Miklavž, Božiček, Dedek mraz...

[Alan_New]

Od kje potreba, da lažemo svojim in drugim otrokom (in tudi odraslim) o teh izmišljenih bitjih, ki prinašajo darila? Zakaj ohranjamo to tradicijo? In če že je tradicija obdarovanja, zakaj moramo zasluge za darila pripisovati izmišljenim bitjem in ne moremo kar reči, da mi podarjamo (še posebej v primeru otrok)?

[aakhut]

 

xrolleyesx

no ja....za sibirsko strashilo shtekam.... :xx!: :xx!: :xx!:

 

zlomk......tralala

[taraja]

Ja, jaz si tudi mislim, da bi lahko res povedali otrokom, da so darila naša, Miklavž, Božiček in Dedek Mraz pa da so oblečeni strici npr. Verjetno bi jih ravno tako očarali, četudi bi vedeli da so spodaj strici oblečeni v njih. Pomembno je, da bi imeli te osebe za dobre. Amapak potem bi tudi izgubili neko skrivnostnost , ampak še zmeraj si mislim, da bi jim pričarali lepo in nenavadno doživetje, posebej tistim najmlajšim.

[tinka]

Ce se prav spominjam, je bil najprej in edino Miklavz (st. Nicolas, st. Niklaas, Sint...itd, ima razl. imena).

On je bil svetnik, ki je imel to (p)osebno finto, da je rad naskrivaj presenecal in obdaroval ljudi.

Odtod sploh navada obdarovanja, in iz tega je dokaj logicno, da otroke obdaruje 'on', in Miklavz je tudi edini in pravi nekdo, ki se ga ze kar dolgo praznuje. je pa pac krscanski praznik, v osnovi.

dolocene dezele (izkusnje z Nizozemsko) sploh v bistvu ne praznujejo dosti drugega,

ampak si za miklavza naredijo presenecenje (pac izhajajo iz te lastnosti Miklavza, oz. Sint Niklaas, kot mu recejo) in vecinoma to zgleda tako, da si v druzinskem krogu pove pesmico, ki jo zlozijo clani en za drugega,

pa da se da darilce. darilca so mala, na nivoju sadja, sladkarij itd...kar je bilo vcasih tudi pri nas - in predvsem za otroke.

 

Vse drugo je seveda izmisljeno, Bozicka si je izmislila Coca Cola, Dedka Mraza pa Socializem...

in mi smo eni redkih, ki praznujejo vse troje

 

Koliko je to v redu in kdo koga obdaruje, pa naj vsak presodi sam.

Meni osebno je vsec imeti druzinski praznik, in vsak izgovor za druzenje in fino vecerjo mi pride prav.

Ne vidim povezave z darili in se ne pocutim obvezana, da bi morala obdarovat. Rada to delam, ampak neobvezno....to je tako itak z vsemi prazniki - 14.2. mi gre tudi na zivce, da se od mene pricakuje,

da sem 'romanticna'. te stvari so itak odvisne od vsake druzine in navad, ki si jih izberejo.

Novo leto se mi zdi tipicen zurerski 'praznik' in mnogo manj povezan z darovanjem, ceprav mi je bilo vsec ob 24h odpirat darila, ker mi je vsec to stopnjevanje pricakovanj....ampak to je pac igrica.

Meni se zdi, kot, da mi je bilo od nekdaj jasno, da je igrica, ampak sem se igrala naprej, ker mi je pac prijetna....

 

drugace je pa ta navada - da se da stvari pod drevescek -iz poganskih casov, takrat so ljudje ob zimskih solsticijih in v tem casu do po novem letu darovali stvari naravi, zato so nesli darove pod drevesa v gozd...

zdaj pa imamo neko kombinacijo vseh teh navad, s tem, da nihce tocno ne ve, zakaj so,

ampak smo predvsem nadrilani, da je treba nekaj skakat okrog po trgovinah

 

osebno sem se teh travm in obcutkov dolznosti par let nazaj osvobodila, in zdaj poskrbim za to,

da ni treba noret okrog, ko je najvecji dren, in moram reci, da kar uzivam v tem obdobju od takrat

[Aliana]

Od kje potreba, da lažemo svojim in drugim otrokom (in tudi odraslim) o teh izmišljenih bitjih, ki prinašajo darila? Zakaj ohranjamo to tradicijo? In če že je tradicija obdarovanja, zakaj moramo zasluge za darila pripisovati izmišljenim bitjem in ne moremo kar reči, da mi podarjamo (še posebej v primeru otrok)?

zakaj pa ne bi pol še zažgal vseh knjig s pravljicami in prepovedal otrokom, da se igrajo princeske in prince in indijance in kavbojce.

