Ko ugotoviš, da šteje vsak dan

[katty]

Jaz vendarle vidim veliko upanje in sicer:

 

Upanje na en dan (to je lahko tudi vsak dan), ki ti ga bo dano preživeti- upanje da bo sijalo sonce,

 

Upanje da boš videla kako veter poljublja v soncu žareče jesenove liste.

 

Upanje, da biš zaznala, začutila vso bogastvo jsenskih barv v bukovem gozdu. Te liste, ki jih veter vrtinči in počasi, a vztrajno odlaga na zemljo, kjer bodo prej ali slej tudi sami postali zemlja...Ja tudi gozd se pripravlja k počitku. A ni veličastna ta igra narave?

 

upanje, da boš slišala žvrgolenje ptičkov v gozdu,

 

upanje, da boš zagledala metulja, ki bo nenadoma priletel mimo,

 

upanje na veliko dobrih pogovorov.

 

upanje na kak prijeten, miren večer,

 

upanje na kako urico poslušanja dobre glasbe…

 

Ja, to listo bi bilo moč nadaljevati v nedogled.

 

Pa, saj lahko to prepustim tebi. To, da si narediš to listo do konca sama. Da mogoče dodaš kako stvar (in še boljše, da dodaš veliko stvari) in kako drugo stvar, ki sem jo jaz napisal vržeš ven. Pač kot se ti zdi najbolj primerno.

 

In upanje za te stvari ni nikoli izgubljeno!

 

NIKOLI!

 

Tako dolgo ne, dokler, ga ti sama ne izgubiš.

 

Kako dolgo, koliko dni, tednov, let je še do tja, kjer vse zgoraj napisano, v tem smislu ne bo več mogoče-

 

Tega, pa seveda ne veva!

 

Vendar to v tvoji situaciji ni čisto nič posebnega,

 

To velja povsem enako zame, za vsakogar od nas.

 

Recimo, da ti zaradi tvoje bolezni umreš čez dve leti ali čez dva meseca, jaz pa v kakšni nesreči naslednji teden…

 

Recimo, da se tako zgodi…

 

Čigava situacija je potem bolj brezupna? Moja ali tvoja?

 

Po moje niti tvoja niti moja.

 

Oba, jaz in ti, bi bila in sva odgovorna vsak pred svojo usodo za to, da narediva vse, vsak od naju, kar je le v njegovi moči, da bo preživel naslednji teden, naslednji dan in naslednji trenutek, čim bolj polno in čim bolj v sozvočju s samim seboj. Povsem neodvisno od tega, kar se mu na zunaj dogaja ali pripeti.

 

Lahko noč!

 

 

Nisem želela izbrisati tvojih besed, preden ti odgovorim...,prelepe so in prav imaš, v vsaki besedi je resnica, kruta, a resnična. Kot bi mi prebral misli, tudi jaz tako razmišljam, enako. Kolikšne možnosti imam, da me jutri povozi avto? Večje, v primerjavi s tem, da umrem zaradi tega, čeprav je šokantno, me pomirja, smešno.

No, z mano bo resnično vse uredu, to zdaj vem. Veliko lepega sem dobila tu, na forumu, veliko spodbud, lepih besed, veliko zaupanja, smeha in moč za naprej...........VSEM HVALA.

Čez en teden imam operacijo in me verjetno nekaj časa ne bo tu gor, a vem, zdaj vem, veliko vas bom vzela s seboj, pa niti ne vem, kdo ste, kje ste in kakšno je vaše življenje, a to ni pomembno, pomembno je, da čutimo energijo med seboj in lepo mi je ob tem...

KAR TE NE UBIJE OB PADCU, TE NAREDI MOČNEJŠEGA OB PONOVNEM VZPONU.

Življenje so pač vzponi in padci in tako je potrebno misliti na stvari, ki se nam zgodijo, tako je življenje.

Upam, da vam bom posredovala, prav kmalu, še kakšno neverjetno novico, lepo in nadvse prijetno, ne samo žalostno in zamorjeno. Pa saj to ni bil niti moj namen. Želela sem odpreti oči nekomu, ki je mogoče ravno v tistem trenutku razmišljal, da življenje nima smisla, in upam da mi je uspelo. Samo to.

Srečo drugega občutim, kot svojo, solze drugih, čutim, kot bolečino, smeh drugih, me razveseli, bolečina me ohromi....,taka sem, dovzetna za občutke drugih, čutim to energijo in ne morem se upreti, že od malega. Zato, mogoče, nisem nikoli imela veliko časa zase in veseli me, da si ga kdo vzame, samo zame, hvala.

