Iščem določeno misel, zgodbico

[shtrukeljchek]

Zanima me če pozna kdo kako zgodbico misel, kratko pripoved karkol v tem stilu na temo o slepoti in sprenevedanju ljudi, o laganju samemu sebi in prepričevanju da si nekaj kar nisi?

 

Hvala za odgovore.

 

S.

[klarus]

poglej malo moj blog mogoče kaj najdeš

[tinka]

najbolj klasicna in prva asociacija: cesarjeva nova oblacila.

[shtrukeljchek]

Sm prebrala.. našla neki ampak ni čist to kar bi rada. No da mal pojasnim zakaj to rabim.

 

Skratka imam prijateljico, katere mama se je začela ukvarjati z duhovnostjo, reikijem ipd. Do tuki je še vse kul. Njena mama se je spremenila. Torej v čem je problem. Problem je da se je ta moja kvazi prijateljica pod vplivom mame v enem mesecu spremenila za 300 stopinj s čemer ne bi bilo nič narobe, če ne bi ženska govorila tisto kar jo uči mama, pametovala ostalim kako naj živijo- vse dela na tem da bi spremenila vse okoli sebe, le sebe ne, niti odgovornosti ni zmožna prevzeti za svoja dejanja (vedno je kriv nekdo drug) in deli nauke, medtem ko sama tega ne živi. Živi v neki iluziji da se je spremenila.. Sej vse uredu, tut spoštujem to da se trudi. Ampak... Celotno zadevo je začela projecirati name, kar pomeni da me hoče učiti stvari ki jih sama ne živi, kar najbolj sovražim- zame je to enako lažem, hkrati pa se od mene pričakuje da sodelujem pri celotni farsi in lažem in se z njo sprenevedam da je to kar ni in jo pri tem vzpodbujam. Poskusila sem z odkritim pogovorom vendar ne gre. Ne smem povedat tega kar si dejansko mislim ker potem ona vsa užaljena da kako lahko tako mislim o njej in je vsa vzvišena nad svojo modrostjo. Obnaša se ko prerojeni budda. Žal mi je zanjo iz vsega srca in ker pač ne morem sodelovati pri celotni farsi sem se odločila da stopim stran. Ne bom lagala vsem okol sebe kot to dela ona, in ne bom lagala seb ker potem jst trpim. Trpim če prijateljici ne morem povedat točno tega kar si mislim brez da ne bi ona ven padla in bila uzaljena in kar je najhujš niti ne razmisli o tem (pa sem ji v 4ih letih ogromno prispevala k njenemu razvoju, čeprav tudi mene čaka še dooooooooolga pot, sem vseeno malce dlje od nje- vsaj kar se tiče pravičnosti, iskrenosti, zmožnosti empatije...) V preteklosti sem se jo naučila sprejemati tako kakršna je kljub temu da me je ničkolikokrat prizadela, me žalila ipd. No ko ji sedaj to omenim (seveda ko ona potegne nos in je vsa uzaljena ker povem resnico) pravi da ni res. Skratka odločila sem se da grem stran. Ne grem se igrc, ker sovražim laži in ker sem sama iskrena me to preveč boli da bi lahko sodelovala in mogoče skušala punci dopovedat da se ne spreminja sveta ampak sebe- in ne preko drugih ampak s samim seboj.

 

Skratka zdej ko sem pač rekla da se tega ne grem, hoče na vsak način nazaj in mi pošilja razne maile in me obtožuje tega da sem jezna nanjo in me uči brezpogojne ljubezni, ker roko na srce ona ne ljubi niti sebe kaj šele kogarkoli drugega.. Veste o čem govorim? Nisem alegik na to da me skuša kdo kaj naučiti, tut kadar mi je kaj povedala sem vedno vzela kot dobro dokler se ni začelo blago psihično nasilje nad tem kaj naj jaz počnem, obsojanja o mojem življenju v katerem sem SREČNA, a ona me prepričuje v nasprotno.. ?????? No sedaj bi ji za konec v upanju da bo dojela poslala kako zgodbico, lahko jih je več v upanju da bo dojela in me končno pustila pri miru.

