LJUBITI NOTRANJOST IN SVOJE CELICE

[katty]

Prvo vprašanje, ko se nam telo začenja upirati, postane poglavitno, najbolj pomemben korak k ozdravitvi, ne glede, za katero bolezen gre, vse so enako breme...

A prvo, kar se lahko vprašamo je, kaj lahko naredimo zase. A lahko? Jaz sem dojela, da si mi sami lahko najbolj škodimo ali pa tudi s svojimi pozitivnimi mislimi tudi pomagamo. To je prvi korak k ozdravitvi, prepričana sem in v to verjamem.

 

Bolezni je veliko na tem svetu, veliko ljudi, ki niti ne vedo, kaj nosijo v sebi, dokler ne pride ta dan spoznanja, in šok, a vse to je življenje in kot sprejemamo življenje, samoumevno in preprosto, bi seveda morali sprejemati tudi "pakete", ki jih nosi s seboj. Pomembno je, da se ne sprijaznemo, nikakor in nikdar, a moramo znati sprejeti dejstva, a nikoli se ne sprijazniti.

Torej...Prebrala sem kar nekaj zanimivih knjig, a samo nekatere pustijo nekakšen pečat v mojih možganih in srcu. Celo nekateri odlomki, iz teh knjig, mi nikoli ne uidejo v pozabo, za vedno jih nosim s seboj, kot nekakšna svarila življenja, ki nam jih je v mladosti dejala mati. Ostanejo, zavedno.

Dojela sem, da se resnično nikoli ne potrudimo dovolj zase, za svoje telo, za svojo dušo, da pa nam postane vedno bolj pomembnejši izgled samega sebe in mnenje družbe okoli nas. Pa je to resnično pomembno?

 

Kaj pa naše celice? Kaj nam one govorijo? One so tiste, ki nam dajo ali vzamejo del nas.

Pogovor s celicam se nam zdi tako trapasto in smešno, da na to niti ne pomislimo. Tudi meni se je zdelo tako.

 

Mi je pa zanimiva razlaga, da celice, ki zbolijo, so tiste celice, ki niso ljubljene. Hmmm...? Pa nekako mi je to tudi logično, saj tisti del telesa ali tisti del celice, ki ni ljubljen ali mu podajamo najmanj pozornosti nekega dne "ponori" in s tem usmeri vso svojo pozornost nase. In kaj mi? Ko dojamemo nekaj takega, pridemo do spoznanja, da so te celice, kot majhni otroci, ki potrebujejo ljubezen in skrb in z dolgotrajnim postopkom dosežemo željeno, s skrbnostjo in vztrajnostjo in veliko ljubezni, samo prisluhniti je treba.

 

Marsikomu se bo zdelo, mogoče, smešno, a če vsak pogleda vase, lahko vidi, da to lepo telo, dejansko, obkrožajo same celice in to telo je nastalo iz ene same. Kako lepo se slišijo te besede, tako neverjetno in čudovito, hkrati pa se vse zdi, kot prekrasen čudež in vsak je edinstven, neponovljiv, enkraten....

LJUBITE SVOJE CELICE IN ONE VAM VRNEJO LJUBEZEN...

 

KATTY

[klarus]

maš prav

sam lahko je rečt rad se imam, sprejemam se....ampak dejansko to narediti

tu je pa potrebno pobrskati za vzorci, ki so krivi za taka razmišljanja o samemu sebi

[kapica]

LJUBITE SVOJE CELICE IN ONE VAM VRNEJO LJUBEZEN...

jp... in vse celice in s tem tkiva pa s tem organi..., ki zbolevajo na razlicne nacine... je potrebno pozdravt z kemijo! tablete vsebujejo odlicne substance, da lahko pospesijo izdelovanje tega kr je zbolelo, al pa zavirajo to kr je prekomerno, al pa kr enostavno vsebujejo to, kr nam primanjkuje... kok enostavno! ce pa ne gre z kemijo pa z raznimi kirurskimi posegi...kjer so z vidika telesnih celic, skapeli in vse ostale velikanske kose le pripomocki, ki kosajo in trgajo, in pustijo za sabo veliko mrtvih in poskodovanih celic... hehehe... kko lepo! k je kirurgija uspesna le zaradi izjemne lastnosti celic: da se pregrupirajo, pokopljejo mrtve in omogocjo celjenje rane... tko, da ne zdravijo ne tablete al kakrsna koli terapija ze, ne kiruski posegi... ampk izkljucno nase celice same!

tko, da po moje, k "zboli kksen del zgupiranih celic" je kakrsnakoli oblika bolecine, ki se pojavlja ob tem, tam zato, da se jo uporabi... da se clovk osredotoc nanjo... in ne zato, da se jo resi! je nekaksno znamenje kateremu je dobr, da se mu, kt prav katty, prisluhne...

