Kako nehati pogrešati

[Audente]

Danes sem prav potrebovala prebrati vse te vaše izpovedi

 

Tinka, Talaya

 

Nekaj je dejstvo, kdor ve, kako je bilo hudo, ko si v otroštvu tako močno želel samo en nežen objem očeta, kako smi/ si / sem se trudila doma, v šoli, pri delu, učenju, pospravljanju...v vsem, samo da bi mi enkrat rekel, JA pridna si, dobro si to naredila...rekel na glas: rad te imam...a tega ni in ni bilo.....

Ti ljudje razumejo , kako vsakdo od nas trpi, ki sedaj kot odrasel doživlja to preko ljudi , ki prihajajo v naše življenje. mi si pa samo želimo, da bi rekel: rad te imam .....seveda se moramo imeti radi. Vsi to vemo. A včasih izberemo napačen pristop

 

Prepričana sem, da nas vse to uči in pripravlja na nekaj več. Na stvari, ki nas še čakajo in v pravem trenutku bomo ravno zaradi teh "novih" izkušenj ravnali prav.

[majica]

Brezpogojno ljubezen nam lahko dajo samo starši, predvsem mama in nihče drug. Nobeden partner, nobena zveza je ne more nadomestiti.

 

 

Zalaya.... še starši ne ...

'če ne boš priden..... ne boš dobil....'

 

Mislim, da je edina prava definicija ljubezni opisana prav v Svetem pismu - Ljubezen je potrpežjiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne želi si krivice, želi pa si resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine.

 

Ljudje je nismo sposobni.... kot take že ne....

[mayan]

Največkrat je problem v odnosih iskanje brezpogojne ljubezni, ki je nismo bili deležni v otroštvu. Ta praznina nas sili v odnose, ki zelo hitro preidejo v odvisnost, posesivnost, ljubosumje, obsedenost s partnerjem in posledično zavrnjenost partnerja. Pa smo spet tam. Pri občutku nevrednosti, ki se po vsaki propadli vezi še dodatno poglobi. Zato še bolj brezglavo iščemo novo, ki nas samo še bolj rani.

 

Brezpogojno ljubezen nam lahko dajo samo starši, predvsem mama in nihče drug. Nobeden partner, nobena zveza je ne more nadomestiti.

 

Edino mi sami lahko nekaj naredimo v tej smeri. Postopoma, korak za korakom, dan za dnem. Z veliko mero potrpežljivosti. Da se sprejmemo in se imamo radi.

 

Že ozaveščanje te praznine v duši je pomemben korak naprej. Začeti se sprejemati takšnega kot si. Saj si edinstven. Poiskati, bolje rečeno, priznati si svoje dobre lastnosti, sposobnosti, dosežke, se pogledati v ogledalo brez gnusa in zaničevanja, ozavestiti in sprejeti tudi tiste malo manj dobre plati nas samih.

 

Poiščimo v svoji duši majhnega, osamljenega, jokajočega, zapuščenega otroka ( to smo mi sami ), vzamimo ga v naročje in ga nežno stisnimo k sebi, potolažimo ga in umirimo. Povejmo mu, da ga imamo radi, da ni sam in zavržen.

 

To tehniko je najbolj preprosto izvajati v meditaciji, nekaj dni zapored. Moram povedati, da pride do velikih reakcij v nas samih. Preizkušeno na lastni koži, zato je treba postopoma in po korakih prodirat v globino naše duše.

 

Ta proces, lakho rečem, zdravljenja samega sebe taja skozi celo žiljenje, a tole je le odskočna deska in zelo pomembna prelomnica pri okrevanju.

 

Opzorila pa bi, da pride do pravega psihičnega pretresa, ampak se splača. Res! Takrat, ko se to dogaja smo čisto razrvani, žalostni, jokavi, a to je le proces ozdravljenja. Kar pridobimo, odtehta vse muke, ki smo jih v tem procesu preživeli.

 

Vse tole sem sama preizkusila, v resnici deluje. Treba pa je vztrajati. Nagrada je neprecenljiva in enkratna. Ko začutiš, da si pripravljen na preobrazbo se tega loti in vztrajaj, najbolj takrat, ko najbolj boli.

