reševanje sveta

[ulica 4 galaksij]

A se vam kdaj zgodi, da recimo ko rešujete svet (sebe, svoje probleme in probleme drugih, iščete poti k višjemu, modrujete z drugimi, "pomagate", želite "pomagati", "želite" pomagati, razmišljate vesoljno,,,....), da takrat samo polnite sebe z nekimi lažnimi energijami (jo kradete drugim?).

A to zaznate in tega ne upoštevate? Kdaj pride preblisk, da bi bilo bolje biti tiho? A čutite da nekaj manjka? A ste zares že komu pomagali z besedami, ali je kdo zares že kdaj pomagal vam?

[mayan]

O, se veselim te teme, če se bo razvila. Že dolg iščem prave besede in izraze, da bi tud kaj povprašala sama, kaj oz. koliko vas vidi neko kolektivno zavest oz. se zaveda, da nekaj ni njegovega in kako se odziva na takšno komičnost ali tragičnost.., da vsi nekako vse vedo , in nekako edina stvar ostane, da ti to postane v veselje, le tako namreč nisi totalni looser, saj mističnost navzsezadnje še vedno ostane.

 

Danes sem malce brez energije že, tako da v kratkem vsekakor kaj pišem še... Ja, se kradejo. Ampak ker izvor navsezadnje ni določljiv je naša naloga izključno se naučiti upravljati s svojo. Temu bi jaz rekla na nek način preseči karmo.

 

Kako to misliš z besedami pomagati? Z besedo se opredelimo zunanjemu svetu, tvegamo biti videni skozi druge. Ko smo v harmoniji s seboj ni seveda nič narobe s tem... Zato tud v drugem topicu sprašujem po času

 

So že zdavnaj eni pogruntali, da pravzaprav nič ni našega, tudi misli, za katere smo mislili da so, ne. In da zavest obstaja tudi ločeno od naših možganov. In da marsikdo v tem življenju sploh ne bo sprevidel kdo je, ker se bo raje oklepal nečesa iz strahu, da bi videl lepoto tudi v tistem kar mu ni všeč in je določeno od drugih. Ampak ko smo na poti zavedanja, pravijo da ni več poti nazaj, tako da tudi tisti bo enkrat moral videti.

 

Glede pomaganja - najbolj pomagaš lahko predvsem samo sebi. Ko začutiš tako, da se energije zaciklajo, takrat se raje ustaviš. Kaj ti sploh ostane drugega. Temu rečem "onkraj upanja". Rešuješ tisto kar se da. Delaš svoj del. Se tako ali tako stvari nekako spet najdejo, pridejo naokoli. Sčasoma se le naučimo ne ustvarjati nasilja nad svojo dušo. Če najdemo to tišino v sebi, je to ogromno, ker potem vse iz nas prihaja na tak naklonjen način, da nam ne ne vzame energije. Saj samo za to gre se mi zdi. Eni najdejo mir v predaji, drugi pa spet v vztrajnosti.

[butl]

A se vam kdaj zgodi, da recimo ko rešujete svet (sebe, svoje probleme in probleme drugih, iščete poti k višjemu, modrujete z drugimi, "pomagate", želite "pomagati", "želite" pomagati, razmišljate vesoljno,,,....), da takrat samo polnite sebe z nekimi lažnimi energijami (jo kradete drugim?).

A to zaznate in tega ne upoštevate? Kdaj pride preblisk, da bi bilo bolje biti tiho? A čutite da nekaj manjka? A ste zares že komu pomagali z besedami, ali je kdo zares že kdaj pomagal vam?

O Ulica 4 galaksij, dobrodošla.

 

Zdej, jst sem samo en butl in se na reševanje ne spoznam glih, ampak bom poskusu odgovort na tvoja vprašanja v svojem imenu.

 

Ja, kadar mu "pomagam" z namenom, da seb pokažem, kolk sem brihten kt svina in kolk je un bogi srotek blesav.

Ja, včasih ja, včasih pa ne.

Ja.

Ja.

Ja in ja. /ker je v enem stavku dvojno vprašanje, je tud odgovor tak/

 

Lepo se imej.

 

butl

[unis]

wow, wow, počasi fantje in dekleta.

 

V tvojem notranjem svetu obstaja platno. Mogoče se ga ne zavedaš.Imenuješ ga lahko drugače.Vsakdo svojevrstno vidi, čuti in razume prebliske idej.

Nekje se morajo narisati slike čustev.O samem razmišljanju ne razmišljamo, ker to ravno zdaj počnemo. Mogoče si to prebral in globoko v sebi čutiš, da to ni res.

Besede nisi manifestiral, manifestirala se je v tebi.Svojevrstno si jo videl, čutil in razumel, pa čeprav ti sprva mogoče ni jasno določena. Ni tako čista in direktna, kot črke, ki jihj vidiš na zaslonu.

A vendar si jo razumel.