[Marsa]

prima tema, fajn da si jo odprla in dobrodosla, katty!

 

se se kako strinjam s tem, kar si napisala.

[Guest Mačona]

A prvo, kar se lahko vprašamo je, kaj lahko naredimo zase. A lahko? Jaz sem dojela, da si mi sami lahko najbolj škodimo ali pa tudi s svojimi pozitivnimi mislimi tudi pomagamo. To je prvi korak k ozdravitvi, prepričana sem in v to verjamem.

[doorwoman.p]

maš prav

sam lahko je rečt rad se imam, sprejemam se....ampak dejansko to narediti

tu je pa potrebno pobrskati za vzorci, ki so krivi za taka razmišljanja o samemu sebi

 

 

jp.. to je težko.. ampak s tistim kar te žuli je potrebno sproti razčiščevat.. torej.. poslušati se- dragocena vrlina!!

[butl]

O Katty

 

Pred leti je bila ena fest fajn animirana serija na eni od slo TV, ki je prikazovala delovanje našega telesa v harmoniji in ob raznih preizkušnjah.

 

Moram reči, da mi še danes zelo pomaga pri vizualiziranju med komunikacijo s svojimi celicami.

 

Zelo kulska serija.

 

butl

[kukica]

Kaj pa naše celice? Kaj nam one govorijo? One so tiste, ki nam dajo ali vzamejo del nas.

Pogovor s celicam se nam zdi tako trapasto in smešno, da na to niti ne pomislimo.

Mmmm, zanimivo ...

[katty]

Tole moram napisati, kajti ni zraslo na moje zeljniku, a mi je tako všeč, da želim deliti z vami....

 

KRASNO DARILO DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA JE,

DA STE INTIMNO SEZNANJENI Z LJUDMI,

KI SE JIM MORDA NE BI NITI PREDSTAVILI,

ČE TEGA NAMESTO VAS NE BI STORILO ŽIVLJENJE.

 

To je za mene enostavna in čista resnica, kar pa si lahko vsak po svoje razlaga. Veliko momentov imam v mislih na to temo...

[Vilinčica]

In to je PRISOTNOST. Biti pravzaprav prisoten in ne ODSOTEN.

Kako:

Otrok se v svoji sobi nic hudega slutec igra. Pride mama, malo razdrazena zaradi nic kaj prijetnih pogovorov z mozem v sobo otroka in rece: "Kaj se nisi pospravil, ves koliko je ura, takoj v kopalnico umit zobe in spat"

Seveda otrok prisoten v svoji igri, logicno zeli svojo igro tudi koncati - prisotno, tako kot si je zastavil.

Mati uleti cez 5 minut se enkrat v sobo. Vidi da otrok se vedno ni pospravil igrac. Deroc se zakaj se vedno ni pospravil igrac in se spravil umivat, zmece igrace v predal, prime otroka, ga postavi v kopalnico in mu porine zobno krtacko v roke in rece: "Takoj umij zobe in se spravil v posteljo". Otrok seveda s preplasenimi neprijetnimi obcutki opazuje kaj se dogaja. Bolj ali manj prisoten... se vedno nerazumjivo razmislja kaj se je sploh zgodilo; ob tem pa si mora celo umivati zobe. Jasno si jih ne, in, ko mati ponovno uleti v kopalnico, ga ponovno nadere zakaj se vedno ni umil zob; ga odvlece v posteljo in ugasne luci.

Ponovitev podobnih situacij, enkrat, dvakrat, trikrat in pojavi se STRAH!

