Alpinizem in športno plezanje

[free]

Kakor kdaj, kakor kje, kakor pri komu. Ne mors spravt vse v eno skatlco.

[nimbus]

to, da smo slovenci nori na himalajo, je normalno. sej imamo alpe. čudno bi bilo, če bi bili na hribe nori prebivalci kakšne dominikanske republike.

in to, da je nekaj ekstremno oz. se imenuje šport oz. koliko zlatih cepinov in nagrad kdo dobi... mogoče je to nekomu pomembno, vendar mi humar ni dal takšnega filinga. in kaj sploh je normalno. da pri dvajsetih začneš razmišljat kako boš lepo plačveal davke in si komaj prigaral nekakšno improvizirano penzijo pri 65-tih to je vse prej sprevženo, divergentno in utopično razmišljanje v vseh možnih svetovih. pa naj bo svet sestavljen iz same skale ali pa imaginaren privid v naši zavesti.

tu ni za debatirat. humarja so klicale gore. in to se nas v bistvu ne tiče. ker za nas je glavno vprašanje kam NAS kličejo osameljni volkovi.

 

[čebelica01]

Ta odlomek,ki ga podaja Reinhold Messner se meni osebno zdi,kar zanimiv in govori tudi o Humarju,ko je bil še živ......

 

Kaj dela Humarja takšnega alpinista kot je?

 

Izkušnje pravijo,da v bilo katerem obdobju najboljši alpinisti na svetu, polovica jih umre zaradi naraune smrti in ostala polovica pa zaradi padca,zdrsa,podhladitve:v glaunem zgubi življenje v gorah.

Zgodovina alpinizma samo potrjuje to kruto realnost.

Mi realno lahko samo ugibamo kdo bo za večno nas zapustil v gorah in kdo bo pa preživel?Kaj mogoče obstaja ena povezava med preživetjem alpinista in med njegovo izkušenostjo in spretnostjo?

Jaz sem danes prepričan, da ključ da vzdržiš v ekstremnih situacijah je volja,da preživiš.

Dovolim si tudi reči,da alpinist in harmonija s samim seboj in s svetom normalno,nikoli ne bo zgubil življenja v gorah.

Za alpinista,ki želi premakniti mejo, notranja harmonija je glauni pogoj,da mu to uspe.

Če nimaš tega pol je boljše,da se oddaljiš od ekstremnega alpinizna.

Humar to notranjo harmonijo jo ima.

Zdaj je minilo 30 let od našega prvega vzpona stena Rupal Nanga Parbata;od tistega dne naprej sem preplezal še druga gorovja in sem se obogatil z mnogimi drugimi izkušnjami.

 

Govori se,da se telo pomladi vsakih 7 let-da se telesni organizem obnovi.

 

Zdaj se sprašujem,da če se to dogaja tudi z našo dušo.

 

Leta in leta sem se branil od vseh vrst preganjanja in obtožb zaradi vzpona Nanga Parbat,ki je sprožil ves ta kaos.

 

Zdaj,če grem nazaj s časom in razmišljam z obsedenostjo,da zakaj in kako se je zgodila nesreča ne pridem nikamor.

 

Jaz sem se nehal obremenjevat z obtožbami ljudi na moj račun s tem,da so drugi mislili,da me morajo prepričati in da moram bolj prisluhnit sebi in to,kar čutim jaz globoko v sebi.

 

Jaz sem edini odgovoren za izbiro spusta navzdol stene Diamir.

 

Če je bila prava odločiteu ali pa tudi ne tega nihče ne more reč.

 

Kjub temu,da sem bil izpostavljen mnogim kritikam, resnica je bila ta,da to je bila edina rešiteu.

 

Ko se pripetijo takšne situacije je vse težje in pogoji so res na skrajnosti obupa ampak po eni strani je to tudi dobro,da mlad člouk to doživi:prau takšne izkušnje nas naredijo bolj občutljive.

 

Imel sem srečo,da sem umrl mlad,to je podžigalo v meni kot nek pretok goriva kar je bilo dovolj,da sem se lotil bistva naloge za preživetje s tem da se pripravim za naslednje razočaranje: to je del življenja v alpininizmu…..