 

vem da sem tudi sama dopuščala da so stvari vplivale name, a zakaj potrebujem ob sebi človeka ki onemogoča

moj razvoj in obsoja moje življenje kljub temu da sem srečna?? in ta oseba ki se niti toliko ne potrudi da bi odprla oči in skušala razumeti zakaj sem srečna, zakaj me določene stvari osrečujejo sama sebe poimenuje kot mojo najboljšo prijateljico?

 

5 let sem vztrajala v odnosu od katerega sem dobila bore malo. Spoznala sem da je čas da se preneham ukvarjati z drugimi, in da se popopolnoma posvetim sebi. Nase na katero sem ob vseh njenih problemih in travmah pozabila.. Prosila me je za pomoč, jaz sem ji pomagala.. prosila me je za razumevanje in potrpljenje, pa ga je dobila, kolikor sem ji ga pri svojih letih znala dat... a ko sem sama potrebovala ramo na katero se lahko naslonim sem od nje slišala samo obtoževanja in obsojanja. zdaj pa ne morem več.. ker vsakič ko samo pomislim nanjo ratam brez energije, izčrpana. Dovolj je bilo.

 

No sej mogoče zdej tut jst česa ne vidim, tko da ne se zgražat nad mojo nevednostjo.. semučenec na poti ki mi je še bolj ko ne neznana... Ne bom rekla da sm jst perfektna tut sama sem verjetno prispevala k takšnemu odnosu.. tega se zavedam. Če kdo od vas vidi kaj česar jst ne naj mi prosim pove, brez zadrzkov.

 

No upam da se kdo spomni kakšne zgodbice. Čeprav razmišljam prav o cesarjevih novih oblačilih.

 

Lp

S.

[tinka]

hej - ok, mnenje:

 

prvo: ocitno si jezna in uzaljena, prizadeta...logicno.

 

torej: ce si odsla zaradi tega kot ti pravis 'blagega psihicnega nasilja' - ok,

ampak morda bi bilo zate dobro, da se malo pomiris s situacijo...ker zdaj si v stresu in bi na vsak nacin

rada stvar resila in pika -

ampak: ce je bilo res ok prijateljstvo, se tudi take stvari zgodijo, pa clovek ne cuti take potrebe po tem,

da se odstrani. priblizno vem, kako taki ljudje, ki spoznajo nekaj novega postanejo euforicni

in polni nasvetov za vse druge....ampak ok, to je pac faza. vecina gre cez to, in se da prezivet.

tako, da tudi iz tvoje strani-morda dobra sola/lekcija za tvojo toleranco

 

ce je bilo to dejanje tvojega umika posledica petletnega prijateljstva v katerem nisi bila srecna,

pa se je tudi za zamislit...se vprasat, zakaj si ti vztrajala, ker nekaj je moralo bit tam tudi zate

(ali pa vsaj ves zdaj, zakaj ona ni zate).

seveda je ok, da oddides, samo potem ne toliko pomena dajat na

to zadnjo spremembo prijateljicinega obnasanja-to je bil samo sprozilec, ne vzrok.

 

skratka: lahko razumem to, da je ne zelis imeti vec v svojem zivljenju, in ne vidim razloga, zakaj bi ji to na dolgo in siroko rabila utemeljevat in razlagat, ce si ji ze dala vedet zakaj (in ocitno ona tudi ni cisto hladna do tebe). morda moras pac prva nehat s prickarijami, ce zelis mir.

morda pa se splaca za prijateljstvo se potrudit, in enostavno rabita premor v tem trenutku.

na tvojem mestu bi se le vprasala,

zakaj tako nujno rabim zadnjo besedo (tale zgodbica...kot, da zelis nekaj dokazat...eno bistvo,

kot, da je pomembno, da imas prav in koncno besedo).

 

skratka: vem, da moj prispevek ni ravno cista brezpogojna podpora,

ampak sem namenoma poskusala najti kaksno stvar,

ki bi morda lahko bila konstruktivna zate, ki je morda ne vidis pri sebi...