Otrok se ne gre vec igrat z igracami, kot je to pocel. Temvec bi pocel kaj drugega. Ker pac ne more ali ne sme, se proba igrati. A kaj se zgodi NI VEC PRISOTEN. ker se boji, da bo uletela v sobo mati, oce ali kdorkoli pac in ga zmotil. Isti vzorec se nato pojavlja naprej v zivljenju: sola, sluzba, dom, poroka, etc...

Vedno pogosteje se pojavljajo okoliscine, ki ga silijo biti prisoten. Ki ga silijo da pogleda v preteklostr n odstrani strah in vzorec dogodka...

Zgodi se; njegovi organi po daljsi odstotnosti prav tako pricenjajo izgubljati energijo, pojavi se bolezen. Bolezen, ki mu pravi, da naj spremeni nacin zivljenja! Ki mu pravi, da ima pomanjkanje energije. Pravi, da naj bo PRISOTNOST.

Morda se kdo najde v teh zgodbah, morda ne. Niso zrasle na mojem zelniku.

Morda v razmislek:

Namrec zanimivo je, kaliko vec storijo ljudje, ki so prisotni, kako lazje komunicirajo, kako lazje uspevajo, kako lazje dosegajo svoje cilje, zelje in so sploh veckrat bolj uspesni. In ce je temu res tako, da, ko smo prisotni, je prisotna tudi energija v nas, potem to nekako tudi potrjuje zgornje navedbe.

 

 

Uaaau...

 

Zanimivo... nisem še nikoli razmišljala na tak način. Se absolutno najdem v tej zgodbi!

 

Katty... verjamem, da vsak človek, ki ga (s)poznamo, pride v naše življenje z nekim namenom - da nas nekaj novega nauči, nam prikaže nov zorni kot v kakšni zadevi, nam pomaga oblikovati naš karakter in doživljati ta svet na vedno nove načine (če si tega seveda želimo).

 

Glede celic pa - vsem je poznan "placebo" efekt - ko lahko človekovo bolezen pozdravi ali omili "kocka sladkorja". Avtosugestija je res močno orodje.

 

Lep večer vsem

[doorwoman.p]

meni se zdi, da je danes veliko motečih dejavnikov okoli nas, ki nas spravljajo iz duševnega ravnotežja.. zdaj bom dala en banalen primer kaj npr.mene spravi iz ravnotežja.. jaz vadim klavir in padem notri.. pa začne sosed kositi travo (z eno ful glasno kosilnico).. in si rečem.. dobro bom naredila pavzo. ko zaslišim da konča, se spet spravim vadit.. pa dobimo obisk kjer moram biti prisotna in poslušat kaj se pogovarjamo.. vendar so moje misli pri notah in muziki, ki jo skušam spraviti v svojo podzavest, da mi bo bližje (ker je drugače kr neki)

 

uspeva mi le napol.. ko obiski gredo nisem več tko zmotivirana, ker zdaj ravno obratno mislim na druge stvari.. npr.na to z kakšnim namenom je prišel ta obisk.

 

na te stvari težko vplivam.. mogoče sem preveč občutljiva.. zdaj bom spet rabila nekaj časa, da se spravim v red, da bom mirna in pozabila na ostale skrbi.. potem grem spet vadit.

 

na živce mi gre tudi to, da če vadim le podzavestno (torej berem samo note in nisem zavestno prisotna pri glasbi, ki jo igram), je vaja mogoče le tretjino uspešna.. včasih je bolje, da v takem primeru sploh nebi vadila.

[free]

Da, ampak veckrat ne gre samo za placebo; temvec zato, da se usmerimo vase in predvsem da smo PRISOTNI!

Prisotnost = energija v nas. Odsotnost = energija drugje.

Ljudje z vsemi vzorci, pricakovanji, strahovi etc... pa vsakodnevno bezimo v preteklost... tudi z razlogom, da razresimo dogodke, zaradi katerih nismo prisotni tukaj in, ki nas vlecejo v razresitev.

Vcasih gre tako dalec, da ljudje zbolijo za hudimi boleznimi; in vcasih celo te ne pomagajo, da se oseba koncno zacne truditi vsakodnevno biti PRISOTEN! Da razresuje stvari iz preteklosti in morda postane bolj sprejemljiv v sedanjosti.

