Usoda - povezana s časom...

[doorwoman.p]

Bolj se kurčite in pišete dolge nesmiselne debatke in svoja mnenja, bolj se imate radi!

 

Veri kjut!

 

 

ja seveda.. ker smo zmer bolj sproščeni k dajemo iz sebe svoja čustva..

[Marko83]

ujea.... da bi vsaj vidu kje kaksne vzpodbude, vidim pa na zalost samo podjebavanje.... zalostno, po drugi strani pa se mal zanimivo, krajšam čas, pipa miru je prisotna, pa se mal smejim....... smeh pa zdravje pa to, ostalo bomo pa kupili!

 

 

JES! SMO TUKAJ, IN ČE NEKATERI OD NAS NI SREČEN, SI JE SAM KRIV!

 

VSAJ POMAGAMO MU LAHKO.... to je največ kar lahko storimo!

 

JES! spet sem zmagal..... dober ta forum, razum, smisel in duhovnost, od podjebavanja, do samohvaljenja, itd itd... se tri dni bi lahk pisal...

Popravljeno 18. oktober 2007 -> Marko83

[zerkalo]

......močna pipa ni kej

[Marko83]

to je moja norma za sproscen počitek noči...

[zerkalo]

to je moja norma za sproscen počitek noči...

 

ce ti je ze usojeno pa ce pride ob pravem casu......

[unis]

antoninus, prav užival sem ob branju tvojega posta.

Kako smo (ne)svobodni v odločitvah in motivih. Zakaj se odločimo tako in ne tako. Kompleksnost karakterja, notranji motivi, slab dan..

Vzrok posledica in nato, odrezano od vsega, kreacija.

Da, da, super.

 

Kako pa narediš, ko nekaj moraš, a si tega ne želiš?Se tukaj omenja "karakter" človeka?Kako močno bo zdržal nekdo pod težo bremena nujnosti nečesa, a se raje odloči, da pošlje vse skupaj v kurac in gre gledat televizijo?

Beg ni svoboda, je pa olajšanje.

 

Kako potem povežeš lep občutek z delom, ki ga moraš storiti, a ti ni "všeč"?

 

Jej drek po poti, dokler ne prehodiš do cilja?

 

Ah, tao stari, tao, nenavezanost.

[Marko83]

Bravo!

[unis]

koji kurac pa ti tukaj mahaš s pivom??

[Marko83]

Jej drek po poti, dokler ne prehodiš do cilja?

 

 

Bomo rajš rekli, da je ob vsakem vogalom do cilja drugačna restavracija.....

 

 

 

Smo prišli do besede ''cilj''? Totalno nedefinirano!

 

Kaj je cilj, ali je cilj zadovoljstvo, ali je to smrt (olajšanje), ali je ciljev več?

 

Bi se kr strinjal z zadnjim predlogom, ciljev ni nikoli dovolj, tako kot pri duhovni strani, kot v materjalnih dobrinah in v počutjih lastnega individuma, torej čustvenega vidika, v kar se uvrščava tudi ljubezen....

Popravljeno 18. oktober 2007 -> Marko83

[unis]

glej, stvar je preprosta.Si na točki a in želiš priti do točke b.

 

Točka b je cilj, ki je sprva samo želja, pot je pa jeba./dopolnitev.

 

Opustitev kajenja, alkohola, izguba kg, prenehanje z odnosom in začeti "znova" živeti.

Strah pred nastopom, učenje novega jezika, šivanje, poslat koga u kurac..

 

Vsi si želimo pot brez bolečine. Nekateri čutijo bolečino kot nekaj pozitivnega, dobrega, rast. Drugi so za druge preobčutljivi in jim napor, ki ga prinese bolečina, pomeni preveliko oviro za dosego cilja.

 

Počutijo se nezmožni doseči cilj.tisto nedefinirano, a veš.

Brezupni, ker jim rezultati, ki jih dobivajo z zdajšjnim vedenjem, prinesejo občutja, ki jih nočejo.In zate ta slaba občutja, negativna občutja, te oslabijo, da bi delal tako, kot si želiš.

Zato pa je njihova pot v tem trenutku polna dreka.Kakec pri kakcu.Če želijo priti na konec, morajo požreti vsak bobek posebej in tako naprej.Nič kaj veselo in prijetno.

Zaprt krog.

Ampak, mi smo brali knjige in vemo, da nam ni treba jest kakcev.

 

Nekdo pa mora odmislit "zunanjo" okolico, rezultate, ki jih dobiva in s katerimi ni zadovoljen.

