Usoda - povezana s časom...

[Vilinčica]

Hmmm - usoda ja - samo še vedno imamo svobodno voljo, s katero se odločamo kaj, kdaj in kako, s kom... Na križišču se pač odločiš ali boš šel levo, ali desno, če je odločitev "napačna" si rečem o.k. tako je bilo, zdaj je to za mano, to sprejmem, če je bila "prava" za tisto obdobje življenja še toliko bolje...

 

Samo potem se mi postavi vprašanje - kaj je sploh dobra /slaba odločitev ali napačna / pravilna odločitev. Tega po mojem mnenju ni - so pač vsakodnevne odločitve, ki nam krojijo življenje - vsaka je del našega razvoja. Brez sprememb ni razvoja, brez sprememb ni rasti. Torej - naše življenje se verjetno res odvija po neki "poti usode", smer pa si lahko poljubno izbiramo sami. Se pravi, da vsaka odločitev prinese s seboj neke posledice, torej nam oblikuje sedanjost in s tem tudi prihodnost.

 

Seveda je pa verjetno najlažje za vse slabo kriviti usodo - v smislu tako pač je. Lažje kot narediti nekaj v smeri da nam bo bolje - ker za kaj takega potrebujemo voljo in energijo. Lažje je vzroke iskati v drugih ljudeh in zunanjih okoliščinah, kot vzroke za neuspeh poiskati v sebi in se soočiti z lastno zmotljivostjo in ranljivostjo. Jaz vidim tu izbiro delovanja oz. nedelovanja, napredka ali "stagniranja - prepuščanja usodi"

 

Vsekakor pa je dober očutek ko vzameš stvari v svoje roke in si (so)odgovoren za svoje življenje in za smer, v katero gre. Se pravi da se trudiš in verjameš vase da si tega sposoben.

 

Lep pozdrav vsem tu gor xrosex

[Antoninus]

Hmmm - usoda ja - samo še vedno imamo svobodno voljo, s katero se odločamo kaj, kdaj in kako, s kom... Na križišču se pač odločiš ali boš šel levo, ali desno, če je odločitev "napačna" si rečem o.k. tako je bilo, zdaj je to za mano, to sprejmem, če je bila "prava" za tisto obdobje življenja še toliko bolje...

Lep pozdrav vsem tu gor xrosex

Za tebe je dokaz o svobodni volji to, da se nekaj odločimo. Kako pa veš, da bi se v dani situaciji lahko odločila tudi kako drugače? Kaj če si se odločila na edini možni način, na katerega se ti lahko odločiš?

[Mura]

Hmmm - usoda ja - samo še vedno imamo svobodno voljo, s katero se odločamo kaj, kdaj in kako, s kom... Na križišču se pač odločiš ali boš šel levo, ali desno, če je odločitev "napačna" si rečem o.k. tako je bilo, zdaj je to za mano, to sprejmem, če je bila "prava" za tisto obdobje življenja še toliko bolje...

 

 

Seveda je pa verjetno najlažje za vse slabo kriviti usodo - v smislu tako pač je. Lažje kot narediti nekaj v smeri da nam bo bolje - ker za kaj takega potrebujemo voljo in energijo. Lažje je vzroke iskati v drugih ljudeh in zunanjih okoliščinah, kot vzroke za neuspeh poiskati v sebi in se soočiti z lastno zmotljivostjo in ranljivostjo. Jaz vidim tu izbiro delovanja oz. nedelovanja, napredka ali "stagniranja - prepuščanja usodi"

 

Vsekakor pa je dober očutek ko vzameš stvari v svoje roke in si (so)odgovoren za svoje življenje in za smer, v katero gre. Se pravi da se trudiš in verjameš vase da si tega sposoben.

Super post tole.

