Ko ugotoviš, da šteje vsak dan

[katty]

LEP POZDRAV...

 

Želim deliti z vami te misli...

Vedno sem bila oseba, ki je bila vedno nasmejana, doma, v službi, na cesti, med prijatelji ali tujci. Bila sem oseba, pa saj sem še, ki je znala deliti tako smeh, kot solze, nasvet za tisoč in en problem, vedno pri roki, kot kak priročnik življenja, modrec v belem in kloven za žalostne dni. Bila sem, ah saj sem še.

Rekli boste, da ne vem, kaj govorim, a vem. Želim pa nekako uvesti uvod, v to, kar želim povedati. No, in kot bi rekli zlobni jeziki, pa pride pekel v raj... V vsej svoji sreči in veselju do življenje, ki ga delim z ljudm, pride zelo slaba novica.

Tisti dan se pač nekako zariše v spomin, kot pika v beležki v drugem razredu, ko sem prebutala fanta, ki je z žaljivkami poskušal očrniti mojo osebnost. Zariše se v dušo, kot slaba vest, ko sem se zlagala znanki, da nimam več kave doma, samo, da mi ne bi težila v prelepem dnevu. Zasidra se, kot senca, ki te spremlja ob sprehodu pod javno razsvetljavo v temačni noči brez luninega sija. Ja, to je tisti dan, ko se zaveš, da si bolan, ko se zaveš, da imaš bolezen, zaradi katere umre natisoče ljudi in obmolkneš, okameniš in pred oči se ti pojavi ves smisel tega prelepega življenja in verjemite..., ta svet ni materialen, ta svet ti odkrije resnico in smisel, ki pa nima nobene povezave s tem, za kar se ženemo prav vsi. Vse naj bi se vrtelo ravno o denarju, o lepem izgledu, kot na tekmovanju lepote, ali pa nove fasade na starih, ubogih hišah, ki so pred tem izgledale, kot da jih držijo skupaj le še tramovi na strehi, a potem čudežno postanejo nove. Hmm...? A mislite, da ne izgledam dobro? Mislim da kar uredu, normalno, bi rekla, povprečno, hja, en dan malo bolj, drugi dan manj, a to sploh ni pomembno!!! Tako krhko je to naše življenje, tako občutljivo in ranljivo, a imamo le eno, a tisoč in eno idejo, kako ga spremeniti ali dopolniti, potem pa nam nekdo ali nekaj naredi "uslugo", in spremeni vse namesto nas. Kar naenkrat stvari, ki so bile prej zelo pomembne, postanejo nepomembne, problemi, ki so nam parali živce in kratili spanec, postanejo tihi otok na oceanu in mi postanemo krhki, nemočni in šokirani, saj šele takrat se zavemo, da nismo večni in šele takrat ugotovimo, zakaj smo se v osnovni šoli učili to dolgočasno zgodovino, hja, zgodovina brez umrlih, sploh ne bi bila zgodovina. To je dejstvo. He he, poskušam, da ne bi bila zamorjena in da ustvarim s tem zapisom nekakšno

tragikomedijo in upam, da bo srečen konec. Še imam upanje in voljo, imam možnosti in odprte oči, imam ljubezen in korenine in verjemite imam moč in verjamem, to je pomembno, verjeti.

Toraj odprite oči, ozrite se okoli, svet je lep...., in ne pozabite..., VSAK DIH ŠTEJE!!!

Hvala za pozornost in lep pozdrav... Katty

[chanceux]

Katty,

 

pozdravljena!

 

Najprej mravljinci... potem jeza.. potem..

 

Vse dobro ti želim, res, izreči kaj več bi bilo neumestno.

 

In hvala ti.

 

C.

[Audente]

katty.....ne obupaj. Z vsakim dnem samo zaupaj in bodi lepo

[Prabha]

Katty,

 

Želim ti veliko ljubezni, svetlobe in ozdravitve!

 

Hvala, da to deliš z nami. x!x

 

 

 

Vsak problem ima v sebi darila, večji kot je problem, večje je darilo.

[Indy]

LEP POZDRAV...

 

Želim deliti z vami te misli...

Vedno sem bila oseba, ki je bila vedno nasmejana, doma, v službi, na cesti, med prijatelji ali tujci. Bila sem oseba, pa saj sem še, ki je znala deliti tako smeh, kot solze, nasvet za tisoč in en problem, vedno pri roki, kot kak priročnik življenja, modrec v belem in kloven za žalostne dni. Bila sem, ah saj sem še.

Rekli boste, da ne vem, kaj govorim, a vem. Želim pa nekako uvesti uvod, v to, kar želim povedati. No, in kot bi rekli zlobni jeziki, pa pride pekel v raj... V vsej svoji sreči in veselju do življenje, ki ga delim z ljudm, pride zelo slaba novica.

