PRESTRAŠENI PRED PRIJAZNOSTJO...

[zelenolaska]

Prijaznosti, ki jih ločim v svojem življenju, so:

- pristna in iskrena (k tej stremim in jo edino tudi cenim)

- zdresirana, avtomatična (ki pomeni bolj podrejanje zahtevam drugih)

- hlinjena, zaigrana, preračunana, tudi vsiljiva (te se ponavadi bojimo, ker smo lahko zmanipulirani)

 

Nekako mi še največ pomeni, če so ljudje iskreni, pristni. Ni nujno, da so najbolj prijazni na svetu, le da so, kar so. Tisto nepristno prijaznost - ko ima človek nekaj za bregom, pa se da po moje začutit. Zelo hitro pride na dan prava barva.

[Vilinčica]

jst prijaznim ljudem ne zaupam.. pa nej bo tega kriva vzgoja al karkoli.. dejstvo je, da se dogaja veliko ne fer stvari vsepovsod in da je zunanjost že zelo narejena in zato vprašljiva.

 

zaupam bolj tistim, ki so iskreni in povedo stvari naravnost.. raje vidim da me nekdo hladno pozdravi, in ne narejeno.

 

tud sama opažam.. npr.vedno ko sem prijazno in z nasmeškom odstopila sedež na avtobusu.. ga gospa ali gospod ni hotel sprejet.. pa se mi je zdelo mal tko ..

 

k pa odstopim sedež čisto tko mimogrede.. brez prijaznega nasmeška.. oz sploh več ne vprašam ampak samo vstanem pa pokažem na sedež.. pa vžge.. in prov je tko, mislm zakaj bi se neki trudu bit prijazen? s tem samo daš vedet nekomu, da je odvisen od tega.. pa saj ne smemo bit odvisni od prijaznosti. kvečjemu od iskrenosti..

 

govorim za takšne situacije.. mimogrede.. če pa nekdo res potrebuje pomoč, je pa lepo če se ponudiš na ta način, da mirno vprašaš.

 

Mogoče pa je problem v tem, da za svoja dejanja pričakuješ odobravanje oz. potrditev da je to, kar si nardila O.K. in ljudje to začutijo (kot si napisala v prvem primeru). Če npr. odstopiš sedež - tako, kot praviš ti - mimogrede - pa zadaj ni skritega nobenega pričakovanja pa se ti dobro samo povrne z dobrim...

 

Je ful razlika če delaš dobro kar tako zaradi sebe, ali to delaš zato, ker misliš, da moraš, ali ker pričakuješ nekaj v zameno... Pa ne da pravim da ti počeš kaj narobe - samo iz svojih izkušenj sem ugotovila, da če počneš take stvari iz sebe (se pravi ker tak pač si in tako deluješ v svetu), to ljudje začutijo in ti tako tudi vrnejo - tisti, ki pa ne - hmja jih pač pustiš da so taki, kot so.

 

Se pač trudiš da si TI še vedno dober človek in to je vse. Vedno bodo obstajali ljudje, ki "ne bodo znali ceniti tega", kar ti narediš, rečeš,... vedno pa bodo obstajali tudi taki, ki te cenijo takšno kot si - z vsemi "napakami" in z vsemi plusi vkup. Na katere osredotočaš svojo pozornost je po mojem tvoja izbira.

[doorwoman.p]

ja.. imaš prav. v bistvu pričakujem, da se bo nekdo vedno pozitivno odzval na moje reagiranje česar pa ne smeš vzeti v zakup.

[unis]

nekdo je vedno nagovoril ljudi, kot >>prijazni ljudje<<.

 

Rekel je, da hudobnih ljudi ni, so ranjeni.

[butl]

Zakaj?

 

Ker se mi Rilkejev citat tko mrakobno, pesimistično bere, pa ne vem, če je zaokrožen al samo iztrgan iz enga konteksta mrbit ene neprebrane zgodbe in ga zato razumem čist narobe mrbit.

 

Zato

[Marsa]

1.