 

Avgusta sem bila na iniciaciji prve stonje reikija. Pri tretji inicaciji sam zagledala napis na nebu, ki se je glasil takole:

" TO SEM JAZ, ČISTA LJUBEZEN, TVOJ NAJVIŠJI IZRAZ." Hkrati sem pa začutila kako me prežema neverjetna ljubezen do same sebe, da se to z besedami sploh ne da opisati.

 

Ljubezen da samega sebe je zdravilo, ki zapolni praznino v naši duši. Nihče in nič drugega je ne more zapolniti.

 

Lepo.

 

Pogumno verjamem, da ti skozi življenje marsikdo drug lahko pokaže brezpogojno ljubezen. Tisto, katera ti manjka kot osnova. Ti jo moraš videti in sprejeti, imeti odprto srce in mind.

 

Čeprav bo pa nekdo, ki je sprejel nadomestno mamo (morda je celo edina prava ta nevidna energija) oz. starše, vedno za nijanso drugačen.

 

Ali bi lahko podrobneje opisala meditacijo recimo svojo in pa če je kje opisana ta tehnika kako v najhujšem najdeš stik z notranjim otrokom. Kakšni psihični pretresi so to? In ali potrebuješ nekoga ob sebi, ali lahko greš skozi to sam? Vem za eno super knjigo ene dr. Joan Borsyenko - Čudežna preobrazba; sem jo redno prebirala, zdaj je nimam več. Dokler te ne "stisne" žal tudi bereš površno. Tako da pogoj je pozornost.

 

Men se vse to pogosto spontano dogaja, ti poudarjaš, da je treba vztrajati, zato - kako bi nek zaključek dosegla in si rekla, da pa to je zdaj to? Jaz pa ko se nekak zaceljeno počutim se na ful vržem v lajf spet prehitro in pol ko se kaj zgodi, pristanem na zemlji spet ko moram spoznat, da se še zdaleč nisem ozdravila bolečine. No, pa pač pol nadaljujem tam kjer mislim da sem zaključila, druge izbire tako nimam, ampak nikakor ni lažje kot prejšnjič. Nekako tisto ravnanje ko sem ok ni najboljše oz. ne znam biti v nekem konstantem zavedanju, ko nisem prizemljena.

[zalaya]

CITAT(zalaya @ 17. Jan 2008, 06:23)

Brezpogojno ljubezen nam lahko dajo samo starši, predvsem mama in nihče drug. Nobeden partner, nobena zveza je ne more nadomestiti.

 

 

 

Zalaya.... še starši ne ...

'če ne boš priden..... ne boš dobil....'

 

Mislim, da je edina prava definicija ljubezni opisana prav v Svetem pismu - Ljubezen je potrpežjiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne želi si krivice, želi pa si resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine.

 

Ljudje je nismo sposobni.... kot take že ne....

 

 

 

 

Brezpogojna ljubezen ni kaj otroku daš ali ne , zakaj nekaj dobi, ali je nagrajen ali kaznovan, jaz bi temu rekla vzgoja.

 

Definicijo brezpogojne ljubezni razumem takole: ljubiti takšnega kot si, to je vez, ki bi se naj vzpostavila med med materjo in otrokom že v nosečnosti, se krepila po rojstvu in nadaljevala v otroštvo, ojačala v puberteti, v dobi odraslosti, pa da prosto pot otroku, da zaživi samostojno in svoje življenje. Ta ljubezen hrani dušo otroka, mu vliva samozaupanje, samospoštovanje, mu daje občutek varnosti. Omogoča mu samostojno raziskovanje življenja, ob enem se pa zaveda, da se zmeraj lahko zateče po nasvet, ne glede na to kaj je naredil.

 

Del brezpogojne ljubezni je tudi vzgoja, saj moraš otroka naučiti, pomembnih stvari. Otroku moraš postaviti meje, morš mu omogočiti, da na lastni koži občuti vzrok in posledico, tvoje pa je, da mu stojiš ob strni, da se zaveda, da ti ni vseeno zanj.

 

Za brezpogojno ljubezen ne potrebuješ nič drugega kot odprto srce, srce pa lahko tako na široko odpreš le svojemu otroku. Drugo pa je ali to zmoreš. Vse ostale ljubezni pa so vsaj z nečim pogojene, torej niso brezpogojne.

[tinka]

jaz pa mislim, da smo ljudje sposobni brezpogojne ljubezni, ni pa nujno, da jo znamo izrazat....ker so tu v igri se okoljstvo-varstvene norme....