 

Miklavža sem 100% drugače doživljala, dokler sem verjela v neko zgodbo zadaj. Potem, ko dojameš, da so starši, je pač to samo eno od daril, tko kot ga dobiš za rojstni dan pa za kaj vem kaj še.. Dokler pa Miklavž prinaša darilo.. je pa stvar polna pričakovanja, napetosti, a bo, a ne bo, pa kaj bo prinesel, kje bo pustil, a bom slučajno ga ujela sredi noči, če grem dol pogledat, a bom vidla jelenčke... zgodba, pravljica je zadaj.. zakaj bi to otrokom uničili? zarad ideje, da jim ne smemo lagat? pa da jim ne smemo delat iluzij? no, se ne morem strinjat...

 

Za dedka mraza in božička pa lahk samo tinko citiram..

[tinka]

ja no saj! v bistvu je miklavz edini car, in to z razlogom, vsi ostali so pa paraziti

[Marsa]

Ce se prav spominjam, je bil najprej in edino Miklavz (st. Nicolas, st. Niklaas, Sint...itd, ima razl. imena).

On je bil svetnik, ki je imel to (p)osebno finto, da je rad naskrivaj presenecal in obdaroval ljudi.

Odtod sploh navada obdarovanja, in iz tega je dokaj logicno, da otroke obdaruje 'on', in Miklavz je tudi edini in pravi nekdo, ki se ga ze kar dolgo praznuje. je pa pac krscanski praznik, v osnovi.

dolocene dezele (izkusnje z Nizozemsko) sploh v bistvu ne praznujejo dosti drugega,

ampak si za miklavza naredijo presenecenje (pac izhajajo iz te lastnosti Miklavza, oz. Sint Niklaas, kot mu recejo) in vecinoma to zgleda tako, da si v druzinskem krogu pove pesmico, ki jo zlozijo clani en za drugega,

pa da se da darilce. darilca so mala, na nivoju sadja, sladkarij itd...kar je bilo vcasih tudi pri nas - in predvsem za otroke.

 

Vse drugo je seveda izmisljeno, Bozicka si je izmislila Coca Cola, Dedka Mraza pa Socializem...

in mi smo eni redkih, ki praznujejo vse troje

 

Koliko je to v redu in kdo koga obdaruje, pa naj vsak presodi sam.

Meni osebno je vsec imeti druzinski praznik, in vsak izgovor za druzenje in fino vecerjo mi pride prav.

Ne vidim povezave z darili in se ne pocutim obvezana, da bi morala obdarovat. Rada to delam, ampak neobvezno....to je tako itak z vsemi prazniki - 14.2. mi gre tudi na zivce, da se od mene pricakuje,

da sem 'romanticna'. te stvari so itak odvisne od vsake druzine in navad, ki si jih izberejo.

Novo leto se mi zdi tipicen zurerski 'praznik' in mnogo manj povezan z darovanjem, ceprav mi je bilo vsec ob 24h odpirat darila, ker mi je vsec to stopnjevanje pricakovanj....ampak to je pac igrica.

Meni se zdi, kot, da mi je bilo od nekdaj jasno, da je igrica, ampak sem se igrala naprej, ker mi je pac prijetna....

 

drugace je pa ta navada - da se da stvari pod drevescek -iz poganskih casov, takrat so ljudje ob zimskih solsticijih in v tem casu do po novem letu darovali stvari naravi, zato so nesli darove pod drevesa v gozd...

zdaj pa imamo neko kombinacijo vseh teh navad, s tem, da nihce tocno ne ve, zakaj so,

ampak smo predvsem nadrilani, da je treba nekaj skakat okrog po trgovinah

 

osebno sem se teh travm in obcutkov dolznosti par let nazaj osvobodila, in zdaj poskrbim za to,

da ni treba noret okrog, ko je najvecji dren, in moram reci, da kar uzivam v tem obdobju od takrat

se podpisem

 

zakaj pa ne bi pol še zažgal vseh knjig s pravljicami in prepovedal otrokom, da se igrajo princeske in prince in indijance in kavbojce.