 

drugace pa socustvujem, ker je situacija ocitno naporna

[daisy]

Najprej tole:

KAR LAHKO IZGUBIMO, TEGA NE POTREBUJEMO

Govorim o prijateljstvu, ki si ga izgubila. Če bi bilo tisto pravo, se to ne bi zgodilo....

 

Drugo pa tole:

Smisel našega "razvoja" je v tem, da se zavedamo kaj in kako se dogaja z NAMI.

Napisala si in opisala, kaj se dogaja s prijateljico, kakšna je in kaj počneproblem imaš pa TI, ne ona.

 

Smisel vsega tega tvojega napisanega vidim jaz drugje - da se ti vprašaš, zakaj ti gre vse to tako na živce.

Zakaj te je tako prizadelo, zakaj te tako moti, da ne moreč samozavestno in odločno presekati in povedati prijateljici, da on doživlja življenje po svoje, ti pa po svoje?

Ali ti morda vseeno pritisne na kako struno, ki zavibrira? Ima morda deloma prav? Si kdaj dopustiš to misel?

 

Zakaj zgodbie, določene misli... brez veze... nič ne boš dokazala, nič spremenila.

Kadar smo prepričani v svoj prav (kakršen koli že je) nimamo potrebe da bi to nekomu dokazovali in ga prepričevali.

 

To velja tako zate kot seveda tudi zanjo.

[Guest Mačona]

Zanima me če pozna kdo kako zgodbico misel, kratko pripoved karkol v tem stilu na temo o slepoti in sprenevedanju ljudi, o laganju samemu sebi in prepričevanju da si nekaj kar nisi?

recimo moje življenje. samo počakaj, da napišem avtobiografski roman.

[doorwoman.p]

jst skos sebe prepričujem, da ga zmorem pozabit.. ampak ga ne morem! neki zlo močnejšega je od mene, nekaj sorodnega.. sebe vidim samo z njim.. ali sem si ustvarila iluzijo? ne.. ker se zelo borim proti temu, ker vem da nikamor ne vodi.. ampak mi ne ratuje..

 

Everytime I try to fly, I fall..

without my wings, I feel so small,

I guess I need you, baby..

And everytime I see you in my dreams

I see your face, it's haunting me

I guess I need you, baby..

 

I make believe that you are here

It's the only way I see clear

What have I done

You seem to move on easy

 

And everytime I try to fly, I fall

Without my wings, I feel so small

I guess I need you, baby

And everytime I see you in my dreams

I see your face, you're haunting me

I guess I need you, baby

 

I may have made it rain

Please forgive me

My weakness caused you pain

And this song's my sorry..

[tinka]

doorwoman - sicer ne vem, zakaj se gre, ampak mislim, da ni stos v borbi PROTI necemu, temvec ravno v sprejemanju TEGA, TAKSNEGA KOT JE (stanja, cloveka, zivljenja....) in sposobnosti 'vzljubit' tudi neljube situacije. zaradi kakrsnegakoli razloga stvari niso, kot si jih zelis, in dokler tega ne bos sprejela, imas zelo malo moznosti, da bos zadovoljna. ko stvar RES sprejmes, se vecinoma kmalu tudi jasneje vidi, zakaj je bila neka situacija potrebna, in se posledicno se lazje sprijaznis z njo, ker jo razumes in jo tako se bolje sprejmes ...itd

srecno

[doorwoman.p]

doorwoman - sicer ne vem, zakaj se gre, ampak mislim, da ni stos v borbi PROTI necemu, temvec ravno v sprejemanju TEGA, TAKSNEGA KOT JE (stanja, cloveka, zivljenja....) in sposobnosti 'vzljubit' tudi neljube situacije. zaradi kakrsnegakoli razloga stvari niso, kot si jih zelis, in dokler tega ne bos sprejela, imas zelo malo moznosti, da bos zadovoljna. ko stvar RES sprejmes, se vecinoma kmalu tudi jasneje vidi, zakaj je bila neka situacija potrebna, in se posledicno se lazje sprijaznis z njo, ker jo razumes in jo tako se bolje sprejmes ...itd