[Ksenia]

Upanje da boš videla kako veter poljublja v soncu žareče jesenove liste.

 

Upanje, da biš zaznala, začutila vso bogastvo jsenskih barv v bukovem gozdu. Te liste, ki jih veter vrtinči in počasi, a vztrajno odlaga na zemljo, kjer bodo prej ali slej tudi sami postali zemlja...Ja tudi gozd se pripravlja k počitku. A ni veličastna ta igra narave?

 

upanje, da boš slišala žvrgolenje ptičkov v gozdu,

 

upanje, da boš zagledala metulja, ki bo nenadoma priletel mimo,

 

[/color][/size][/font]

Življenje

Katty drži se

[chanceux]

Katty,

 

vse dobro!

 

In čimprej sporoči tisto dobro novico!

 

[Sanny86]

Spet nisem spal... Dosti imam občutka, ko mislim, da bi moral nekomu nekaj povedati, nikogar pa ni poleg, da bi poslušal.

Ok, naj začnem na začetku... Januarja letos, sem izgubil človeka, ki je zame bil kot brat, najboljši prijatelj, soborec in vse drugo, kar je dober kolega in prijatelj lahko. Zdaj, zadnjih nekaj mesecev, je ta izguba še toliko bolj prišla do izraza, saj se je vmes končala še zveza, za katero sem upal, da bo uspela in trajala... Pa vseeno ni.

V obeh primerih, sem izgubil osebi, katere sta mi še danes zelo pri srcu in da je vse skupaj še huje, je ostal en kup nerazčiščenih stvari, zaradi katerih sem kot izgubljen in enostavno ne dojamem včasih, da NI in da nikdar več ne bo. Zato sem verjetno tudi prišel do spoznanja, da se ljudje ne zavedamo, kaj imamo in ne samo to! To kar imamo ne cenimo, dokler se nekaj hudega ne zgodi in to izgubimo. Vem, da preveč posplošujem ljudi in da niso vsi taki, toda večina, ki jih poznam, na žalost je!

Skratka, res je... Res šteje vsaka ura, minuta in sekunda! Zdaj mi po glavi letijo vsi trenutki, ko sem namesto nasmejan bil jezen in ko sem namesto lepe besede, odreagiral, kot besna žival... Vse to zdaj boli, ker izgubil sem prijatelja, pa mu nisem nikoli rekel, da ga imam rad... Izgubil sem žensko, katera mi je pomagala skozi obdobje najtežje izgube, ne da bi se ji kadarkoli zahvalil za to! Hudo je...

Zato sem si obljubil, da ne bo minil dan v mojem življenju, ne da bi ob jutranji zori, zaželel srečo njej... Pomolil se Bogu, da mi čuva prijatelja in z nasmehom šel novemu dnevu naproti!

 

Uživajmo v tem, kar imamo... Vsak trenutek!

 

 

Sani

 

 

 

 

 

PS: En lep pozdrav vsem skupaj na forumu. To je moj prvi post in upam, da se bomo tipkali dalj časa, ker se mi zdite prav fajn ljudje, na tem koščku "cyberspace-a" :-)

[kukica]

Katty, hvala za napisano.

 

Drži se. Čutim, da Ti bo uspelo.

[Naja01]

Spet nisem spal... Dosti imam občutka, ko mislim, da bi moral nekomu nekaj povedati, nikogar pa ni poleg, da bi poslušal.

Ok, naj začnem na začetku... Januarja letos, sem izgubil človeka, ki je zame bil kot brat, najboljši prijatelj, soborec in vse drugo, kar je dober kolega in prijatelj lahko. Zdaj, zadnjih nekaj mesecev, je ta izguba še toliko bolj prišla do izraza, saj se je vmes končala še zveza, za katero sem upal, da bo uspela in trajala... Pa vseeno ni.

V obeh primerih, sem izgubil osebi, katere sta mi še danes zelo pri srcu in da je vse skupaj še huje, je ostal en kup nerazčiščenih stvari, zaradi katerih sem kot izgubljen in enostavno ne dojamem včasih, da NI in da nikdar več ne bo. Zato sem verjetno tudi prišel do spoznanja, da se ljudje ne zavedamo, kaj imamo in ne samo to! To kar imamo ne cenimo, dokler se nekaj hudega ne zgodi in to izgubimo. Vem, da preveč posplošujem ljudi in da niso vsi taki, toda večina, ki jih poznam, na žalost je!

