PRESTRAŠENI PRED PRIJAZNOSTJO...

[Matjaž Bogdan]

Sej vem Zepo. Tud Boudika je govorila o istem.

 

Sam je tle en keč. Ker, se zna nardit, da bo en, k bo to prebral /da če si dost vztrajen, da se da druzga spremenit/ to narobe zastopu in si zajebal življenje, pa še na laž bo postavil ta stavek.

 

Namreč, če bo zastopu stavk tko, da je dost, da ma on enga fest in dost cajta rad, da ga bo pol un tadrug zarad tega vzljubil in ga mel tud on rad glih tko. Ker to pa sploh ni rečen a ne. Ja, se strinjam, da se bo tadruh ziher spremenu, če ga boš obsipal nonstop z ljubeznijo.

 

Ne gre tukaj ravno za orto spreminjanje drugega, bolj bi to okarakteriziral nekje kot spreminjanje v tej meri, da pride do nekakšne vzajemnosti, sospoštovanja, sprejemanja drugega- iz obeh smeri...pa nazaj

 

Vprašanje pa je, a se bo spremenu tko kt ti pričakuješ. Ker lahko da se ne bo. Lahko, da te na začetku ni opazu sploh, po tvojem vztrajanju, pa se bo spremenu tko, da mu bo tvoje izkazovanje ljubezni zoprno al pa sitno in se te bo izogibal al pa mrbit še hujš, da te bo izkoriščal, ne bo te pa ljubil, kar ti pričakuješ. Je pa res, spremenil se pa bo a ne.

 

Veš -sam nekje zaupam tistmu gor, v bistvu nam je tako vse dano, le sprejeti moramo..hočem reči -sčasoma se vse tako in tako pošlihta in pride na svoje mesto . Povdaril sem le to, da je ta zadeva še kako mogoča, nisem pa izpostavil, da naj se jo prakticira v vseh primerih ...Je pa zame- vsekakor boljše kot pa kakšne ignorance, notranje travme ,strahovi pred odnosi, počasno nastajanje paranoje, odmik od prijaznosti -ljubezni zaradi negativnih izkustev itd...V bistvu je tako in tako -to delo na sebi- prvenstveno, ker le skozi samega sebe prideš na pot - kako skozi svoj odnos spreminjaš- kreitaš prijazen, ljubeč odnos z okoljem. Pa tle ne govorim le o ljudeh, tudi druga bitjeca -taka in drugačna so na zemlji in sprejemat je potrebno seveda vse. Z begom in skrivanjem ter odporom poskrbiš le za nastanek lastnih strahov, kar pa povzroča notranje bolečine in še kaj drugega.

 

Zato je treba bit previden pri takih izjavah in se je velik blj zdravo držat une, da je tadrug tak kt je. Sploh če se greš kakšnega prfoksa kje in ljudje pričakujejo od tebe nasvete.

 

butl

 

Poglej - saj sem zgoraj že napisal -seveda je sprejemanje vsakršnih odmikov od lastne kreacije pravilnosti -povsem osnova , ki gradi človekovo osebnost v odnosih. Tole je predpogoj...V nekaterih primerih / predvsem v družinah,kjer so ljudje veliko skupaj/ kjer pa zaradi naravnanosti neke osebe prihaja do dolgotrajnega trplenja več oseb- je pa vsekakor bolje, da ga sprejmeš z ljubeznijo / kolektivno/ in sčasoma bo tudi njegova duša začela sprejemati to , kar mu dajete in potem bo / večinoma/ počasi spremenil tudi svojo nastrojenost. V človeku se pri takih zadevah pogosto porajajo čustva in občutenje ter dojemanje, ki jim do tedaj ni pustil k sebi , in vse skupaj pripelje do izboljšanja odnosov . Ljubezen je najmočnejše orožje, ki obstaja - le zavedat se je treba -kaj pomeni.

Seveda so možne manipulacije , vendar ne spadajo na področje mojega dojemanja sveta in lepote odnosov.

 

fajn bodi

[Boudika]

Meni se zdi, da se ravno iz takšnih "preklanj" skristalizira, da ni vse tako simple. Da se ni treba zapirat pred prijaznostjo in ljubeznijo, se takoj strinjam - z vsakim. Drugače sem pa istega mnenja kot Taraja in Butl.