 

Tomaž Humar, je imel to isto priložnost,da to doživi na steni Nanga Parbat:taka situacija kot tudi pogoji so bili skrajno težki in seveda tudi odločiteu da še zadnjič analiziraš,da kako boš preživel.

 

Z razliko od tistih,ki so ga jauno prosili,da naj se odpove sploh ni dvoma,da ta njegova izkušnja ga je samo še toliko bolj obogatila modrosti in moči,da se znova sooči in spopade z novo preizkušnjo preživetja:njegou solo vzpon po južni steni Anapurna meseca oktobra 2007.Ta njegou vzpon je bil res neverjeten.Lahko bi se reklo,da je imel kot nek uvid ob samem njegovem vzponu pa do vrha.

 

Koliko od nas se sekiramo na en ali na drug način,da pač vidimo sami pri sebi,da ne delamo na polno z našimi sposobnostmi in z našo energijo?

 

Kadar so fizične in čustvene emocije v zatišju in se ne izrazijo nas začne najedat kot nek tumor v naši duši,ker nisi dosegel svojega maximuma,kar bi lahko.

 

Obstajajo,kar nekaj možnosti,rešitev kjer lahko sam sebe dajaš na preikušnjo.

 

Neuspeh nedolžne stene,če se sploh lahko tako reče na 8000m mene osebno samo še bolj obogati za naslednji vzpon.

 

Pri tako ekstremnih visokih nivojih je veliko večja možnost,da ti to ne uspe, npr to zelo občudujem pri Tomažu Humarju.

 

Veliko jih ocenjuje same vzpone glede na uspeh torej,če ti uspe ali ti ne uspe priti na sam vrh brez da bi vedeli sploh težino samega vzpona.

 

Jaz vse vzpone,ki sem dal skozi nikoli niso bili sami vrhovi gorouja,niti uspehi ali lakota po uspehu najbolj pomembni.

 

Zame so bila najbolj pomembna odkritja samega sebe,obnovljena odkritja katera so me vsakič naučila,da naj pogledam povezavo med menoj in okolico,z mojim svetom pod drugačnim pogledom.

 

Pri 20-setih letih sem si priznal,da samo nemogoče je bilo tisto,kar me vleče še toliko bolj pri samem vzponu in vem,da sem pisal,da zmaj ne sme umreti.

 

Zdaj bi uporabil druge besede:

 

Samo skrivnosti so lahko osvojene in še bolj pa tiste,ki živijo v nas.

 

Ta knjiga odkrije veliko skriunosti:vzroke,da zakaj alpinisti najboljši na svetu plezajo;položaje in konkurenza znotraj alpinizma;

fascinantna galaksija slovenskih alpinistou-najboljši na svetu;in predvsem kompleksna osebnost Tomaža Humarja in on je eden izmed najbolj interesantnih in skriunostnih najboljših alpistou na svetu.(…)

[Mateja]

ŽALNA KNJIGA

[The Dude]

Telo da se pomladi vsakih 7 let? od kod mu ta podatek, se mi zdi, da je ravno obratno, duša se pomladi, dokler ne rata čist otročja tam po devetdesetem letu

starosti

 

Ali se telo res regenerira vsakih 7 let?

[Iknee]

