ŽIVLJENJE

[Sahtiar]

Kaj mislite da je glavni cilj življenja? Jaz mislim da je smrt

Kaj se zgodi po njej. Novo življenje?

 

Kajti edina stvar ki jo v življenju sigurno dosežemo je smrt in da je življenje ena sama priprava na smrt

[enapačtaka]

Nikoli do sedaj nisem pomislila, da je cilj mojega življenja smrt.

 

Zame je cilj iskati svojo pot, čisto mojo, imeti pravico dvomiti in izbirati. Nikoli ne sledim, čeprav ne trdim, da ni takšnih, ki vedo veliko več in veliko bolje kot jaz, vendar zase vem sama najbolje in predvsem " tečem zase" .

 

Torej moj cilj je živeti, poizkušati, grešiti in se na svojih napakah učiti. Smrt pride v vsakem primeru, počasne ali slabe priprave ne odložijo njenega prihoda

[nataly]

Smisel življenja je ležanje na plaži.

Z možgani na off...

[mia4aerobics]

oranznozlata v snegu.

[Shaiya]

Ali je res cilj življenja smrt? Jaz mislim da je smrt vrhunec našega življenja ko zapustimo ta svet in pozdravimo večni duh življenja. Sama sem mnenja da je vrhunec življenja najti smisel našega rojstva. Kajti verjamem da se vsak rodi z namenom, ker mu je usojeno in ima poslanstvo na Zemlji. Se ne strinjate? Cilj življenja ni pričakovati smrt in se pripravljati nanjo... Cilj življenja je iskati pot ki nam je usojena, živeti polno življenje in ga uživati. Mnogo je ljudi ki sedijo na stranski klopi in opazujejo kako življenje drvi mimo njih in ne storijo ničesar da bi ga ujeli in drveli z njim. Živi se samo enkrat pa naj bo ta trditev še kako staromodna ampak je resnična. Zakaj bi zapravljali dragoceni čas za brezvezne opravke ko pa je v naših rokah vse. Kaj bomo počeli, gledali, kje bomo preživeli večer. Pred televizijo in gledali filme ki nimajo nobene veze z resničnim življenjem ali bomo šli ven in odklopili težave in samo uživali v naravi.

Je pa odvisno od posameznika kako bo živel življenje... Ali ga bo izkoristil ali mu bo postalo vseeno kje je, zakaj je...

[Antoninus]

ko zapustimo ta svet in pozdravimo večni duh življenja.

 

 

Živi se samo enkrat pa naj bo ta trditev še kako staromodna ampak je resnična.

Kako gre to dvoje skupaj?

[mici59]

Ali je res cilj življenja smrt? Jaz mislim da je smrt vrhunec našega življenja ko zapustimo ta svet in pozdravimo večni duh življenja. Sama sem mnenja da je vrhunec življenja najti smisel našega rojstva. Kajti verjamem da se vsak rodi z namenom, ker mu je usojeno in ima poslanstvo na Zemlji. Se ne strinjate? Cilj življenja ni pričakovati smrt in se pripravljati nanjo... Cilj življenja je iskati pot ki nam je usojena, živeti polno življenje in ga uživati. Mnogo je ljudi ki sedijo na stranski klopi in opazujejo kako življenje drvi mimo njih in ne storijo ničesar da bi ga ujeli in drveli z njim. Živi se samo enkrat pa naj bo ta trditev še kako staromodna ampak je resnična. Zakaj bi zapravljali dragoceni čas za brezvezne opravke ko pa je v naših rokah vse. Kaj bomo počeli, gledali, kje bomo preživeli večer. Pred televizijo in gledali filme ki nimajo nobene veze z resničnim življenjem ali bomo šli ven in odklopili težave in samo uživali v naravi.

Je pa odvisno od posameznika kako bo živel življenje... Ali ga bo izkoristil ali mu bo postalo vseeno kje je, zakaj je...

nič nam ni usojeno

[Sahtiar]

sam jst mislem da ima vsak svojo nalogo sam je ne bomo nikol odkril tko da gre življenje v 3PM

 

kok pa mislte da je življenj 1? ali več

in če jih je več a so vsa na temu planetu?

če so, kaj bi se zgodil če bi bil svet uničen

[doorwoman.p]

Lep pozdrav!