 

Mogoče mi tudi preprosto ne leži spreminjanje ljudi. Se mi zdi bolj pomembno razumevanje. Naj se spreminjajo sami, če se jim zdi to potrebno.

[Ksenia]

zanimivo, jaz se pa spreminjam, iz dneva v dan.. dobivam nove odgovore, nova spoznanja, izkušnje, če bi obstala bi vegetirala tega pa nočem...

[cvickar]

HAHAHAHAHAHHAHAHHAHA

JST NISEM ŠE NKOL V ŽIVLEJU NBENGA PRESTRAŠIL S PRIJAZNOSTJO.

VERJEMITE MI

[mayan]

HAHAHAHAHAHHAHAHHAHA

JST NISEM ŠE NKOL V ŽIVLEJU NBENGA PRESTRAŠIL S PRIJAZNOSTJO.

VERJEMITE MI

 

kaj pa ti veš

[cvickar]

HAHA, MISLIM DA NE, ČE BI GA PA ŽE, BI SE MU PA NA HUD NAČIN OPRAVIČU :xx!:

[zerkalo]

HAHAHAHAHAHHAHAHHAHA

JST NISEM ŠE NKOL V ŽIVLEJU NBENGA PRESTRAŠIL S PRIJAZNOSTJO.

VERJEMITE MI

 

razen, če si moral biti prijazen, a ne...

no, ja potem pa tisti do katerega si moral biti prijazen ni bil prestrašen...sej maš prov

[cvickar]

kuku to misliš, moral

[zerkalo]

kuku to misliš, moral

taku k sm povejdu...pa ne me met za norca zdej.

Dobro ti veš kuku....

[cvickar]

men nkol nbeden ne reče, da moram bit prjazen, ker vejo, da je brezveze

[Matjaž Bogdan]

Meni se zdi, da se ravno iz takšnih "preklanj" skristalizira, da ni vse tako simple. Da se ni treba zapirat pred prijaznostjo in ljubeznijo, se takoj strinjam - z vsakim. Drugače sem pa istega mnenja kot Taraja in Butl.

 

Mogoče mi tudi preprosto ne leži spreminjanje ljudi. Se mi zdi bolj pomembno razumevanje. Naj se spreminjajo sami, če se jim zdi to potrebno.

 

Dobro- tebi to ne leži...a še vedno ne razumeš kaj sem sploh hotel povedati- s svojim odnosom spreminjaš ljudi ..s svojo naravnanostjo..nisem govoril o nobenem programiranju človeške osebnosti- vse pride spontano..ravno skozi razumevanje, sprejemanje in ljubezen -spreminjaš ljudi in njihov odnos do tebe. Če je pa tole mim, pol je pa vse kar sem dejal- mim...Ljudi je možno spreminjat tudi namensko..ma nisem govoril o tem ....tisti tvoj zadnji stavek je pa resnično total zgrešen- tole lahko mirne duše okarakteriziram kot popolno indiferenten odnos, ali pa brezčutje ...kaj bi pa storila, če bi nekdo potreboval tvojo pomoč- a naj si jo kar sam najde ???Včasih se ljudje enostavno ne zavedajo kaj počnejo, kakšen je sploh v resnici njihov odnos in meni se zdi / kadar škodujejo ostalim/ , da je v redu , če poskušaš malce pomagati nekomu, da spregleda, da skozi tvije dajanje spremeni svoje dajajnje. Take stvari se dogajao povsem spontano, ni nobene prisile, le malce nekaj več moraš dati od sebe...To kar si napisala je enako temu, če človeka , ki ga boli glava napotiš v lekarno po aspirin...Saj je nekje logično, samo sam sem mnenja, da je treba dati malce več sebe...pa tako in tako nima smisla, ker vsakdo ima pač svoje prepričanje in mnenje...pa še dalje tako.

