kam po smrti

[Vojko]

V novejšem času je najbolj znano delo doktorja svetovalne psihologije in hipnoterapevta Michaela Newtona, ki klientom s pomočjo hipnoze pomaga ozaveščati vzroke njihovih težav. Pri svojem delu je s hipnozo kliente uspel popeljati tudi v prejšnja življenja. Kot amaterski zgodovinar je preverjal mnoga njihova pričevanja, ki so se nanašala na prejšnja življenja in ugotovil je, da so imena oseb, krajev, opisi dogodkov in pomembni datumi, ki so jih klienti navajali, resnično ustrezali zgodovinskim dejstvom. Kliente je s hipnozo pogosto popeljal celo v obdobje med dvema inkarnacijama in ugotovil, da so si njihova pričevanja sila podobna. Pripovedovali so, da so bili kot nefizične duše združeni v skupke, katere so vodile izkušenejše duše, ki so jim skušale pomagati čimbolj razumeti izkušnje iz preteklih življenj in jih pripraviti na novo inkarnacijo. Prav nobenega razloga ne vidim za to, da bi se z dušam morilcev in umorjenih dogajal kaj drugega, kot z ostalimi dušami. Seveda pa lahko M. Newton verjameš ali pa tudi ne.

 

 

Živijo Nosorog

 

Tole mi je pa zelo všeč.

 

 

Vojko

[tantra]

Mimogrede, tele trditve:

"Pri svojem delu je s hipnozo kliente uspel popeljati tudi v prejšnja življenja. Kot amaterski zgodovinar je preverjal mnoga njihova pričevanja, ki so se nanašala na prejšnja življenja in ugotovil je, da so imena oseb, krajev, opisi dogodkov in pomembni datumi, ki so jih klienti navajali, resnično ustrezali zgodovinskim dejstvom. Kliente je s hipnozo pogosto popeljal celo v obdobje med dvema inkarnacijama in ugotovil, da so si njihova pričevanja sila podobna. Pripovedovali so, da so bili kot nefizične duše združeni v skupke, katere so vodile izkušenejše duše, ki so jim skušale pomagati čimbolj razumeti izkušnje iz preteklih življenj in jih pripraviti na novo inkarnacijo."

Lahko tut, da so tretirane osebe kaj brale v zvezi s tem. In so navedene vsebine bile v njihovi podzavesti preko prebranega, ...

[Rubyna]

Ne znam citirat....Preganjam naj duhove nazaj?Kako že? :C: weeee

[zerkalo]

 

bemu kak naslou teme.... xrolleyesx

jst she na pochitnce ne vem kam bom shu...kaj shele po smrti.... x:Dx

 

zlomk....tralala

[Matjaž Bogdan]

Mimogrede, tele trditve:

"Pri svojem delu je s hipnozo kliente uspel popeljati tudi v prejšnja življenja. Kot amaterski zgodovinar je preverjal mnoga njihova pričevanja, ki so se nanašala na prejšnja življenja in ugotovil je, da so imena oseb, krajev, opisi dogodkov in pomembni datumi, ki so jih klienti navajali, resnično ustrezali zgodovinskim dejstvom. Kliente je s hipnozo pogosto popeljal celo v obdobje med dvema inkarnacijama in ugotovil, da so si njihova pričevanja sila podobna. Pripovedovali so, da so bili kot nefizične duše združeni v skupke, katere so vodile izkušenejše duše, ki so jim skušale pomagati čimbolj razumeti izkušnje iz preteklih življenj in jih pripraviti na novo inkarnacijo."

Lahko tut, da so tretirane osebe kaj brale v zvezi s tem. In so navedene vsebine bile v njihovi podzavesti preko prebranega, ...