Skratka, res je... Res šteje vsaka ura, minuta in sekunda! Zdaj mi po glavi letijo vsi trenutki, ko sem namesto nasmejan bil jezen in ko sem namesto lepe besede, odreagiral, kot besna žival... Vse to zdaj boli, ker izgubil sem prijatelja, pa mu nisem nikoli rekel, da ga imam rad... Izgubil sem žensko, katera mi je pomagala skozi obdobje najtežje izgube, ne da bi se ji kadarkoli zahvalil za to! Hudo je...

Zato sem si obljubil, da ne bo minil dan v mojem življenju, ne da bi ob jutranji zori, zaželel srečo njej... Pomolil se Bogu, da mi čuva prijatelja in z nasmehom šel novemu dnevu naproti!

 

Uživajmo v tem, kar imamo... Vsak trenutek!

Sani

PS: En lep pozdrav vsem skupaj na forumu. To je moj prvi post in upam, da se bomo tipkali dalj časa, ker se mi zdite prav fajn ljudje, na tem koščku "cyberspace-a" :-)

 

 

Sanny86, dobrodošel med forumovci

[Antoninus]

Sanny86, pozdrav.

 

Imaš povsem prav - šteje vsak trenutek. Če nam izgubimo denar, ga morda še nekako dobimo nazaj. Če pa izgubimo čas, pa ga nikakor ne moremo dobiti nazaj.

[Prabha]

Ma ne moremo nič izgubiti, ker že vse imamo, samo včasih pozabimo da imamo vse.Dobro je da živiš, kot da si zdrava, da oblikuješ misli da si že praktično zdrava, misli, občutke in univerzum ti bo odgovoril na to z zdravjem.

Srečno in veliko sreče in zdravja! xsrcx

[cigancica]

katty

lepo ,da si nasmejana in pozitivna....

optimizem in volja do zivljenja sta v veliko pomoc vsakemu,zal mi je nekaterih ,ki ne znajo ali nocejo tako gledati na zivljenje

in jim potem vse sam navzdol hodi v lajfu...

sama ,pa gledam na zivljenje res kot ,da je zadnji dan ,ki ga zivim,zavedam se sebe in okolice .

in to se zavedam tu in zdaj,da ne bi kdaj kasneje obzalovala.

lepo ,katty,da si ena izmed ljudi ,ki zna ljubezen siriti in sprejemati

[Mura]

Ma ne moremo nič izgubiti, ker že vse imamo, samo včasih pozabimo da imamo vse.Dobro je da živiš, kot da si zdrava, da oblikuješ misli da si že praktično zdrava, misli, občutke in univerzum ti bo odgovoril na to z zdravjem.

Srečno in veliko sreče in zdravja!

 

x!x

 

Točno tako je to.

Zdaj pa bi bilo treba vse te besede prebrati še enkrat in še enkrat.

In potem?

Potem bi bilo treba te besede prebrati še enkrat...

...in se ob tem globoko zamisliti ob vsaki besedi posebej

in predvsem pri skupnem pomenu napisanega.

Vsak lahko (v principu) s pridom uporabi ta recept.

Da pa to lahko storimo, moramo ojačati tisti predel naše duše, ki je pri današnjem človeku navadno najmajn razvit.

To je volja.

Volja, da mislimo tako kot piše Prabha.

Vsem, prav vsem, ki se odločijo, da bodo to čudežno, čudovito formulo preizkusili, želim močno voljo, in potem bomo kmalu lahko brali o čudovitih učinkih.

Tebi, Katty,

pa pošiljam lepo misel,

da se kot bel golob ustavi na tvojem oknu

in te potiho pozdravi.

[unis]

x!x

 

Točno tako je to.

Zdaj pa bi bilo treba vse te besede prebrati še enkrat in še enkrat.

In potem?

Potem bi bilo treba te besede prebrati še enkrat...

...in se ob tem globoko zamisliti ob vsaki besedi posebej

in predvsem pri skupnem pomenu napisanega.

Vsak lahko (v principu) s pridom uporabi ta recept.

Da pa to lahko storimo, moramo ojačati tisti predel naše duše, ki je pri današnjem človeku navadno najmajn razvit.

To je volja.

Volja, da mislimo tako kot piše Prabha.