srecno

 

hvala Tinka.. ampak jst vse razumem, meni je vse jasno in sem sprejela vsa dejstva taka kot so. Našla sem tisto kar hočem.. oz.imam takšen močan občutek, da je to to in da mi je on res namenjen.. za vsemi napakami ki jih ma.. in to težko sprejmem, da je tuki neki na kar ne morm vplivat, pa iščem napake v njem pa v sebi in se prepričujem, da nama ne bi šlo.. ampak eno tako povezavo čutim z tem človekom in mimo tega se borim.. ker če to sprejmem, da pač povezava je (pa saj sem že velikokrat sprejela) začnem sanjat in si neki predstavljat, kar ni realno.

 

čutim, da mi je to tako blizu in tako namenjeno in razumem zakaj se je sploh zgodilo.. sej mi je vse jasno, samo ne znam se umirit v razmišljanju, če se proti temu ne borim.. ker potem začnem sanjat in mi je lepo, ampak je nerealno.

 

nekako ga tko potrebujem.. vsaj njegovo bližino, in mimo tega morm it. zato pa ne smem sanjat.. težko mi je sprejet, da je takšno stanje v meni, da ga rabim.. da brez njega živim le na pol..

 

(pa sej vem da se sliš to kot ena zmišljena ljubezenska telenovela al karkoli ampak res tko čutm!) pa ne se preveč name ozirat.. kot sem že povedala, so to le trenutki moje šibkosti

[doorwoman.p]

sej mi ne more noben pomagat.. hvala vseeno!

[tinka]

skratka: nisi se sprejela.

 

(sprejela si dejstva, nisi pa sprejela svojega custvenega stanja in vsega drugega, sebe in druge osebe in stanja...predvsem sebe, menim)

 

[doorwoman.p]

skratka: nisi se sprejela.

 

(sprejela si dejstva, nisi pa sprejela svojega custvenega stanja in vsega drugega, sebe in druge osebe in stanja...predvsem sebe, menim)

 

 

možno.. samo mislim, da tudi to sem.. saj mi je preveč lepo, res preveč lepo ko razmišljam o njem.. že zdej k to pišem pa mislim na njega, sem tko srečna v sebi, da en tak človek obstaja.. samo včasih sm pa tud na tleh.. oz.malo brez cilja in mi gredo vsi na živce.. takrat bi se rada pogovarjala z njim.

 

svoje čustveno stanje pa težko sprejmem.. priznam, da se počutim krivo ker tako čutim (zaradi tega ker je še ena druga žalostna stvar okoli mene ki se zdaj dogaja). Ja, to pa priznam, da ni v redu.. ampak včasih se bojim, da se mi bo zmešal, če se to nebo uresničilo.. kar pa že zdaj vem da se ne bo.. in če bom toliko srečna zaradi njega, bom po eni strani tudi pričakovala enkrat kakšen odziv.. odziva pa ne bo, tko da..

[tinka]

Ce znas ohraniti ta obcutek - da si srecna, ker nekdo obstaja, ker ga poznas, ker je lepo, da je - brez pricakovanj, potem je to super

je pa to dokaj tezko, oz. zahteva dosti dela na sebi, bi rekla...

ampak je pa morda to namen taksnega odnosa, da se ozdravi od pricakovanj in da se nauci popolno sprejemanje (najprej sebe)...to pa je ze zelo blizu brezpogojni ljubezni, kar bi bilo super obvladat

tako, da....morda je pa to vseeno za nekaj dobro in ko bos ugotovila, zakaj je to dobro, bodo tudi pricakovanja verjetno manjsa.

ti zelim, da ohranis ta obcutek ljubezni in da cimvec dobrega odneses iz tega custvenega stanja!

take zivljenje spreminjajoce neobstojece zveze so tudi za nekaj dobre

 

predvsem pa ti zelim:

ne pocuti se kriva, ce se pocutis srecna!!!