No, pa še mal mojih novoletnih razmišljanj o hribih. Ena taka izkušnja, ki je uporabna tud sicer v lajfu. Ko je ful zaj... cela drama, se odzoveš z neko notranjo stisko, to je avtomatični odziv telesa in psihe in goro začneš doživljati z odporom, kot nevarno in sovražno, to pa še bolj stopnjuje občutek, da si zares ogrožen. In to ti zelo zmanjšuje sposobnost uvida v rešitev in ti povečuje stres, ta pa ti kuri dragoceno energijo, ki bi jo rabil, da bi se rešil. To je avtomatični odziv telesa - boj ali beg. Le da v hribih pogosto ni na tvoji strani. Ker gora zahteva precej kompleksno in premišljeno odzivanje ne le čimhitrejši nagonski beg, poleg tega pa v gori si - gora ni tvoj sovražnik, ki ga moraš premagati, ampak je tvoje okolje, v katerem moraš preživeti vsaj še nekaj ur, če ne dni, preden ti bo uspelo priti v dolino. In v takem stanju ful pomaga, včasih je pa celo ključno za to, da sploh lahko preživiš to, da ti uspe goro imeti rad tudi takrat, kadar se ti zdi kruta in grozna. Ta psihični obrat k ljubečemu odnosu pa je ful težko izvesti, če si se zaplezal v ene nemogoče variante in se vreme slabša, pa te zebe ko psa al ti pa vse naokol grmijo plazovi... ampak to je visoka šola duhovnosti v zemeljskih razmerah. Lahko je meditirat o brezpogojni ljubezni med sedenjem v topli sobi ob vonju prijetnega kadila, mal težje pa je izvajati brezpogojno ljubezen, ko imaš občutek, da te gora, ki naj bi jo imel rad, dobesedno hoče spraviti s tega sveta. Ko mi je prvič uspelo izvesti ta obrat k ljubezni med plezanjem v centralnih Alpah, je bilo tako ganljivo, da so mi solze tekle in sem se naslanjala na tisto mrzlo steno in se ji zahvaljevala, čeprav je bilo v tistem trenutku še kar peklensko. Ampak potem se je začelo dogajati skoraj čudežno: dobila sem neko moč, optimizem, energijo in toploto sem čutila čisto fizično in vse to se preneslo tudi na soplezalko, uspeli sva najti prehod v prej navidez nemogoči situaciji in sestopiti po grebenu, varnim pred padajočim kamenjem in plazovi, ki jih je sprožil nenaden obrat vremena. Precej let kasneje, ko sem bila že mama in sem zahtevnejšo plezarijo opustila, me je vodja nekega obreda iskanja vizij v pogorju Snežnika prosil, naj navežem stik z goro in prosim za ugodno vreme (pihala je huda burja, bilo je res mraz in sneg je začel naletavati, je zgledalo, da bodo fantje težko zdržali štiri dni na prostem brez zavetja). Sem v meditaciji šla tja na goro, ampak, veš, tole tako ne gre - ne morem jaz kontrolirati gore. Ne. Ne gre za to. Na fantih na vision questu je, da - tole je tako težko ubesedit - da nekako grejo v goro, se čisto v globinah svoje biti povežejo z njo, vzpostavijo pretok in se začnejo pogovarjati. Kanal za te vrste komunikacijo je ljubezen. To gre skozi srce in tretje oko hkrati. Ko se na ta način povežeš z goro, začne delovati intuicija, neko notranje vedenje in moč in lahko ostaneš na gori in preživiš marsikaj, kar bi bilo sicer zelo težko ali celo nemogoče. To je bila lekcija iskanja vizij za tiste fante tam, šele potem, ko bi jo opravili in bi lahko ostali na gori, bi začeli dobivati vizije. Pa je niso, ne še tokrat. Po dveh dneh trpljenja v tisti burji so se vrnili v dolino. Pa drugič .

[Iknee]

Pa še en komentar, ki bi ga dala pod topik "adijo zdrava pamet", ker pa se je dogajalo v hribih, ga dajem kar semle. Sem šla na Viševnik pred par dnevi. Snega bolj za vzorec - par centi. In vidim - kaj vidim??! Dva tipčka, ki jo s krpljami mahata po tistih par centi snega!! Le zakaj zaboga jima je treba tacati po skoraj kopnem bregu z nerodnimi krpljami (ki naj bi sicer dobro služile pomoči pri gaženju, ko imaš snega čez kolena). Pol se mi je pa posvetilo: krplje so zdaj IN! Hojo s krpljami propagirajo kot neke vrste športanje al kaj, tipa sta se seveda opremila v skladu z BITI IN pa nč važn čemu krplje v resnic služijo. Nekak takole: Bolje je izpasti glup kot iz drvečega vlaka (z drugimi besedami: samo, da si IN (na vlaku trenda) pa čeprav izpadeš popoln bedak. Joj, sam ne v hribih tega zganjat, lepo prosim!

[nimbus]

iknee

 

[amber]

Iknee...to povezanost z gorami je imel tud Humar. A je imel on -žal?!- drugačno pot/usodo kot ti. K si preživela in se nehala celo ukvarjat z zahtevnejšo plezarijo. Ženske znamo to preusmerit in se pol ukvarjat z enimi drugimi rečmi...