 

Pa sem tako in tako zaključil v tej temi, ker gre verjetno za napačno razumevanje...bolje pa ne morem razložiti..pač

[irrisolta]

Zdravo. Pošteno zapažanje. Ja, je že tako, da z leti kopičimo izkušnje in bogvedzakaj se negativne mnogo bolj vkoreninijo od pozitivnih. Če ti je med 100 ljudmi 1 sam dobro del, se boš skušal zaščititi pred ostalimi 99-imi in s tem samemu sebi jemal možnost, da bi bil kdorkoli od naslednjih s teboj prijazen. To ugotovitev sem imela že kar zgodaj in se odločila, da če hodim po svetu, moram po njem hoditi naivna - prosta vsakršnega predsodka. Navsezadnje lahko na vsako akcijo odreagiram v trenutku, ko me doleti. Popolnoma trapasto je predhodno zidanje gradov, v katerih se človek sicer počuti varnega, v resnici je pa zgolj napet, ker stalno živi in razmišlja o samoobrambi s tem pa istočasno preprečuje, da se ga kaj lepega dotakne in vstopi vanj. Če pa se to zgodi - si reče - jah, šlo je za izjemo. Važno je, da samega sebe zaščitim pred zlim svetom. Narobe. Poskušaj razmišljati obratno - sam svet je tako krut da sem se odločil, da ne bom prispeval nadaljni krutosti in brezosebnem hladu le-tega. Ne bom mu pomagal oddaljevati me iz njegovega epicentra, temveč mu bom dal možnost biti del njega. Živel bom skladno z njem. Dihal ga bom in užival. Sam si ne bom kratil možnosti, ki so mi na vsakem koraku odprte. Ne bom pripomogel k lastnemu onesrečevanju.

 

Preprosto povedano. Vemo, da je cesta nevarna. Pa se zaradi tega še ne zapiramo v domače prostore (tudi tam lahko poči plin ali karkoli drugega), ampak hodimo po cesti. Spoštujemo določena praila, ne izzivamo.... ampak se tudi ne barikadiramo v lastni fobiji. Strah pred ljudmi je nekoliko drugačen. Privede nas dejansko do tega, da si nobene možnosti ne damo. In lepo je, če se človek tega zave. Kot je tudi fantastično ko človek doume, da zloba ne obstaja, pač pa samo STRAH. Na agresivne ljudi gledam zgolj kot na velike bojazljivce - žal jih ne morem videvati drugače. Možnost dam pa vsakemu. Pozdravček

[Mura]

fino je ker se pojavljajo tudi taki prispevki, ki postavijo kako novo lučko v izmenjavo mnenj, ki smo jo imeli do sedaj. Pa še v pomoč je, da se spet spomnimo o čem smo se pravzaprav v tej temi sploh hoteli pogovarjat.

[Boudika]

Dobro- tebi to ne leži...a še vedno ne razumeš kaj sem sploh hotel povedati- s svojim odnosom spreminjaš ljudi ..s svojo naravnanostjo..nisem govoril o nobenem programiranju človeške osebnosti- vse pride spontano..ravno skozi razumevanje, sprejemanje in ljubezen -spreminjaš ljudi in njihov odnos do tebe. Če je pa tole mim, pol je pa vse kar sem dejal- mim...Ljudi je možno spreminjat tudi namensko..ma nisem govoril o tem ....tisti tvoj zadnji stavek je pa resnično total zgrešen- tole lahko mirne duše okarakteriziram kot popolno indiferenten odnos, ali pa brezčutje ...kaj bi pa storila, če bi nekdo potreboval tvojo pomoč- a naj si jo kar sam najde ???Včasih se ljudje enostavno ne zavedajo kaj počnejo, kakšen je sploh v resnici njihov odnos in meni se zdi / kadar škodujejo ostalim/ , da je v redu , če poskušaš malce pomagati nekomu, da spregleda, da skozi tvije dajanje spremeni svoje dajajnje. Take stvari se dogajao povsem spontano, ni nobene prisile, le malce nekaj več moraš dati od sebe...To kar si napisala je enako temu, če človeka , ki ga boli glava napotiš v lekarno po aspirin...Saj je nekje logično, samo sam sem mnenja, da je treba dati malce več sebe...pa tako in tako nima smisla, ker vsakdo ima pač svoje prepričanje in mnenje...pa še dalje tako.