 

Miklavža sem 100% drugače doživljala, dokler sem verjela v neko zgodbo zadaj. Potem, ko dojameš, da so starši, je pač to samo eno od daril, tko kot ga dobiš za rojstni dan pa za kaj vem kaj še.. Dokler pa Miklavž prinaša darilo.. je pa stvar polna pričakovanja, napetosti, a bo, a ne bo, pa kaj bo prinesel, kje bo pustil, a bom slučajno ga ujela sredi noči, če grem dol pogledat, a bom vidla jelenčke... zgodba, pravljica je zadaj.. zakaj bi to otrokom uničili? zarad ideje, da jim ne smemo lagat? pa da jim ne smemo delat iluzij? no, se ne morem strinjat...

tud pod to se podpisem.

 

Mi nismo tok verno tega zastavljali, se pa se ZHIVO spomnim, kako sem bla nekak razocarana, zalostna in celo nekak opeharjena, ko sem 'zvedla'. Kot bi mi vzel del enih mojih osebnih sanj.

[alef]

Od kje potreba, da lažemo svojim in drugim otrokom (in tudi odraslim) o teh izmišljenih bitjih, ki prinašajo darila? Zakaj ohranjamo to tradicijo? In če že je tradicija obdarovanja, zakaj moramo zasluge za darila pripisovati izmišljenim bitjem in ne moremo kar reči, da mi podarjamo (še posebej v primeru otrok)?

 

Imam občutek ob nekaterih tvojih umotvorih da ti sploh nikoli nis bil otrok...

Da si že na svet prišel odrasel, razgledan, z "vedenjem"...

Da nisi nikoli sanjal, nikoli verjel v pravljice...

 

Daj, Alan, živi v svojem svetu realnosti če tako želiš in ti je tako prav.

In pusti sanje in pravljice tistim ki jih želijo.

[tinka]

Imam občutek ob nekaterih tvojih umotvorih da ti sploh nikoli nis bil otrok...

Da si že na svet prišel odrasel, razgledan, z "vedenjem"...

 

 

ce je pa kozorog ...

[alef]

ce je pa kozorog ...

 

No ja, potem mu je pol oproščeno...

[Šaran]

zakaj pa ne bi pol še zažgal vseh knjig s pravljicami in prepovedal otrokom, da se igrajo princeske in prince in indijance in kavbojce.

 

Miklavža sem 100% drugače doživljala, dokler sem verjela v neko zgodbo zadaj. Potem, ko dojameš, da so starši, je pač to samo eno od daril, tko kot ga dobiš za rojstni dan pa za kaj vem kaj še.. Dokler pa Miklavž prinaša darilo.. je pa stvar polna pričakovanja, napetosti, a bo, a ne bo, pa kaj bo prinesel, kje bo pustil, a bom slučajno ga ujela sredi noči, če grem dol pogledat, a bom vidla jelenčke... zgodba, pravljica je zadaj.. zakaj bi to otrokom uničili? zarad ideje, da jim ne smemo lagat? pa da jim ne smemo delat iluzij? no, se ne morem strinjat...

 

Za dedka mraza in božička pa lahk samo tinko citiram..

Kar raznežil sem se ob tem postu... Spomnilo mi je na vse tiste Božiče in pričakovanja, tisto čarobno vzdušje, ki ga lahko doživljaš samo kot otrok...

 

Vsem tistim, ki ste proti Božičkom, Dedkom Mrazom, Miklavžom, Zobnim Miškam in ostalim pravljičnim bitjem: oglejte si risanko Polar Express (Polarni vlak). Risanka je precej drugačna od ostalih, s prav posebnim sporočilom: "Ali še slišiš božične zvončke?"

Mogoče boste potem razumeli, zakaj potrebujemo te izmišljene može.

[tinka]

zobne miske

cisto pozabila nanje...

zobne miske so zakon!

[Marsa]

mene je fotr 1x dejansko zmutil....

zraven je stal pa ni blo nc pod povstrom, nasldenji hip je pa blo!

se zdaj vsakic, k kdaj v mislih 'delam rekonstrukcijo' - ne stekam kako mu je ratal, k sem (tud) jaz tip z zlo reflexi...

pa prec opazim razne gibe pa nepravilnosti pa vse.