 

Antoninus- se strinjam...ko nam uspe najti privlacnost stabilnega in skupnost razlicnega, bomo na konju

[Antoninus]

jaz pa mislim, da smo ljudje sposobni brezpogojne ljubezni, ni pa nujno, da jo znamo izrazat....ker so tu v igri se okoljstvo-varstvene norme....

 

Antoninus- se strinjam...ko nam uspe najti privlacnost stabilnega in skupnost razlicnega, bomo na konju

Tako je. Sposobni smo je in ne bomo mirovali, dokler je ne doživljamo.

[butl]

Brezpogojna ljubezen ni kaj otroku daš ali ne , zakaj nekaj dobi, ali je nagrajen ali kaznovan, jaz bi temu rekla vzgoja.

 

Definicijo brezpogojne ljubezni razumem takole: ljubiti takšnega kot si, to je vez, ki bi se naj vzpostavila med med materjo in otrokom že v nosečnosti, se krepila po rojstvu in nadaljevala v otroštvo, ojačala v puberteti, v dobi odraslosti, pa da prosto pot otroku, da zaživi samostojno in svoje življenje. Ta ljubezen hrani dušo otroka, mu vliva samozaupanje, samospoštovanje, mu daje občutek varnosti. Omogoča mu samostojno raziskovanje življenja, ob enem se pa zaveda, da se zmeraj lahko zateče po nasvet, ne glede na to kaj je naredil.

 

Del brezpogojne ljubezni je tudi vzgoja, saj moraš otroka naučiti, pomembnih stvari. Otroku moraš postaviti meje, morš mu omogočiti, da na lastni koži občuti vzrok in posledico, tvoje pa je, da mu stojiš ob strni, da se zaveda, da ti ni vseeno zanj.

 

Za brezpogojno ljubezen ne potrebuješ nič drugega kot odprto srce, srce pa lahko tako na široko odpreš le svojemu otroku. Drugo pa je ali to zmoreš. Vse ostale ljubezni pa so vsaj z nečim pogojene, torej niso brezpogojne.

 

Zelo dobr, Zalaya.

 

Ti, kako se pa srce odpre?

 

[zalaya]

Mayan meditacjo sem izvajala sama. Enostavno sem se spustila v prazen prostor v svoji notranjosti, tam sem na tleh zagledala tega otroka, ga dvignila v naročje in začela tolažiti in ujčkati. Ker imam izredno dobro razvito vizualizacijo sem to videla, lahko pa to občutiš, slišiš, ali kakor koli drugače zaznaš. Ta prostor je bil hladen, mračen, siv, še najbolj je spominjal na grobico. A po vsaki meditaciji je postajal bolj topel, svetal in prijeten, prav tako se je ta otrok tudi počutil.

 

Pred tem sem v duši čutila praznino, nekaj je manjkalo. Sedaj je tam polno topline in spokoja. Ne znam opisati kako je prišlo do tega, a zagotovo vem, da počasi, korak za korakom Lahko mirno rečem, da sem za ta proces porabila minimalno dve leti, pa še zmeraj traja. Prišlo je tudi do nezadovoljstva, apatije, razočaranja, a moj prirojeni optimizem mi je pomagal naprej. Pomagali so mi nešteti pogovori s prijateljico, kaj se dogaja v meni, kako občutim čišenje, do kakšnih spoznanj prihajam. Pomagele so tudi solze, ko sem izjokala tisto srčno bolečino. Pomagali so sprehodi v naravo.

 

To je proces, ki taja dolgo. Začne se s spoznanjem kaj je tisto, ki nam najeda dušo, potem raziskujemo kako razrešit vzrok in tretja faza je sprejemati spremembe v sebi, jim omogočiti, da se sploh manifestirajo in na koncu živeti z njimi. Ta tretji del traja preostanek našega življenja.

 

Vem, da sem to prebrala, ne vem, kje, že kar nekaj časa nazaj. Knjige, ki jo omenjaš ne poznam, a poskusi jo poiskati v kakšni knjižnici, knjigarni, ali prek malih oglasov. Morda jo pa ima kdo.

 

P.S.

Opravičujem se za prejšnji post, a očitno ne znam prav citirat.

[zalaya]

 

 

To je čist posebna tehnika ,

 

Da se lahko sprovede je pogoj nosečnost, vsaj jaz sem jo sprakticirala na ta način, in tisto majčkeno bitjece vzpostavi s srcem vez, da se to ne more nikoli več tapreti v zaščitni oklep.