 

moje mnenje je, da sama smrt ni cilj, ampak zavedanje v človeku, da mora do takrat nekaj naredit.. težit k uravnoteženosti v sebi.. torej graditi v sebi.. kar že pač ima.. mislim, da vsi nismo na isti stopnji tega razvoja.. vsak ve od kje naprej mora graditi.. in temu je treba sledit..

vprašanje večih življenj? mislim, da se življenje nadaljuje.. torej duša ostane in se razvija naprej.. nekje drugje.. kje? kjerkoli, ni nujno da na Zemlji.. saj ne vemo kaj je zunaj.. zakaj pa ne?? verjamem, da se duše nahajajo še kje drugje ne samo na Zemlji.

 

mici.. to velja tebi- prepričana sem, da je vse usojeno!!

[mici59]

Lep pozdrav!

 

moje mnenje je, da sama smrt ni cilj, ampak zavedanje v človeku, da mora do takrat nekaj naredit.. težit k uravnoteženosti v sebi.. torej graditi v sebi.. kar že pač ima.. mislim, da vsi nismo na isti stopnji tega razvoja.. vsak ve od kje naprej mora graditi.. in temu je treba sledit..

vprašanje večih življenj? mislim, da se življenje nadaljuje.. torej duša ostane in se razvija naprej.. nekje drugje.. kje? kjerkoli, ni nujno da na Zemlji.. saj ne vemo kaj je zunaj.. zakaj pa ne?? verjamem, da se duše nahajajo še kje drugje ne samo na Zemlji.

 

mici.. to velja tebi- prepričana sem, da je vse usojeno!!

vse si krojimo sami,ničesar nam ni usojeno,glede na to,da dobro pišeš,da duša nadaljuje pot,glej ni ti usojeno,da ne veš

[doorwoman.p]

vse si krojimo sami,ničesar nam ni usojeno,glede na to,da dobro pišeš,da duša nadaljuje pot,glej ni ti usojeno,da ne veš

 

usojeno mi je, da tako čutim in zato mislim..

[mici59]

usojeno mi je, da tako čutim in zato mislim..

ni ti usojeno,da tako misliš,pač pa poizvej resnico

[doorwoman.p]

misliš dokaz? sveto pismo ali kaj podobnega? meni ni potrebno iskati dokaza.. ga najdem v sebi! Lp

[Antoninus]

misliš dokaz? sveto pismo ali kaj podobnega? meni ni potrebno iskati dokaza.. ga najdem v sebi! Lp

Se čisto strinjam s tvojim prejšnjim postom. Pa še Sveto pismo nama lahko pomaga.

 

Vem, Gospod: človek nima v oblasti svoje usode, nobenemu človeku ni dano, da določi svoje korake na poti življenja. (Jeremija 10:23)

[mia4aerobics]

mogoce res ni usode, mogoce je res vse plod nasih preteklih spoznanj, zelja, hrepenenj, pa seveda nase podzavesti? hm,...ja, mislim, da jaz ta svet tako dojemam.vse bolj.povezujem pa to z bolj realnim dojemanjem zivljenja.ko sem sanjala,sem govorila o usodi, sedaj, ne sanjam vec toliko, in govorim o sebi.

 

ce dobro pogledam, se mi dogaja vedno tocno to kar si zelim, in naj bo ta stavek se tako klisejski, res moram pazit kaj si zelim, in da si zelim prave stvari.kaj pa so prave stvari, to ves, ko si na pravi poti, no ja, poti, ki kar najbolj pribliza mojo resnicnost in dojemanje stvari,dejanskemu.to je, ko si neskoncno dalec...takrat si namrec tako blizu, kot si zelis biti.

 

ta stavek nosim ze odkar pomnim za seboj.vedno znova izraza moj svet.

[chanceux]

Mogoče se malo strinjam s trditvijo, da je življenje priprava na smrt.. tole me je zdaj prešinilo -

 

pred smrtjo naj bi se nam odvrtelo celotno življenje.. itditd.. veste, kaj mislim - če gledam iz tega zornega kota, je v bistvu vse skupaj samo zbir informacij za tistih nekaj trenutkov ali pa samo en.. ne vem.

 

Ampak zdajle se mi zdi čisto realno..

[mici59]

Se čisto strinjam s tvojim prejšnjim postom. Pa še Sveto pismo nama lahko pomaga.