V tej prazni potem ustvari, kaj želi.Cilj

ta cilj bi moral zagnati nova občutja, prijetnejša občutja, ki bi potem spravil ljudi, da svojo pot "lažje in lepše" prehodijo.

Notranja občutja so sedaj prijetnejša, te "motivirajo" element bolečine "lažje preneseš" tvoj zorni kot je "drugačen" pot je lepša, kakcev ni.

 

 

do naslednje krize, waaaa ahahhahaaha

[Antoninus]

Kako pa narediš, ko nekaj moraš, a si tega ne želiš?Se tukaj omenja "karakter" človeka?Kako močno bo zdržal nekdo pod težo bremena nujnosti nečesa, a se raje odloči, da pošlje vse skupaj v kurac in gre gledat televizijo?

Beg ni svoboda, je pa olajšanje.

 

Kako potem povežeš lep občutek z delom, ki ga moraš storiti, a ti ni "všeč"?

 

Jej drek po poti, dokler ne prehodiš do cilja?

 

Ah, tao stari, tao, nenavezanost.

Nekaj moraš narediti, a si tega ne želiš. Beseda 'moraš' mi že pove, da situacija vpliva na naš karakter tako, da dejanje zaznamo kot neizbežno. Dejanje nam ni všeč, toda misli o tem, kaj bi se nam pripetilo, če tega ne storimo na nas delujejo kot dovolj močan motiv, da to dejanje storimo. Npr. jaz moram danes v službo, ki je ne maram ali celo sovražim. Misel na to, kaj se bo zgodilo, če ne grem (bom odpuščen, lačen in reven, itd) pa je dovolj močan motiv, ki premaga sovraštvo do šefa in ostale neprijetnosti službe, ki so tu protimotiv. Seveda pa se najbrž najde tudi tak karakter, kjer prej omenjen protimotiv premaga motiv, zato pošlje vse v pm, ne gre v službo in gre gledat TV.

Zaradi različnih karakterjev iste situacije izvabljajo iz ljudi različna dejanja.

Karakter je tisto, kar te dela individualnega. Je vsota vsega prirojenega in privzgojenega v tebi...in morda še česa, kar sploh ne poznamo.

Iz poznavanja samo motiva je nemogoče predvideti dejanje - moramo podrobno poznati tudi karakter.

 

Zadnji dve vprašanji pa ne zastopim čisto...

[Marko83]

glej, stvar je preprosta.Si na točki a in želiš priti do točke b.

 

Točka b je cilj, ki je sprva samo želja, pot je pa jeba./dopolnitev.

 

Opustitev kajenja, alkohola, izguba kg, prenehanje z odnosom in začeti "znova" živeti.

Strah pred nastopom, učenje novega jezika, šivanje, poslat koga u kurac..

 

Vsi si želimo pot brez bolečine. Nekateri čutijo bolečino kot nekaj pozitivnega, dobrega, rast. Drugi so za druge preobčutljivi in jim napor, ki ga prinese bolečina, pomeni preveliko oviro za dosego cilja.

 

Počutijo se nezmožni doseči cilj.tisto nedefinirano, a veš.

Brezupni, ker jim rezultati, ki jih dobivajo z zdajšjnim vedenjem, prinesejo občutja, ki jih nočejo.In zate ta slaba občutja, negativna občutja, te oslabijo, da bi delal tako, kot si želiš.

Zato pa je njihova pot v tem trenutku polna dreka.Kakec pri kakcu.Če želijo priti na konec, morajo požreti vsak bobek posebej in tako naprej.Nič kaj veselo in prijetno.

Zaprt krog.

Ampak, mi smo brali knjige in vemo, da nam ni treba jest kakcev.

 

Nekdo pa mora odmislit "zunanjo" okolico, rezultate, ki jih dobiva in s katerimi ni zadovoljen.

V tej prazni potem ustvari, kaj želi.Cilj

ta cilj bi moral zagnati nova občutja, prijetnejša občutja, ki bi potem spravil ljudi, da svojo pot "lažje in lepše" prehodijo.

Notranja občutja so sedaj prijetnejša, te "motivirajo" element bolečine "lažje preneseš" tvoj zorni kot je "drugačen" pot je lepša, kakcev ni.

do naslednje krize, waaaa ahahhahaaha

 

čudna razlaga po svoje v 3 dni... ampak svaka čast, vsak ima svoje mnenje, jaz pravim.....

 

Ne bom razlagal na dolgo in široko....