Edino kar človek direktno pove in brez "dlake na jeziku" je takrat, ko te napizdi. V stanju jeze.

ja pajade.

s kakim folkom pa ti komuniciras ali bolje - ali res sam takrat znas bit direkten in brez dlake? ()

[unis]

ok, slab stavek. edino takrat oziroma največkrat, ko je jezen mu verjamemo, kar reče.

ok? boljš?

 

jzt sm pač unis mi rečjo, kdr kej rečem...je pač tak, jebiga.

[taraja]

Glede maske, ki jo zelo veliko ljudi nosi (nosimo) kdaj pa bi res bilo boljše, če je ne bi. Ampak je tudi tako, da vsak od drugega pričakuje prijaznost oz. vsaj vljudnost, ker če bi vsakega človeka, ki nam ni všeč enostavno prezrli oz. pogledali stran, ker je negativen spet ne bi bilo prav. Se pravi vljudnost ja, narejena prijaznost se pa strinjam ni v redu. Ampak jo je toliko na vsakem koraku, da prime človeka bruhat. :xx!: :xx!: Večina ljudi je še vedno taka, da nosi maske. Če bi jih dali dol, bi bili verjetno veliko bolj sproščeni, a tudi razočarani. Vendar iskreni in pristni. Razočarani smo še bolj zaradi hinavščine konec koncev.

[Matjaž Bogdan]

Ljudje po večini niso prijazni in so popadljivi, ker imajo probleme s samimi sabo, samo srečen in zadovoljen človek lahko daje srečo in zadovoljstvo, nesrečen in nezadovoljen pa lahk širi samo nesrečo in nezadovoljstvo, ker če imaš jabolka lahko deliš drugim samo jabolka ne moreš delit pršuta.

 

 

Se strinjam -tamle pišete / nekateri / o iskrenosti, pa čeprav je to sproščanje jeze, neprijaznost itd, itd....S temle - iskrenost - bo že držalo, samo lahko bi se vprašali -ali je to tisti pravi point našega namena- biti iskren - ja, biti neprijazen - pa zihr ne. Sam bi tole lepo opredelil podobno kot Porny- človek, ki ni prijazen - je nenormalen, ima probleme -sam s seboj, posredno -tudi z drugimi. In če potenciraš takle način iskrenosti kot -ja, tak sem in ni črugačen, pa -vsi nismo enaki itd..potem ne narediš zase popolnoma nič dobrega in živiš lepo v zablodi svoje osebnosti še dalje...Zelo močno dvomim, da smo ljudje namenjeni destrukcijam, agresiji, odmikom v "svoje" -iskrene svetove ....Mislim, da je prej obratno...sprejemanje sebe je lepa reč. evolucija človekove osebnosti pa še lepša, bi dejal ...Malce mim se mi zdi se obešat na tako "iskrenost" ...zame tole izzveni kot alibi, tolažba, najlažja pot v življenju ..itd..kdor je s tem zadovoljen - ok, samo malce mim je izražat tako mnenje kot edino in pravo - naravno resnico- ker to absolutno ni.

[Matjaž Bogdan]

Glede maske, ki jo zelo veliko ljudi nosi (nosimo) kdaj pa bi res bilo boljše, če je ne bi. Ampak je tudi tako, da vsak od drugega pričakuje prijaznost oz. vsaj vljudnost, ker če bi vsakega človeka, ki nam ni všeč enostavno prezrli oz. pogledali stran, ker je negativen spet ne bi bilo prav. Se pravi vljudnost ja, narejena prijaznost se pa strinjam ni v redu. Ampak jo je toliko na vsakem koraku, da prime človeka bruhat. :xx!: :xx!: Večina ljudi je še vedno taka, da nosi maske. Če bi jih dali dol, bi bili verjetno veliko bolj sproščeni, a tudi razočarani. Vendar iskreni in pristni. Razočarani smo še bolj zaradi hinavščine konec koncev.