Vsem, prav vsem, ki se odločijo, da bodo to čudežno, čudovito formulo preizkusili, želim močno voljo, in potem bomo kmalu lahko brali o čudovitih učinkih.

Tebi, Katty,

pa pošiljam lepo misel,

da se kot bel golob ustavi na tvojem oknu

in te potiho pozdravi.

 

Če mi lahko slediš, se primi za stol, edina opora v tem trenutku je tvoja misel, ki sledi tem črkam..

Nenadne povezave te silijo, da z očmi pogledaš še enkrat, kaj je pisalo.Je tam?Si našel? Odšlo je mimo, bedasta ideja s katero se ne boš ukvarjal, ker si svojo zmožnost razmišljanja pustil miselni bližnjici.Čustvom, ki ti govorijo ali se z mano strinjaš. Težja pot je analitična pot, ki zahteva potrpljenje in koncentracijo. Zadihaj in pojdiva skozi občutja.Seveda si me ignoriral in se silil, da ne bi še enkrat prebral, ker ti si boljši, jaz slabši.

 

Kaj je vzrok vzroka?

Joj, ko izgubimo vemo, kaj smo imeli.

 

Ljudje ne vedo, kaj je resnica, dokler ji ne verjamejo. Na svoje življenje gledaš iz zdajšnje perspektive pohlevneža, kot na tvoj čas ignorantskega vedenja. Živel si vzvišeno, kot da je dihanje in bitje srca samoumnevno. Kot da so odnosi in TI, ki si najbolj pomemben element v periodnem sistemu, vodik je drugi in tako naprej, TI, postaneš nesiguren v sigurnost prejšnjih odločitev. Kako je prišlo do takega nenadnega zasuka?

Bolečina.

Zasuk v tvojem razmišljanju je bolečina, ki te spomni, da si se navezal na stvari, predmete in ljudi, ki jih za lažje razumevanje prav tako spraviš v škatlico.Ne vzemi osebno.Vsi tako počnemo, naši možgani so naravnani na razumevanje in posploševanje, da se lahko boljše znajdejo v množici podatkov.

In vse kar si mislil, da veš se sesuje.Ne moreš kontrolirati okolja v katerem živiš.Izgubil si ponos, kariero ali pa kot jaz včeraj prenosni disk s 400gb podatkov.

Zakaj ravno jaz?

Kje sem storil napako?

Sedaj vem, da je vsak trenutek neponovljiv.

V strahuspoštovanju se bom sedaj sklonil pred božjim kraljestvom in prosil za milost.

Oče, odpusti mi.

Grešil sem.

 

 

Pizda ti matrna.Umrl boš.Ti in tvoja načela, ti in tvoj svet. Težko ane?Tao, pusti.

Najbolj težka naloga v življenju človeka.

Pustiti čik s katerim ima intimno razmerje.

Čustveno navezanost.

Čustvena navezanost na stvari, ki bodo minile prej kot mi.

Pomisli. (čustveno si se navezal nase.Na TI.predmet.preberi še enkrat.hvala)

Tvoj svet se podira skozi čas.

Na kaj se boš čustveno navezal je pa tvoj problem.Poskušaj z nečim, česar ne moreš fizično uničiti. Poskušaj z idejo.

Idejo o pravičnem.

In z razlogom.

In ti si posledica vzroka.

Waw, kako lepo se sliši pa en kurac pove. /še zmerem te zanima(ah,k te ne briga), kaj se je zgodilo z mojim diskom, a..ti ti pizda nevoščljiva/

[Mura]

unis si se malo zgubil, zalutal ali kaj?

Torej ne samo disk ampak tudi sebe samega?

Ali se pa samo tako (pre)močno poistovečaš s tem diskom in vsem kar si imel tam gor...

Bi te poslal vsaj na urad za najdene predmete...

pa se mi zdi preveč škoda te teme za takšne diskusije.

Pridi, da te poskusim potolažit.

[unis]

sem vesel zate, da v mojih besedah začutiš izgubljenost.

Mogoče iščem nekaj, kar ne najdem?Mogoče trpim?Mogoče me boš razumela in mi pomagala.

Hvala za tvoje dobrosrčne želje in izkazano pomoč.

Zdej se pa lepo sleci in me potolaži.

 

Hvala

 

ps: o pizda, si tip. Dej nehi no s takmi.. fuuuj

[Mura]

Unis,

a ni škoda?

A res moraš to kar počneš, početi ravno v tej temi?