 

Vem, Gospod: človek nima v oblasti svoje usode, nobenemu človeku ni dano, da določi svoje korake na poti življenja. (Jeremija 10:23)

sem zelo vesela napisanega

[mia4aerobics]

tole se nekak sklada z mojim mnenjem izpolnit svoje poslanstvu, sledit svoji poti in narediti spremembo na bolje v tem živeljenju, to se mi zdi, da je najpomembneje

mia, tale tvoj podpis se mi je tako vtisnil v spomin, da se večkrat spomnim nanj in tudi ugotavljam, da takrat, ko sem najdlje, sem res najbližje (čemurkoli že )

 

 

lepo, ker razumes.

se lepse pa, ker cutis.

 

[Shaiya]

ko zapustimo ta svet in pozdravimo večni duh življenja.

 

Živi se samo enkrat pa naj bo ta trditev še kako staromodna ampak je resnična

 

Seveda gre skupaj.

Na tem planetu okusiš življenje samo enkrat. Zato torej rek ''živi se samo enkrat'' Ko pa pride čas da se poslovimo od tega sveta, naša duša zapusti telo in odide v posmrtno življenje. Tam naša duša še naprej žici. Je znano kej? Zato sem tud napisala

'' in pozdravimo večni duh življenja''

[bianka]

Sahtiar, tole je pa zelo pesimistično vse skupaj ...

 

Oprosti, ampak jaz verjamem v reinkarnacijo torej verjamem v večno življenje oz. prehajanje duše iz enega živjenja v drugega ...

Torej po mojem pogledu na vse skupaj "umre" samo naša fizična pojava (telo) duša pa "odleti" naprej v novo življenje oz. v nabiranje novih izkušenj. Torej ni cilj življenja smrt, ampak vse kaj drugega. Lahko bi rekli, da je to lahko nabiranje oz osvajanje novih izkušenj (lekcij), glede na to prehajanje duše na višjo naven zavedanja ...

 

Dosti bolj optimistično, ne? Pomisliti na to, da se življenje nikoli ne zaključi?

[Guest Lotus']

Pri duhovno neprebujenih ljudeh po smrti ni zavesti; srce ni dovolj prebujeno, da bi se odzvalo, in v spominu ni ničesar, kar bi se lahko obudilo. Za te ljudi bo torej smrt samo globoko spanje brez sanj. Ljudje, ki so le delno prebujeni, predstavljajo glavnino človeštva - ti so v glavnem usmerjeni na fizične in čustvene vidike življenja. Vodijo jih sebični motivi in zadovoljevanje čutnih želja. Zanje bo prehod v astralni svet samo stanje polzavedanja, čustvene in mentalne zmede. Svojega okolja ali okoliščin ne bodo mogli prepoznati in bo zanje samo medel in zmeden sanjski svet.

Povprečen dobromisleči človek s svojimi napakami, tipičnimi za normalno razvijajoče se človeško bitje, bo med svojim bivanjem v subjektivnih kraljestvih večino časa preživel na astralni ravni. Živel bo v glavnem s svojimi spomini in mislimi, v zavesti bo nosil zanimanja in težnje, ki so prevladovale v njegovem življenju na Zemlji. Mnogi se sploh ne bodo zavedali, da so "preminili". V nekaterih primerih pa bo astralno bivanje motila stalna potreba po vrnitvi v življenje na Zemlji, ki ga morda povzročajo čustva intenzivne osebne ljubezni do nekoga, ki so ga zapustili, neizpolnjena želja ali uresničitev nedokončane naloge ali iluzija o tem. Ti ne bodo imeli miru, dokler se ne bodo vrnili.

Potem so tu še ljudje, ki so "vezani na Zemljo". To so uboge duše, ki so na Zemlji živele hudobno, kruto in sebično, ali pa so živeli povsem materialistično in čutno. Celo po smrti bodo še vedno hrepenele po zemeljskih dobrinah ali čutnem zadovoljevanju. Zanje bo astralno življenje čas pravega pekla; pogosto se ne zavedajo, da so zapustili fizični svet in tako postanejo izredno frustrirani.

 

Priporočam branje knjige Sedem korakov do večnosti (resnična zgodba o življenju po smrti) - Stephen Turoff

 

 

Lep dan še naprej!

[ardent]

Sahtiar, tole je pa zelo pesimistično vse skupaj ...