 

in ce povezem zgoraj napisamo in tole; se mi zdi kar logicno razlaga in zakljucek:

EFT - (Emotional Freeing Technique − tehnika čustvenega osvobajanja)

Video: http://www.slovid.com/neverjetni%20univerz...enian/534/video

Clanek: http://www.viva.si/clanek.asp?ID=3341

Clanek: http://sabinasilc.com/EFT_v_VIVI.pdf

 

 

 

Uaaau...

 

Zanimivo... nisem še nikoli razmišljala na tak način. Se absolutno najdem v tej zgodbi!

 

Katty... verjamem, da vsak človek, ki ga (s)poznamo, pride v naše življenje z nekim namenom - da nas nekaj novega nauči, nam prikaže nov zorni kot v kakšni zadevi, nam pomaga oblikovati naš karakter in doživljati ta svet na vedno nove načine (če si tega seveda želimo).

 

Glede celic pa - vsem je poznan "placebo" efekt - ko lahko človekovo bolezen pozdravi ali omili "kocka sladkorja". Avtosugestija je res močno orodje.

 

Lep večer vsem

[mici59]

meni se zdi, da je danes veliko motečih dejavnikov okoli nas, ki nas spravljajo iz duševnega ravnotežja.. zdaj bom dala en banalen primer kaj npr.mene spravi iz ravnotežja.. jaz vadim klavir in padem notri.. pa začne sosed kositi travo (z eno ful glasno kosilnico).. in si rečem.. dobro bom naredila pavzo. ko zaslišim da konča, se spet spravim vadit.. pa dobimo obisk kjer moram biti prisotna in poslušat kaj se pogovarjamo.. vendar so moje misli pri notah in muziki, ki jo skušam spraviti v svojo podzavest, da mi bo bližje (ker je drugače kr neki)

 

uspeva mi le napol.. ko obiski gredo nisem več tko zmotivirana, ker zdaj ravno obratno mislim na druge stvari.. npr.na to z kakšnim namenom je prišel ta obisk.

 

na te stvari težko vplivam.. mogoče sem preveč občutljiva.. zdaj bom spet rabila nekaj časa, da se spravim v red, da bom mirna in pozabila na ostale skrbi.. potem grem spet vadit.

 

na živce mi gre tudi to, da če vadim le podzavestno (torej berem samo note in nisem zavestno prisotna pri glasbi, ki jo igram), je vaja mogoče le tretjino uspešna.. včasih je bolje, da v takem primeru sploh nebi vadila.

verjetno poznaš kakšno prijateljico,ki tudi vadi klavir,pa pojdi takrat na obisk,potem jo vprašaj,če si jo dekoncentrirala in imaš odgovor ali si nenormalna ti,ali obe

[kapica]

Da, ampak veckrat ne gre samo za placebo; temvec zato, da se usmerimo vase in predvsem da smo PRISOTNI!

Prisotnost = energija v nas. Odsotnost = energija drugje.

Ljudje z vsemi vzorci, pricakovanji, strahovi etc... pa vsakodnevno bezimo v preteklost... tudi z razlogom, da razresimo dogodke, zaradi katerih nismo prisotni tukaj in, ki nas vlecejo v razresitev.

Vcasih gre tako dalec, da ljudje zbolijo za hudimi boleznimi; in vcasih celo te ne pomagajo, da se oseba koncno zacne truditi vsakodnevno biti PRISOTEN! Da razresuje stvari iz preteklosti in morda postane bolj sprejemljiv v sedanjosti.

v preteklost, v prihodnost... nekak clovk tko zivi v emmm "kulturi jutrisnjega dne"...ko bo to, bo to...

zanimivi "definiciji" prisotnosti in odsotnosti... o govorjenju katere energije? ker ce je clovk odsoten, prakticno pol sploh ne zivi...?

 

na te stvari težko vplivam.. mogoče sem preveč občutljiva.. zdaj bom spet rabila nekaj časa, da se spravim v red, da bom mirna in pozabila na ostale skrbi.. potem grem spet vadit.

vplivas ravno toliko, kt si dovolis... bit obcutljiva!

eh... ej, uspesno vadbo...! pa cimvec discipline

[Matjaž Bogdan]

Da, ampak veckrat ne gre samo za placebo; temvec zato, da se usmerimo vase in predvsem da smo PRISOTNI!