 

Vse tole je delovanje skozi naše negativne vzorce in recimo -podzavestne izkušnje, ki so zanesljivo rešljivi. Če se jih ne lotimo- vzroka našega delovanja in izražanja- pa normalno, da potrebujemo maske...Vse to so nekakšni ubogi obrambni mehanizmi skozi katere je pač lažje funkcionirati- vprašanje le- koliko časa...dokler ne pogledamo svoje notranjosti in se zavemo čemu smo tu - bo pač maše dajanje in delovanje nasploh podrejeno tistemu, kar si lepo zbašemo v svojo podzavest. Take programčke je pa malce teže se lotit, ker nas je v osnovi strah in potem prihaja do odnosov , kakršnih koli pač prihaja -biti iskren skozi neprijaznost...Maske so pa tako in tako odraz STRAHU v nas, negotovosti...samo tole si je težko priznati -neprijaznost pa je lahko tudi povsem na bazi strahu, ker se pač bojimo, da ne bomo sprejeti, kot bi si želeli in potem oprasvimo svoje kar vnaprej ...kako že rečejo- pa puklo, kud puklo- ali nekaj takega...No pa dajmo še naprej biti neprijazni, pa opravičujmo to s svojo ISKRENOSTJO ...fajn.

[Boudika]

Se strinjam z napisanim. Svojo neprijaznost lahko opravičujemo z neko domnevno iskrenostjo. Ma ni fora v tem, da si iskren in hkrati grob do soljudi. Prav tako ni fora v tem, da se siliš v prijaznost, če tega ne čutiš. Fora je v tem, da se naučiš sprejemati sebe in druge, hkrati pa tudi postavljati in priznavati osebne meje. Je povsem normalno, da ne moreš biti prijazen, če si nekdo tega ne zasluži. Prav tako pa se tudi ne moreš kar znašati nad nekom, ker imaš pač slab dan in je nekdo pri roki. Vprašanje iskrenosti je po mojem tu bolj mišljeno v smislu nenarejanja, v smislu avtentičnosti. Nekaj povsem drugega pa je, če svoje slabe občutke prenašaš na soljudi z izgovorom, da si samo "iskren". Nespoštovanje osebnosti drugih in njihovih meja, ni izraz iskrenosti, ampak agresivnosti, brezčutnosti, tudi namernega poskusa prizadeti ljudi. Je neke vrste prenašanje odgovornosti za lastne nerazrešene probleme na druge.

 

Nekaj drugega pa je, kadar bi moral človeka seznaniti z resnico, ki ga lahko prizadene, pa ima pravico to vedeti. Ampak tudi v tem primeru lahko izbiraš, kako boš to povedal.

[taraja]

Vse tole je delovanje skozi naše negativne vzorce in recimo -podzavestne izkušnje, ki so zanesljivo rešljivi. Če se jih ne lotimo- vzroka našega delovanja in izražanja- pa normalno, da potrebujemo maske...Vse to so nekakšni ubogi obrambni mehanizmi skozi katere je pač lažje funkcionirati- vprašanje le- koliko časa...dokler ne pogledamo svoje notranjosti in se zavemo čemu smo tu - bo pač maše dajanje in delovanje nasploh podrejeno tistemu, kar si lepo zbašemo v svojo podzavest. Take programčke je pa malce teže se lotit, ker nas je v osnovi strah in potem prihaja do odnosov , kakršnih koli pač prihaja -biti iskren skozi neprijaznost...Maske so pa tako in tako odraz STRAHU v nas, negotovosti...samo tole si je težko priznati -neprijaznost pa je lahko tudi povsem na bazi strahu, ker se pač bojimo, da ne bomo sprejeti, kot bi si želeli in potem oprasvimo svoje kar vnaprej ...kako že rečejo- pa puklo, kud puklo- ali nekaj takega...No pa dajmo še naprej biti neprijazni, pa opravičujmo to s svojo ISKRENOSTJO ...fajn.