 

Oprosti, ampak jaz verjamem v reinkarnacijo torej verjamem v večno življenje oz. prehajanje duše iz enega živjenja v drugega ...

Torej po mojem pogledu na vse skupaj "umre" samo naša fizična pojava (telo) duša pa "odleti" naprej v novo življenje oz. v nabiranje novih izkušenj. Torej ni cilj življenja smrt, ampak vse kaj drugega. Lahko bi rekli, da je to lahko nabiranje oz osvajanje novih izkušenj (lekcij), glede na to prehajanje duše na višjo naven zavedanja ...

 

Dosti bolj optimistično, ne? Pomisliti na to, da se življenje nikoli ne zaključi?

 

[zerkalo]

ko zapustimo ta svet in pozdravimo večni duh življenja.

 

Živi se samo enkrat pa naj bo ta trditev še kako staromodna ampak je resnična

 

Seveda gre skupaj.

Na tem planetu okusiš življenje samo enkrat. Zato torej rek ''živi se samo enkrat'' Ko pa pride čas da se poslovimo od tega sveta, naša duša zapusti telo in odide v posmrtno življenje. Tam naša duša še naprej žici. Je znano kej? Zato sem tud napisala

'' in pozdravimo večni duh življenja''

 

Aja?....ni znano....druge izkušnje pač....

[chanceux]

Pri duhovno neprebujenih ljudeh po smrti ni zavesti; srce ni dovolj prebujeno, da bi se odzvalo, in v spominu ni ničesar, kar bi se lahko obudilo. Za te ljudi bo torej smrt samo globoko spanje brez sanj. Ljudje, ki so le delno prebujeni, predstavljajo glavnino človeštva - ti so v glavnem usmerjeni na fizične in čustvene vidike življenja. Vodijo jih sebični motivi in zadovoljevanje čutnih želja. Zanje bo prehod v astralni svet samo stanje polzavedanja, čustvene in mentalne zmede. Svojega okolja ali okoliščin ne bodo mogli prepoznati in bo zanje samo medel in zmeden sanjski svet.

Povprečen dobromisleči človek s svojimi napakami, tipičnimi za normalno razvijajoče se človeško bitje, bo med svojim bivanjem v subjektivnih kraljestvih večino časa preživel na astralni ravni. Živel bo v glavnem s svojimi spomini in mislimi, v zavesti bo nosil zanimanja in težnje, ki so prevladovale v njegovem življenju na Zemlji. Mnogi se sploh ne bodo zavedali, da so "preminili". V nekaterih primerih pa bo astralno bivanje motila stalna potreba po vrnitvi v življenje na Zemlji, ki ga morda povzročajo čustva intenzivne osebne ljubezni do nekoga, ki so ga zapustili, neizpolnjena želja ali uresničitev nedokončane naloge ali iluzija o tem. Ti ne bodo imeli miru, dokler se ne bodo vrnili.

Potem so tu še ljudje, ki so "vezani na Zemljo". To so uboge duše, ki so na Zemlji živele hudobno, kruto in sebično, ali pa so živeli povsem materialistično in čutno. Celo po smrti bodo še vedno hrepenele po zemeljskih dobrinah ali čutnem zadovoljevanju. Zanje bo astralno življenje čas pravega pekla; pogosto se ne zavedajo, da so zapustili fizični svet in tako postanejo izredno frustrirani.

 

Priporočam branje knjige Sedem korakov do večnosti (resnična zgodba o življenju po smrti) - Stephen Turoff

Lep dan še naprej!

 

 

Lep pozdrav,

 

samo zanima me, kako si lahko v to tako prepričan? Kot edina resnica..

 

Jaz sicer verjamem, da energija ostane, da se ne more izničiti, vendar nimam tako razdelanega tega, kar naj bi bilo po smrti posameznika. Ker.. preprosto ne moremo vedeti. Ali se motim?

 

Pa ne vzemi tega prosim kot kontriranje, samo razmišljam ob tvojem postu.

 

In pa še eno vrpašanje se mi je postavilo - kako je možen obstoj knjige, ki podaja resnične izkušnje iz življenja po smrti?

[Guest Lotus']

Lep pozdrav,

 

samo zanima me, kako si lahko v to tako prepričan? Kot edina resnica..

 

Jaz sicer verjamem, da energija ostane, da se ne more izničiti, vendar nimam tako razdelanega tega, kar naj bi bilo po smrti posameznika. Ker.. preprosto ne moremo vedeti. Ali se motim?