[Antoninus]

Vse to mi je jasno... Sprememba je edino trajno na tem svetu. Cloke je tako kupaj narejen, da skoz nekaj isce, da bi nasel zadoscenje. In ko dobi, najde nekaj tretjega.. Sploh tvoj zadnji stavek - se strinjam

Boldanega pa ne razumem Kako to spoznas konkretno? Mislim brez na nacin 'nekje prebranega',ampak po izkusnji ?

Vsako noč doživimo izginotje sveta v globokem spancu, medtem ko mi ostanemo. Telesa in uma(sveta) ni več, nam je pa lepo in vsakdo si želi trdnega in globokega spanja.

Za bolj direktno izkušnjo moramo pa vztrajati pri kakšni meditaciji ali podobni disciplini, ki miri um, dokler nekega dne tega ne doživimo v budnosti. Potrebna je nadumska izkušnja.

[Vilinčica]

Za tebe je dokaz o svobodni volji to, da se nekaj odločimo. Kako pa veš, da bi se v dani situaciji lahko odločila tudi kako drugače? Kaj če si se odločila na edini možni način, na katerega se ti lahko odločiš?

 

 

Saj v bistvu ne vem - predvidevam. Naše vesolje / življenje je polno možnosti, katero izmed njih izberem je odvisno od moje trenutne odločitve. In če to določeno odločitev sprejmem kot del svojega življenja (kot del dotedanjega osebnostnega razvoja), to razumem kot svoj vpliv na potek življenjske poti. Svobodna volja v smislu da se odločim za nekaj in za to odločitvijo tudi stojim. Vsi na žalost nimajo te možnosti, tisti, ki jo imamo pa je po mojem mnenju ne smemo zapravljati in prelagati te odgovornosti na zunanje faktorje...

 

Zdaj verjetno že malo preveč filozofiram

[Antoninus]

Saj v bistvu ne vem - predvidevam. Naše vesolje / življenje je polno možnosti, katero izmed njih izberem je odvisno od moje trenutne odločitve. In če to določeno odločitev sprejmem kot del svojega življenja (kot del dotedanjega osebnostnega razvoja), to razumem kot svoj vpliv na potek življenjske poti. Svobodna volja v smislu da se odločim za nekaj in za to odločitvijo tudi stojim. Vsi na žalost nimajo te možnosti, tisti, ki jo imamo pa je po mojem mnenju ne smemo zapravljati in prelagati te odgovornosti na zunanje faktorje...

 

Zdaj verjetno že malo preveč filozofiram

Ja, če se lotimo enega temeljnega problema filozofije od srednjega veka dalje je težko, da ne bi zafilozofirali.

Meni izgleda, da tu govoriš o sprejemanj odgovornosti za odločitve, ne pa o izvoru odločitve same.

Povej, kaj misliš: Posameznik se v dejanski situaciji lahko odloči samo na en način ali pa ima nešteto mnogo načinov, ki so mu vsi enako dostopni?

[Antoninus]

Naj mi nekdo poda nek primer, ko se je v dani situaciji sprejel neko odločitev, da vam pokažem, zakaj odločitev ni bila svobodna. Primer je lahko tudi banalen.

[Antoninus]

To je nekaj, kar vecina ljudi ne dozivi nikoli, z nobenim trudim, ker ni casa, je treba delat, se ucit itd..

Nekak ne vidim razloga za prizadevanje najti ta mir in spati cez dan, ko pa imam 7 ur ponoci dovolj. vem da smo drugje, ja.

Mi je nekak pomembno ziveti zdaj, tu, na tem svetu poskrbeti za naloge, jih uspesno opraviti. Verjamem, da bo tebi uspelo, ampak potem bo vsa tvoja energija v prizadevanje biti v onstranstvu oz. izkusat to izkusnjo ze zdaj, ko še zivis na tme svetu, potem pa energije in moci svoje ne mores vec imeti za opravljanje tukajsnjih obveznosti, to je skoraj nemogoce, vse naenkrat pac ne gre. Ali tukaj ali tam

Skoda se mi zdi tole, zapravljanje tukajsnjega zivljenja in zapravljanje casa, ker ce bi naj po bozji ali svoji volji TRENUTNO izkusala tisti svet oz. spanje, potem bi trenutno bila po svoji ali bozji volji Tam.