Zapri oči.

Kaj naj naredim, da bo prav?

Kako naj vem, kaj je prav?

H komu naj se obrnem?

iščete poti k višjemu

Višjega od nas ni. Ne more biti.Kje je lahko nekaj večje od nas?

Večjega od platna ni.Svojo zaznavo razcepimo in pustimo, da jo del nas samih obdela brez našega zavedanja.

Takšen odgovor je prišel od nas samih.Pozor.S čim se poistovetiš?

Pogovarjaš se sam s sabo.

Odgovori se ti narišejo na platnu, ki jih čutiš vidiš in razumeš svojevrstno.

Prišli so iz istega vira, ki je postavil vprašanje.

Odgovor je tako na dlani.Ne razumemo njegovega nastanka.Presunili smo sami sebe.

pomisli:

 

pomagaj si sam in bog ti bo pomagal.

[neimenovana]

So že zdavnaj eni pogruntali, da pravzaprav nič ni našega, tudi misli, za katere smo mislili da so, ne. In da zavest obstaja tudi ločeno od naših možganov. In da marsikdo v tem življenju sploh ne bo sprevidel kdo je, ker se bo raje oklepal nečesa iz strahu, da bi videl lepoto tudi v tistem kar mu ni všeč in je določeno od drugih.

 

tko kot si ti so tudi drugi in kot so vsi smo mi, potemtakem so naše misli vzajemne in tako kot ni nič našega je vse naše ?

 

kaj pa če nam drugi določijo nekaj kar je nam lepo ?

 

[Lemurian]

@butl: čemu se vedno predstaviš ali vedno začneš v stilu "jaz sem zgolj en butl ki nič ne ve", ko pa že v imenu to piše?

 

A se vam kdaj zgodi, da recimo ko rešujete svet (sebe, svoje probleme in probleme drugih, iščete poti k višjemu, modrujete z drugimi, "pomagate", želite "pomagati", "želite" pomagati, razmišljate vesoljno,,,....), da takrat samo polnite sebe z nekimi lažnimi energijami (jo kradete drugim?).

A to zaznate in tega ne upoštevate? Kdaj pride preblisk, da bi bilo bolje biti tiho? A čutite da nekaj manjka? A ste zares že komu pomagali z besedami, ali je kdo zares že kdaj pomagal vam?

 

Ja... besede so sredstvo za sporazumevanje. Iz besed lahko govori ego, ali pa neka dimenzija za egom. Ko se res pogovarjaš s človekom in če si pozoren, je razlika očitna. Brez ega si takrat, ko ne obstajaš kot "jaz, ta in ta" in to braniš. In takrat je neizmerna svoboda.

 

Rečmo tud ko pišem objave na blogu, včasih kar notr padem, me toliko gane to kar napišem. In sem čist v nekem drugem stanju, se preko pisanja še bolj povežem s seboj.

 

Pri razlaganju drugim je pa predvsem pomembno, da izhajaš iz stališča drugega. Meni so najbolj primerna vprašanja, celo tko, da bolj sprašujem kot razlagam. Naj sam razišče in se poglobi.

 

Sicer pa ne, pri razmišljanju o tem nisem še nikol čutil pomanjkanja............. Tečno je takrat, ko se krešejo mnenja, ko se gre samo za zagovarjanje stališč, mnenj. To te pa zelo hitro potegne notri, se sploh ne zavedaš. Ti hočeš imeti prav, drugi hoče imeti prav.. V resnici pa nihče sploh ne posluša. To je škoda besed, časa in energije. Bolje takoj končat ko se zavedaš kaj počneš, v tistem momentu. Če ni predanosti, če je prisoten jaz, potem nima smisla.

[Lemurian]

Po drugi strani je pa tudi v duhovnih krogih (in s tem na tem forumu) ogromno "nesmiselnih" debat in vprašanj. Ki sploh niso bistvene, ki ne pripeljejo nikamor. Neka prazna telovadba UMa. Ironično je pa to, da je prava duhovnost ravno v preseganju UMa. Ne pa telovadba v nekih teorijah, ki k transcendentalnemu niti ne pripomorejo.

Tudi če pridemo do neke ideje, do neke teorije, je to še vedno nek skupek misli, torej smo še vedno v UMu. Če rečem, "Bog je vse kar je" mislim da vem kaj Bog je, in mi sedaj ni treba več raziskovat. Vem kaj Bog je, vendar le na intelektualnem, z razmišljanjem tega ne bom dojel. Lahko me sicer pripelje malo bližje, vendar za odločilen korak je razmišljanje le ovira.

 

Blablabla....

[mayan]

tko kot si ti so tudi drugi in kot so vsi smo mi, potemtakem so naše misli vzajemne in tako kot ni nič našega je vse naše ?

 

kaj pa če nam drugi določijo nekaj kar je nam lepo ?