Tisti dan se pač nekako zariše v spomin, kot pika v beležki v drugem razredu, ko sem prebutala fanta, ki je z žaljivkami poskušal očrniti mojo osebnost. Zariše se v dušo, kot slaba vest, ko sem se zlagala znanki, da nimam več kave doma, samo, da mi ne bi težila v prelepem dnevu. Zasidra se, kot senca, ki te spremlja ob sprehodu pod javno razsvetljavo v temačni noči brez luninega sija. Ja, to je tisti dan, ko se zaveš, da si bolan, ko se zaveš, da imaš bolezen, zaradi katere umre natisoče ljudi in obmolkneš, okameniš in pred oči se ti pojavi ves smisel tega prelepega življenja in verjemite..., ta svet ni materialen, ta svet ti odkrije resnico in smisel, ki pa nima nobene povezave s tem, za kar se ženemo prav vsi. Vse naj bi se vrtelo ravno o denarju, o lepem izgledu, kot na tekmovanju lepote, ali pa nove fasade na starih, ubogih hišah, ki so pred tem izgledale, kot da jih držijo skupaj le še tramovi na strehi, a potem čudežno postanejo nove. Hmm...? A mislite, da ne izgledam dobro? Mislim da kar uredu, normalno, bi rekla, povprečno, hja, en dan malo bolj, drugi dan manj, a to sploh ni pomembno!!! Tako krhko je to naše življenje, tako občutljivo in ranljivo, a imamo le eno, a tisoč in eno idejo, kako ga spremeniti ali dopolniti, potem pa nam nekdo ali nekaj naredi "uslugo", in spremeni vse namesto nas. Kar naenkrat stvari, ki so bile prej zelo pomembne, postanejo nepomembne, problemi, ki so nam parali živce in kratili spanec, postanejo tihi otok na oceanu in mi postanemo krhki, nemočni in šokirani, saj šele takrat se zavemo, da nismo večni in šele takrat ugotovimo, zakaj smo se v osnovni šoli učili to dolgočasno zgodovino, hja, zgodovina brez umrlih, sploh ne bi bila zgodovina. To je dejstvo. He he, poskušam, da ne bi bila zamorjena in da ustvarim s tem zapisom nekakšno

tragikomedijo in upam, da bo srečen konec. Še imam upanje in voljo, imam možnosti in odprte oči, imam ljubezen in korenine in verjemite imam moč in verjamem, to je pomembno, verjeti.

Toraj odprite oči, ozrite se okoli, svet je lep...., in ne pozabite..., VSAK DIH ŠTEJE!!!

Hvala za pozornost in lep pozdrav... Katty

 

Bravo lepo napisano .Sam žalostn da človek to pogrunta takrat ko je bolan in ne takrat ko je zdrav :xx!: ali ko mu gre res za nohte.Drgač pa bravo na odprto zavest .Z tem si nardila za svoj bit in svojo ozdravitev zelo veliko

[Zasavka]

Katty, drži se, bodi še naprej pogumna.

[Cookie]

Pozdravljena Katty

 

Žal ti ne morem povedati nič pametnega, uporabnega...domnevam, da imaš neko hudo, grozno, težko ozdravljivo bolezene, ne vem, kako so ostali forumovci uspeli razbrati, da imaš levkemijo no, lahko se tudi motim, zadnje čase sem bolj površne sorte, kakorkoli...

 

vendar sem opazila, da imaš (po mojem mnenju) ODLIČEN dar pisanja. Morda bi se lahko "zamotila"/"zaposlila" s tem, ko bi prelila svoje misli, občutke, strahove, hrepenenja,..na papir? Če si/boš pri moči, seveda.

 

Bolezen je huda, vendar nekaterim uspe, da jo "premagajo" oz. prebolijo Prabha je nekaj omenjala v zvezi z darili ja, večina prebolencov raka je omenjala svojo bolezen kot darilo; kot čas/obdobje, v katerem so podrli vse osebne vrednostne sisteme in jih postavili/osmislili na novo. Sprva je hudo, se boriš, jeziš, pa zakaj meni...pa žalost, apatija...nato sprejetje.

 

V življenju ni nobene gotovosti, edina gotovost so spremembe in smrt, pa tudi ta je zgolj sprememba ene bivanjske oblike v drugo.

 

Želim ti vse dobro

[Marsa]

Katty

 

(... nocem prevec nakladat pa pameti solit, pa vendarle.... vidim iz prebranega, da si bla steber drugim, soncek za druge, ljubezen si dajala vsem..... morda je tvoja naloga zdaj, da ljubezen dajes sebi... da sebe obravnavas z ljubeznijo )

 

Mnogim uspe in to najbrz glih takim borcem kot si ti!