Ker pa sem tukaj v tem svetu, potem pa pac, je to najbrz znak, da je zame bolje, da se naužijem tega sveta in posvecam delovanju tukaj.

Saj za onega bo prek dovolj casa, ker bom potem itak skoz tam, kaj bi se mi torej mudilo.

E tako bomo spali, pa duhovno smrcali, bogve

Prvi stavek: Tisti, ki so to uresničili so rekli ravno obratno in svoj trud popolnoma usmerili v to. Nimajo vsi enakih prioritet.

Drugi odstavek: Zakaj bi bilo izkušati tisti svet že zdaj napačno, če imamo pa tu same tegobe, žalost in starost?

In kaj je tisto v tem svetu, kar naj bi zamenjali za stalno srečo onega, ki je dosegljiva že zdaj?

[Vilinčica]

Ja, če se lotimo enega temeljnega problema filozofije od srednjega veka dalje je težko, da ne bi zafilozofirali.

Meni izgleda, da tu govoriš o sprejemanj odgovornosti za odločitve, ne pa o izvoru odločitve same.

Povej, kaj misliš: Posameznik se v dejanski situaciji lahko odloči samo na en način ali pa ima nešteto mnogo načinov, ki so mu vsi enako dostopni?

 

 

Mislim, da ima posameznik dostop do več različnih odločitev (v okviru njegovega življenja seveda), po mojem mnenju pa je od sposobnosti, želje, volje, ... posameznika odvisno, katero izmed teh odločitev bo izbral.

 

Recimo da izbiram, na kateri faks bi šla študirat - zanima me recimo filozofija, a vem, da s tako izobrazbo težko dobim službo. Vzporedno razmišljam o npr. medicini, za katero vem, da bom z diplomo skoraj gotovo dobila službo, zavedam pa se, da je to težek faks in da bo za to potrebno ogromno truda. Na drugi strani je filozofija - zadeva, ki me zanima že od nekdaj in vem, da jo bom zlahka doštudirala. Torej - kaj izbrati. Lažjo in nesigurno pot, ali težjo in bolj "ziheraško" pot?

 

Jaz sem recimo v življenju bila v dokaj podobni situaciji, pa sem izbrala tisto prvo varinato - torej študij, ki me je že od vedno zanimal, pa sem vedela da bom na temu področju težko dobila službo. Zdaj sem pred diplomo, delam čisto nekaj drugega, še vedno pa se vidim v svojem "fohu" in (trenutno še) upam, da se mi bo nekoč ponudila kakšna priložnost da te svoje želje izživim. Do takrat sprejemam življenje tako, kot je - se prilagajam svojim trenutnim odločitvam. (Vmes pa dopuščam tudi možnosti da me "odnese" v kakšno popolnoma drugo smer). Lahko bi zbrala kako bolj ziher varianto (kot. npr večina mojih prijateljev, ki so študirali na takih smereh, kjer je večje število delovnih mest), pa je nisem. V realnosti sem imela celo več variant, a sem izbrala samo eno od teh ker sem se takrat zavestno odločla da si tega želim...

[Antoninus]

Kaj pa svobodna volja? Pol zagovarjas, da je ni?

 

Recimo, en ni vedel, ce naj gre za lesarskega tehnika al za krojaca, pa je sel za lesarja in zdaj folk pr njem mize pa stole naroca. In kaj potem? Sam je sel Ce pa ne bi sel, pa bi pac obleke sival.

 

samo ce bi bil po naturi len, pac ne bi nic od tega delal.. Al kaksen primer mislis?