 

ko si pa stars, je pa tecn, k te enkrat otrok vprasa v stilu: a ne da sta to vidva?

 

ce je pa kozorog ...

a dej.... no ja, sej.....

 

... ceprav jaz sem v bistvu nekak mislila skoz, da je devica... al kaj...

nekak nisem mela nicesar v glavi, ce bi me pa nekdo vprasal - mors izstrelit, kaj je alan, pa bi rekla devica.

[vilamalina]

jaz se javljam kot absolutni fan dobrih mož (sicer malo skeptična nad količino stvari, ki se jih danes podarja, ampak o tem se mi zdaj ne razpravlja) in menim,da bi bilo moje odtrštvo veliko bolj revno, če jih ne bi bilo.

da sta dedekmraz mama in ole sem pogruntala (šele) pri kakšnih 6 letih in sem se še nadaljnji dve leti prepričevala, da morda pa res obstaja, pa da se meni samo zdi, da ga ni, ampak, da v resnici bi pa skor moral bit. in potem v eni vožnjo od babice vprašala, če sta dedekmraz res onadva (in bilo mi je grozno mučno to vprašat). ko sta potrdila, mi je na nek način odleglo, ampak mi je bilo žal, da ga ni.

in če/ko bom imela otroke, jim ne bom povedala, da jaz obdarujem. v končni fazi so otroci kakšen mesec bolj "pridni", ker si želijo, da bi jim kateri izmed mož kaj prinesel.

no, pri miši pač samo pulijo . tukaj še potarnam za krivico desetletja. enega od zmajanih zob sem pogoltnila skupaj z grižljajem jabolka ... pa mi je miška vseeno prinesla. pa naj še kdo reče, da zobna miška nima srca!

[tinka]

ja saj potem krivice ni bilo, ce si dobila svoje....ali si mislila, da je krivicno do miske, ker ni dobila svojega zobka za dokaz, da bi ga odnesla v Zobjemish, kjer na zlatem zobatem prestolu okronan z zivosrebrno krono Velemish deli zobnim miskam darilca za malcke v ekvivalentni protivrednosti kvalitete dentina, ki je najden na doticnem otroskem zobku?

[tinka]

to leti na izmisljene osebe, katerih namen je zgolj ta, da se v imenu njih daruje in posledicno kupuje in vse po vrsti izhajajo iz enega svetnika, ki je imel to lastnost: Mikavza - Sv. Nikole.

 

Santa Claus je ameriska varianta narobe izgovorjenega nizozemskega imena Sint Niclaas, oz. Sintaclaas

ki je Miklavz.

Takega, kot ga danes poznamo, je izumila Coca Cola za eno svojih kampanj v zacetku obstoja, odtod tudi rdece bela barvna kombinacija. prej je bil v zeleni in modro zeleno beli barvi oz. pisan, likovno bolj podoben dedku mrazu.

Pri nas se je seveda praznoval bozic, rojstvo kristusa, zato tudi Bozic(ek), ampak to, da se daje darila in dandanasnji izgled bozicka je izum americanov.

[alef]

da morda pa res obstaja, pa da se meni samo zdi, da ga ni, ampak, da v resnici bi pa skor moral bit. in potem v eni vožnjo od babice vprašala, če sta dedekmraz res onadva (in bilo mi je grozno mučno to vprašat). ko sta potrdila, mi je na nek način odleglo, ampak mi je bilo žal, da ga ni.

 

Jaz sem tam nekje v drugem(ali tretjem... ) razredu OŠ "pogruntal" da so Miklavž ata pa mama pa stara mama...

In sem to doma prav ponosno oznanil...

Nekaj časa so me prepričevali da ni tako, ampak se nisem dal.

V bistvu je takrat ostalo nedorečeno...

Od takrat naprej je Miklavž scer še kaj prinesel, vendar ni bilo več isto kot prej.

En del pravljice je manjkal...