Sploh me nisi razumel, mislila sem podobno kot je napisal/a Boudika, se pravi, ne da smo neprijazni ampak, da se ne pretvarjamo, da smo prijazni, v resnici pa nam ni do tega. Se pa strinjam s tem, kar si napisal, da je to odvisno od nas, kako se vedemo oz. od naše podzavesti in strahov.

[Ksenia]

a to da ne spošutujemo sočloveka in smo neprijazni ima zdej v duhovnosti že opravičilo? kul,... me veseli

[Matjaž Bogdan]

a to da ne spošutujemo sočloveka in smo neprijazni ima zdej v duhovnosti že opravičilo? kul,... me veseli

 

Ni šans...ni opravičila- o tem sem tudi pisal ....mislim celo, da tudi ko ti ni do prijaznosti- določeni vplivi itd....-naj bi bil prijazen, ker po splošnem pravilu privlačnosti energij -je povsem jasno, kaj dobiš, če si neprijazen ...

Kar se tiče pa pretvarjanja...no ja- vsak zase naj bi vedel, čemu mu je to potrebno- maske itd....če je sam v sebi neprijazen- pomeni, da ne sprejema sebe, pa seveda drugih in tako naprej...ljudem se pač ne ljubi iskat vzrokov...o tem sem pa teko že napisal malce višje...je pa seveda tole moje subjektivno mnenje...upam, da sem ga malce tudi argumentiral ..

 

Sploh me nisi razumel, mislila sem podobno kot je napisal/a Boudika, se pravi, ne da smo neprijazni ampak, da se ne pretvarjamo, da smo prijazni, v resnici pa nam ni do tega. Se pa strinjam s tem, kar si napisal, da je to odvisno od nas, kako se vedemo oz. od naše podzavesti in strahov.

 

Povsem dobro sem razumel -Taraja -le pisal sem na splošno, nisem hotel tebe kritizirat. Povedal sem le nekaj splošnih resnic, nič več ...ja- pravim, da bodimo prijazni tudi ko nam ni do tega in se globoko zamislimo- čemu pa NISMO v sebi prijazni...tukajle je ključek -sam malce truda .....

Se pa opravičujem, če sem te prizadel ali užalil- ni bilo tega namena- niti najmanj...

[last warrior]

...za začetek...ena lepa zgodbica...

 

 

A group of frogs were traveling through the woods, and two of them

fell into a deep pit. When the other frogs saw how deep the pit

was, they told the two frogs that they were as good as dead. The

two frogs ignored the comments and tried to jump up out of the pit

with all their might. The other frogs kept telling them to stop,

that they were as good as dead. Finally, one of the frogs took

heed to what the other frogs were saying and gave up. He fell down

and died.

The other frog continued to jump as hard as he could. Once again,

the crowd of frogs yelled at him to stop the pain and just die. He

jumped even harder and finally made it out. When he got out, the

other frogs said, "Did you not hear us?" The frog explained to

them that he was deaf. He thought they were encouraging him the

entire time.

This story teaches two lessons:

1. There is power of life and death in the tongue. An encouraging

word to someone who is down can lift them up and help them make it

through the day.

2. A destructive word to someone who is down can be what it takes

to kill them.

Be careful of what you say. Speak life to those who cross your

path. The power of words... it is sometimes hard to understand

that an encouraging word can go such a long way. Anyone can speak

words that tend to rob another of the spirit to continue in

difficult times. Special is the individual who will take the time

to encourage another.

Author Unknown

 

...vse naše besede,dejanja,zaigrano ali nezaigrano vplivajo na naša življenja...

...torej...kakršni smo...vse se vrne...

[taraja]

Ni šans...ni opravičila- o tem sem tudi pisal ....mislim celo, da tudi ko ti ni do prijaznosti- določeni vplivi itd....-naj bi bil prijazen, ker po splošnem pravilu privlačnosti energij -je povsem jasno, kaj dobiš, če si neprijazen ...