 

[Antoninus]

Obstaja ena zgodbica za otroke, začuda celo domačega izvora. Avtor je Mate Dolenc (mislim), naslov pa Velika ptičja zadeva (ziher). Sem jo prebiral blazno dolgo nazaj, ampak en del mi je pa še vedno ostal v spominu. Lahko greš v knjižnico in ga prepišeš.

Gre za to, da med ptiči pridejo na oblast neki novinci, ki pokažejo svojo "moč" s tem, da obrnejo tok reke. Ko to izvedejo, je vse še vedno enako, samo tisti, ki to na glas povedo, so tepeni. Zelo fajn zgodba.

[shtrukeljchek]

hej - ok, mnenje:

 

prvo: ocitno si jezna in uzaljena, prizadeta...logicno.

 

torej: ce si odsla zaradi tega kot ti pravis 'blagega psihicnega nasilja' - ok,

ampak morda bi bilo zate dobro, da se malo pomiris s situacijo...ker zdaj si v stresu in bi na vsak nacin

rada stvar resila in pika -

ampak: ce je bilo res ok prijateljstvo, se tudi take stvari zgodijo, pa clovek ne cuti take potrebe po tem,

da se odstrani. priblizno vem, kako taki ljudje, ki spoznajo nekaj novega postanejo euforicni

in polni nasvetov za vse druge....ampak ok, to je pac faza. vecina gre cez to, in se da prezivet.

tako, da tudi iz tvoje strani-morda dobra sola/lekcija za tvojo toleranco

 

ce je bilo to dejanje tvojega umika posledica petletnega prijateljstva v katerem nisi bila srecna,

pa se je tudi za zamislit...se vprasat, zakaj si ti vztrajala, ker nekaj je moralo bit tam tudi zate

(ali pa vsaj ves zdaj, zakaj ona ni zate).

seveda je ok, da oddides, samo potem ne toliko pomena dajat na

to zadnjo spremembo prijateljicinega obnasanja-to je bil samo sprozilec, ne vzrok.

 

skratka: lahko razumem to, da je ne zelis imeti vec v svojem zivljenju, in ne vidim razloga, zakaj bi ji to na dolgo in siroko rabila utemeljevat in razlagat, ce si ji ze dala vedet zakaj (in ocitno ona tudi ni cisto hladna do tebe). morda moras pac prva nehat s prickarijami, ce zelis mir.

morda pa se splaca za prijateljstvo se potrudit, in enostavno rabita premor v tem trenutku.

na tvojem mestu bi se le vprasala,

zakaj tako nujno rabim zadnjo besedo (tale zgodbica...kot, da zelis nekaj dokazat...eno bistvo,

kot, da je pomembno, da imas prav in koncno besedo).

 

skratka: vem, da moj prispevek ni ravno cista brezpogojna podpora,

ampak sem namenoma poskusala najti kaksno stvar,

ki bi morda lahko bila konstruktivna zate, ki je morda ne vidis pri sebi...

 

drugace pa socustvujem, ker je situacija ocitno naporna

 

Evo bom čist iskreno napisala.

 