 

Cilj ni eden, samo to bom rekel.... en cilj pa si jasno da vsak clovek razlaga pos voje, in kako do njega prit... enim je zelo lahko kaksen cilj ustvarit, ce ima močno zaledje, kaj pa tisti ki smo naprimer sami usojeni z seboj?

 

Primer: Sinček ima dobro mamo ali očeta, seveda v tem primeru premozno/ega. Sin zeli ustvarit kafano, ker je pač tričetrt šole prešprical ( ker mu je pač stars dal vsak dan dovolj denarja, da je lahko zdel v kafani cel dan, in je tega navajen). Starš seveda bančni račun odprl, dal nekaj zalogajev sincku, in sincek kupio baš glamurozno kafano... s katero zdaj sluzi, cilj je tukaj, popolno dosežen...

 

II. primer: Sincek dveh starsev, kjer niso tako premozni, tudi revni ne... Res je da je presprical recimo pol šole, ker je raje pač s kolegi kaksnega skadil in ga bluzil v parku na klopci bolj skromno... Sin si je zazelel kafano, katere mu je oče seveda ni mogel kupiti, in ker je moral sam prit do tega, da je kupil kafano po vecdesetletnem garanju nekje na 40°C, mu je bila po tvojih besedah sodeč pot posipana z drekom, katerega je po tvojem jedel vec 10 let... in tudi prisel do cilja...

 

Zdaj te vprasam, kateri je bolj ponosen nase?

 

 

In zaključek ter bistvo mojega posta:

 

vsaka pot do cilja je drugacna, lahko je sladka kot med, lahko pa je v tvojem primeru posipana z DREKOM!

 

ne meči vsega v isti koš, ker vsak cilj od točke a do točke b pot tvojih besedah ljubček, je na zalost zelo , in se enkrat zelo različno....

 

cilj ni eden, ciljev je več...

Popravljeno 18. oktober 2007 -> Marko83

[unis]

v prvem primeru govoriš o negativnem motivatorju.

Nekaj ne želiš in nato greš v službo, ker so negativne posledice dovolj močan faktor, da te spravijo iz postelje.

Strah, kaj pa če, ojoj..

Obstajajo tudi pozitivni motivatorji.Kakorkoli se že imenuje tisto palico, ki nas spravi do tega, da opravimo nekaj, kar nam ni všeč.

 

Negativnost, strah pred izgubo službe bi bil v tej metafori "pozitiven" za tiste, ki jih vzpodbudi k dejanju.

Ista situacija pri drugem človeku pa lahko sproži drugačno reakcijo.Strah pred izgubo je tako močan, da človeka odvrne k dejanju.

Želi dokončati šolo, a je strah pred testi tako močan, da šolo opusti.

 

Iščem tisto pot za tiste ljudi, ki jih fokus na negativnost odvzame pogum za dejanje.

Kako "požreti" drek in iti proti svoji volji/priučeni, prejšnjim izkušnjam, navadam.

 

Ljudje temu radi rečejo vzorci.

Sprememba vzorcev pa ni enostavna, ker je človek s čustvenim sistemom sam sebe zavaroval pred "spremembami".

Nova odločitev, spremba ustaljenega sproži reakcijo, ki te poskuša odvrniti pred morebitno nesrečo.

Do sedaj si tako delal in nič te ni "ogrožalo". Sedaj pa želiš spremeniti svoje obnašanje in s tem dejanja, želiš spremeniti vzorec, blokada je tukaj.

Drek.Koliko kakcev poješ, da greš naprej?

Nekdo ne more niti enega, ne more iti proti "sebi" proti svoji "volji", ker se znajde v bolečini.

Čeprav se želi spremeniti, je udarec, reakcija, tako močan, da je nemočen pred samim sabo.

Obupan.Ne morem. Se trudim, ampak ne morem.Nimam moči.

Saj znaš, kakci.

finta pa je, da na začetku vidiš, da moraš na vsakem koraku govno žret/spreminjanje vzorcev je povezan z "bolečino", dokler ne "štekaš", kakorkoli že in s tem očistiš dreke po poti.

Da, tvoja pot je sedaj lahkotnejša, razbremenjena grdih grdih misli in polna enthuziazma, da greš in nardiš, karkoli pač si želiš.

 

(ne glede na rezultat, ane taoistovci, kje se mi skrivate?)

ps:

ta "čudna razlaga" ni plod mojega razmišljanja.