 

Pa sem tako in tako zaključil v tej temi, ker gre verjetno za napačno razumevanje...bolje pa ne morem razložiti..pač

 

Hm. To se mi zdi precej jezna reakcija na nekaj mojih osebnih stališč.

 

Nekaj je mogoče tukaj nerazumevanja, nekaj pa povsem različni izhodišč, iz katerih izhajava.

 

Seveda se strinjam s tabo, da so ljubezen, sprejemanje in razumevanje osnova za pozitivne medčloveške odnose. Z njimi rastemo in se razvijamo. Razlika je v tem, da ti ves čas govoriš o odnosu med bližnjimi, jaz pa o naših izkušnjah z neznanci, kar je bilo izhodišče tega topika.

Moja poanta je v tem, da sicer lahko nastopimo z ljubeznijo in sprejemanjem do uradnice za okencem, ni pa nujno, da bomo od nje dobili takšen odziv nazaj. Kar je seveda stvar njene svobodne odločitve. In če tako razmišljam, mislim, da me neupravičeno označuješ za brezčutno in ignorantsko. Prav tako ne pričakujem od recimo takšne uradnice, da me bo prosila za pomoč pri razreševanju lastne agresivnosti (če bi jo sploh prepoznala), in v tem primeru tudi ne vem, kako bi ji takšno pomoč lahko nudila. Ampak s tem smo že bolj pri problemu strahu pred neprijaznostjo kot pa strahu pred prijaznostjo.

 

Da se ti zdi nek moj stavek zgrešen, me pa čudi, ker sem vedno verjela, da imamo lahko različna stališča in mnenja, ne pa tudi pravih ali zgrešenih.

[Matjaž Bogdan]

Hm. To se mi zdi precej jezna reakcija na nekaj mojih osebnih stališč.

 

 

 

Nekaj je mogoče tukaj nerazumevanja, nekaj pa povsem različni izhodišč, iz katerih izhajava.

 

Seveda se strinjam s tabo, da so ljubezen, sprejemanje in razumevanje osnova za pozitivne medčloveške odnose. Z njimi rastemo in se razvijamo. Razlika je v tem, da ti ves čas govoriš o odnosu med bližnjimi, jaz pa o naših izkušnjah z neznanci, kar je bilo izhodišče tega topika.

 

Ravno v tem je point, da govorim ves čas o odnosih na povsem globalni ravni, se pravi ravno med neznanci, čeprav se zadeva najlaže manifestira v krogu bližnjih.Zaradi stvari, ki so ti znane..da ne bom preveč ....

 

Moja poanta je v tem, da sicer lahko nastopimo z ljubeznijo in sprejemanjem do uradnice za okencem, ni pa nujno, da bomo od nje dobili takšen odziv nazaj. Kar je seveda stvar njene svobodne odločitve. In če tako razmišljam, mislim, da me neupravičeno označuješ za brezčutno in ignorantsko. Prav tako ne pričakujem od recimo takšne uradnice, da me bo prosila za pomoč pri razreševanju lastne agresivnosti (če bi jo sploh prepoznala), in v tem primeru tudi ne vem, kako bi ji takšno pomoč lahko nudila. Ampak s tem smo že bolj pri problemu strahu pred neprijaznostjo kot pa strahu pred prijaznostjo.

 

Da se ti zdi nek moj stavek zgrešen, me pa čudi, ker sem vedno verjela, da imamo lahko različna stališča in mnenja, ne pa tudi pravih ali zgrešenih.

 

V bistvu te nikakor ne označujem z brezčutno in ignorantsko, le tvoj stavek / stališče/ je deloval tako name..Pa ne sekiraj se, saj sem že davno dognal , da imamo različna stališča...kolikor se pa lahko identificiram z njimi, ali pa strinjam , pa pri vsem možnem razumevanju in sprejemanju- je pač vprašljivo. Sem le človek in kot tak tudi zastopam svoja stališča..tudi pedofile, posiljevalce in podobne ljudi sprejmem malce težje...čeprav naj bi /recimo/ jih- pa je zelo, zelo težko...pa da ne boš spet kam zašla-te imam prav lepo rad in ne čuti se ogroženo, če se pač ne strinjava v vseh pogledih- tako je debata lahko le konstruktivna- nekaj ti meni, nekaj jaz tebi itd....

fajn se imej xvrtcx

[Boudika]

Povsem razumljivo se mi zdi, da se ljudje ne strinjamo v vseh pogledih (kako bi bilo dolgočasno, če bi se). Mogoče si narobe dojel, da me to moti ali da tega ne sprejemam. Človek si razčiščuje svoje koncepte prav preko soočanja z drugačnim mnenjem. Zame strinjanje ali nestrinjanje z nekom ni kriterij dobrega ali slabega odnosa.