Kar se tiče pa pretvarjanja...no ja- vsak zase naj bi vedel, čemu mu je to potrebno- maske itd....če je sam v sebi neprijazen- pomeni, da ne sprejema sebe, pa seveda drugih in tako naprej...ljudem se pač ne ljubi iskat vzrokov...o tem sem pa teko že napisal malce višje...je pa seveda tole moje subjektivno mnenje...upam, da sem ga malce tudi argumentiral ..

Povsem dobro sem razumel -Taraja -le pisal sem na splošno, nisem hotel tebe kritizirat. Povedal sem le nekaj splošnih resnic, nič več ...ja- pravim, da bodimo prijazni tudi ko nam ni do tega in se globoko zamislimo- čemu pa NISMO v sebi prijazni...tukajle je ključek -sam malce truda .....

Se pa opravičujem, če sem te prizadel ali užalil- ni bilo tega namena- niti najmanj...

Ni treba, da se opravičuješ, saj me nisi užalil. Govorila sem o tem, kako eni hlinijo prijaznost in se to seveda občuti, ker je zaigrano in prisiljeno in bi bilo dosti boljše, če bi enostavno bili vljudni, ne pa priliznjeni. Drugače pa se s tem, kar si povedal o prijaznosti povsem strinjam. Prav je, da je človek prijazen.

[doorwoman.p]

jst bi rekla, da je potem nauk te zgodbe v tem, da smo še vedno to kar smo.. pač pokažemo svojo 'prijaznost', mislm namero na tak način, kot se takrat počutimo.

[Mura]

meni pa se zdi, da se diskusija oddaljuje od teme.

Saj ni bilo vprašanje kaj prijaznost je, niti to ali je prav biti prijazen. Temeljno vprašanje o katerem, pa do zdaj ne diskutiramo, je vprašanje zakaj ljudje zelo pogosto reagiramo na prijaznost z nezaupljivostjo.

Ker nas je življenje izučilo bo kdo rekel...

Vprašanje pa je ali je prav, da potem ko "nas je življenje tako izučilo" na prijaznost reagiramo z nezaupljivostjo. Ne zapravljamo s tem tudi sami sebi možnosti za prijetna doživetja. Se nismo s tem nevede nekoliko "sprogramirali", da v ozadju vsake prijazne geste slutimo ali iščemo podli namen?

Se nam ne more zaradi tega, ker smo doživeli veliko teme, temačnosti in zaradi tega ne zaupamo več, da svetloba sploh obstaja... Se nam ne more zgoditi zaradi te napake v "samoprogramiranju", da spregledamo eden in morda edini sončni žarek po katerem bi naša duša mogla splezati iz teme? Ker smo pač začeli verjeti, da je vsaka luč zgolj iluzija in prevara?

[mayan]

jst bi rekla, da je potem nauk te zgodbe v tem, da smo še vedno to kar smo.. pač pokažemo svojo 'prijaznost', mislm namero na tak način, kot se takrat počutimo.

 

Ja točno. Da se spoznamo dodobra in potem v skladu s tem delujemo tako. Namera se bo zaznala, četud bo lahko dejanje za koga spadalo pod neprijazno. Ker tud prijaznost kot dobrodelnost in podobno si upravičeno zasluži nezaupanje dokler to zares ni to.

 

Se mi zdi, da eni ful nočete razumet. Noben ni rekel, da navija za neprijaznost, gre za to, da se zavedamo, da znamo videt skoz maske. Tud veliki učitelji so vedeli natančno kako biti npr. do svojih učencev, če je bilo to še tako nenavadno. Medtem ko so drugi spet raje izbrali stalnico, eno svojo zanesljivo držo, da so bili prepoznani. Vendar menim da je to iluzija pa če še bi tako radi verjeli to. Ker edina stalnica je sprememba.

[mayan]

sem zakomplicirala kaj

 

ma nisi

 

Ker se mi Rilkejev citat tko mrakobno, pesimistično bere, pa ne vem, če je zaokrožen al samo iztrgan iz enga konteksta mrbit ene neprebrane zgodbe in ga zato razumem čist narobe mrbit.

