen do same sebe, da se to z besedami sploh ne da opisati.

 

Ljubezen da samega sebe je zdravilo, ki zapolni praznino v naši duši. Nihče in nič drugega je ne more zapolniti.

[Matjaž Bogdan]

Lepo

 

matjaž