Zdi se mi, da sem prišla do razumevanja tvojega pristopa in mi je zdaj povsem jasno, da izhajam iz drugih izhodišč. Ki so zame prav toliko pomembna kot so tvoja izhodišča zate. Spontanost in sprejemanje doživljam povsem drugače. Prav tako ljubezen. Če nekdo, ki me ne pozna in ne razume trdi, da me ima rad, nimam s tem kaj početi. Prav tako vem, da če jaz nekoga ne poznam in ne razumem, ne morem s svoje strani govoriti o ljubezni. Do neznanca lahko kvečjemu (v najboljšem primeru) delujem z neko človeško empatijo in naklonjenostjo, moje sprejemanje pa je vezano na tisto, kar v tem neznancu trenutno vidim. Ne vidim smisla v tem, da bi se človek vnaprej obremenjeval s sprejemanjem in ljubeznijo, ker se to lahko zgodi le spontano ali pa se sploh ne. In v obeh primerih je to v redu.

 

Se opravičujem, ker egoistično vlečem to temo naprej in sem jo zdaj res uporabila samo za razčiščevanje svojih konceptov.

 

Lep pozdrav

[Matjaž Bogdan]

Ne vidim smisla v tem, da bi se človek vnaprej obremenjeval s sprejemanjem in ljubeznijo, ker se to lahko zgodi le spontano ali pa se sploh ne. In v obeh primerih je to v redu.

 

vidiš- zame pa oba primera ne moreta biti v redu. S tem- kar ti rečeš- obremenjevati se- je nekomu drugemu samoumenvno. Enako je s prijaznostjo...Enako je z občutenjem in sprejemanjem ....nekdo se mora pretvarjati in dobesedno sliniti in tak se potem tudi boji lastnega nesprejetja, boji se prijaznosti, ker jo jemlje po svojem kopitu...ker izhaja iz samega sebe...ker ostale vrednoti po svojih notranjih kriterijih, ki so že ukoreninjeni v njem . In tak potem tudi potrebuje analizo vsakršne prijaznosti, ker ne zaupa- v prvi vrsti sebi ...

Se opravičujem, ker egoistično vlečem to temo naprej in sem jo zdaj res uporabila samo za razčiščevanje svojih konceptov.

 

Lep pozdrav

 

Egoizem je -kaj ...?? Vsako izražanje svojega mišlenja in stališč je potemtakem- egoizem ...

Lep pozdrav tudi tebi

[mayan]

Med morjem modrih misli sem prebrala tudi tegale: "Poskušajte vsemu reči Da in ne ne iskati pomoči od zunaj." Mater, me je to prizadelo, ker me je našlo prav takrat ko nisem več zmogla govoriti življenju da, mislim wtf, kako lahko to reče? P ravno meni, ko sem se sebi zdela vseobsegajoče sprejemajoča. In tako je ta stavek bil v obdelavi en čas, dokler ga nisem pustila, ker se enostavno nisem mogla strinjat z njim. In je prišel sčasoma tako kot je bil mišljen. Novo poglavje.

 

Primer: nekdo te udari (lahko verbalno, fizično, lahko s pojavo, mislijo..). Vse razen fizičnega nasilja najbrž ne bo velik šok, ker imamo čas za reakcijo (itak iluzija). Pa vendar, kaj moraš vedeti? Da tudi če je to bilo storjeno, in ti nisi reagiral nazaj, kakorkoli se odzval, ne pomeni da to dopuščaš (tvoja narava je namreč DA (življenju) predana). Gre za nasilje nad dušo. In še enkrat: če čutim tako, mi ni potrebno pozdraviti soseda. Prvič, ker je lahko to mnogo prijazneje zanj kar pride kasneje in drugič: kdo si je moralo navsezadnje izmislil?. Etika kot umetnost in vse pa je subjektivna. Za kako ljubiti pa smo itak izvedeli od drugih...