[NVK]

Tako je. Sposobni smo je in ne bomo mirovali, dokler je ne doživljamo

 

AMEN

[butl]

To je čist posebna tehnika ,

 

Da se lahko sprovede je pogoj nosečnost, vsaj jaz sem jo sprakticirala na ta način, in tisto majčkeno bitjece vzpostavi s srcem vez, da se to ne more nikoli več tapreti v zaščitni oklep.

 

Hm, tle sem pa jst mal skeptičen.

 

Res je, da nisem bil nikol noseč, so ble pa vse mamice in če bi blo to tko simpl in dost že nosečnost, pol bi bil tole svet brezpogojne ljubezni že zdavnaj.

 

Pa ni. Več al manj smo vsi čustveni invalidi in se nam o brezpogojni ljubezni niti sanja ne, kaj šele, da bi jo živeli. Pa sem prepričan, da ima velika večina mamic svoje otroke resnično nadvse rada.

 

Nekej manjka v tej razlagi, se ti ne zdi?

 

butl

[Antoninus]

Pornelius ima point.

 

Večina mamic ima res rada svoje otročke, vsaj dokler ne storijo kaj kontra pričakovanjem. Poveličevanje tega odnosa

v nekakšen summum bonum življenja pa izhaja iz predstav nosečnic in mladih mamic. Ne verjamem, da nadaljevanje vrste prinese neko dokončno izpolnitev.

[mayan]

Fuck you then

[tinka]

Fuck you then

 

 

hm....jaz se pa strinjam s pornyem in antoninusem, ker sem preveckrat videla, kako ljudje brezpogojno sprejemajo otroke, dokler sprejemajo male pozitivne svetle verzije sebe....ko pride trenutek, da otrok zavzame svoje stalisce, pa ni tako enostavno.

poleg tega mislim, da ne moremo resnicno vedeti, kdaj koga ljubimo brezpogojno, ker nismo bili se v vseh moznih situacijah in okoljih in pogosto pac reagiramo v skladu s samozascito ali se zascitimo pred okoljem, zunanjimi stvarmi, ki bi nas lahko prizadele, ne pomeni pa to tega, da nismo sposobni resnicno ljubit....lahko samo stremimo k temu, da se cim bolj priblizamo sprejemanju drugega, takega kot je.

 

glede otrok sem se pa tu spominla na tisto misel od Gibrana...:

 

 

Vaši otroci niso vaši otroci.

So sinovi in hčere Življenja, ki teži po sebi.

Prihajajo skozi vas, a niso od vas;

čeprav so z vami, niso v vaši posesti.

Morete jim dati svojo ljubezen, a ne svojih misli,

kajti imajo lastne misli.

Lahko dajete dom njihovim telesom, vendar ne njihovim dušam,

kajti njihove duše živijo pod streho bodočnosti,

ki je vi ne morete obiskati niti v sanjah.

Lahko si prizadevate, da bi jim postali podobni, toda nikar si ne prizadevajte, da bi jih naredili sebi enake;

kajti življenje se ne vrača nazaj in se ne mudi z včerajšnjim dnem.

Loki ste, iz katerih ste kot žive puščice izstrelijo vaši otroci.

Lokostrelec vidi znamenje na poti neskončnosti in On vas napne s svojo močjo,da bi njegove strelice poletele daleč in hitro.

Veselo se upognite v lokostrelčevih rokah;

kajti tako, kot ljubi puščico, ki leti, ljubi tudi lok, ki je trden.

 

 

in mislim, da bi se vsak stars, ne glede na to, kako blizu bozanskim obcutkom ljubezni je, ko dozivlja to

povezanost z otrokom in virom zivljenja v sebi, moral tega zavedat.

 

poleg tega mislim, da so moski tudi sposobni nepogojevat ljubezni do zenske in otrok, da to ni ekskluziva za zensko....morda se pa motim. nisem mati, ne morem govorit v prvi osebi.

[mayan]

fuck U2

[X~EDGE~X]

fuck U2

 

a resnica boli ? al si samo dajamo duška ? Se strinjam...z Tinko...otrokom moraš pustili lastno, željo, da postanejo tisto kar oni hočejo in si želijo!

[tinka]

fuck U2

 

tudi meni ni tako blazno vsec U2, samo ne vem, kaj ma to zveze s temo.