 

Ta primer se nanaša na nekaj, čemur ljudje pravijo 'pomebne življenske odločitve' (izobrazba in kariera), zato bi si kdo ob tem lahko mislil, da to pač določa usoda ali kaj podobnega. Povej za eno tako bolj vsakdanjo odločitev, ki si jo napravila npr. danes.

[Antoninus]

Mislim, da ima posameznik dostop do več različnih odločitev (v okviru njegovega življenja seveda), po mojem mnenju pa je od sposobnosti, želje, volje, ... posameznika odvisno, katero izmed teh odločitev bo izbral.

 

Recimo da izbiram, na kateri faks bi šla študirat - zanima me recimo filozofija, a vem, da s tako izobrazbo težko dobim službo. Vzporedno razmišljam o npr. medicini, za katero vem, da bom z diplomo skoraj gotovo dobila službo, zavedam pa se, da je to težek faks in da bo za to potrebno ogromno truda. Na drugi strani je filozofija - zadeva, ki me zanima že od nekdaj in vem, da jo bom zlahka doštudirala. Torej - kaj izbrati. Lažjo in nesigurno pot, ali težjo in bolj "ziheraško" pot?

 

Jaz sem recimo v življenju bila v dokaj podobni situaciji, pa sem izbrala tisto prvo varinato - torej študij, ki me je že od vedno zanimal, pa sem vedela da bom na temu področju težko dobila službo. Zdaj sem pred diplomo, delam čisto nekaj drugega, še vedno pa se vidim v svojem "fohu" in (trenutno še) upam, da se mi bo nekoč ponudila kakšna priložnost da te svoje želje izživim. Do takrat sprejemam življenje tako, kot je - se prilagajam svojim trenutnim odločitvam. (Vmes pa dopuščam tudi možnosti da me "odnese" v kakšno popolnoma drugo smer). Lahko bi zbrala kako bolj ziher varianto (kot. npr večina mojih prijateljev, ki so študirali na takih smereh, kjer je večje število delovnih mest), pa je nisem. V realnosti sem imela celo več variant, a sem izbrala samo eno od teh ker sem se takrat zavestno odločla da si tega želim...

Kmalu bom skušal pojasniti, da se svobode volje ne da izpeljevati iz tega, da imamo na voljo več odločitev in nato izberemo samo eno. Jaz trdim, da se je v tvoji zavesti vrstilo mnogo možnosti, kaj študirati, odločila pa si se na edini možni način in to nujno, ne da bi se lahko odločila drugače.

[lora]

Ta primer se nanaša na nekaj, čemur ljudje pravijo 'pomebne življenske odločitve' (izobrazba in kariera), zato bi si kdo ob tem lahko mislil, da to pač določa usoda ali kaj podobnega. Povej za eno tako bolj vsakdanjo odločitev, ki si jo napravila npr. danes.

Kaj pa to npr.: odločila sem se, da skuham juho; a velja?

če ne velja, pa mogoče: odločila sem se, da berem knjigo, lahko pa bi namesto tega gledala tv, brala internet, časopis, poslušala glasbo, šla ven...

[Antoninus]

Kaj pa to npr.: odločila sem se, da skuham juho; a velja?

če ne velja, pa mogoče: odločila sem se, da berem knjigo, lahko pa bi namesto tega gledala tv, brala internet, časopis, poslušala glasbo, šla ven...

Super, hvala. Je tak banalen, da bo odpravil to navidezno delitev na velike 'usodne' odločitve in nepomebne.

Zdaj pa pisat. Bom rabil par minut, ker je težka tema in jasnost je potrebna. Wish me luck.

[Vilinčica]

Kmalu bom skušal pojasniti, da se svobode volje ne da izpeljevati iz tega, da imamo na voljo več odločitev in nato izberemo samo eno. Jaz trdim, da se je v tvoji zavesti vrstilo mnogo možnosti, kaj študirati, odločila pa si se na edini možni način in to nujno, ne da bi se lahko odločila drugače.