POvod za najin razhod ni bilo samo to, je bila pa pika na i. Ona je že od samega začetka full negativna. Ok to sem sprejela ker nekako sem bila na začetku tudi jaz ista- to sem spoznala šele sedaj. Drugače pa najin odnos ni bil nikoli iskren, jst sem vedno morala biti tiho, medtem ko je ona udarjala po meni- kar je bila posledica moje nizke samopodobe in samozavesti. Potem sem spoznala fanta ki me je izbezal iz luknje, me naučil veliko stvari. No potem njej to ni bilo všeč. S svojim fantom sem že 4 leta ona vidi v njem samo slabe stvari kar je najbolj ironično pa je da v vseh teh letih ni NIKOLI videla kako najin odnos funkcionira, nikoli ni naredil nobene grde stvari da bi me prizadel, vedno je ravnal z mano kot s princeso, ok ko sva se skregala normalno da si jezen na človeka in problem poveš drugače, bolj čustveno. No in tukaj je ona začela zbirati slabe stvari o njem da mi je lahko potem ko sva se imela fajn s tem morila. Ko sem ji povedala kaj lepega je bil njen odgovor: Sej nau dolg tko. Zihr ma neki za bregom. Zihr se gon okol in ma slabo vest.. ipd.. Leta je bila ljubosumna nanj, ker jo je kao ogrožal, ker sem se po njenem zaradi njega jaz umaknila- spremenila. Pa sem se na pozitivno. Ampak njej ni bilo všeč ker sem se začela postavljati zase, odkrila sem kdo sem, kaj sem , kaj si želim, našla svoj cilj, mnisem ji več pustila srat po sebi ipd. No ona še danes meni da me je on ujel s tem ko mi je pokazal stvari in da manipulira z mano. Nisem tok perfekten človek da bi me nekdo vzel pod okrilje, skbel zame iz vseh vidikov in me prenašal 4 leta. To priznam me boli in tut jezi. Zakaj? Ker ne morem razumet kako je lahko takšna. Jaz sem sprejela vse njene fante, ničkolikokrat me je odjebala zaradi njih pa sem jo spustila nazaj ko je jokala, imela je junkije pa sem ji lepo povedala da to ni zanjo,jo vzpodbujala da gre na testiranja ipd. nisem bila nikoli nesramna. A do človeka ki meni največ pomeni ona tega ne more sprejet in me stalno šuhta proti njem. Najbolj grozn je ker ženska točn ve kaj dela, točno ve na katere gumbe more tisnit da me spravi u luft. Vem imam probleme, tudi s fantom sva jih imela ogromno. A ona je to samo podpihovala namesto da bi me poslušala. Skor sva šla narazen zaradi nje oz. zato ker sem jaz pustila da je vplivala name. Da o raznih zapeljevanjih za mojim hrbtom ne govorim (najprej mojega fanta, nato tudi mene (sva bile v preteklosti skupaj)) Najin odnos je bil vedno podoben trgovini. Samo da tukaj jaz nisem profitirala, za kar sem si kriva sama saj bi morala potegnit črto. Odkar jo poznam se je svet vrtel okoli nje, potem sem se začela zapirati vase in ona je za vse okrivila fanta, čeprav sem ji 1001 povedala v čem imam problem, sploh ko je postala posesivna in me vsake 5 minut klicala češ kaj počnem, kje sem, mislim bilo je tako kot da sem z njo v vezi. Za vsako dejanje je potrebovala pojasnilo. Zakaj sem vztrajala? Zato ker preprosto sem se bala da bom ostala sama. To vem šele sedaj oz. sem si priznala šele sedaj. Tut doma sem imela full probleme, zlo zgodaj sem šla od doma in sem si na nek način naredila back up. Če slučajno se kej sfizi da imam kam za it, da ne bom pristala na cesti. Tut to ni lepo iz moje strani, česar se zavedam.

 

 

Ok s tem ko si rekla da moram imeti zadnjo besedo. Imaš prav. Zadela si žebljiček Že kak mesec jo ignoriram, ona mi pošilja maile na katere ne odgovarjam. Če bi pri njej šlo za evforijo (znam ločit med tem) bi jo vzpodbujala. Ni fora da ona lepo to razlaga. Ona ti začne ukazovati kako naj bi po njenem živel in ti soliti pamet o stvareh o katerih nima blage. Dobre primer je tole: Spoznala je fanta, po dveh tednih njune veze začne meni!!!! ki sem v vezi že 4 leta (in to ni moja edina dolgoletna veza, medtem ko je bila to njena prva kao iskrena- da je fanta imela rada in da ga ni samo izkoristla na finančnem področju kot je to vedno počela) No in ona men po tem času začne solit pamet kakšna bi moja veza mogla zgledat in kakšen bi moral biti moj fant, medtem ko sama nikol sploh ni vidla kako se moj fant do mene obnaša- vedno če je bila na obisku, eč je začel kej objemat je pizdila da ona tega ne more gledat k ji je čudn, in če lahk pred njo tega ne počneva, no tut dostkrat se je umaklna.. Hotla sem ji kot neštetokrat dokazat svoj prav. kar pravzaprav niti nima veze.. imam problem ker si preveč zenem k srcu kaj si kdo misl o meni- zato sem tut zelela imet zadnjo besedo. Priznam tut mal me je zaslepil ego.