 

Zato

 

Butl, žalostinka je to ja (elegija). Je pa res samo en del to (kar še sama nisem vedela) samo če ti je prvi del dark, pol ti bo drug najbžr tud

 

Mene ful gane ko nekdo razume tud temačnost

 

Evo nadaljevanje:

 

Zato se pač potajim in pogoltnem vabljenje

temnega joka. Ah, kdo nam pač more biti

zavetje? Angeli ne, ne ljudje,

in bistre živali že opažajo,

da nismo zelo zanesljivo doma

v pojasnjenem svetu. Ostane nam morebiti

kakšno drevo na pobočju, da bi ga dan za dnem

srečevali; ostane nam včerajšnja cesta

in neka razvajena zvesta navada,

ki ji ugaja pri nas in je zato ostala in ni odšla.

O, in noč, noč, ko veter, vesolja poln,

nam grebe obraz -, le komu, zaželena, ne bi ostala,

z rahlimi razočaranji, in tesnobno postavljena

pred samotno srce. Je zaljubljencem lažja?

Ah, le zakrivajo si drug z drugim svojo usodo.

Kaj še ne veš? Vrzi praznino iz rok

k prostorom, katere dihamo; morda bodo ptice

skoz razširjeni zrak letale z večjo iskrenostjo.

[Mura]

pismo mayan, daj povej prosim- od kod imaš te prevode?

To so stvari, ki jih je treba prebrat enkrat, pa še enkrat, pa še enkrat.

In potem začne duša počasi izluščevati zase nek delček neke možne "razlage" ali del sporočila v kolikor je le to v danem trenutku zanjo relevantno. Potem pa morebiti čez leta oči tega istega človeka preletijo taisti tekst in njegova duša v prebranem začudeno spozna tudi nianse, ki jih med prvim branjem sploh ni opazila.

Ali pa. če gremo po travniku in neke čudovite cvetice, poglobljeni v svoje lastne miselne konstrukte, sploh ne zaznamo, dokler nam ni dano, nekega dne, ob pravem času in na pravem mestu: odpreti oči.

Sicer pa tudi spada k naravi umetniškega dela ravno to, da lahko na povsem novi in izvirni način nagovori različne ljudi- celo iste ljudi. Kot sem opisal zgoraj.

No, pa sem se tudi jaz oddaljil od teme x!x

 

 

Zato naj mi bo dovoljeno napeti še most tja nazaj:

Starka gre močno natovorjena s svojimi vrečkami nakupljenih dragocenosti po mestu.

Dohiti jo fantič in ji ponudi svojo pomoč.

Starka ga grobo zavrne, rekoč, da ona že lahko sama nosi svoje breme.

Fantič odide svojo pot...

Starka pa mrmra predse:

"Saj vem, dandanes ti nihče več ni pripravljen pomagat zastonj. Sem videla kako so se mu iskrile oči. Zagotovo od slasti po denarju, ki ga je pričakoval v plačilo. Sicer pa. Saj človek sploh ne ve kakšni ničvredneži vse postopajo po mestu. Lahko bi me ukradel! Lahko bi pobegnil z mojo vrečko in vsem kar imam v njej."

To mrmrajoč, nadaljuje starka svojo pot, odločena, da bo že pokazala vsemu svetu, kako pa ona že zmore nositi sama svoje breme.

 

Pa smo spet pri temi.

Lep dan vam želim!

[butl]

Butl, žalostinka je to ja (elegija). Je pa res samo en del to (kar še sama nisem vedela) samo če ti je prvi del dark, pol ti bo drug najbžr tud

 

Mene ful gane ko nekdo razume tud temačnost

 

Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami

angelov? A recimo, da bi me eden od njih

kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem,

ki biva močneje. Kajti lepota je le

strahotnega ravno še znosni začetek

in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno,

da bi nas pokončala. Vsak angel je strašen.