Ne daj se!

[unis]

En korak naprej zbriše za vse nazaj.

 

Oprosti.

[Ksenia]

Katty, drži se

[doorwoman.p]

Imaš absolutno prav.. kaj ti bo ugled, izgled, denar..če se ti v duši dobro ne počutiš? ampak nekaterim je to še vedno vse. Tisti so 'žalostni' ljudje.

 

Bodi pogumna, ne daj se! Važno je, da zdaj sebi pomagaš kolikor se da!!

[butl]

Katty, zdaj je čas, da začneš dajati smeh, nežnost, razumevanje, odpuščanje, pozornost, blagost, ljubezen, vero...sebi.

 

Pogumno punca

[silki]

LEP POZDRAV...

 

Želim deliti z vami te misli...

Vedno sem bila oseba, ki je bila vedno nasmejana, doma, v službi, na cesti, med prijatelji ali tujci. Bila sem oseba, pa saj sem še, ki je znala deliti tako smeh, kot solze, nasvet za tisoč in en problem, vedno pri roki, kot kak priročnik življenja, modrec v belem in kloven za žalostne dni. Bila sem, ah saj sem še.

Rekli boste, da ne vem, kaj govorim, a vem. Želim pa nekako uvesti uvod, v to, kar želim povedati. No, in kot bi rekli zlobni jeziki, pa pride pekel v raj... V vsej svoji sreči in veselju do življenje, ki ga delim z ljudm, pride zelo slaba novica.

Tisti dan se pač nekako zariše v spomin, kot pika v beležki v drugem razredu, ko sem prebutala fanta, ki je z žaljivkami poskušal očrniti mojo osebnost. Zariše se v dušo, kot slaba vest, ko sem se zlagala znanki, da nimam več kave doma, samo, da mi ne bi težila v prelepem dnevu. Zasidra se, kot senca, ki te spremlja ob sprehodu pod javno razsvetljavo v temačni noči brez luninega sija. Ja, to je tisti dan, ko se zaveš, da si bolan, ko se zaveš, da imaš bolezen, zaradi katere umre natisoče ljudi in obmolkneš, okameniš in pred oči se ti pojavi ves smisel tega prelepega življenja in verjemite..., ta svet ni materialen, ta svet ti odkrije resnico in smisel, ki pa nima nobene povezave s tem, za kar se ženemo prav vsi. Vse naj bi se vrtelo ravno o denarju, o lepem izgledu, kot na tekmovanju lepote, ali pa nove fasade na starih, ubogih hišah, ki so pred tem izgledale, kot da jih držijo skupaj le še tramovi na strehi, a potem čudežno postanejo nove. Hmm...? A mislite, da ne izgledam dobro? Mislim da kar uredu, normalno, bi rekla, povprečno, hja, en dan malo bolj, drugi dan manj, a to sploh ni pomembno!!! Tako krhko je to naše življenje, tako občutljivo in ranljivo, a imamo le eno, a tisoč in eno idejo, kako ga spremeniti ali dopolniti, potem pa nam nekdo ali nekaj naredi "uslugo", in spremeni vse namesto nas. Kar naenkrat stvari, ki so bile prej zelo pomembne, postanejo nepomembne, problemi, ki so nam parali živce in kratili spanec, postanejo tihi otok na oceanu in mi postanemo krhki, nemočni in šokirani, saj šele takrat se zavemo, da nismo večni in šele takrat ugotovimo, zakaj smo se v osnovni šoli učili to dolgočasno zgodovino, hja, zgodovina brez umrlih, sploh ne bi bila zgodovina. To je dejstvo. He he, poskušam, da ne bi bila zamorjena in da ustvarim s tem zapisom nekakšno

tragikomedijo in upam, da bo srečen konec. Še imam upanje in voljo, imam možnosti in odprte oči, imam ljubezen in korenine in verjemite imam moč in verjamem, to je pomembno, verjeti.

Toraj odprite oči, ozrite se okoli, svet je lep...., in ne pozabite..., VSAK DIH ŠTEJE!!!

Hvala za pozornost in lep pozdrav... Katty

 

Hay, bejba!