 

Enivej, hotela sem samo povedati, da zdaj razumem tudi ta stavek takole: DA, ne sprejemam nasilja nad mano.

 

 

En korak pred vami ,

mayan

[NVK]

Zakaj se počutimo ˝čudno˝, kadar nas kdo pohvali, je prijazen do nas in podobno. Ob kritiki nam je sicer hudo a ji ponavadi verjamemo ali močno čustveno reagiramo nad njo ali se zapremo. V čem je point? Nevrednost in to mislim, občutek nevrednosti, ki ga dobimo, kadar nas kdo pohvali ali kaj lepega naredi za nas. Počutimo se nevredne lepih odnosov, spoštovanja, ... Veliko lažje sprejememo kritiko, ker se itak počutimo nevredne ljubezni, lepega, ker se obsojamo za to in ono, se blatimo, pri sebi opazimo in ˝poveličujemo˝ samo stvari, ki nam niso všeč, vse s čimer smo zadovoljni je samovmevno in nevredno večje pozornosti (da se slučajno nebi začeli cenit, se sprejeli, imeli radi). Kadar pa nas kdo pohvali povečini vzamemo to za šalo, prilizovanje, spletkarjenje, hinavčino pa čeprav je verjetno pohvala bila odkritosrčna in pristna. Vse to izvira iz občutka, da nismo vredni več, lepšega, boljšega. Ta razlog je tudi poglaviten, da ljudje ostajajo na delovnem mestu na katerem trpijo nečloveške odnose, se slabo počutijo in podobno (seveda opravičuje se to na 1000 in 1 način drugače). Nas nevredne situacije nas samo učijo, da smo vredni lepšega in ne samo lepšega ampak superlativov. Je pa tak, dobili boste več in boljše, ko boste občutili sami, da ste vredni in da vam to pripada in nič prej. Kot marsi kdo ve, je bog polen milosti, zato se ne more vmešavati v vašo voljo in želje, On samo ponuja, Vi pa morate vzet, ne more vam vsilit nekaj, česar nočete. Verjamem, da je to zelo težko razumet, češ. kdo pa si ne želi najboljšega. Res mislim da skoraj vsak ampak z glavo, kaj pa v globoko v sebi, kak se počutite, vredni ali nevredni ? Popravljeno 8. november 2007 -> NVK

[NVK]

NVK, no ja, saj še nisi cist na psu, kot se ti v drugi temi dozdeva. Glede na to, da lahko tako zbrano razmisljas icon1_thumbup.gif icon_smile_wink.gif viola-sm.jpg (kot tam prikazujes)

 

 

Oja pa še kak na psu, tak že dolgo ne, čisto nič mi ne gre. Res pa je, da še nisem obupal in verjetno tudi ne bom, zato od mene tud kak žarek posije .

[NVK]

ce se da kaj vplivat.

 

 

Nič ne morem, saj pravim, moja glava ne zna drugače in ni je rožce na tem svet... dokler mora to trajat bo trajalo. Vem pa da enkrat bo konec te moje bitke epskih razsežnosti . Do takrat pa vas prosim, da mi mal pomagate. Se mi potem ne zdi vse tako črno in težko.

 

HVALA

[Boudika]

Ne vidim smisla v tem, da bi se človek vnaprej obremenjeval s sprejemanjem in ljubeznijo, ker se to lahko zgodi le spontano ali pa se sploh ne. In v obeh primerih je to v redu.

 

vidiš- zame pa oba primera ne moreta biti v redu. S tem- kar ti rečeš- obremenjevati se- je nekomu drugemu samoumenvno. Enako je s prijaznostjo...Enako je z občutenjem in sprejemanjem ....nekdo se mora pretvarjati in dobesedno sliniti in tak se potem tudi boji lastnega nesprejetja, boji se prijaznosti, ker jo jemlje po svojem kopitu...ker izhaja iz samega sebe...ker ostale vrednoti po svojih notranjih kriterijih, ki so že ukoreninjeni v njem . In tak potem tudi potrebuje analizo vsakršne prijaznosti, ker ne zaupa- v prvi vrsti sebi ...