Zato se pač potajim in pogoltnem vabljenje

temnega joka. Ah, kdo nam pač more biti

zavetje? Angeli ne, ne ljudje,

in bistre živali že opažajo,

da nismo zelo zanesljivo doma

v pojasnjenem svetu. Ostane nam morebiti

kakšno drevo na pobočju, da bi ga dan za dnem

srečevali; ostane nam včerajšnja cesta

in neka razvajena zvesta navada,

ki ji ugaja pri nas in je zato ostala in ni odšla.

O, in noč, noč, ko veter, vesolja poln,

nam grebe obraz -, le komu, zaželena, ne bi ostala,

z rahlimi razočaranji, in tesnobno postavljena

pred samotno srce. Je zaljubljencem lažja?

Ah, le zakrivajo si drug z drugim svojo usodo.

Kaj še ne veš? Vrzi praznino iz rok

k prostorom, katere dihamo; morda bodo ptice

skoz razširjeni zrak letale z večjo iskrenostjo.

 

Aha. Hvala.

 

Kako pa je naslov te elegije? Žalost? Brezup? Depresija? Osamljenost? Smiljenje? Sprijaznjenje?...Smrt?

 

[FixMinze]

Samopomilovanje bi tud blo uredu

 

Ne sej drgač vredu pesmica ampak men je smrt bolj pri srcu

[mia4aerobics]

meni pa se zdi, da se diskusija oddaljuje od teme.

Saj ni bilo vprašanje kaj prijaznost je, niti to ali je prav biti prijazen. Temeljno vprašanje o katerem, pa do zdaj ne diskutiramo, je vprašanje zakaj ljudje zelo pogosto reagiramo na prijaznost z nezaupljivostjo.

Ker nas je življenje izučilo bo kdo rekel...

Vprašanje pa je ali je prav, da potem ko "nas je življenje tako izučilo" na prijaznost reagiramo z nezaupljivostjo. Ne zapravljamo s tem tudi sami sebi možnosti za prijetna doživetja. Se nismo s tem nevede nekoliko "sprogramirali", da v ozadju vsake prijazne geste slutimo ali iščemo podli namen?

Se nam ne more zaradi tega, ker smo doživeli veliko teme, temačnosti in zaradi tega ne zaupamo več, da svetloba sploh obstaja... Se nam ne more zgoditi zaradi te napake v "samoprogramiranju", da spregledamo eden in morda edini sončni žarek po katerem bi naša duša mogla splezati iz teme? Ker smo pač začeli verjeti, da je vsaka luč zgolj iluzija in prevara?

 

 

ojla mura,

ukvarjanje s preteklim trpljenjem je neproduktivno.preteklost, njeni padci, nam lahko le pomagajo pri dojemanju resnicnosti, da potem lahko izboljsamo sedanjost in po moje ne smemo iskati izhoda v sanjah ali pa postvariti cloveka in odnos, da ga bo nase tolikokrat prevarano, jezno in dvomece , v sebi pa le prestraseno bitje lahko kontroliralo, obladovalo in spreminjalo.nikakor! pismu!?!

ponovno in z najvecjo iskrenostjo se moramo predati ljubljeni osebi in tukaj ni prostora za dvom, nikakor ne smemo vleci vzporednice s pretekostjo, predeterminirati cloveka in mu dati nek pomen, ki je lazen.tako neiskreni do tega kar nekdo, ki nas ima resnicno rad, dejansko je, bomo sami najvec prispevali k unicenju neke potencialne ljubezni in srecnega odnosa.

ne smemo iskati ljudi le zato, da bi si bildali lasten ego.ker potem ni prostora za drugega.

 

ne smemo vkrcavati ljudi, le da nam oskrbijo luci, ki so nam jo okradli drugi, je rekel enkrat nekdo v nekem filmu...

 

ne, to pa ne!

evo, to je moje mnenje.

mia

[Antoninus]

Prijaznosti se bojim prav toliko kot lastne sence. Lačen tiger na primer - tega pa bi se bal. Ko se bom začel bati prijaznosti bo temu sledil še strah pred plišastimi medvedki, svežo posteljnino, babičino sadno torto itd.