 

 

To se pa zgleda mormo najprej naučit videt sploh a ne? Mislim, ker lepo naj bi bilo behind the eyes of the beholder.

 

 

 

A lahko daš več ljubezni kot si je prejel? To pa mene zanima. Pa mogoče, da tokrat ne bi šli v razglabljanje o tem, da se ljubezen ne daje in ne jemlje v posest. Vem, govorim o subjektivnem pogledu.

 

 

In pa, zakaj ti ulica 4 galaksije več ne komentiraš kaj?

[Prabha]

Meni se je pred kratkim zgodilo.Hotela sem pomagati frendici,ji ponudila pomoč,nič ni odgovorila,..pa sem nekako malček posredovala, z namenom,da ji rešim familijo,.....Vsak dogodek sem ji povedala,vsako besedo izrečeno s to X osebo,ona pa tiho,..kar nekaj časa,....no zaključila je prijateljstvo z mano s tem,ker se vmešavam,brez dovoljenja.No,povem,da nisem se prav osebno vmešala- dobesedno,ampak kot oseba imam univerzalno pravico spoznavati ljudi in to sem naredila tudi s to X osebo (ja gre za tipa),daleč od tega da bi ji ga prevzela,sploh ne,samo spoznati sem ga hotela,....

No,najino 25 letno prijateljstvo se je zaradi tega končalo,sploh se ne bremenim zaradi tega,ker vem,da očitno ni bilo pravega zaupanja,pravega poznavanja druga druge,...definitivno sem se pa nekaj naučila....NIKOLI SE NE VMEŠAT,NIKOLI POMAGAT,razen če,te to nekgo ne zaprosi,pa še takrat lahko ponujamo samo naša ušesa,nič drugega....

[nataly]

Tudi res ja. Ker pač ne poznamo vseh plati, vseh vidikov in konec koncev kdo smo mi, da bi solili pamet. na koncu folk itak naredi po svoje. Ponudit svoje rame, ušesa in objem.

Čisto dovolj.

[Prabha]

Pa po sebi sklepam,če se želim nekomu izpovedat,nekaj vreč dol,...želim,da samo nevtralno posluša,nič nasvetov,nič reakcij,.....samo takih je zelo malo.

[Boudika]

Zgolj poslušati zna zelo malo ljudi. Deliti nasvete ali vsiljevati svojo pomoč, ko te nekdo ne prosi za to, je najlažja stvar na svetu. Začutiti drugega in mu dovoliti, da je to, kar je, je precej težje. Zakaj se ne bi namesto reševanja učili sprejemanja?

[Marsa]

... "pomagate", želite "pomagati", "želite" pomagati...

 

Fajn tema, sam ker mamo take debate v vecih temah na forumu, nom kej blazno sodelovala, najbrz.

 

Zgolj poslušati zna zelo malo ljudi. Deliti nasvete ali vsiljevati svojo pomoč, ko te nekdo ne prosi za to, je najlažja stvar na svetu. Začutiti drugega in mu dovoliti, da je to, kar je, je precej težje. Zakaj se ne bi namesto reševanja učili sprejemanja?

[ulica 4 galaksij]

Ulica 4 galaksij ma internet le na šihtu in trenutno nima ful časa.

 

Kakor je bilo že rečeno, se človek dostikrat opeče, ko želi nekaj na silo. Sploh pa je vprašanje, zakaj to hoče. Zakaj je toliko ljudi, ki želijo pomagati planetu, živalim, ljudem. Zakaj, če hočem pomagati planetu, moram v bistvu spreminjati druge - a ni to čudno. Pomoč ne rabi posrednika, sploh ji pa tako pravi le človek. V resnici so to le dejanja, ki se nam postavijo na pot, kot preizkušnje. Zase vem, da ne bom pomagal nikomur več (skušal bom ne pomagati). Ker ni komu pomagati, ker ni nič za spreminjat. Kar pa ne pomeni, da sem empatični debil. Ko pride znamenje da moram nekaj narest - to tud nardim, pa naj to drugi kličejo pomoč, dobro delo ali kakor hočejo. Jz že vem zakaj sm to naredu - ker druge poti ni, oziroma so le ovinki okrog nje. In vedno ostane pridih skrivnostnosti - oh, kako to buri domišljijo.

 

Lp

[nimbus]

mene ne bi ne vem kolk presenetl, če bi se za vsem tem reševanjem sveta skrival en navaden egotrip pa še to bi reku, da je treba začet pri seb in druge pustit, da se sami naglihajo kolikor se pač naglihajo... s tem, da jim s svojim delovanjem/nedelovanjem dajemo ideje, zglede itd. bla bla bla. svoboda je vedno v izbiri in ni samo ene poti... kvantna mehanka celo nakazuje na multiverzume, kjer se vse možnosti naenkrat udejanijo. so pa stvari, ki se nam več ali manj intuitivno upirajo... no, v tem je pa skrivnost življenja