Če si kdaj slišal za lesterja, eft, nlp, slavinskega, bi drugače dojemal.

Mogoče kot. BRAVO UNIS!! WAAA EJ, TO JE TO!!

ZAKON STARI, DEJ MI PIR!(drugače je pa okrajšana verzija razlaga tistga starga strica bob proctorja.K se je nekej fukow s hillom in unimi knjigami, k jih vsi priporočajo.Ju know, born rich, ask and it is given, acres of diamonds.. sej znaš, klasike..

fak u

psss: odgovor na tvoje vprašanje ti pizda gnila, k ne bereš, kaj ti pišem.

 

Zdaj te vprasam, kateri je bolj ponosen nase?

 

 

In zaključek ter bistvo mojega posta:

 

vsaka pot do cilja je drugacna, lahko je sladka kot med, lahko pa je v tvojem primeru posipana z DREKOM!

 

ne meči vsega v isti koš, ker vsak cilj od točke a do točke b pot tvojih besedah ljubček, je na zalost zelo , in se enkrat zelo različno....

 

cilj ni eden, ciljev je več...

 

Prvi je imel, kot kaže, glede na pomoč ostalih, zelo enostavno pot.

Drugi, tisti delavček, je pa pregaral in garal in garal, da je dobil kavarno, a je tko?

Se pravi, tip je scal kri za to, da je dosegel svoj cilj.

Super.Se strinjam s tabo. In ti dam prav, ker si pravilno napisal. A o TEM JAZ NISEM GOVORIL.

jes?

 

ta naš delavček je svoje scanje krvi doživljal kot pot. Kako doživljal? Je delal rad?Je bil vesel, ker je napredoval, četudi v majhnih korakih?

Super.Antoninus bi rekel, da je imel močan karakter. Svojo "bolečino, trud" je doživljal pozitivno, čene ne bi delal in bi poslal vse v kuravc.Zakaj?Govorim o ekstremnih primerih, nekaj takega, ko bi vsak pod določenim pritiskom "bremena, oziroma, da tako je, kakca" popustil..

 

Sedaj pa postavi tega razvajenčka v pozicijo našega delavčka.

 

Naš razvajenček bi moral delati dolge ure in ure, desetletje, da bi dosegel isto.

No, kako bi pa on doživljal to pot?

Bi vztrajal?

BI? A bi mislil, da je njegova pot posejana z drekom?

 

Bejž kurac pa lepo pot

 

v mojem kontekstu je pot v kurac iz točke a v točko b.

Kako ti definiraš tvoj cilj, več ciljev, je pa tvoj miselni okvir.

Jebeš, govorimo o različnih pojmih, ki imajo za nas enako sestavljene črke.. ju know..R.A.Z.U.ME.VA.NJE.

pOJMA NIMAM kako en doživlja RAZUMEVANJE, jzt vem, da ga doživljam in tolmačim po svoje.

jzt o jabkah on pa o hruškah.Jebeš, mandeljnih, ne jebeš dvakrat, o dinozavrih..uuu

[Marko83]

 

pozno je , ju3 dalje....

 

lahko noč

[lora]

ziujo

tudi menim da je vse usoda oziroma moj karakter in vse s tem je moja usoda, v obeh smislih, da mi je moj karakter usojen in da mi karakter/osebnost ipd določa prihodnost.. lahko res enačim prihodnost je usoda in obratno

vrti se mi, ne znam drugo, kot bluzim

vprašanje usode me muči v smislu ker meni zdaj ni v redu se mi zdi in pol se vprašam al bo sploh kdaj v redu in podobno

včasih mi je šlo dobro, tako sem se počutila in če se je kje omenilo vprašanje usode, sem menila tako: vse nam je usojeno, vse... s tem mi odpade velikansko breme in lahko rečem: bo kar bo, kaj naj jaz mravljica v vesolju . nima smisla skrbeti, ker ne morem nič. ker mi je šlo dobro, sem imela zaupanje (ali slučajno obratno) in sem se v bistvu veselila, kaj vse lepega še mi bo življenje ali svet nametal, pa četudi ne. ah ne znam razložiti.

zdaj pa sem slabo, uboga in ugotavljam, da je moj pogled na usodo takšen: slabo mi gre, zasrala sem, sama sem kriva. usoda ima zveze s tem le to, da sem takšna, kakršna sem. oziroma. dobivam izvrstne priložnosti- to je usoda, da pa jih zavržem, pa sem sama kriva. tako pač je, nisem ponosna. ampak zdi se mi, da nekaj ali marsikaj v tem razmišljanju ne gre skupaj. in niti logično ni.