 

Ojoj - hehe jaz se vdam

 

No in komaj čakam na tvojo razlago - me prav zanima kakšna bo

[Marko83]

Biti svoboden, biti srečen, biti zadovoljen z vsem kaj imaš, tega se najbolj vsi sprašujemo....

 

Naj vam povem kakšen del tega velikega receptčka:

 

Pomagajte drugim in ne pričakujte pomoči nazaj, bodite srečni če ste komu prisluhnili, in slišali probleme ki jih ima in mu pomagat z debatko, boste se na koncu razgovora počutili veliko lepše....

 

Odnos ljudje, ne materjalizem!!!!!!!

 

Lepo mirno noč vsem...

Popravljeno 17. oktober 2007 -> Marko83

[Marko83]

eto to mi je pa všeč

Bi tud jaz zdele eno pipo miru pokadila

 

 

 

[Antoninus]

če ne velja, pa mogoče: odločila sem se, da berem knjigo, lahko pa bi namesto tega gledala tv, brala internet, časopis, poslušala glasbo, šla ven...

LOl, sem rekel, da bom čez par minut. Pa sem imel en dooolg telefonski razgovor. OK, moj najdaljši post ever:

 

Dejanje, ki izhaja iz svobodne volje, bi moralo biti čudež - učinek brez vzroka. Vsak učinek pa je posledica svojega vzroka in torej nastopi nujno. Če imajo naša dejanja(odločitve) vzrok, niso svobodna. Svobodna volja bi pomenila, da je dejanje izhajajoče iz takšne volje nekaj absolutno naključnega - nekaj svobodnega od vsakršnega vzroka.

 

Pri danem primeru stojimo npr. v dnevni sobi in si rečemo: Zdaj se lahko sprehodim, grem gledat TV, internet, obiščem prijatelja ali pa grem pomit posodo. Lahko celo preprosto odkorakam v širni svet in se nikdar več ne vrnem. Vse to je popolnoma odvisno od mene. Imam vso svobodo, da storim karkoli od tega pa vendar ne bom storil nič od tega, ampak grem enako prostovoljno brat knjigo.

Vse zgoraj naštete stvari so motivi, ki se sprehajajo po naši zavesti in preizkušajo svojo moč na našem karakterju. Že tu se lahko vprašamo ali imamo res vse možne motive(odločitve) pred nami? Odgovor je seveda ne, saj bi jih moralo biti neskončno. In nadalje: Ali je to, da nam naša zavest da omejen nabor možnosti svobodno oziroma ali je omejena izbira še svobodna?? Pa recimo, da nas to ne moti in gremo naprej.

Tisti monolog zgoraj je tak, kot da bi voda v ribniku rekla: Lahko delam visoke valove (seveda! v morju in viharju), lahko silovito zdrvim (seveda! v strugi hudournika), lahko zavrem in izginem (seveda! pri 100C) in vendar ne bom storila nič od tega ampak bom prostovoljno ostala mirna in bistra. A kdo vidi analogijo? Stvari v oklepajih so kot motivi za dejanja pred oklepaji. Dokler ne nastopi vzrok, je nekaj za nas nemogoče, ko pa smo postavljeni v ustrezne razmere, smo k temu, ravno tako kot voda, primorani. Ko se motiv sreča z našim karakterjem sledi dejanje neizogibno.

Pri človeku to nujnost povezave vzroka in učinka zakrije kompleksnost motivov. Motivi, ki delujejo na nas so dveh vrst: zunanji iz naše direktne zaznave in notranji, iz našega spomina, domišljije itd...Vsi motivi nato preizkušajo svojo moč nad našim karakterjem in ob vsakem si rečemo: To bi lahko storil. Vsakič ko to rečemo, pa bi bilo bolj natančno, če bi rekli: To bi lahko storil, če ne bi raje hotel nečesa drugega. Res lahko počnemo kar hočemo, samo zmožni nismo hoteti česarkoli - odtod nesvoboda. Torej se v zgornjem primeru vprašamo: Ali sem zmožen v tem trenutku hoteti pomivati posodo?, ali sem zmožen ta trenutek hoteti odkorakati čez vrata v svet? Za loro so njen karakter in dane okoliščine (zunanje in notranje) določile, da je v tem trenutku nanjo imel najmočnejši vpliv motiv branja.