 

Ja Katty, svet je lep...tudi mi v njem,....po vsem povedanem, navkljub bolezni imaš ogromno lepega,.....v vsakem dihu sproti vidiš to,....marsikdo tega nima,....ne vidi, ne živi, ne "diha" tako,....tudi v zadnjem dihu ne;....ja, vsak dih šteje,...predvsem ta "tu" sedaj,....vsak sproti,....ne pretekli, ne prihodnji,........dihaj, bejba, v vsej barvitosti lifa, ki ga premoreš,....zdaj,....in tu,.....prepusti prihodnost njej, ni pomembna,....pač pa ravno ta dih, ki ga dihaš sedaj...;

Drži se bejba,

in vse dobro

[Naja01]

katty, zelo lepo napisano. Tudi jaz cenim vsak dih, odkar sem bila bolna ...

Srečno, katty in nikar ne izgubi upanja in volje

[lea]

Želim deliti z vami te misli...

hvala za tole!

zase vem, da se premalokrat zavem tega, kar imam.

želim ti vso srečo in vse dobro

[mici59]

molila bom zate,pozdrav Mici

[Antoninus]

..., ta svet ni materialen, ta svet ti odkrije resnico in smisel, ki pa nima nobene povezave s tem, za kar se ženemo prav vsi.

Fajn napisano. Naš svet ni materialen, naša telesa pa pač prebivajo v materialnem. Telesa pridejo in gredo mi pa ostanemo.

[unis]

kako to veš?

[Prabha]

Materija je energija.Materialen svet je materializacija našega duha.Zakaj pa smo na zemlji? Materija je isto pomembna kot nematerija, če ne drugo, je zelo očitna (pravim sama) in nam kaže zelo dejansko stvari take kot so.

[Antoninus]

kako to veš?

Vsako noč telo gre, potem pa pride nazaj.

[unis]

waw.

[Mura]

V življenju ni nobene gotovosti, edina gotovost so spremembe in smrt, pa tudi ta je zgolj sprememba ene bivanjske oblike v drugo.

 

Zelo, zelo pomembne besede. Tole me je navdihnilo, da dodam nakaj misli, ki sem jih prvotno sicer bil namenil nekomu drugemu, pa so tudi tukaj povsem na pravem mestu.

 

Sledi v mojem naslednjem postu tukaj.

[Mura]

Jaz vendarle vidim veliko upanje in sicer:

 

Upanje na en dan (to je lahko tudi vsak dan), ki ti ga bo dano preživeti- upanje da bo sijalo sonce,

 

Upanje da boš videla kako veter poljublja v soncu žareče jesenove liste.

 

Upanje, da biš zaznala, začutila vso bogastvo jsenskih barv v bukovem gozdu. Te liste, ki jih veter vrtinči in počasi, a vztrajno odlaga na zemljo, kjer bodo prej ali slej tudi sami postali zemlja...Ja tudi gozd se pripravlja k počitku. A ni veličastna ta igra narave?

 

upanje, da boš slišala žvrgolenje ptičkov v gozdu,

 

upanje, da boš zagledala metulja, ki bo nenadoma priletel mimo,

 

upanje na veliko dobrih pogovorov.

 

upanje na kak prijeten, miren večer,

 

upanje na kako urico poslušanja dobre glasbe…

 

Ja, to listo bi bilo moč nadaljevati v nedogled.

 

Pa, saj lahko to prepustim tebi. To, da si narediš to listo do konca sama. Da mogoče dodaš kako stvar (in še boljše, da dodaš veliko stvari) in kako drugo stvar, ki sem jo jaz napisal vržeš ven. Pač kot se ti zdi najbolj primerno.

 

In upanje za te stvari ni nikoli izgubljeno!

 

NIKOLI!

 

Tako dolgo ne, dokler, ga ti sama ne izgubiš.

 

Kako dolgo, koliko dni, tednov, let je še do tja, kjer vse zgoraj napisano, v tem smislu ne bo več mogoče-

 

Tega, pa seveda ne veva!

 

Vendar to v tvoji situaciji ni čisto nič posebnega,

 

To velja povsem enako zame, za vsakogar od nas.

 

Recimo, da ti zaradi tvoje bolezni umreš čez dve leti ali čez dva meseca, jaz pa v kakšni nesreči naslednji teden…

 

Recimo, da se tako zgodi…

 

Čigava situacija je potem bolj brezupna? Moja ali tvoja?

 

Po moje niti tvoja niti moja.

 

Oba, jaz in ti, bi bila in sva odgovorna vsak pred svojo usodo za to, da narediva vse, vsak od naju, kar je le v njegovi moči, da bo preživel naslednji teden, naslednji dan in naslednji trenutek, čim bolj polno in čim bolj v sozvočju s samim seboj. Povsem neodvisno od tega, kar se mu na zunaj dogaja ali pripeti.

 

Lahko noč!

 

[taraja]

Katty,

[Kylie]

Katty, veliko poguma in volje ti želim, vztrajaj, izplača se. xrosex