 

Fora pa je,da ene vleče v te ekstreme in to je dejstvo, pri tem lahko tud umrejo, če ne znajo/ nočejo/ ne morejo nehat.

 

Sem gledala te dni en dokumentarec, ki je prikazoval ljudi, ki se mečejo iz gor s padalom...prosti pad, totalni adrenalin...

In to je počela tud ena mlajša ženska, ki jo je to totalno privlačlo. Navajala je statistiko, da se max 5 let ljudje ukvarjajo s tem športom in so tri možnosti: da preprosto odnehajo ali umrejo pri tem ali pa postanejo paraplegiki in so tako primorani nehat. Tej ženski se je zgodila nesreča, ni sicer postala paraplegik ampak si je totalno poškodovala nogo, tako da zaradi tega baje ne bo mogla več hodit normalno. Sedaj je še v fazi rehabilitacije.

 

In seveda ima sedaj drugačen pogled na vse skupi da bo počela druge reči v lifu, da je vse 2. bolj pomembno sedaj, kot pa metanje iz stene

[free]

Vas prov obcudujem vas plezalce. Prosto plezanje se mi zdi cudovita rekreacija.

Predvsem zato, ker ob fizicno pripravljenosti zahteva da je clovek zelo prisoten (pri stvari).

 

Plezanje

 

Ena prigoda iz "davnih" let: Se prpele legendarni Sabla na Turnc. S traktorjem. Skoč s traktorja, kar v blatnih škornjih zleze Platke (pa ne vem, če jih ni celo soliral), pa hajd nazaj na traktor in domov. Tolk o opremi. Kdor ma filing ma filing pa karkol že ma na nogah.

 

Resno, mislim, da nekateri pretiravate z opremo. V resnic tam do dobre sedmice ni čist nč važn, kakšne plezalke maš, sam da ti približn pašejo na nogo. Pomembne so čist druge stvari: kombinacija občutka za gibanje v steni, relativne moči (moč mišic glede na telesno težo), ravnotežja in psihe - vse to ful odtehta razliko v kvaliteti opreme - ta se res pozna šele v najtežjih smereh. Tko da se prvih par let res nima smisla preveč ubadat s tem - škoda časa in dnarja. Sam čimveč plezat, pa čimbolj uživat v tem!

[Iknee]

Iknee...to povezanost z gorami je imel tud Humar. A je imel on -žal?!- drugačno pot/usodo kot ti. K si preživela in se nehala celo ukvarjat z zahtevnejšo plezarijo. Ženske znamo to preusmerit in se pol ukvarjat z enimi drugimi rečmi...

 

Fora pa je,da ene vleče v te ekstreme in to je dejstvo, pri tem lahko tud umrejo, če ne znajo/ nočejo/ ne morejo nehat.

 

Sem gledala te dni en dokumentarec, ki je prikazoval ljudi, ki se mečejo iz gor s padalom...prosti pad, totalni adrenalin...

In to je počela tud ena mlajša ženska, ki jo je to totalno privlačlo. Navajala je statistiko, da se max 5 let ljudje ukvarjajo s tem športom in so tri možnosti: da preprosto odnehajo ali umrejo pri tem ali pa postanejo paraplegiki in so tako primorani nehat. Tej ženski se je zgodila nesreča, ni sicer postala paraplegik ampak si je totalno poškodovala nogo, tako da zaradi tega baje ne bo mogla več hodit normalno. Sedaj je še v fazi rehabilitacije.