In že dolgo se sprašujem in dvomim ali se človek resnično lahko s svojim trudom spremeni. Menim, da ne. Lahko se potrudim in s trudom dosežem, da bom drugače čutila?? Lahko dosežem, da bom kaj drugega, četudi mukoma počela. Ampak naj bi bilo, da naj počnem tako kot čutim?....... ali je mogoče tako- počnem tako kot čutim oziroma kot se mi zdi, dokler se mi več tako ne zdi, ker ni več fajn Eh In ni vse od mene odvisno, okrog mene se svet spreminja, ljudje, tudi če bi hotela ne morem istega počet v nedogled

bluzim, blodim, zgubljena nikam ne pridem. Nima smisla razmišljat

 

In glede naslova teme, usoda povezana s časom. To še me posebej muči. Zdi se mi, da če zafrkneš, zafrkneš in nikoli ni več isto in v bistvu se ne da nič popraviti. Ko je trenutek mimo, se menja čas in prostor, menja se vsebina. In vse doživljam z vidika preizkušanja in kazanja resnice. AHA! Tako torej se je zgodilo, zdaj vemo, kako je na stvari. ......

[lora]

post pa pišem tako dolgo, da je vmes objavljenih že 5 komentarjev, verjetno že petkrat odgovorjeno na moje dileme, in še tako se utrudim zraven...

[Antoninus]

Bravo Unis To!

 

Jaz takole mislim. Pri teh nenadnih spremembah in drugačnih pogledih se zgodi to, da smo izpostavljeni motivom, ki odkrijejo doslej še neodkrit del našega karakterja. Kajti mi sami sebe ne poznamo in se sami sebi razkrivamo prek naših dejanj. Mislimo, da smo v dani situaciji sposobni narediti eno, dejansko se pa izkaže drugo. Lahko npr. mislimo, da smo sposobni ogovoriti eno dobro bejbo, ki se z nami spogleduje v bifeju, potem ko se ji približamo pa kar naenkrat, na lastno presenečenje, odidemo plaho mimo nje, ne da bi ji kaj rekli. Pa smo bili prepričani, da bomo zmogli, ampak naš karakter je prejel močnejše protimotive temu dejanju, ponavadi čisto nezavedno. Kaj čemo.

Tu bi lahko priporočili ravno nasprotje temu: ask and it is given, make it work, bla bla its...Zaradi zavesti, da se dejanja dogajajo nujno smo lahko popolnoma mirni, ker se vse zgodi na edini možen in se ne sekiramo za nič več....

Drek jemo dokler imamo lastne zamisli, kako morajo stvari potekati. Od kod nam sploh ideja, da mora vse biti tako in kekao drugače....

[Antoninus]

ziujo

tudi menim da je vse usoda oziroma moj karakter in vse s tem je moja usoda, v obeh smislih, da mi je moj karakter usojen in da mi karakter/osebnost ipd določa prihodnost.. lahko res enačim prihodnost je usoda in obratno

vrti se mi, ne znam drugo, kot bluzim

vprašanje usode me muči v smislu ker meni zdaj ni v redu se mi zdi in pol se vprašam al bo sploh kdaj v redu in podobno

včasih mi je šlo dobro, tako sem se počutila in če se je kje omenilo vprašanje usode, sem menila tako: vse nam je usojeno, vse... s tem mi odpade velikansko breme in lahko rečem: bo kar bo, kaj naj jaz mravljica v vesolju . nima smisla skrbeti, ker ne morem nič. ker mi je šlo dobro, sem imela zaupanje (ali slučajno obratno) in sem se v bistvu veselila, kaj vse lepega še mi bo življenje ali svet nametal, pa četudi ne. ah ne znam razložiti.

zdaj pa sem slabo, uboga in ugotavljam, da je moj pogled na usodo takšen: slabo mi gre, zasrala sem, sama sem kriva. usoda ima zveze s tem le to, da sem takšna, kakršna sem. oziroma. dobivam izvrstne priložnosti- to je usoda, da pa jih zavržem, pa sem sama kriva. tako pač je, nisem ponosna. ampak zdi se mi, da nekaj ali marsikaj v tem razmišljanju ne gre skupaj. in niti logično ni.