In mimogrede:

včeraj ob 12h si še vedel, da sem moški... ob 20h, pa tega že kao naj ne bi več vedel...

Mojim besedem daješ nek pomen, ki ga sploh nimajo.

Pa saj to sploh ni tako odločilno.

 

To kar se mi zdi tako žalostno, je to, da si si za svoje početje moral izbrati ravno to temo. Na tem forumu je že ničkoliko tem na katerih si lahko daš duška. Tudi nad mano osebno, če sem te s čim prizadel.

Da pa to počneš ravno v tej temi, pa se mi zdi nadvse neprimerno.

Kakšne zveze ima vendar tvoj izgubljeni disk itd., itd s tem zaradi česa ja Katty odprla to temo?

Naj ji bodo tvoje vulgarne opazke v pozdrav, ko bo spet mogla pogledati sem ali kaj si sploh misliš?

[katty]

Vsem skupaj LEP POZDRAV...

 

Hvala, Mura, za vse.

Med tem časom, ko me ni bilo, se je kar nekaj stvari odvijalo, tudi v napačno smer, a me ne jezi..., sploh ne.

Vsak pač gleda iz perspektive svojih misli in dogajanj v življenju. Mogoče je težje razumljivo, a nekako tudi Unis izraža svoje misli, pa ne glede na temo.

Prebrala sem dvakrat njegov komentar, dvakrat premislila, kaj želi povedati, je oštro in predvsem direktno. Obožujem direktne ljudi, brez dlake na jeziku, brez maske na obrazu, a vseeno se mi zdi, da se da za to, kar je on želel povedati, uporabiti tudi druge besede.

 

Strinjam se.....,Unis, res smo vsi egoisti, ko se NAM OSEBNO, kaj dogaja, res smo mal sebični, ko se vprašamo, zakaj se ravno nam to dogaja, resnično imaš prav, a za vsem tem je še nešteto drugih razlogov zaradi katerih radi živimo in zaradi katerih smo v takih momentih tako šokirani in obupani. Največji razlog pa je ta, da imamo življenje radi zato, ker ga radi delimo z ljudmi, ki jih imamo radi, za katere želimo živeti, skrbeti za njih, jim dati ljubezen, in to ni egoizem, to je poglaviten smisel moje volje do tega življenja. Moj egoizem izhaja le in izključno iz tega vidika, verjemi.

Ko si postavljen pred dejstvo in ugotoviš, kako dragoceni so ti dnevi in trenutki z ljubljenimi, jih enostavno nočem in ne želim še izgubiti, prezgodaj je še, sem si rekla, toliko stvari si želim še početi, narediti, nisem še pripravljena, ni še čas..., a tako ali tako mi ne izbiramo časa, le naredimo si ga lahko boljšega in samo upamo, da tudi daljšega.

To pa res nima nobene povezavo z stvarmi in materiali, le kako lahko to primerjaš? Upoštevam tvoje mnenje, a vedi, da vsak človek je svoj svet.....in kot je bilo že rečeno...KONEC SVETA JE, KO JE KONEC TEBE, ker to je tvoj svet!!!!!!

 

Hvala in lep pozdrav.

[kukica]

KONEC SVETA JE, KO JE KONEC TEBE, ker to je tvoj svet!!!!!!

Zelo lepo napisano.

 

Vse dobro ti želim.

 

Urša

[Mura]

Zalo lepo si to spet napisala.

 

Tukaj se spet enkrat ne ve kdo je tisti, ki daje in kdo tisti, ki jemlje.

 

Kako ti gre, Katty?

[bigm]

Katty, živijo!

 

Zelo redko še kdaj pogledam na LF, oglašam pa se še bolj poredko, če sploh. Danes pa sem naletel prav na tvoje besede. Vesel sem, da sem jih našel in najbrž še kdo. Veš, tvoje besede dajejo upanje in pogum. Si ena tistih, ki se je hrabro soočila s svojo boleznijo. Prvi hip, ko si zvedela, kakšno bolezen imaš, je bil gotovo šokanten. Potem pa si, kot je razbrati iz tvojih besed, sprejela dejstvo takšno kot je. Nič ne pomaga jadikovat in krivit nesrečno usodo. Stvari moraš vzeti v svoje roke.