[vilamalina]

ja saj potem krivice ni bilo, ce si dobila svoje....ali si mislila, da je krivicno do miske, ker ni dobila svojega zobka za dokaz, da bi ga odnesla v Zobjemish, kjer na zlatem zobatem prestolu okronan z zivosrebrno krono Velemish deli zobnim miskam darilca za malcke v ekvivalentni protivrednosti kvalitete dentina, ki je najden na doticnem otroskem zobku?

ja, je bilo vse ok, samo se mi je zdelo škoda, da miška ni dobila zoba. sem mislila, da iz zob gradijo mišje mesto. kaj hujšga, da jim en manjka.

sicer so se pa miši izkazale kot ultrafer!

zdaj grem pa domov pogledat, če je bil tudi parkelj fer in mi je nastavil kako palico. se mi zdi, da sem si jo zaslužila.

 

joj, samo še to povem.

ko sva s setro obe doumeli, da ti dobri možje ne nosijo daril, sva mami za finto za miklavža nastavili šibe in še neke sladkarije. precej let pozneje je povedala, da je bila kar malo užaljena. nama se je pa takrat to zdela taka luštna pobalinščina

[lea]

meni se pa zdi, da je rak

?

 

ah, ne ni! res je kozorogec.

mlad pa je. to pa ja

[alef]

Kaj je s kozorogi.

 

No ja...

Tisti ki so asc. dvojček so kar v redu...

[Antoninus]

Od kje potreba, da lažemo svojim in drugim otrokom (in tudi odraslim) o teh izmišljenih bitjih, ki prinašajo darila? Zakaj ohranjamo to tradicijo? In če že je tradicija obdarovanja, zakaj moramo zasluge za darila pripisovati izmišljenim bitjem in ne moremo kar reči, da mi podarjamo (še posebej v primeru otrok)?

Za Miklavža in Božička je jasno. Tako se lahko nekako naše dobre verske institucije, ki skrbijo za nas ovčice, prikradejo v dom skozi otroško sobico in spodbudijo najmlajše, da si gredo kakšne jaslice pogledat ali pa Miklavžev sprevod ter tako poskušajo vzpostaviti kakšne prijetne asociacije med škofovsko kapo Miklavža in sladkarijami.

[Mura]

Jaz sem tam nekje v drugem(ali tretjem... ) razredu OŠ "pogruntal" da so Miklavž ata pa mama pa stara mama...

In sem to doma prav ponosno oznanil...

Nekaj časa so me prepričevali da ni tako, ampak se nisem dal.

V bistvu je takrat ostalo nedorečeno...

Od takrat naprej je Miklavž scer še kaj prinesel, vendar ni bilo več isto kot prej.

En del pravljice je manjkal...

 

Zelo mi je všeč kako si to povedal. Sicer je pa okoli devetega leta tudi čas, ko otroci odkrijejo marsikaj. In včasih so potrebna desetletja, da bi ti (nekoč otroci) spoznali, da so nekdanja odkritja pravzaprav bila samo "odkritja"...

Je pa še ena možnost.

Seveda je odločilno kaj, če sploh kaj- mi sami vejamemo.

In če verjamemo v kakršnakoli duhovna bitja potem bomo verjetno tudi ravnali v skladu s svojim prepričanjem.

Če potem naš naenkrat veliki sinko pride z ugotovitvijo, da je mama Miklavž.

Potem lahko rečemo nešemu velikemu sinku:

"Veš, Miklavž ima zelo veliko dela in zato včasih rabi take odrasle, ki so mu pripravljeni pomagati".

Kot rečeno, je pri tem odločilno kaj in kako mi sami verjamemo.

Iskreno mišljen odgovor- tak ali pač podoben kot sem ga napisal zgoraj- pomiri otroka in mu da spet gotovost na novi razvojni stopnji, ki jo je bil dosegel.

Problem je, da pa odrasli temu vprašanju pogosto niso kos in zato otroci tudi ne morejo dobiti pravega odgovora na vprašanja, ki jih postavlja njihov raziskovalni duh.

Tukaj lep primer ravnanja odraslih z opisanim problemom:

 

http://images.google.com/imgres?imgurl=htt...nw=125&prev=

 

Upam da bo link deloval.

[Mura]

Od kje potreba, da lažemo svojim in drugim otrokom (in tudi odraslim) o teh izmišljenih bitjih, ki prinašajo darila? Zakaj ohranjamo to tradicijo? In če že je tradicija obdarovanja, zakaj moramo zasluge za darila pripisovati izmišljenim bitjem in ne moremo kar reči, da mi podarjamo (še posebej v primeru otrok)?

 

Ja!