 

no medtem ko mi gruntamo, pa morda domislis kaj bolj konkretnega za nadaljnjo debato

[mayan]

a resnica boli ? al si samo dajamo duška ? Se strinjam...z Tinko...otrokom moraš pustili lastno, željo, da postanejo tisto kar oni hočejo in si želijo!

 

 

Kakšna/katera resnica?

 

Itak da so otroci, otroci življenja.. ne vem kaj je sporno..

[tinka]

meni samo ni jasno, zakaj si se tako razkurila nenadoma

[mayan]

Ma, saj mi je že žal...

[Tjazy]

meni samo ni jasno, zakaj si se tako razkurila nenadoma

 

 

to je samo drugi pol brezpogojne ljubezni.. Vsi ga dobro poznamo.

[zalaya]

Antonius, Porny in Butl nekaj v mojem postu niste pebrali. Tam sem napisala kako sem odprla srce, pa še to, da je pač bila to moja tehnika. Nikjer nisem rekla, da je to edini način brezpogojno ljubiti.

 

Dva od otrok sta že polnoletna, eden že ima svojo družino. Tudi vnučka že imam. Tretji ima trinajst let. Z njimi sem šla ne samo skozi tista sladka nedolžna leta, pač pa tudi skozi krepke preizkušnje, ob katerih bi si včasih pulila lase od groze. Pa ne zato, ker nista sledila mojim željam, ampak, ker sta počela stvari, ki so jima škodile. S skupnimi močmi smo razrešili marsikateri problem, pa jih zaradi vsega tega nimam nič manj rada.

 

Kako bom s tamlajšim pregurala teh nekaj najbolj viharnih let, pa bom videla. To je še pred mano.

 

Vendar neglede na to, kaj vse smo preživeli in kaj še bomo, jih imam neizmerno rada.

[butl]

Brezpogojna ljubezen ni kaj otroku daš ali ne , zakaj nekaj dobi, ali je nagrajen ali kaznovan, jaz bi temu rekla vzgoja.

 

Definicijo brezpogojne ljubezni razumem takole: ljubiti takšnega kot si, to je vez, ki bi se naj vzpostavila med med materjo in otrokom že v nosečnosti, se krepila po rojstvu in nadaljevala v otroštvo, ojačala v puberteti, v dobi odraslosti, pa da prosto pot otroku, da zaživi samostojno in svoje življenje. Ta ljubezen hrani dušo otroka, mu vliva samozaupanje, samospoštovanje, mu daje občutek varnosti. Omogoča mu samostojno raziskovanje življenja, ob enem se pa zaveda, da se zmeraj lahko zateče po nasvet, ne glede na to kaj je naredil.

 

Del brezpogojne ljubezni je tudi vzgoja, saj moraš otroka naučiti, pomembnih stvari. Otroku moraš postaviti meje, morš mu omogočiti, da na lastni koži občuti vzrok in posledico, tvoje pa je, da mu stojiš ob strni, da se zaveda, da ti ni vseeno zanj.

 

Za brezpogojno ljubezen ne potrebuješ nič drugega kot odprto srce, srce pa lahko tako na široko odpreš le svojemu otroku. Drugo pa je ali to zmoreš. Vse ostale ljubezni pa so vsaj z nečim pogojene, torej niso brezpogojne.

 

Še enkrat citiram Zalayo.

 

Moram rečt, da me je mal presenetl, kolk ene bolečine se je zlil v teh zadnjih postih. Kolk jo je šele ostal varno zaklenjene.

 

Vseeno je Zalaya zelo čudovito opisala brezpogojno ljubezen do otroka /res da samo idealno mamino in da je očetova lahko enako brezpogojna/. Tudi to, da zanj potrebuješ le odprto srce.

 

Vendar. Da to lahko storiš /daš otroku brezpogojno ljubezen/, da ti otrok odpre srce tako zelo, moraš biti sam deležen brezpogojne ljubezni svojih staršev na način, ki ga je opisala zgoraj. Samo v tem primeru bo novopečena mami intuitivno in spontano zmožna na enak način predajati brezpogojno ljubezen svojemu otroku. Ker to obvlada. Ker so jo to naučili že njeni starši.

 

Če je niso, potem brezpogojne ljubezni na zgoraj opisan način ne bo zmožna dajati svojim otrokom. Razen če se ni naučila kasneje.