 

Celo uradna medicina čedalje bolj spoznava in priznava, da je razlog za nekatere bolezni na duhovni ravni, mnogi uspešni zdravilci (pa ne samo oni) pa zatrjujejo, da je vzrok za vse bolezni "v glavi". Ljudje smo duhovna bitja, ki pa smo trenutno ujeti v materialnem svetu. Če je v naši duhovni sferi vse v redu in v sozvočju, potem je v redu tudi na naši materialni ravni, to pomeni, da smo zdravi. Čim pa pride do porušenega ravnovesja v duhovni sferi, se to odraža na telesu kot bolezen. Naši "demoni" kot strah, sovraštvo, jeza, skrb, žalost itd., vedno puščajo sledove na našem zdravju. Osebno poznam kar nekaj primerov, ko so močni čustveni pretresi sprožili rakavo obolenje. Tako se je npr. zgodilo materi, ko ji je sin umrl zaradi overdoze. Nihče ji ni mogel pomagat, ne uradna medicina in ne alternativa, ker se nikakor ni mogla izviti iz primeža uničujoče žalosti.

 

To je le nekaj skromnih poskusov, ki naj bi pojasnili, kakšna naj bi bila dobra reakcija ob odkritju hude bolezni. Največkrat kar samoiniciativno najdemo pravo rešitev in sicer na duhovni ravni. Spoznamo, kako ničeva je npr. skrb za premoženje, za neuspešno poklicno kariero, kako nepomembne so razne neprijetnosti, ki so nam jih zadali drugi in podobno. POmembne pa postanejo stvari, o katerih prej morda nismo niti razmišljali. To pa si sama prav lepo opisala.

 

Kar nekaj uspešnih borcev zoper bolezen imamo tudi med našimi politiki. Poglej samo Peterleta in Drnovška. Drnovšek je šel celo tako daleč, da se mu niti vloga predsednika države ne zdi več pomembna, Peterle pa je po bolezni še bolj živahen kot prej. Prepričan sem, da boš tudi ti med tistimi, ki so (bodo) rekli: hvala ti, rak (oziroma druga bolezen).

 

V skrajni fazi pa še to. Mar nisi še ugotovila, da "mi" nismo telo. Telo je samo naša začasna obleka, naše bistvo pa je na višjem nivoju, v drugi dimenziji. To, čemur pravimo smrt, ni konec našega bivanja. Je le propad našega telesa, naše obleke. Naše bistvo, "mi" pa živimo naprej. Ko bo prišel pravi trenutek, pa bomo oblekli novo obleko, novo telo in spet bomo zaživeli v materialnem svetu.

 

Veliko uspeha v tvojem boju ti želim

[tantra]

"...Kar nekaj uspešnih borcev zoper bolezen imamo tudi med našimi politiki. Poglej samo Peterleta in Drnovška. Drnovšek je šel celo tako daleč, da se mu niti vloga predsednika države ne zdi več pomembna, Peterle pa je po bolezni še bolj živahen kot prej. Prepričan sem, da boš tudi ti med tistimi, ki so (bodo) rekli: hvala ti, rak (oziroma druga bolezen)..."

 

_________

 

Ozdravitve raka na Slovenskem; konkretni primeri:

 

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=synergya&e_id=26089

 

ali

 

http://tantra.blog.siol.net/category/makro...ezena-prehrana/

[Matjaž Bogdan]

Upoštevam tvoje mnenje, a vedi, da vsak človek je svoj svet.....in kot je bilo že rečeno...KONEC SVETA JE, KO JE KONEC TEBE, ker to je tvoj svet!!!!!!

Hvala in lep pozdrav.

 

 

Hudo dvomim v tole ...bi bilo pa malce preenostavno. Sicer je pa bigm lepo napisal. kapco dol....

[alef]

sem vesel zate, da v mojih besedah začutiš izgubljenost.

Mogoče iščem nekaj, kar ne najdem?Mogoče trpim?Mogoče me boš razumela in mi pomagala.

Hvala za tvoje dobrosrčne želje in izkazano pomoč.

Zdej se pa lepo sleci in me potolaži.

 

Hvala

 

ps: o pizda, si tip. Dej nehi no s takmi.. fuuuj

 

Unis... :xx!:

A moraš res svojo duševno drisko spuščat tud v tej temi?

Saj imaš drugih dovolj, pa seri tam.

Avtorica te teme res ne rabi teh tvojih duhovnih iztrebkov... :xx!:

[Robida]

Katty pozdravljena,

po tvojem pisanju se jasno vidi, da boš ozdravela. Ko sem pred leti dobila v roke diagnozo v takem smislu kot je bila tvoja, sem pač sprejela to dejstvo in delovala v smer ozdravitve.