 

Pa ne vzemi tega prosim kot kontriranje, samo razmišljam ob tvojem postu.

 

In pa še eno vrpašanje se mi je postavilo - kako je možen obstoj knjige, ki podaja resnične izkušnje iz življenja po smrti?

 

 

Ker sem o tem prebiral v različnih knjigah in sem začutil,da je to res. Tudi če prebereš kakšno knjigo o obsmrtnih izkušnjah ljudi,ki so bili klinično mrtvi boš opazil podobne opise.Tako da imaš tudi dokaze,če nisi še tako prepričan v svoja občutja.

Logično pa mi je tudi da ta enrgija ki jo premore človeško bitje gre naprej,se ne more kar izničiti.

 

Glede knjige pa vsakomur toplo priporočam branje,ker je res čudovita knjiga in ti odpre nove razsežnosti.

Opis vsebine:

 

Umrl sem v bitki na Sommi..." Te presenetljive besede je na telepatski način prenesel Stephenu Turoffu vojak James Legett (oziroma njegova duša), ki je padel med prvo svetovno vojno v bitki na Sommi.

 

 

Dve leti je bil Stephen Turoff, svetovno znani "psihični kirurg", v stiku z dušo v prvi svetovni vojni padlega vojaka Jamesa Legetta. V tem času je nastala izjemna pripoved. Ne o Jamesovem kratkem, tragičnem življenju na fizičnem nivoju, ampak o smrti na bojišču v Franciji in potovanju duše v novo življenje po smrti. Čeravno Turoff pri svojem delu sodeluje s številnimi entitetami z druge strani tančice, je bil njegov odziv na Jamesov predlog naj napiše o tem knjigo, sprva odklonilen. Deloma tudi zato, ker je dislektik. šele ko mu je James obljubil vso pomoč in podporo, se je odločil za ta podvig. Njuno sodelovanje je potekalo na precej nenavaden način: Legget mu je na teleptski način posredoval podobe in slike dogodkov, jasnovidnemu Stephenu pa prepustil, da jih ubesedi. Vsak dan si je vzel točno določen čas za pisanje, vmes pa večkrat podvomil v svoje pisateljske sposobnosti. Počasi in mukoma se je tako izoblikovala pričujoča knjiga. Preveva jo duhovna modrost, globoki vpogledi in radoživ humor. Sega izven iluzije o smrti in govori o tem, da smo večni.

SMRTI NI ... JE LE SPREMEMBA.

 

"Ena najboljših knjig te zvrsti, ki mi je zadnje čase prišla v roke. Napisana je v lahkotnem, lahko berljivem slogu in zatorej enako privlačna tako za izkušenega bralca kot za popolnega začetnika na področju duhovnosti." Psychic News

 

Kdo je Stephen Turoff?

 

Stephen Turoff je sodobni zdravitelj, učitelj, duhovnik, filozof, vitez, človekoljub in mistik. Četrt stoletja že zdravi ljudi, na deset tisoče, vseh barv, kast in prepričanj.

K njemu se zlivajo iz vseh štirih koncev sveta, da bi ga obiskali v Danbury Healing Clinic v Chelmsfordu v Essexu (pol ure vožnje z vlakom iz Londona, op.p.).

Za nekatere je potovanje romanje, za druge zadnja priložnost ozdravitve. Za večino ostaja izkušnja, ki je ne boste nikoli pozabili.

 

Novinarji, znanstveniki, politiki, zdravniki in sveti možje številnih verovanj so morali priznati, da je v tem mladostnem, nežnem velikanu s hripavim glasom in večnim nasmeškom na licih nekaj nenavadnega. Ko Stephen dela, se čudovite pastelne barve v obliki svetlobnih snopov spuščajo z neba v telesa pacientov, sveti prah se pojavlja na predmetih in ljudeh v njegovi kirurški sobi, brisače in rjuhe se obarvajo rožnato, sporočila oranžno oker barve napisana z roko, se pojavljajo na fotografijah svetnikov. Najpomembneje pa je, da v številnih primerih slepi spregledajo, gluhi slišijo, šepavi odvržejo bergle, oboleli organi dobesedno izginejo, bolnim in trpečim prinaša olajšanje.

 

 

Lep dan še naprej!