Če verjamemo v religijo materijalizma, ki oznanja:

"Prah si bil in v prah se povrneš!" tudi na enem odločilnih trenutkov človekovega življenja, na prehodu med tostran v onstran...

Če verjamemo v to religijo, potem stojimo tukaj res pred nerešljivim problemom.

V osnovi pa gre za vprašanje kaj človek sploh je.

In za vprašanje kaj je svet v svojem bistvu.

 

Rad bi se malo bolj razpisal o tej temi, vendar bom to storil (nekoč) na svojem blogu.

Tukaj lahko samo rečem, da sam obdarujem, vendar ne lažem.

Zgolj zavedam se, da potrebujem, če želim obdarovati, neko posebno moč.

In ta moč je moč Kristusa, ki je latentno prisotna v vsakem od nas. To je moč univerzalnega zdravitelja. To (kristusovo) moč v sebi rabim tudi, če in ko želim obdarovati v njegovem imenu. Če potem rečem (mimogrede: meni tega sploh ni treba rečt!), da je darilo od otročka Kristusa, potem bi bile te besede odraz vedenja o tem kaj se dejansko (v tem primeru skozi mene ali z mojo pomočjo) dogaja.

 

Seveda pa je res, da vidimo skoraj na vsakem koraku zlorabe tudi s temi stvarmi. Zlorabe in nerazumevanja.

[Alan_New]

Zgolj zavedam se, da potrebujem, če želim obdarovati, neko posebno moč.

In ta moč je moč Kristusa, ki je latentno prisotna v vsakem od nas. To je moč univerzalnega zdravitelja. To (kristusovo) moč v sebi rabim tudi, če in ko želim obdarovati v njegovem imenu. Če potem rečem (mimogrede: meni tega sploh ni treba rečt!), da je darilo od otročka Kristusa, potem bi bile te besede odraz vedenja o tem kaj se dejansko (v tem primeru skozi mene ali z mojo pomočjo) dogaja.

 

Seveda pa je res, da vidimo skoraj na vsakem koraku zlorabe tudi s temi stvarmi. Zlorabe in nerazumevanja.

Ko obdarujem, se zanašam zgolj na lastno moč obdarovanja. Ne potrebujem nikogar drugega, še manj pa da bi to delal v imenu tega drugega.

 

Imam občutek ob nekaterih tvojih umotvorih da ti sploh nikoli nis bil otrok...

Da si že na svet prišel odrasel, razgledan, z "vedenjem"...

Da nisi nikoli sanjal, nikoli verjel v pravljice...

 

Daj, Alan, živi v svojem svetu realnosti če tako želiš in ti je tako prav.

In pusti sanje in pravljice tistim ki jih želijo.

Seveda sem bil otrok. Veliko sem sanjal, verjel v vse mogoče, še posebej v Miklavža, imel sem namišljenega prijatelja in sploh živel v svojem svetu. A ko sem začel spoznavati za svet, sem hotel samo golo resnico, čista dejstva, pa če so fajn ali ne. Starši so mi od takrat dalje morali vse povedati, ker prej nisem odnehal.

 

Spoznanje, da teh pravljičnih bitij ni, sem doživel kot laž s strani staršev. In prav nič mi manjkala "pravljičnost", ker je itak bila zgolj laž, iluzija. Kaj naj s temi nepotrebnimi stvarmi?

 

ce je pa kozorog ...

No ja, potem mu je pol oproščeno...

 

meni se pa zdi, da je rak

?

To se ti zdi zaradi lune, ki jo imam v raku.

 

mlad pa je. to pa ja

Mlad in...

 

Za Miklavža in Božička je jasno. Tako se lahko nekako naše dobre verske institucije, ki skrbijo za nas ovčice, prikradejo v dom skozi otroško sobico in spodbudijo najmlajše, da si gredo kakšne jaslice pogledat ali pa Miklavžev sprevod ter tako poskušajo vzpostaviti kakšne prijetne asociacije med škofovsko kapo Miklavža in sladkarijami.

[Mura]

Ko obdarujem, se zanašam zgolj na lastno moč obdarovanja. Ne potrebujem nikogar drugega, še manj pa da bi to delal v imenu tega drugega.

 

 

Saj v tem je ravno problem, ker ti misliš, da je to nekdo drug.

Zame pa to ni nihče drug, nič tujega.