 

Zato je tako pomembno, da starši, še preden to postanejo, počistijo z vzorci in ranami iz otroštva in se poučijo čimveč o dinamiki razvoja otroka. Pravzaprav, to je njihov življenski projekt.

 

Ker v nasprotnem bodo delovali enako, kot so bili sami vzgajani. Enako bodo pogojevali, zadajali rane, nabijali vzorce in vzgojili svoje otroke v enake nesamostojne, nasilne, egoistične, preplašene, nesamozavestne, zapuščene, nerazumljene in ranjene čustvene invalide, kot so sami.

 

Pa čeprav jih imajo v srcu radi.

 

Jebenti, ma glih v katerokol področje življenja se obrneš, povsod majo škarje in platno mehanizmi in zakonitosti odnosov, a ne.

 

butl

[tinka]

Zato je tako pomembno, da starši, še preden to postanejo, počistijo z vzorci in ranami iz otroštva in se poučijo čimveč o dinamiki razvoja otroka. Pravzaprav, to je njihov življenski projekt.

 

Ker v nasprotnem bodo delovali enako, kot so bili sami vzgajani. Enako bodo pogojevali, zadajali rane, nabijali vzorce in vzgojili svoje otroke v enake nesamostojne, nasilne, egoistične, preplašene, nesamozavestne, zapuščene, nerazumljene in ranjene čustvene invalide, kot so sami.

 

Pa čeprav jih imajo v srcu radi.

 

Jebenti, ma glih v katerokol področje življenja se obrneš, povsod majo škarje in platno mehanizmi in zakonitosti odnosov, a ne.

 

butl

 

[Silvija]

Vendar. Da to lahko storiš /daš otroku brezpogojno ljubezen/, da ti otrok odpre srce tako zelo, moraš biti sam deležen brezpogojne ljubezni svojih staršev na način, ki ga je opisala zgoraj. Samo v tem primeru bo novopečena mami intuitivno in spontano zmožna na enak način predajati brezpogojno ljubezen svojemu otroku. Ker to obvlada. Ker so jo to naučili že njeni starši.

 

Če je niso, potem brezpogojne ljubezni na zgoraj opisan način ne bo zmožna dajati svojim otrokom. Razen če se ni naučila kasneje.

 

Zato je tako pomembno, da starši, še preden to postanejo, počistijo z vzorci in ranami iz otroštva in se poučijo čimveč o dinamiki razvoja otroka. Pravzaprav, to je njihov življenski projekt.

 

Ker v nasprotnem bodo delovali enako, kot so bili sami vzgajani. Enako bodo pogojevali, zadajali rane, nabijali vzorce in vzgojili svoje otroke v enake nesamostojne, nasilne, egoistične, preplašene, nesamozavestne, zapuščene, nerazumljene in ranjene čustvene invalide, kot so sami.

 

Pa čeprav jih imajo v srcu radi.

 

Jebenti, ma glih v katerokol področje življenja se obrneš, povsod majo škarje in platno mehanizmi in zakonitosti odnosov, a ne.

 

butl

 

Res je.

 

Tudi jaz sem mama in res je, otroke imaš vedno rad. Na dnu srca. Delaš pa napake, pogojuješ, nabijaš vzorce, ne upaš vzpodbujati svobodnega, pozitivnega kritičnega mišljenja...

 

Pogrešam, da nisem mogla bit boljša mama...Zdaj sta že "vlka"

 

Celo življenje pogrešala ljubezen, (zmorem jo pa še dajat od sebe, čeprav eno obdobje ni bilo več moči...) Kot vas je tukaj povedalo več, sem se tudi jaz podcenjevala, dajala in pričakovala preveč... Se mi je zdelo, da bi za ljubezen naredila vse, četudi se ponižaš, prosiš... Hvala za vse "slabe" izkušnje, za katere čutim, da so mi pomagale in me utrdile...

 

Prijateljica mi je vedno govorila: odreči se ljubezni... Nisem razumela. Joj, si nora...prej umrem... Zdaj razumem... Moraš se sprijaznit, da je ne pričakuješ, ne moreš izsiliti, ne za vsako ceno... se sprijazniti, da če je ne bo, pač ni namenjena... In hec...navsezadnje potem celo "pride"...

 

Lepo vas je brat, res. Vam vsem (nam) želim čim bolj plodno pot v izgrajevanju sebe...