Recimo, da bi bil v tem trenutku tam prisoten tudi jaz in bi ji razlagal to zadevo. Lahko bi se zgodilo, da bi ona, da bi me izpodbila, šla počet kaj drugega. Toda potem bi to pomenilo, da je ravno moje zanikanje svobodne volje in vpliv tega na njen protivniški duh motiv, ki bi jo k temu prisilil. Sigurno pa se ne bi odločila za zadnje (oditi v širni svet), kajti za to bi bil omenjen motiv mnogo prešibak.

Zmotno mislimo, da če v roki držimo napeto pištolo, smo se sposobni z njo tudi ustreliti. Poglavitna reč za to je zelo močen in zelo redek motiv - motiv, ki ima silno moč, potrebno da premaga veselje do življenja in strah pred smrtjo. Ko pa tak motiv nastopi, sledi dejanje neizogibno - razen če bi ga preprečil nek močnejši protimotiv, če sploh obstaja.

Počnem lahko, kar hočem: Če hočem, lahko vse svoje imetje razdelim revežem in s tem postanem eden od njih - a če to HOČEM - Pa vendar nisem sposoben, da bi to hotel, kajti nasprotni motivi imajo preveliko oblast nad menoj. Če bi imel drugačen značaj - in sicer takega, da bi bil svetnik - bi to mogel hoteti. Tedaj tudi ne bi mogel tega nehoteti in spet bi dejanje sledilo neizogibno.

Skratka, če bi do potankosti poznali posameznikov karakter in v danem trenutku vse motive, ki delujejo nanj, bi lahko predvideli vsako njegovo dejanje. Ker pa nam naša ogromna kompleksnost karakterja tega ne dopušča obstaja neka iluzija, da bi v danih okoliščinah ob danem karakterju lahko delovali drugače, kot dejansko smo.

Če pravimo, da smo se za nekaj odločili sami in smo zatorej svobodni je to absurd. Kajti odločitev, ki je učinek, se pojavi brez vzroka. Če izklučimo vse stvari, ki lahko sodijo pod koncept motiva, nam ne preostane nič drugega, kar bi lahko dalo odločitev. Če trdimo, da se enkrat dejanje pojavi zaradi motiva in včasih brez motiva, je to, kot bi trdili, da se enkrat skodela tehtnice povesi zaradi teže uteži, včasih pa zaradi snovi, ki sploh nima teže. Absurd.

Zakon motivacije je prav tako stvaren in dosleden kot npr. zakon gravitacije. Karakter + motiv = dejanje.

 

Še konkretno za dani primer, kako kompleksen je lahko motiv:

 

zunanje:osvetljenost, vreme, samota, prijetna glasba, odsotnost sosedov, ki so hrupni, itd...

notranje: priporočilo prijatelja, iztekajoči rok za vrnitev knjige, obveznost do bralne značke, delež že prebranega, itd...

 

To je samo nekaj možnih okoliščin, ki jih je lahko n, vse pa so se v zavesti združile v motiv, ki je imel za posledico branje knjige, kar se je ob njenem karakterju zgodilo nujno, tako kot bi pri precej drugačnem karakterju nujno povzročilo drugačno dejanje.