 

In seveda ima sedaj drugačen pogled na vse skupi da bo počela druge reči v lifu, da je vse 2. bolj pomembno sedaj, kot pa metanje iz stene

 

Ljudje nas kar velikrat sprašujuejo "Pa kaj zaboga vas veče tja v tisto kamenje in led?" To sem se tud jaz sama že spraševala in še zdaj nimam odgovora tipa "To!" Vem pa zagotovo, da ni samo adrenalinski šus tisti, ker me stvari, kjer gre več ali manj samo za adrenalin ne zanimajo sploh (npr. še na kraj pameti mi ne pride, da bi se šla bungee-jumping ali se metala kamorkoli od kjerkoli) Mislim, da mene vleče celotno doživetje, prvinska divja narava, ki jo je redkokje (vsaj pri nas) možno doživeti tako resnično, z vso neizprosnostjo in lepoto hkrati kot ravno v hribih. Pa preizkušanje lastnih psihofizičnih mej in tisti fantastični občutek živosti, ki ga začutiš, ko hodiš po svoji skrajni meji... Verjetno pa tudi neke vrste duhovno hrepenenje, želja duše po spoznanju in razvoju - ker hribi so res, kot sem že napisala, visoka šola duhovnosti (kar pa seveda ne pomeni, da edina, niti to ne pomeni, da smo alpinisti že kar razsvetljenci ali vsaj blizu temu, drži pa, da večina tistih, ki so dovolj dolgo resno plezali v visokih hribih pride do nekaterih kar globokih spoznanj, večini - z mano in tud s Humarjem vred - pa kajpak še marsikaj manjka, kljub plezariji)

 

Ja, v enem obdobju sem prav globinsko začutila, da je prišel čas za nekaj drugega, tud gore so mi po svoje povedale, da je čas za novo poglavje v življenju. In sem jih slišala in "ubogala". Zdaj imam občutek, da sploh ni moglo biti drugače, da je bilo oboje močnejše od mene - tako začetek plezanja, klic, ki se mu preprosto ni dalo upreti kot kasneje odločitev za družino in otroke, ki sem ji nekako nagonsko ali intuitivno sledila. Saj še zmeraj hodim v hribe, ampak drugače, na nek način pa sem z življenjem v hribovski vasi zdaj še bolj povezana z njimi. Ja, imaš prav, verjetno so te odločitve kdaj nehat ženskam nekak bolj jasne, mogoče smo na splošno res bolj prizemljene in imamo bolj razvit čut za samoohranitev in ravnovesje večih stvari življenju.

[čebelica01]

Izšel je film Reinhold Messner-Nanga Parbat!!

Režiser austric Joseph Vilsmaier!

Ogledajo si ga lahko v kinu v Nemčiji,Austriji in baje,da prihaja tudi v Italijo!!V Sloveniji nevem kdaj bo....

Sem vidla enih par prizorou filma in moram priznat,da me je rahlo impresioniral.Zna bit,da si ga bom šla pogledat.

[tiguan]

Jaz sem se leta 2008 začel po malem ukvarjat z gorništvo, nato pa leta 2009, kar aktivno, dosegel vsaj 10 ciljev, prehodil 80km in naredil 8000 metrov višinske, letos BO definitvno veliko več, drugo leto pa že plezanje.

[unnamed]

Potopisno predavanje "BALET NAD MORJEM"

 

Milan Romih in Boštjan Potočnik sta vrhunska plezalca in člana Alpinističnega kluba Slovenska Bistrica. Prikazala nam bosta kratek dokumentarec z naslovom “Balet nad morjem”, ki sta ga posnela leta 2007 na Tajskem, kjer sta preplezala nekaj zahtevnih smeri na apnenčastih previsnih stenah tamkajšnje obale. Plezalske podvige je ujela tudi njuna kamera …

 

 

Četrtek, 4.3.2010, v Cafe Metropol, Kersnikova ul. 6, Ljubljana.

 

VLJUDNO VABLJENI!

[Aeval]

Slapovi večinoma padli dol,

od grap sem se (verjetno) včeraj poslovila,

počasi otvorila plezanje v skali in juhej juhej, trening na plastiki se je izplačal,

še nadaljujem od tam, kjer sem lani končala -

kot kaže trenutno vpenjam 6a in 6a+ in tu pa tam kakšno 6b na topiča zlezem.

Ma bravo jst!!

 

(zej pa samo upam, da ne bom vsega posrala glede svoje kondicije - grem nekam delat, kjer kar nekaj časa res ne bo prilike migat. Vsaj tako kakor bi jaz rada ne :xx!: )

 

 

Srečno vsem pri plezariji!