Prisotnost = energija v nas. Odsotnost = energija drugje.

 

Tole bi morda lahko bolj opredelil z- VERO, OBČUTJEM, ZAUPANJEM , OSREDOTOČATI SE , kot pa s prisotnostjo.

Drugače pa tudi jaz nisem razumel povsem dobro tega z PRISOTNOSTJO ....Ali si mislil mentalno, fizično, čustveno ..?

 

Ljudje z vsemi vzorci, pricakovanji, strahovi etc... pa vsakodnevno bezimo v preteklost... tudi z razlogom, da razresimo dogodke, zaradi katerih nismo prisotni tukaj in, ki nas vlecejo v razresitev.

 

Pa tudi brez razloga- duševno -čusveno hipohondrstvo je mnogokrat prisotno..in potem si nakoplješ še nove / brezpredmetne/ probleme, ki pa se lahko res razrastejo v kaj drugega, kot pa brezpredmetno.

 

Vcasih gre tako dalec, da ljudje zbolijo za hudimi boleznimi; in vcasih celo te ne pomagajo, da se oseba koncno zacne truditi vsakodnevno biti PRISOTEN! Da razresuje stvari iz preteklosti in morda postane bolj sprejemljiv v sedanjosti.

 

Kaj pa osredotočanje na SEDAJ ..?? Ker travme iz preteklosti tako rešuješ v sedanjem času...če so sploh pravilno okarakterizirane...Če pa niso- sifizovo delo. Včasih se mi zdi tudi kakšna odsotnost dobrodošla/ na vseh mogočih nivojih/ , včasih nam preveliko osredotočanje -zamegli pogled. No ja- tole je sam mal "telovadbe" , fajn bodi Free.

[Vilinčica]

Ta prelepi občutek prisotnosti sem zelo dobro občutila po tem, ko me je dokaj huda bolezen pripravila do tega da sem se začela poslušati. Prej sem nekako lebdela v nekakšnem "medprostoru" katerega praznino sem zapolnjevala z različnimi substancami... Po tem, ko sem se po dobrem letu in pol vztrajnega dela na sebi spravila k sebi, sem še dobri dve leti z lahkoto ohranjala ta občutek enosti, osredotočenosti, ali prisotnosti...

 

Na žalost pa se je z vračanjem v "realni" svet ta občutek nekako porazgubil in ga le še ob meditiranju lahko znova občutim tako močno kot včasih. Sprašujem se, zakaj je tako težko ohraniti to zbranost, mirnost in zadovoljstvo v vsakodnevnem življenju - mogoče pa le ne najdem pravega načina? Vam uspe? Ali komu od vas to uspe tudi med tem ko ste med ljudmi - npr. v službi?

 

Ko sem sama mi še nekako uspeva, predvsem v naravi se zelo pomirim, a potem ko sem v kakšni stresni situaciji spet hitro pozabim na ta svoj mir, ki si ga tako želim. In potem se vedno znova sprašujem če je to le iluzija da bi v "realnem" svetu lahko vedno bila tako mirna in osredotočena na sedanjost in se ne ubadala z dogodki, ki jim dovolim da me spravijo iz ravnotežja.

 

Jaz si takooo želim biti vedno (ali vsaj večino časa) prisotna, a kaj ko je na svetu toliko faktorjev, ki jim pustim da me zmedejo

 

Lep pozdrav vsem

 

Vilinčica

[taraja]

Tudi jaz se pogosto sprašujem isto kot ti. Če se sploh da to potem ohranit to v sebi. Verjetno moraš najprej to doseči, potem pa nimam pojma kako to ohranjati v takem svetu, kot je danes. Res moraš biti prežet s tem spoznanjem in potem se nekako omejit oz. ne pustit se motit v tem. Jaz mislim, da so pogoji v tem hitrem, brezglavem tempu in potrošniški družbi res zelo težki. Moje mnenje.

[mici59]

Ta prelepi občutek prisotnosti sem zelo dobro občutila po tem, ko me je dokaj huda bolezen pripravila do tega da sem se začela poslušati. Prej sem nekako lebdela v nekakšnem "medprostoru" katerega praznino sem zapolnjevala z različnimi substancami... Po tem, ko sem se po dobrem letu in pol vztrajnega dela na sebi spravila k sebi, sem še dobri dve leti z lahkoto ohranjala ta občutek enosti, osredotočenosti, ali prisotnosti...

 

Na žalost pa se je z vračanjem v "realni" svet ta občutek nekako porazgubil in ga le še ob meditiranju lahko znova občutim tako močno kot včasih. Sprašujem se, zakaj je tako težko ohraniti to zbranost, mirnost in zadovoljstvo v vsakodnevnem življenju - mogoče pa le ne najdem pravega načina? Vam uspe? Ali komu od vas to uspe tudi med tem ko ste med ljudmi - npr. v službi?

 

Ko sem sama mi še nekako uspeva, predvsem v naravi se zelo pomirim, a potem ko sem v kakšni stresni situaciji spet hitro pozabim na ta svoj mir, ki si ga tako želim. In potem se vedno znova sprašujem če je to le iluzija da bi v "realnem" svetu lahko vedno bila tako mirna in osredotočena na sedanjost in se ne ubadala z dogodki, ki jim dovolim da me spravijo iz ravnotežja.

 

Jaz si takooo želim biti vedno (ali vsaj večino časa) prisotna, a kaj ko je na svetu toliko faktorjev, ki jim pustim da me zmedejo

 

Lep pozdrav vsem

 

Vilinčica

ja vsaka bolezen človeka prizemlji,takrat dobi človek v času rehabilitacije pravo sliko.včasih se ulovimo,ko razmišljamo kaj delamo narobe,da do bolezni sploh pride,ali to ugotovimo je naša vest,ali sprejmemo in se popravimo je pa vprašanje.Ti si človek ,ki rabi in išče mir,sicer se ne znajdeš,praviš,da si pred boleznijo bolj tavala med oblaki,mislim,da si spoznala,da si v realnem svetu nemočna in da rabiš pomoč,začni jo iskati,,veliko sreče in pozdrav

[doorwoman.p]

jaz imam vedno v zavesti svojo intuicijo oz.občutke glede nečesa.. in ne pustim, da jo kaj zmede.. ta 'svoj' svet je potrebno imeti stalno v zavesti.. biti zvest sebi do konca.. to je tko k otrok pa neka avtoriteta, npr.učitelj. Pa naj zdaj še tako zagovarjajo permisivno vzgojo v šolah oz.da moraš otroku pustit, da se razvija po svoje, dela na svoj način, itd. se mi zdi to zgrešeno, saj otrok potrebuje avtoriteto in jo tudi išče!! tko bi jst rekla, da imamo v sebi avtoriteto, v svoji duši.. le pustit mormo, da nas vodi.

 

jst ne pustim, da me kaj zmede.. x!x

 

sploh pa zdaj, ko se mi je toliko stvari zgodilo.. vendar če sem sedaj iskrena do sebe sem vse čutila.. duša mi je govorila vendar sem se z njo ukvarjala v napačni smeri.. vedela pa sem vendar nisem hotla priznat.. predvsem sebi

 

zase lahko rečem, da sedaj gledam na stvari malo drugače v tej smeri, da si bolj zaupam.. saj samo jaz vem kaj je dobro zame.. tako moraš gledat.. saj ti živiš, drug pa živi drugo življenje.. tudi on ima neko usodo..

 

pa še to.. priznat si včasih moramo, da na nekatere stvari preprosto ne moremo vplivat!! jst zdej to vem, še tri mesece nazaj sem mislila drugače.

[Vilinčica]

ja vsaka bolezen človeka prizemlji,takrat dobi človek v času rehabilitacije pravo sliko.včasih se ulovimo,ko razmišljamo kaj delamo narobe,da do bolezni sploh pride,ali to ugotovimo je naša vest,ali sprejmemo in se popravimo je pa vprašanje.Ti si človek ,ki rabi in išče mir,sicer se ne znajdeš,praviš,da si pred boleznijo bolj tavala med oblaki,mislim,da si spoznala,da si v realnem svetu nemočna in da rabiš pomoč,začni jo iskati,,veliko sreče in pozdrav

 

 

Se strinjam - bolezen je bila največji učitelj v mojem življenju do sedaj in zame tudi največje darilo. Prej sem bila precej zmedena zaradi tega ker se nisem znala spopasti s težavami v svojem življenju - oz. sem jih rešila tako da sem jih "utišala" ali potlačla. Saj zdaj mi je jasno kdaj in kako se moram spucati, kar me še vedno spravi iz ravnovesja je očutek da nisem "kreator svoje usode". Dostikrat sem v situacijah, v katerih mi je jasno kaj moram narediti preveč neodločna in cincam z odločitvami kako naprej. In potem sanjam "kako bi bilo če bi bilo" in se hkrati zavedam da je to izguna časa In potem imam občutek da nimam vseh niti v svojih rokah pa vem, da bi jih lahko imela... Ko veš da si sposoben, pa včasih ne najdeš volje za to.

 

Pomoči sem dobila že toooliko da sem še vedno več kot zadovoljna - prišla je v različnih oblikah in po različnih poteh, tako da hudega mi ni, pomagalo pa bi mi vseeno če bi bila bolj prizemljena

 

Truditi se biti čim bolj prisotna - to bo pač moj večni moto

 

Hvala za lepe želje in pozdrav nazaj

[katty]

RES JE...

Vsak slab začetek ima vse možnosti za srečen konec.

 

Ko že misliš, da se ti je svet postavil na glavo, ko misliš, da bo vse padlo v vodo in ne verjameš, da lahko zbereš toliko moči za nov začetek od te točke naprej, takrat se zavemo ljudje, da imamo v sebi veliko več, kot se zavedamo. Imamo voljo, pogum in veliko ljubezni, do sebe in do drugih. Moraš se imeti rad, sebe in ni ovire, katere ne bi mogli prenesti in preskočiti.

Ker če ljubiš sebe, ni dvoma, da te ne bi tudi drugi...

Jaz sem srečna, da mi je nekako uspelo prenesti vso breme, ki se mi je kopičilo v tem obdobju, hvaležna sem za ljudi, katere sem imela ob sebi vsak ta trenutek. Bolezen je tista, ki je bila moj učitelj in ko sem že mislila, da mi bo vzela vse, mi je dala še več. Ironično resnično... Ljudje smo taka bitja, šola življenja nam ponuja znanje, a vedno se res ne naučimo kaj dosti in ponovimo svoje napake brezglavo, a pri bolezni je drugače. Ne moremo se spraševati, kje smo pa tokrat naredili narobe, kajti, ko je kaj več, kot le prehlad, veš, da ni vzrok samo sedenje na mrazu ali veter, je nekaj več, nekaj skritega v nas, ki mogoče niti ne boli.

Kako naj bi vedeli? Zakaj bi bil kdo kriv? Tako nanese v življenju. Torej..., edino resnično zdravilo za preprečevanje bolezni, ki so skrite očem je obilo POZITIVIZMA in LJUBEZNI.

 

Vsem skupaj želim vse najlepše, pa kjerkoli in kakorkoli že...

 

Katy

[Prabha]

Se strinjam - bolezen je bila največji učitelj v mojem življenju do sedaj in zame tudi največje darilo. Prej sem bila precej zmedena zaradi tega ker se nisem znala spopasti s težavami v svojem življenju - oz. sem jih rešila tako da sem jih "utišala" ali potlačla. Saj zdaj mi je jasno kdaj in kako se moram spucati, kar me še vedno spravi iz ravnovesja je očutek da nisem "kreator svoje usode". Dostikrat sem v situacijah, v katerih mi je jasno kaj moram narediti preveč neodločna in cincam z odločitvami kako naprej. In potem sanjam "kako bi bilo če bi bilo" in se hkrati zavedam da je to izguna časa In potem imam občutek da nimam vseh niti v svojih rokah pa vem, da bi jih lahko imela... Ko veš da si sposoben, pa včasih ne najdeš volje za to.

 

Vili, si upam dodat, svetovat, da ne jemlješ bolezen kot nekaj dobrega, kot darilo.Ok res je da je pomagalo, šla si skozi, vednar ni ok dati pečat bolezni kot nekaj dobrega.To kar mislimo, to privlačimo.Bolezen je bila in zje si se nekaj naučila in čao,....pojdi dalje, tudi sama sem bila bolana! Ni dobro vleči preteklosti v sedanjost.Včasih so rekli ne kliči hudiča, simbolično, ampak nekaj je v tem.

Vili srečno dalje!!!!!! Super si!!!!!

[Mura]

Pismo vse te poste od včeraj 21h naprej bi bilo treba dati v okvir in nekam obesiti.

Super debata se je razvila.

Samo dodal bi še nekaj iz svojega zornega kota.

 

V tem ko Vilinčica (kako lepo ime) pravi, da je bila bolezen njena največja učiteljica, nisem začutil niti malo energije s katero bi lahko vlekla bolezen spet nase. Pomembno je predvsem tudi kako kaj rečemo ali mislimo. Nekaj čisto drugega bi bilo, če bi rekla upam, da ne bom nikoli več bolna, namesto: upam, da bom zdrava, upam, da mi bo uspelo vedno znova najti in ohranjati ravnotežje...

 

Vilinčica je rekla, da je bila bolezen največja učiteljica v njenem življenju in tudi največje darilo.

Te besede imajo neko čisto drugo razsežnost. Tukaj, s tem se razvija ena od elementarnih sposobnosti duše, ki so potrebne, če želimo spoznavati višje svetove. To je eden od pogojev za "tajno šolanje" kot ga opisuje Rudolf Steiner. Gre za hvaležnost za vse kar nam življenje daje. Gre tudi za sposobnost, odkriti v tem, kar se (nam) dogaja, pozitivne elemente. In Vilinčica je očitno v tem primeru te pozitivne momente odkrila. Spoznanja, ki so na podlagi tega nastala, pa je sprejela kot največje darilo. To je kilometre dolg, dober korak v osebnostnem razvoju.

 

Sam sem dolga leta terapevtsko delal tudi s preizadetimi otroci in odraslimi. Obstajajo terapevtske skupnosti v katerih živijo ljudje kot v eni veliko družini skupaj s "prizadetimi". Ko se potem tako včasih pogovarjaš z njihovimi starši... Tudi lahko pride do tega, da slišiš zelo podobne stavke. So ljudje, ki so morali do temeljev spremeniti vse svoje navade, način življenja, delo, vse, vse. In ko ti en tak človek reče, da je pa hvaležen, ker mu je usoda podarila točno tega in točno takega otroka. Da se je v tem času ogromno naučil. Da ne bi hotel nikoli zamenjati z nekom, ki ima "normalnega" otroka, ker bi to pomenilo, da tega njegovega otroka ne bi bilo... Če slišiš od takih ljudi take besede, potem veš, da imajo te besede svojo težo.

 

Super se mi zdi tudi to kar piše doorwoman.p o avtoriteti. Joj kako so potrebne take misli v današnjem svetu.

 

No, in lepo vas pozdravljam vse skupaj, še posebaj katty, ki je odprla to temo in grem v čisto realno življenje problemom napoti, ki so zelo podobni tem o katerih pišemo v tej temi.

[Vilinčica]

Hehe - ja hvala Prabha no Saj tukaj gor je ogromno super ljudi ane!

 

Zdaj se itak trudim razmišljati (samo) o zdravju in delati čim več zato, da bo moj telešček zdrav, še bolj pa moram skrbeti za svojo dušico... Bolezen sem vzela kot odskočno desko in kot opomin kaj se nam lahko zgodi če ne skrbimo zase. Sicer je pa itak že kar par let od tega, tko da se s tem v negativnem smislu ne obremenjujem. Zdaj mislim zdravje in živim zdravje - no ja včasih se tudi prav hudo pregrešim hehe, v glavnem pa sem naštimana na bolj zdrav način

 

Je pa res težje bit neobremenjen in v stiku s sabo v tem hitrem svetu. A saj je dostikrat tko, da ljudje bolj cenimo tisto, za kar se moramo boriti, kot tisto, kar nam je že dano.

 

Vsem en lep sončen pozdrav

[Weezard]

Nam tipom je lažje, ker so celice ženskega spola

 

Ljubim svoje celice