 

 

Midva pa kot da se nikakor ne moreva razumeti. Najbrž imava kakšna različna ideološka izhodišča ali kaj podobnega. Namreč, zdi se mi v redu, da človek:

- ali spontano sprejema in doživlja ljubezen

- če pa pač ne čuti sprejemanja in ljubezni, sprejme to, kar čuti in se ne sili v nekaj tretjega

 

Ti pa praviš, da ni ne eno ne drugo v redu?

 

Tisto moje opravičilo pa je zaradi tega, ker je bila ta tema že zaključena in jo nadaljujem.

[Matjaž Bogdan]

Midva pa kot da se nikakor ne moreva razumeti. Najbrž imava kakšna različna ideološka izhodišča ali kaj podobnega. Namreč, zdi se mi v redu, da človek:

- ali spontano sprejema in doživlja ljubezen

- če pa pač ne čuti sprejemanja in ljubezni, sprejme to, kar čuti in se ne sili v nekaj tretjega

 

Ti pa praviš, da ni ne eno ne drugo v redu?

 

Tisto moje opravičilo pa je zaradi tega, ker je bila ta tema že zaključena in jo nadaljujem.

 

Nisem dejal , da ni nobeden v redu , temveč -da OBA ne moreta biti v redu-eden, ne oba!! ...oziroma se ne strinjam z obema...Kar sem pa tudi malce argumentiral / pravzaprav- obrazložil/ , če si malce bolj pozorna-kar sem nižje od tega napisal.

Je pa povsem vseeno, ker očitno zadeve jemlješ zelo osebno/ to sem nekje dojel iz tvoje reakcije, ko sem dejal, da te imam rad ..pa ne samo tebe/ -pač reagiraš malce preveč čustveno- osebno.Pa tudi to je tvoja pravica in prav normalna reakcija...Je tudi pri meni včasih tako/ pač smo vsi malce iz mesa, al kako že/ ...

Sicer je pa nasploh povsem vseeno, ker ne jaz tebe, ne ti mene ne bova spreminjala in je pač tako kot je...Morda se preveč zapičiva/ oba/ v določene se3kvence pisanja in ne sprejmeva vse skupaj kot celoto- ma mene to ne moti...človek je med drugim tudi mnogokrat "človeški"

 

fajn bodi

[Mura]

Je pa povsem vseeno, ker očitno zadeve jemlješ zelo osebno/ to sem nekje dojel iz tvoje reakcije, ko sem dejal, da te imam rad ..pa ne samo tebe/ -pač reagiraš malce preveč čustveno- osebno.Pa tudi to je tvoja pravica in prav normalna reakcija...

 

Meni pa se ob tej diskusiji, ki jo z zanimanjem spremljam, zdi pomembno postaviti pod vprašaj ravno takšne izjave.

Reagiraš preveč čustveno...

Kot da bi sam imel v posesti vso objektivno resnico tega sveta s pomočjo katere lahko presodiš ali tisti drugi reagira preveč, premalo ali ravno prav- čustveno.

Ali karkoli je takih sodb.

Katero je potem tisto objektivno merilo s pomočjo katerega lahko izmerimo pravšnjost čustvene reakcije drugega človeka?

[taraja]

Hm, to se tudi jaz kdaj sprašujem. Tudi meni se zdi, da je težko postaviti mejo med objektivnim pogledom na stvari in pa subjektivnim. Ampak mislim pa da samo eno, ne bo v redu, pa najsi gre za subjektivno (da niti ne govorimo) ali pa za objektivno (se mi zdi, da se mora kdaj človek v to dobesedno prisiliti) Ampak to je potem spet stvar vsakega posameznika, koliko ima razčiščeno sam s sabo. Ker tisti, ki ima razčiščeno, mu bo sigurno lažje bit objektiven in nepristranski in obratno.

No, saj zdaj, če pomislim, sem veretno zašla s teme pogovora, kdaj me zanese. Vseeno kaj pokomentirajte.