[Šport]

IZŠLA JE NOVA ŠTEVILKA ŠPORT MAGAZINA!!! Najdete jo na spletni strani http://www.sportmag.si. Veseli bomo vaših kritik in pohval. Vsi, ki pa bi radi sodelovali z nami, vas vabimo, da nam pišete na urednistvo@sportmag.si.

 

Obilo užitkov v branju!!!

 

http://www.sportmag.si

[Pametna16]

Katere izdelke priporočate za hribe ki jih lahko koristimo pri obrokih.

Se pravi kvalitetni izdelki za shranjevanje živil, pribor, kurjenje ognja, ....

[Aeval]

Reverso od Petzla :xx!:

 

Katere izdelke priporočate za hribe ki jih lahko koristimo pri obrokih.

Se pravi kvalitetni izdelki za shranjevanje živil, pribor, kurjenje ognja, ....

Kakšno kurjenje ognja v hribih?

[Iknee]

Kurjenje ognja v hribih? Odvisno. V kakšnih hribih, za kolk časa ... včasih to presneto prav pride. Ni mi pa čist jasno, zakaj kompliciraš okol tega? Če te zanima znamka drv - bukova fajn in dolg gorijo, suhe smrekove vejice so fajn za podkurt, to ti bo dala kar mati narava, ne bo treba keša. Drva boš torej najbrž nabrala tam, kjer so, če so... pa šibice al pa fajrcajg pa je, a ne?? (lahko seveda tud brez šibic, ampak tega te ne morem naučit prek foruma, pa vsaj na začetku zna bit mal zamudno). Pribor - vzem iz svojga predala ena žlica, k Lovcu pejd pa po en švicarski nož, ki je itak že od pamtiveka klasika. Vilc v bistvu ne rabiš ne vem kako zelo, se da stvari tud napičit s kakšno palčko al pa uporabiš švicarski nožek, žlico pa le vzemi s sabo, vročo župco je mal zoprn srebat direkt iz vroče plehnate posode, čeprov gre za silo tud tko (preverjeno). Pa plehnata posoda, fajn je če ma pokrov in zložljiv ročaj, znamka ni važna, sam poglej, če je ročaj dobr prtrjen - zoprno je, če komaj dočakaš vročo župco - pa se, ti, zlomka, ročaj odlomi... Jest v hribih nism kej dost komplicirala okrog shranjevanja živil, plastična vrečka, pa je (to ne deluje samo v primeru, če nisi zadost visok v hribih, pa se ponoč priklatijo lisice, medvedje, krokarji in podobne zverince. Vse posodje jemlje prostor in se zna pod kakimi čudnimi koti in pritiski pri plezanju odpret, potem pa pobiraš stvari po ruzaku... če pa že rabiš, pa kupi pač eno plastično reč iz mal boljše plastike, ki se dobr zapira.

Pa srečno, pa čimmanj časa po štacunah in čimveč po hribih!

[Andreja:)]

Katere izdelke priporočate za hribe ki jih lahko koristimo pri obrokih.

Se pravi kvalitetni izdelki za shranjevanje živil, pribor, kurjenje ognja, ....

 

Vi to v hribe ali malo taborit?

[janko]

Vi to v hribe ali malo taborit?

 

hehe...

u hribe lih tolk, da se čez taužent pride

ne delej se fine

[Brezo]

hehe...

u hribe lih tolk, da se čez taužent pride

ne delej se fine

 

Pa še to po možnosti z avtom...potem pa tistih par metrov peš na travco in piknik...

[janko]

Pa še to po možnosti z avtom...potem pa tistih par metrov peš na travco in piknik...

 

jup. itaq.

čeprou sem že pozabu kuko to gre.

men se pa nekej nouga dogaja... jutri clo bicikl dobim

[Andreja:)]

Za vsak podvig se najde prava oprema, samo točno je treba povedat

 

 

Janko veš kako... večji avto maš, manj je prostora

[Iknee]

Vi to v hribe ali malo taborit?

 

So tud hribi, ki nimajo ceste do vznožja al pa ni koč, al so pa previsoki, pa moraš s spalko in koharjem več dni hodit/plezat, da sploh kam prideš. Hvalabogu, upam, da bojo še dolgo ostali taki, nam divjakom in divjakinjam v veselje.