In že dolgo se sprašujem in dvomim ali se človek resnično lahko s svojim trudom spremeni. Menim, da ne. Lahko se potrudim in s trudom dosežem, da bom drugače čutila?? Lahko dosežem, da bom kaj drugega, četudi mukoma počela. Ampak naj bi bilo, da naj počnem tako kot čutim?....... ali je mogoče tako- počnem tako kot čutim oziroma kot se mi zdi, dokler se mi več tako ne zdi, ker ni več fajn Eh In ni vse od mene odvisno, okrog mene se svet spreminja, ljudje, tudi če bi hotela ne morem istega počet v nedogled

bluzim, blodim, zgubljena nikam ne pridem. Nima smisla razmišljat

 

In glede naslova teme, usoda povezana s časom. To še me posebej muči. Zdi se mi, da če zafrkneš, zafrkneš in nikoli ni več isto in v bistvu se ne da nič popraviti. Ko je trenutek mimo, se menja čas in prostor, menja se vsebina. In vse doživljam z vidika preizkušanja in kazanja resnice. AHA! Tako torej se je zgodilo, zdaj vemo, kako je na stvari. ......

Tu je zaznati tipično ambivalentnost. Ko ti je šlo dobro si to pripisovala usodi, ko ti ne gre, pa kriviš sebe. Ponavadi je ravno obratno: ko nam gre dobro, si pripisujemo zasluge, ko pa slabo pa preklinjamo Boga. Meni je hecno pri takih pogledih, kje vidijo mejo med usodo in lastnim delovanjem? Ali se usoda pojavi naključno? Ali nastopi nek trenutek, ko se usoda izklopi in si prost, da deluješ....Sprejemljivo je samo eno ali drugo: Popolna določenost ali popolna naključnost, kaos brez reda, repa in glave. Nesmisel naključnosti sem že enkrat tu pokazal, tako da ostane samo usoda.

[Scorpion25]

vsak ima svoje mnjenje in bi bilo neverjetno če bi bili vsi istega mnenja;)vsak si po svoje razlaga stvari in vstraja pri svojem..razumljivo..

 

mislim pa da smo vsi v toklu časa in usode le da tega ne vidimo oz.vidijo in se zavedajo le določeni ljudje do določene mere..odvisno kolko jim je to odkrito in koliko dopustijo oz sprejemajo ta dejstva..

[mayan]

v prvem primeru govoriš o negativnem motivatorju.

Nekaj ne želiš in nato greš v službo, ker so negativne posledice dovolj močan faktor, da te spravijo iz postelje.

Strah, kaj pa če, ojoj..

Obstajajo tudi pozitivni motivatorji.Kakorkoli se že imenuje tisto palico, ki nas spravi do tega, da opravimo nekaj, kar nam ni všeč.

 

Negativnost, strah pred izgubo službe bi bil v tej metafori "pozitiven" za tiste, ki jih vzpodbudi k dejanju.

Ista situacija pri drugem človeku pa lahko sproži drugačno reakcijo.Strah pred izgubo je tako močan, da človeka odvrne k dejanju.

Želi dokončati šolo, a je strah pred testi tako močan, da šolo opusti.

 

Iščem tisto pot za tiste ljudi, ki jih fokus na negativnost odvzame pogum za dejanje.

 

Men osebno je strah pomagal, ker ima smisel. Zaradi strahu sem ubrala kakšno drugo pot, ki je bila bližje meni, tako sem se naučila poslušati in biti sama s sabo prijazna. Seveda ni bilo lahko, ampak bila je moja odločitev in takoj ko sem bila sama s sabo, sem bila prisiljena pogledati vanj. Nikoli nisem komu drugemu priznala zaslug za svoj strah. Strah mi je pokazatelj. Sami smo si odgovor. Praviš, nekdo šolo opusti. Ja pa hvala bogu. Mu je bližja druga pot. Ali jo išče. Lajf je itak šola po celom tjeli. Nekdo "ve in ima" le zato, ker je izbral dolgo pot domov. Kar je pa neizbežno se bo pa itak zgodilo ne glede kolk se ogibamo iz strahu. Ker resničen strah je lahko premagan le na hitro in le v celoti. In življenje - čas ter prostor sta zato tukaj, da ju izkoristimo za to, da v lastnem umu poskrbimo, da bomo imeli primerno percepcijo, držo…Da bomo videli s srcem, dokončno premagali strah. Te stvari je lepo razdelal Casteneda – ovire na poti do vedca (morda je biti vedec usoda ) so strah, bistrina razuma, moč in starost; vsako je treba ukrotiti.

[Scorpion25]

MAYAN popolnoma se strinjam s teboj. tudi sam sm začel na tak način..