 

Za vse ostale pametnjakoviče, NE SICER VSE, vam pa povem, ko boste sami, če boste v podobni situaciji, pojma nimate, kako človek deluje takrat.

 

Drugače pa, vsak človek je poglavje zase in vsakdo deluje ko zboli na svoj način. Pomembno je predvsem, da raka ne spoznamo kot svojega sovražnika. Dan nam je bil zaradi določenih lekcij, ki jih rabimo, da spoznamo kaj je smisel našega bivanja tukaj in zdaj. Kot vsako stvar ki nas doleti, je dobro da ga sprejmemo in potem delujemo v smer kot želimo, da se odvija. Kot vsaka druga situacija, je tudi bolezen ena od situacij. Lahko nas pokoplje, lahko pa nas naredi močnejšega.

 

Pa lep vikend vsem.

[katty]

Katty, živijo!

Mar nisi še ugotovila, da "mi" nismo telo. Telo je samo naša začasna obleka, naše bistvo pa je na višjem nivoju, v drugi dimenziji. To, čemur pravimo smrt, ni konec našega bivanja. Je le propad našega telesa, naše obleke. Naše bistvo, "mi" pa živimo naprej. Ko bo prišel pravi trenutek, pa bomo oblekli novo obleko, novo telo in spet bomo zaživeli v materialnem svetu.

 

Veliko uspeha v tvojem boju ti želim

 

Živjo...

 

Hvala ti za besede in lepe misli, hvala.

Hotela sem ti pa povedati nekaj povsem drugega, prav imaš glede duhovnega nivoja in te resnice. Vse je res, a jaz osebno imam rada to življenje, preprosto imam rada to telo, ta čas, nočem nove obleke, ta mi pristaja in vse bom naredila, da jo čim dlje tudi nosim na sebi in ko bo zares zrabljena, zmečkana in komaj še za uporabo, takrat si bom rekla iskreno in mirno, zdaj je čas....zapustila bom to telo, kot nekaj dragocenega, s spoštovanjem v pričakovanju nečesa novega.

 

Nekateri ljudje se bojijo postarati, a smešno, v moji glavi pa tava samo ena želja, želim se postarati, želim biti poskočna starka polna modrih nasvetov in vedno pri roki, ponujena rama za jok, nežna dlan za tolaženje in rubriko humorja v spominu...,to si želim. Želim si, da nekega dne vsa posivim in ko se bom zibala na gugalniku in strmela v zelenje skozi okno v obujanju spominov, dojela, da sem imela lepo življenje, polno vzponov in padcev, a tako polno in pestro, da ga ne bi zamenjala za nobeno drugo.

In ko bom gola stala pred ogledalom, res ne bo ta obleka tako zlikana, kot nekoč, a mi bo še vedno prav, mogoče bo bolj zrahljana, a v njej, samo v njej, bom bila SVOBODNA.

 

To naj bo moja vizija in ne le želja... Katy

[katty]

Katty pozdravljena,

po tvojem pisanju se jasno vidi, da boš ozdravela. Ko sem pred leti dobila v roke diagnozo v takem smislu kot je bila tvoja, sem pač sprejela to dejstvo in delovala v smer ozdravitve.

 

Za vse ostale pametnjakoviče, NE SICER VSE, vam pa povem, ko boste sami, če boste v podobni situaciji, pojma nimate, kako človek deluje takrat.

 

Drugače pa, vsak človek je poglavje zase in vsakdo deluje ko zboli na svoj način. Pomembno je predvsem, da raka ne spoznamo kot svojega sovražnika. Dan nam je bil zaradi določenih lekcij, ki jih rabimo, da spoznamo kaj je smisel našega bivanja tukaj in zdaj. Kot vsako stvar ki nas doleti, je dobro da ga sprejmemo in potem delujemo v smer kot želimo, da se odvija. Kot vsaka druga situacija, je tudi bolezen ena od situacij. Lahko nas pokoplje, lahko pa nas naredi močnejšega.

 

Pa lep vikend vsem.

 

Hvala ti Robidica...

 

Lepo si napisala, resnično, z tisto jezo, za pametnjakoviče, pa sploh, to mi je všeč hehe. Kar paše mal jeze, ko si rečeš, palica ima vedno dva konca in nobena ne boža, hja, meni zdaj, tebi mal kasneje, vedno pa pride, slej kot prej...