[Guest Mačona]

Dejanje, ki izhaja iz svobodne volje, bi moralo biti čudež - učinek brez vzroka. Vsak učinek pa je posledica svojega vzroka in torej nastopi nujno. Če imajo naša dejanja(odločitve) vzrok, niso svobodna. Svobodna volja bi pomenila, da je dejanje izhajajoče iz takšne volje nekaj absolutno naključnega - nekaj svobodnega od vsakršnega vzroka.

zakaj je treba vse zakomplicirati do maksimuma? pa saj življenje ni matematika in logika.

svoboda je ... volja je svobodna. VOLJA je svobodna. ni važno, kaj jo motivira. človek gre naprej. to je razvoj. ni večje svobode od razvoja.

moti, ker gresta skupaj dva "nezdružljiva" izraza? volja ima - logično - vselej nek motiv. kjer je motiv, pa kao ni svobode. ja ljudje božji, ni si zastonj nekdo izmislil besede SVOBODA. samo poimenovati je hotel nekaj kar je DOŽIVEL, kar je ČUTIL, torej je že vedel, o čem govori. mi se pa jebemo in modrujemo.

sram me je. lahko noč.

 

dovoljujem si biti protislovna. vselej. in tako me imate radi. vem to. vem, da veste, da vem.

[zerkalo]

................................ Svobodna volja bi pomenila, da je dejanje izhajajoče iz takšne volje nekaj absolutno naključnega - nekaj svobodnega od vsakršnega vzroka.............................................................

 

Ja. Pa po možnosti tudi brez posledic.

[Antoninus]

Ja. Pa po možnosti tudi brez posledic.

 

zakaj je treba vse zakomplicirati do maksimuma? pa saj življenje ni matematika in logika.

svoboda je ... volja je svobodna. VOLJA je svobodna. ni važno, kaj jo motivira. človek gre naprej. to je razvoj. ni večje svobode od razvoja.

moti, ker gresta skupaj dva "nezdružljiva" izraza? volja ima - logično - vselej nek motiv. kjer je motiv, pa kao ni svobode. ja ljudje božji, ni si zastonj nekdo izmislil besede SVOBODA. samo poimenovati je hotel nekaj kar je DOŽIVEL, kar je ČUTIL, torej je že vedel, o čem govori. mi se pa jebemo in modrujemo.

sram me je. lahko noč.

 

dovoljujem si biti protislovna. vselej. in tako me imate radi. vem to. vem, da veste, da vem.

Daj no. Seveda se čutimo svobodne. Tudi jaz se. Samo ob razmisleku se uvidi, da tako pač ne more biti.

To, da se čutimo svobodne pa je tudi edini argument za svobodo.

[Alan_New]

...

Neverjetno odličen post (ga nisem celega citiral, da ne jemlje prostora ). Res najdaljši in najboljši tvoj do zdaj.

[Guest Mačona]

Daj no. Seveda se čutimo svobodne. Tudi jaz se. Samo ob razmisleku se uvidi, da tako pač ne more biti.

To, da se čutimo svobodne pa je tudi edini argument za svobodo.

no, to ja. saj ni važno.

[Matjaž Bogdan]

Daj no. Seveda se čutimo svobodne. Tudi jaz se. Samo ob razmisleku se uvidi, da tako pač ne more biti.

To, da se čutimo svobodne pa je tudi edini argument za svobodo.

 

Morda res- je pa tako močan, da prevaga prav vse protiargumente. Biti svoboden- v kakršnikoli obliki je čudovito občutenje. Čeprav obstajajo še nekatere stvari- kot je npr.- sprejemanje odgovornosti ....V koncept svobode bi dejal še nekaj- lepo je biti svoboden in ineti tak občutek, le če nekdo ne plačuje davka za to...-posledice svobode nekoga.

[Antoninus]

Morda res- je pa tako močan, da prevaga prav vse protiargumente.

Tu imaš pa prav. V bistvu sploh ni argument pa ga vseeno veselo objamemo nasproti vsemu. Nekaj takega kot da bi lahen vetrič odnesel Kitajski zid. Iz tega lahko zaključim samo, da nam je usojeno, da se čutimo svobodne.

[Marko83]

Bolj se kurčite in pišete dolge nesmiselne debatke in svoja mnenja, bolj se imate radi!

 

Veri kjut!