 

To je to.

[doorwoman.p]

Ce znas ohraniti ta obcutek - da si srecna, ker nekdo obstaja, ker ga poznas, ker je lepo, da je - brez pricakovanj, potem je to super

je pa to dokaj tezko, oz. zahteva dosti dela na sebi, bi rekla...

ampak je pa morda to namen taksnega odnosa, da se ozdravi od pricakovanj in da se nauci popolno sprejemanje (najprej sebe)...to pa je ze zelo blizu brezpogojni ljubezni, kar bi bilo super obvladat

tako, da....morda je pa to vseeno za nekaj dobro in ko bos ugotovila, zakaj je to dobro, bodo tudi pricakovanja verjetno manjsa.

ti zelim, da ohranis ta obcutek ljubezni in da cimvec dobrega odneses iz tega custvenega stanja!

take zivljenje spreminjajoce neobstojece zveze so tudi za nekaj dobre

 

predvsem pa ti zelim:

ne pocuti se kriva, ce se pocutis srecna!!!

 

 

hvala ti Tinka! bom poskusila, saj se že trudim.. (imaš absolutno prav)

 

Lunca mi je napovedala, da bom v naslednjih dveh-treh letih vlagala veliko energije na ljubezensko področje.. in mislim, da ima prav. (zdaj teče šele drugi mesec )

 

Obstaja ena zgodbica za otroke, začuda celo domačega izvora. Avtor je Mate Dolenc (mislim), naslov pa Velika ptičja zadeva (ziher). Sem jo prebiral blazno dolgo nazaj, ampak en del mi je pa še vedno ostal v spominu. Lahko greš v knjižnico in ga prepišeš.

Gre za to, da med ptiči pridejo na oblast neki novinci, ki pokažejo svojo "moč" s tem, da obrnejo tok reke. Ko to izvedejo, je vse še vedno enako, samo tisti, ki to na glas povedo, so tepeni. Zelo fajn zgodba.

 

A si to zame napisu?

[tinka]

Verjetno za shtrukeljchka, ker je to naslov teme

(ampak ne more skodit)

 

shtrukeljchek - tebi je skratka vse jasno!

fino to, ocitno je pac bil potreben nek cas, da se to vse sestavi in ugotovi.

hvala za iskrenost.

[Antoninus]

A si to zame napisu?

Za štrukeljček.

Zate imam pa lastno misel, ki sem jo že enkrat tu napisal: Vsakdo ima nekoga, ki ga nima.

[doorwoman.p]

Za štrukeljček.

Zate imam pa lastno misel, ki sem jo že enkrat tu napisal: Vsakdo ima nekoga, ki ga nima.

 

ja

[tinka]

lepo, Antonius

[shtrukeljchek]

Verjetno za shtrukeljchka, ker je to naslov teme

(ampak ne more skodit)

 

shtrukeljchek - tebi je skratka vse jasno!

fino to, ocitno je pac bil potreben nek cas, da se to vse sestavi in ugotovi.

hvala za iskrenost.

 

zdej jst ne vem a se norca delaš al je to resno napisan k men se ne zdi da mi je lih vse jasn...

 

Drugač pa Antonius zelo lepa misel. Si jo takoj prepišeml. Pa še kako je resnična...

[tinka]

ne delam se norca

saj si vse razlozila: ti si skratka prerasla to vajino vezo, oz. je ne potrebujes vec, si uvidela,

da si bila v njej zaradi strahu, da bos sama, da je bila to neke vrste trgovina....itd

in zdaj je ocitno zate na nek nacin cas za konec te faze, iz razlicnih razlogov...kako bos to koncala (ce sploh) in kaj si rabis ti ob tem dokazat (ce sploh) - to je pa druga stvar

[janif]

Zanima me če pozna kdo kako zgodbico misel, kratko pripoved karkol v tem stilu na temo o slepoti in sprenevedanju ljudi, o laganju samemu sebi in prepričevanju da si nekaj kar nisi?