Bolje je ne želeti nikomur slabo, razumeti ljudi, če se le da, ponuditi oporo, nasvet, a nikoli, res nikoli misliti, da nas pa to ne more doleteti, karkoli, sočustvovanje z nekom, dojemanje resnice in ne obsojanje je veliko, kar lahko damo eden drugemu. Privoščljivost in sebičnost je še najbolj kaznovana.

Sploh pa te besede:" Oh, sm, da se to nam ne dogaja, uf!!!" Tolažba na nesreči drugih je skoraj tipična za naše slovensko ljudstvo, ane??

 

HVALA, pa pridna bodi...

 

Spet nisem spal... Dosti imam občutka, ko mislim, da bi moral nekomu nekaj povedati, nikogar pa ni poleg, da bi poslušal.

Ok, naj začnem na začetku... Januarja letos, sem izgubil človeka, ki je zame bil kot brat, najboljši prijatelj, soborec in vse drugo, kar je dober kolega in prijatelj lahko. Zdaj, zadnjih nekaj mesecev, je ta izguba še toliko bolj prišla do izraza, saj se je vmes končala še zveza, za katero sem upal, da bo uspela in trajala... Pa vseeno ni.

V obeh primerih, sem izgubil osebi, katere sta mi še danes zelo pri srcu in da je vse skupaj še huje, je ostal en kup nerazčiščenih stvari, zaradi katerih sem kot izgubljen in enostavno ne dojamem včasih, da NI in da nikdar več ne bo. Zato sem verjetno tudi prišel do spoznanja, da se ljudje ne zavedamo, kaj imamo in ne samo to! To kar imamo ne cenimo, dokler se nekaj hudega ne zgodi in to izgubimo. Vem, da preveč posplošujem ljudi in da niso vsi taki, toda večina, ki jih poznam, na žalost je!

Skratka, res je... Res šteje vsaka ura, minuta in sekunda! Zdaj mi po glavi letijo vsi trenutki, ko sem namesto nasmejan bil jezen in ko sem namesto lepe besede, odreagiral, kot besna žival... Vse to zdaj boli, ker izgubil sem prijatelja, pa mu nisem nikoli rekel, da ga imam rad... Izgubil sem žensko, katera mi je pomagala skozi obdobje najtežje izgube, ne da bi se ji kadarkoli zahvalil za to! Hudo je...

Zato sem si obljubil, da ne bo minil dan v mojem življenju, ne da bi ob jutranji zori, zaželel srečo njej... Pomolil se Bogu, da mi čuva prijatelja in z nasmehom šel novemu dnevu naproti!

 

Uživajmo v tem, kar imamo... Vsak trenutek!

Sani

PS: En lep pozdrav vsem skupaj na forumu. To je moj prvi post in upam, da se bomo tipkali dalj časa, ker se mi zdite prav fajn ljudje, na tem koščku "cyberspace-a" :-)

 

Lepo napisano in iskreno...

Katy

Popravljeno 13. oktober 2007 -> katty

[alef]

Hvala ti za besede in lepe misli, hvala.

Hotela sem ti pa povedati nekaj povsem drugega, prav imaš glede duhovnega nivoja in te resnice. Vse je res, a jaz osebno imam rada to življenje, preprosto imam rada to telo, ta čas, nočem nove obleke, ta mi pristaja in vse bom naredila, da jo čim dlje tudi nosim na sebi in ko bo zares zrabljena, zmečkana in komaj še za uporabo, takrat si bom rekla iskreno in mirno, zdaj je čas....zapustila bom to telo, kot nekaj dragocenega, s spoštovanjem v pričakovanju nečesa novega.

 

Nekateri ljudje se bojijo postarati, a smešno, v moji glavi pa tava samo ena želja, želim se postarati, želim biti poskočna starka polna modrih nasvetov in vedno pri roki, ponujena rama za jok, nežna dlan za tolaženje in rubriko humorja v spominu...,to si želim. Želim si, da nekega dne vsa posivim in ko se bom zibala na gugalniku in strmela v zelenje skozi okno v obujanju spominov, dojela, da sem imela lepo življenje, polno vzponov in padcev, a tako polno in pestro, da ga ne bi zamenjala za nobeno drugo.

In ko bom gola stala pred ogledalom, res ne bo ta obleka tako zlikana, kot nekoč, a mi bo še vedno prav, mogoče bo bolj zrahljana, a v njej, samo v njej, bom bila SVOBODNA.

 

To naj bo moja vizija in ne le želja... Katy

 

:palec: