PRESTRAŠENI PRED PRIJAZNOSTJO...

[katty]

Srečujemo se na cesti, vsi mi, ljudje, vedno smo povezani z nekakšno nitko, ki nas dejansko prisili v to sožitje, saj takšen je naš svet.

In vse sprejemamo samoumevno, smeh, solze, nagajivost, celo nasramnost sprejemamo bolj samoumevno, kot prijazno besedo in pozdrav tujca na cesti. Hitro ko se to zgodi, začnemo razmišljati, kaj neki želi ta tujec od nas, ali pa kaj neki ima za bregom, a le malokrat se vprašamo, kaj pa če želi biti le prijazen???

Težko je presoditi, to vem. Hkrati pa smo ljudje vedno usmerjeni v negativno razmišljanje, saj ko vidimo, kaj vse se dogaja po svetu in okrog nas, v naši neposredni bližini, se raje zapremo pred ljudmi z nekako optično distanco, pa čeprav bi v srcu želeli reagirati čisto drugače. Kaj naj storimo? Tako so nas vzgojili, tako so nas opozarjali in vedno le svarili. Nihče nam ni pokazal slike v drugačni luči, ker, recimo, so nas imeli radi, in so se bali za nas.

 

In mi, škodimo le en drugemu, zapiramo se vsak v svoj svet, pa čeprav se res ne razlikujemo kaj dosti, čeprav se še kako trudimo biti različni nam to postavlja kontrareakcijo in z vsakim dnevom smo bolj enaki.

 

To sem začela razmišljati, ker sem dejansko občutila. Neverjetno me je presenetila prijaznost nekoga, recimo, na kakšnem uradu, če je bil prijazen do mene, kljub obilo dela in si vzel čas za to, da mi je odgovoril na vprašanje in mi celo zaželel lep dan. Hmmm??? Bila sem šokirana, a počutila sem se neverjetno lepo.

Iz tega vidika sem ugotovila, da dejansko je ta oseba samo opravljala svoje delo, kot mora, le v meni je bil zasidran ta občutek, da bom spet naletela na nekoga, ki me bo odslovil nahitro in po možnosti z arogantnim nastopom in nasramnostjo. Torej, preseneti nas prijaznost bolj kot aroganca in nasramnost.

 

Naučiti se bom morala zaupati prijaznosti ljudi, pa čeprav bom srečevala še veliko zahrbnežev in slabe volje. To bo moj cilj, čeprav je težka preizkušnja, saj v tem našem svetu vlada zavist, tekmovalnost in TEATER življenj, v katerem neprestano srečujemo ljudi, ki se hranijo na račun drugih nesreč. To je žalostno , a vendar ralnost iz katere je jasno vidno, da je res težko zaupati.

Že ko mislim, da sem osebo ocenila pravilno, se znova in znova jezim sama nase, da mi ni uspelo. Spet sem na začetku in spet me preseneti nekogaršnja prijaznost. Torej sem naivna? Ne. Takšni smo pač ljudje.

 

Prelepo, da bi bilo resnično....?

[zelenolaska]

Meni se zdi, da sem še premalo prestrašena pred prijaznostjo. Tega, da ne zaupam kar tako ljudem, sem se naučila na osnovi slabih izkušenj in ne zato, ker so me tega naučili 'dobronamerni' bližnji. Sicer tudi mene včasih šokira nepričakovana prijaznost, po drugi strani pa se mi ne zdi odveč poskušati razumeti motive drugih.

 

Rada bi verjela v prijaznost in dobronamernost ljudi, ampak realnost največkrat pokaže nasprotno. Kadar imam možnost izbire, lahko v množici vedno najdem 'prijazneže', s katerimi se dobro počutim. Kadar pa sem odvisna od tega, na koga bom naletela, pa imam vedno občutek, da sem na loteriji.

[mayan]

sem se spomnila na eno lepo od Rilkeja:

 

Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami

angelov? A recimo, da bi me eden od njih

kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem,

ki biva močneje. Kajti lepota je le

strahotnega ravno še znosni začetek

in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno,

da bi nas pokončala. Vsak angel je strašen.

[mici59]

Srečujemo se na cesti, vsi mi, ljudje, vedno smo povezani z nekakšno nitko, ki nas dejansko prisili v to sožitje, saj takšen je naš svet.

In vse sprejemamo samoumevno, smeh, solze, nagajivost, celo nasramnost sprejemamo bolj samoumevno, kot prijazno besedo in pozdrav tujca na cesti. Hitro ko se to zgodi, začnemo razmišljati, kaj neki želi ta tujec od nas, ali pa kaj neki ima za bregom, a le malokrat se vprašamo, kaj pa če želi biti le prijazen???

Težko je presoditi, to vem. Hkrati pa smo ljudje vedno usmerjeni v negativno razmišljanje, saj ko vidimo, kaj vse se dogaja po svetu in okrog nas, v naši neposredni bližini, se raje zapremo pred ljudmi z nekako optično distanco, pa čeprav bi v srcu želeli reagirati čisto drugače. Kaj naj storimo? Tako so nas vzgojili, tako so nas opozarjali in vedno le svarili. Nihče nam ni pokazal slike v drugačni luči, ker, recimo, so nas imeli radi, in so se bali za nas.

 

In mi, škodimo le en drugemu, zapiramo se vsak v svoj svet, pa čeprav se res ne razlikujemo kaj dosti, čeprav se še kako trudimo biti različni nam to postavlja kontrareakcijo in z vsakim dnevom smo bolj enaki.

 

To sem začela razmišljati, ker sem dejansko občutila. Neverjetno me je presenetila prijaznost nekoga, recimo, na kakšnem uradu, če je bil prijazen do mene, kljub obilo dela in si vzel čas za to, da mi je odgovoril na vprašanje in mi celo zaželel lep dan. Hmmm??? Bila sem šokirana, a počutila sem se neverjetno lepo.

Iz tega vidika sem ugotovila, da dejansko je ta oseba samo opravljala svoje delo, kot mora, le v meni je bil zasidran ta občutek, da bom spet naletela na nekoga, ki me bo odslovil nahitro in po možnosti z arogantnim nastopom in nasramnostjo. Torej, preseneti nas prijaznost bolj kot aroganca in nasramnost.

 

Naučiti se bom morala zaupati prijaznosti ljudi, pa čeprav bom srečevala še veliko zahrbnežev in slabe volje. To bo moj cilj, čeprav je težka preizkušnja, saj v tem našem svetu vlada zavist, tekmovalnost in TEATER življenj, v katerem neprestano srečujemo ljudi, ki se hranijo na račun drugih nesreč. To je žalostno , a vendar ralnost iz katere je jasno vidno, da je res težko zaupati.

Že ko mislim, da sem osebo ocenila pravilno, se znova in znova jezim sama nase, da mi ni uspelo. Spet sem na začetku in spet me preseneti nekogaršnja prijaznost. Torej sem naivna? Ne. Takšni smo pač ljudje.

 

Prelepo, da bi bilo resnično....?

no,jaz bi se ustrašila sama sebe,če bi bila tako pesimistična kot ti ,vsaj na začetku tvojega pisanja,svet je krut,velikokrat nam obrne hrbet brez opravičila,dostikrat smo užaljeni,naš ego je prizadet,ampak,če ne gremo s pokončno glavo v vsakdanje življenje nas hitro le to udari,udarcev pa preveč romantične duše ne sprejemajo

[Mura]

sem se spomnila na eno lepo od Rilkeja:

 

Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami

angelov? A recimo, da bi me eden od njih

kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem,

ki biva močneje. Kajti lepota je le

strahotnega ravno še znosni začetek

in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno,

da bi nas pokončala. Vsak angel je strašen.

 

[melisanda]

Zanimivo je, kako se ljudje odzovejo na prijaznost, če na njihovo neprijaznost ne reagiraš z neprijaznostjo. Zadnjič sem v lokalu naročila pijačo, natakar je bil slabe volje in videlo se mu je, da svojega dela ne opravlja z užitkom. Grdo me je pogledal in skorajda vrgel tisto pijačo na pult ter naveličano sprejel denar. Meni je bilo to smešno in zanalašč sem mu dala kar nekaj napitnine. Pobuljil je kot tele v nova vrata in zmedeno odšel. Sedaj se vedno, ko se srečava, smejiva drug drugemu, včasih na hitro prisede in se pogovarjava. Ima enega najlepših nasmehov.

Prejšnji teden sem šla na antobus. Ker sta tam stala dva, sem voznika, ki je zunaj kadil cigaret vprašala, kateri od njiju bo sedaj peljal. Nekaj na meni mu ni pasalo in mrko, brez, da bi me pogledal, mi je pokazal, kateri vozi. Jaz sem se mu nasmejala in se mu zahvalila ter se postavila drugam in čakala. Bila sem dobre volje in sem se kar smehljala, tudi, če me je pogledal. Ko smo šli gor, sem mu hotela plačati pa se mi je nasmejal in mi dal polovično ceno.

Kdaj pa popizdim in tudi to kdaj pomaga

[FixMinze]

Ja se strinjam, svet temelji na strahu in previdnosti. Verjetno ni brezveze tako, človek se veliko poslužuje mask, zalostno ni kaj, tud sam sem že velikokrat pomislil kako neumno me razveseli denarni dobitek ( brezvese ) ampak se najde tirger, ki sproži občutje vseseja medtem, ko me nasmeh včasih sploh ne gane, vse preveč se povdarjajo napačne stvari že v zgodnjih letih, še posebej pa potem naprej v šoli v katero seveda ne hodimo, ker bi se radi učili pač pa enostavno, ker moramo zaradi preživetja - to je tisto kar je pomembno in pa, da bodo drugi o nas dobro mislili.

 

Ampak se najdejo taki, ki živjo pa jim te stvari ne pomenijo toliko in tud uboga cvetlica dobro prestane nevihto tako, da niti ne verjamem v visoko dvignjeno glavo, pač pa v dvignjenega duha za katerega pa dvignjena glava ni nujna se pač sama dvigne kadar je treba. >Mislim, da je problem ravno v tej pokončni drži in dvignjeni glavi.

[mayan]

Jaz sem spoznala nekaj, kar se mi zdi ful osvobajajoče in sicer najbolj važno je da smo prijazni do sebe. Kar pomeni da nam ni potrebno pozdravit soseda, če ne čutimo tako. In zelo res je da biti duhoven pomeni pravzaprav biti samo resničen. Prijaznost se mi zdi mnogokrat precenjena, uslinjena in kr neki in me še bolj od sebe odrine. Nisem to jaz. I guess (mogoče čist kdaj later ko bom modra gospa..). Prijaznost jaz najdem velikokrat drugje. V neki jasnosti, brave heart drži, celo v jezi vendar vse to v intimni bližini z menoj. (Čeprav sem pa itak ful prijazna, še zavedam se ne

[mayan]

Film Holy smoke, če je kdo gledal (Kate Winslet in Harvey Keitel), ko ji je na čelo napisal "BE KIND". Vendar ne, da bi kot strokovnjak, ki rešuje zablodele duše, ampak kot nekdo, ki je v bistvu iz srca prosil soočloveka za lastnost ki jo premore le človek in to je najbrž bistvo do katerga se mormo dokopat v svojem iskanju življenjskega smisla..

[melisanda]

Jaz sem spoznala nekaj, kar se mi zdi ful osvobajajoče in sicer najbolj važno je da smo prijazni do sebe. Kar pomeni da nam ni potrebno pozdravit soseda, če ne čutimo tako.

[butl]

sem se spomnila na eno lepo od Rilkeja:

 

Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami

angelov? A recimo, da bi me eden od njih

kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem,

ki biva močneje. Kajti lepota je le

strahotnega ravno še znosni začetek

in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno,

da bi nas pokončala. Vsak angel je strašen.

 

O Krhka

 

A lahko tole mal razložiš, mislm, kako ti to zastopiš?

S svojimi besedami.

 

Hvala

 

[Ksenia]

bemu, jst pa ne razumem

ok, sem pač za luno

 

men je pa všeč da lahko brez občutij pozdravim vsakega soseda, vsakega tujca, namenim besedo klošarju. zakaj ne? a me kaj stane, prizadel me ni nihče... mi je všeč, kako ljudje reagirajo ko zapuščajo trgovino nad tem da namesto da rečem, nasvidenje (al pa da sploh ne rečem nič, kot nekatere prodajalke), rečem, lep dan vam želim... za trenutek obstanejo in odreagirajo... vsak po svoje.. ampak jst to resnično mislim ni le fraza kot nasvidenje. včasih rečem - danes bo pa delavno pri vas doma, uživajte...

aja kaj že, tistle gor čist po svoje razumem

[mici59]

šolani ljudje ne gredo skupaj,ker stalno eden drugega degradirajo na podlagi izobrazbe,sploh če je šolana ženska se ne da,no itak se ženska ne da ,četudi nišolana,so pa dobre ženske tiste,ki vedo,da so narejene za družbo moškemu,ki je po naravi plenilec lovec in vojščak.mnogokrat v življenju sem čutila osebe,ki so jokale za moškim,ker moški naredi žensko res žensko,vse ostalo je odpad

[aakhut]

šolani ljudje ne gredo skupaj,ker stalno eden drugega degradirajo na podlagi izobrazbe,sploh če je šolana ženska se ne da,no itak se ženska ne da ,četudi nišolana,so pa dobre ženske tiste,ki vedo,da so narejene za družbo moškemu,ki je po naravi plenilec lovec in vojščak.mnogokrat v življenju sem čutila osebe,ki so jokale za moškim,ker moški naredi žensko res žensko,vse ostalo je odpad

 

vish...se chist strinjam....mislm....zhe to, de mash volilno pravico je chist prevech

che bi blo poa she po svetopisemsko....pa she pisat neb mogla kle gor....ker pach ne bi znala.... x:Dx

 

zlomk.....tralala

[zerkalo]

Meni je sicer ljubeznivost naravnejša in privlačnejša kot prijaznost, ki zna biti tudi

odigrana in neokusna. Včasih.

[last warrior]

…na tole enostavno…moram odgovoriti…BE KIND…ironija je,da so to zadnje besede,ki sem jih slišal od bivšega dekleta,ko me je po skoraj desetih letih zveze ZAPUSTILA…

 

…kako naj bom dober,če si po toliko letih ne zaslužim niti razlage ZAKAJ ?! Nekega (nedefiniranega) dne pridem iz službe v prazno stanovanje…njen mobitel ? uganili ste…NEDOSEGLJIV ! tri dni nisem vedel kje je in zakaj je šla…ne bom razlagal kaj sem v tistih treh dneh pretrpel,to trenutno ni pomembno, kar je pomembno v tej zgodbici, Vam razložim v nadaljevanju…ko sem po treh dneh zvedel kje je, sva se dobila in pogovorila…

da me zapušča, ker ne verjame v LJUBEZEN, ter da želi biti svobodna…In kaj sem storil?

 

Izvirni greh je omejevati bitje…NIKAR (iluzije)…in jo iz neskončne ljubezni do nje…IZPUSTIL…in ko so moje oči zadnjič uzrle njene,mi je v slovo dejala…BODI DOBER…

 

…in kako naj bom dober !? Zaprl sem se vase, nikogar nisem pustil blizu, povrh vsega, postal zagrenjen, tečen, pa sem se še neprimerno obnašal do podrejenih…včasih sem imel občutek,da postajam sam sebi namen,in da je vpitje samo in edino delo,ki ga opravljam…

 

..vse dokler v podjetje ni prišla Ona… ena nova študentka,pač…in kaj storim jaz ? Zaradi majhne napake, ki jo je storila,nevedeč seveda, ker sem ji pač pozabil povedati za določeno pravilo… jo pred vsemi,očitno uživajoč v svojem početju… NAHRULIL…

 

…in kaj stori ona ? s kotičkom ustnic in pogledom,zarezujoč se v srce,mi je namenila NASMEH !… in v tistem trenutku sem se zavedal…da…sem se nekje zmotil…

 

Poklical sem jo v pisarno in…se ji z dna srca OPRAVIČIL…in čez nekaj dni,sva šla skupaj na sprehod,ob jezero…a to je že druga zgodba… (se nadaljuje…)

 

…a če bi bila to samo zgodba, je ne bi bilo vredno pripovedovati…vanjo so se vpletla hrepenenja,čustva in bolečine…

 

…in zato : BODITE DOBRI, BODITE PRIJAZNI ,ker vsi,ki ji srečamo,bojujejo strašne bitke,bitke s samimi seboj…

[Matjaž Bogdan]

…in zato : BODITE DOBRI, BODITE PRIJAZNI ,ker vsi,ki ji srečamo,bojujejo strašne bitke,bitke s samimi seboj…

 

Lepo ...vsak prehaja čez polja ljubezni in sreče, pa tudi polja noči in strahov...Zavedanje tega- pa ne samo v sebi zase- je pa resnica, ki jo dobimo, ko pride čas za njo- za vsakega malce na drug način in v drugem času.

 

[mayan]

…in zato : BODITE DOBRI, BODITE PRIJAZNI ,ker vsi,ki ji srečamo,bojujejo strašne bitke,bitke s samimi seboj…

 

Šoint tvoje zgodbice vidim glih v tem, da si se s tole drugo žensko zbližal, ker nisi bil prijazen, bil si resničen, a ne, vprašanje če bi se kdaj srečala v središču, če ne bi bilo tako. Zato I prefer: Bodite to kar ste...

[doorwoman.p]

Šoint tvoje zgodbice vidim glih v tem, da si se s tole drugo žensko zbližal, ker nisi bil prijazen, bil si resničen, a ne, vprašanje če bi se kdaj srečala v središču, če ne bi bilo tako. Zato I prefer: Bodite to kar ste...

 

jst tud tko mislm..

[Vilinčica]

Zato I prefer: Bodite to kar ste...

Se strinjam

 

Pa tudi če to pomeni, da ne pozdravite vsakega, ki gre mimo vas - samo da takrat, ko to storite, to naredite iz samega veselja... Tako je moje mnenje. Veliko lepše mi je sprejeti iskren nasmeh ali pozdrav kot tiste, ki jih začutim kot prisiljene - kot nekaj kar se naredi "zato ker se mora" ali "zato ker nekdo misli da se tako pač mora obnašati". Ni mi lepšega kot nepričakovan iskren objem, nasmeh ali prisrčen pozdrav.

 

Sicer pa tudi jaz pozdravljam npr. sosede v bloku, ali ljudi v službi, ki jih ne poznam, ali ko pridem v trgovino... a to počnem zato ker vem, kako lepo je, če se ti kdo nasmehne, pa čeprav te ne pozna (prav dobro). V tem ne vidim nič slabega - če lahko nekomu s tako malenkostjo polepšam dan - zakaj pa ne Kadar nisem pri volji pa pač ne pozdravljam če mi to ne paše - takrat se mi ponavadi zgodi, da me pozdravi in se mi nasmehne tisti drugi človek, kar mi spet polepša dan...

 

Najlepše je ko potem kak dan slišim komentar kot: "O naša vedno nasmejana stranka..." in se čudim ker se mi sploh ne zdi da se vedno smejem

 

Lep dan vsem

[mayan]

O Krhka

 

A lahko tole mal razložiš, mislm, kako ti to zastopiš?

S svojimi besedami.

 

Hvala

 

 

Zakaj?

[Mura]

Zelo zanimiva diskusija se je razvila.

Samo, zdi se mi potrebno še enkrat izpostaviti tisto s čemer je Katty temo odprla.

Jaz vidim v njenem prispevku (res prav nobene črnogledosti) dve stvari o kateri bi se tudi meni zdelo pomembno slišati vaše mnenje:

 

1. Spoznanje, da ne dobro misleče geste (kot je recimo prijaznost) reagiramo z blokado. Oziroma tako, da začnemo iskati neko (temno) ozadje te prijaznosti, prisrčnosti ali kakorkoli že hočemo to imenovati. Gre za spoznanje, da človek velikokrat reagira nezeupljivo, ko nam nekdo nemeni več simpatije, kot smo je v določenem trenutku pričakovali.

 

2. Če sem prav razumel Katty, si je ona sama zadala, da bo v bodoče, pa četudi bi doživela še toliko razočaranj, skaušala videti v vseh teh gestah prijaznosti predvsem in najprej nekaj dobrega.

 

To se mi zdi nekaj nadvse pomembnega. Tako za tistega, ki si take cilje postavlja, kot za vse druge ljudi s katerimi ima le ta opravka. Mislim, da je to celo ena ključnih zadev pri poskusih biti človek.

 

Se mi zdi v tem kontekstu prav primeren Drnovškov citat, ki ga je verjetno tudi on kje našel: "Človek se ne rodiš, človek postaneš"

Jaz bi rekel "človek lahko postaneš" In ko si to enkrat postal, potem spet lahko to ostaneš.

 

So me zelo pretresle življenske zgodbe v katerih se je pokazalo, da imajo bistveno večje možnosti za preživetje v ekstremnih (ne)življenskih pogojih kot so koncentracijska taborišča, tisti, ki niso izgubili svoje vere. Pa naj so bili to komunisti, ki niso izgubili svoje vere v možnost boljšega življenja tukaj na zemlji ne glede na vse hudo kar se jim je dogajalo trenutno, ali pa so bili to globoko verni ljudje, ki svoje vere v boljše življenje onstran, ali preprosto v boga, nisu izgubili kljub temh "da je bog vse te strahote", ki so se jim dogajale in so jim bili priča "dovoljeval." Na drugi strani, pa so bili tisti, ki so svojo vero (Bolj ekstremna razočaranja kot so jih doživeli ti ljudje, si je težko predstavljati.) v dobro v človeku, v nebesih ali kjerkoli- izgubili.

 

Zatorej. Pomembno, pomembno in še kako pomembno je če se najdejo ljudje, ki si zadajo kaj tako velikega kot je to kar si je zadala Katty.

[unis]

1.

Edino kar človek direktno pove in brez "dlake na jeziku" je takrat, ko te napizdi. V stanju jeze.

Zato bi vsi raje videli, da nas nekdo fajn nahruli, kot pa tisto mučno čakanje ob mizi in pogledi, ko samo čakaš, kdaj bo kdo "vrgel ven iz sebe".

Na drugi strani mavrice je pa človek, ki se ti prijazno nasmeje, ko ti odpre vrata hotela, proda avto ali pa ti po nerodnem pohodi nogo.

Vsi iščemo motiv v ozadju.Zakaj? Zakaj ga ne iščemo v jezi?Najnižjem in najbolj pristnem "čustvu"?S tem se ne ukvarjamo.Ko je nekdo jezen, je ok.

Nato se "pomiri" in se nam, če je bila zmota na njegovi strani in so to tudi prizna, opraviči. Sedaj smo se naučili, da nas človek lahko napizdi in vse grdo izreče, na koncu se nam pa opraviči in je nadvse "prijazen". Tako smo že od rane mladosti bili bombardirani z skoraj vsemi mogočimi negativnimi aspekti, ki so se skrivali v besedici "prijaznost".

Postanemo nezaupljivi in vprašanje, kaj ima on od tega?

 

2. Delam krivico tistim ljudem, ki so resnično "prijazni" brez nobenega dodatnega motiva.Npr, rekel mi je oooo kako si, no in potem jzt takoj, pizda kej češ imet?

Ooo samo pozdravit sem te prišel. Aaa, oprosti..Ej, k sva že tuki, sm se glih spomnu, a maš ti mogoč tist vrtalnik za mi posodit.. mhm..

Sedaj bom vse gledal na pozitivno stran, vse dojemal čisto pristno pozitivno in tudi če bo negativno, bom še vedno povlekel pozitivno ven.

Tehtnica razsodnosti je kot zanalašč uravnovešena.

Pizda, zdej se pa jebi.

 

 

Človek lahko živi brez vode baje 3 dni, brez hrane kak teden, brez smisla 3mesece.

 

To je, če še vedno verjameš, da človek potrebuje smisel za živet.

Kar pa ni povsem res.Vsaj za nekatere srečne ljudi.

[Guest Mačona]

so še prijazni ljudje.

jeznih se pa itak izogibam.

[doorwoman.p]

jst prijaznim ljudem ne zaupam.. pa nej bo tega kriva vzgoja al karkoli.. dejstvo je, da se dogaja veliko ne fer stvari vsepovsod in da je zunanjost že zelo narejena in zato vprašljiva.

 

zaupam bolj tistim, ki so iskreni in povedo stvari naravnost.. raje vidim da me nekdo hladno pozdravi, in ne narejeno.

 

tud sama opažam.. npr.vedno ko sem prijazno in z nasmeškom odstopila sedež na avtobusu.. ga gospa ali gospod ni hotel sprejet.. pa se mi je zdelo mal tko ..

 

k pa odstopim sedež čisto tko mimogrede.. brez prijaznega nasmeška.. oz sploh več ne vprašam ampak samo vstanem pa pokažem na sedež.. pa vžge.. in prov je tko, mislm zakaj bi se neki trudu bit prijazen? s tem samo daš vedet nekomu, da je odvisen od tega.. pa saj ne smemo bit odvisni od prijaznosti. kvečjemu od iskrenosti..

 

govorim za takšne situacije.. mimogrede.. če pa nekdo res potrebuje pomoč, je pa lepo če se ponudiš na ta način, da mirno vprašaš.