 

Hvala za odgovore.

 

S.

 

Takole bi rekel, gre za to ali se je človek pripravljen v življenju soočiti s samim sabo, oz. se sprejeti takšnega kot je, ker sebe mormo imeti najbolj radi In bistvo vsega je ljubezen, ne pa strah. In vsi ljudi niso taki, pol imajo pa dve možnosti ali se smilijo samemu sebi, pa kolk jim je hudo v življenju, kar ni ravno najbolj prijetno ali pa si ustvarijo en tak iluzorni svet in se imajo vsaj na videz fajn , pa nastopajo čimbolj samozavestno in če slučajno nastopi kakšen problem, hitro preusmerijo pozornost od sebe na nekoga drugega, najlažje na nekoga, ki jim je blizu ali pa je ravno pri roki. In potem ponavljat tak vzorec. Ker v bistvu sebe sprejemat zmeraj ni najlažje, dost lažje je reči, un je kriv, ona je to naredila in si oprat roke, kot pa razmišljat, zakaj se ti je to zgodilo in ugotovit kaj iz tega potegnit. Človeška psihologija je zapletena reč ...

 

Sicer je pa tako, da ti vsak pride v življenje, zato da bi se nekaj naučil in tudi tvoja prijateljica je zato prišla. In seveda tudi ti njej. Tukaj mam jst vprašanje, zakaj ji ne smeš povedati tega kar si misliš o njej, odkrit odnos je le najboljše kar imamo, boljš kot vse sprenevedanje, pa drobne laži ... Da ne bom preveč filozofiral, jst sem bolj previdne narave, pa isto če imam opraviti s takim človekom, razmišljam kako in kaj mu povedati, da ga ne bom preveč prizadel, ker tega pa ne maram. Pa skušam mal rožic dat zraven, da ne bo tako grozno zgledalo. Pa že vnaprej razmišljam o morebitnih posledicah. Zaradi tega sem pri enem malo več kot službenem odnosu rabil štiri leta, da sem ji končno napisal še zmeraj mal z rožcami olepšano verzijo tega kar si mislim o njej, sem prej pripravljal teren in tako naprej, pa misliš da je to kaj pomagalo. Nič, totalno ji je odvzelo tla pod nogami. Res pa je, da za mene pravijo, da znam z besedami zadet direkt sredi čela.

 

In zakaj sem rabil štiri leta, v službi si je dobro zaščitit hrbet, oz. nič nas ne sme presenetiti, so nas včasih učili , oz. prišleki smo si morali proti staroselcem ustvariti en položaj, če nas ti ne sprejemajo sebi enake. In kaj sem s tem dosegel, boš vprašala, izgubil sem tisti občutek, da moram še nekaj povedat, pa mogoče bo kdaj dojela, kaj sem hotel povedati, pa kaj pomeni stavek, stati za nečem. Pa tudi, zakaj bi človek zmeraj popuščal pred nekom. Priznam pa, da eno tako kot ona sem moral spoznati, ker bikci smo v osnovi mal ležerna bitja , pa kakšno stvar tako osvojimo hitreje, čeprav smo vmes lahko jezni, da se kar kadi od nas Aja, pa kaj ima ona sploh zvezo s tem kar pišem, sicer nekateri pravijo, da je brez dlake na jeziku, no v osnovi je kar mojstrica sprenevedanja in seveda samovšečna kakor se zagre Pa ji je zaradi tega vsaj na videz lažje v življenju Za lepši zaključek lohk povem, da je nekaj mesecih spet začela govorit z mano, ker je malo pozabila na kup mojih neumnosti, ki sem jih napisal, sicer je napisala, da bi pričakovala kakšno opravičilo, no tega zaradi moje bikovske trmoglavosti ne pričakuje No, ja vsako tele ma svoje veselje

 

Ne znam na kratko, saj vem