 

Je res, človek si v svojo podzavest, preko domišljije, želja in zavestnega podoživljanje tega, predvsem če je usmerjen k duhovnim vidikom, torej težje sprejema preprosto zakompliciran / iz subjektivnega aspekta vzeto / svet fizičnega dogajanja - kaj rad zapiše globoko vase določene / lastne/ identitete, ki so seveda namišljene - in jih potem med / recimo/ hipnozo izraža ven, kot nekaj povsem gotovega. To je / mislim tako/ kar mnogokrat prisoten faktor pri regresiji, v bistvu se ni tako težko vživeti v dogajanje nekoga drugega, kot si mislimo...To se dogaja tudi kakšnim orto fanom določenih osebnosti.

 

Lepo bodi

 

Matjaž

[bbs]

MOJ KOMENTAR:

 

v času vojne pride do zasičenosti pri prehodu duš, kar pomeni da jih večina ostane tukaj

 

je pa možna konfrontacija duš tudi po smrti na zemlji ali v astralu zaradi grozodejstev v vojni, recimo da se duše ubitih v nazi lagerjih spravijo na duše umrlih stražarjev

 

potrebno je posredovanje višje ravni

 

je pa problem da je v vojni preveč duš sproščenih po umiranju in teče čiščenje terena prepočasi

[FixMinze]

Ok eno vprašanje; duša lahko ostane tukaj ?

 

 

jaz umrem, sem mrtu in si rečem; jaz duša sem ostal tukaj ...?

in oni rečejo njegova duša naj počiva v miru

in jaz rečem; moja duša naj počiva v miru

jaz pa sem tukaj

 

O kakšnem prehodu duš se torej tle govori. Takoj, ko umrem sem duša. Niti ne - takoj, ko umrem sem še vedno zgolj jaz, samo mrtu pač ali pa pač nisem več jaz v sebi prepoznavni obliki.

[bbs]

duša lahko ostane po smrti telesa na Zemlji

 

več razlogov:

 

1. noče priznati da je telo umrlo in hoče dalje živeti - ponavadi se prilepi na kakšnega človeka

 

2. se izgubi - duša nima oči ampak zaznava okoliške vibracije - podzavestno išče luč (prehod). Tu postane zanimivo, ker so še druge luči ...

 

3. duša za kazen ostane na Zemlji da vidi kakšno trpljenje (negativo) je povzročila

 

4. duša je lahko zavedena od strani drugih duš, ki so sklenile da se ne vrnejo v nebesa /astral, zaradi pod točko 1 ali 2.

 

nimam zaenkrat drugih izkušenj o tej problematiki

 

VSAK NA KONCU DOBI SVOJE oz. ZA VSAKO RIT JE METLA (tudI MOJO SE VE!)

[Prabha]

Sam upam da ne nazaj na Zamljo..

 

Vedno si lahko samo v sebi,kjerkoli se nahajaš,vse je samo odvisno od tega,kako se odzivaš na "zunanji"svet,ki v bistvu to ni.Vedno in vedno si to ti,ki doživljaš,ki živiš,čutiš v sebi,neglede na to na katerem planetu si,ali kjerkolidrigje.

Nazaj?Zakaj nazaj,zakaj pa naprej?Čas je iluzija,v resnici ne obstaja,obstaja samo naš um,ki ga določa.

 

duša lahko ostane po smrti telesa na Zemlji

 

več razlogov:

 

1. noče priznati da je telo umrlo in hoče dalje živeti - ponavadi se prilepi na kakšnega človeka

 

2. se izgubi - duša nima oči ampak zaznava okoliške vibracije - podzavestno išče luč (prehod). Tu postane zanimivo, ker so še druge luči ...

 

3. duša za kazen ostane na Zemlji da vidi kakšno trpljenje (negativo) je povzročila

 

4. duša je lahko zavedena od strani drugih duš, ki so sklenile da se ne vrnejo v nebesa /astral, zaradi pod točko 1 ali 2.

 

nimam zaenkrat drugih izkušenj o tej problematiki

 

VSAK NA KONCU DOBI SVOJE oz. ZA VSAKO RIT JE METLA (tudI MOJO SE VE!)

 

Temu se pa reče grožnja,zelo krščansko,daleč od resnice!

[Alan_New]

Naslov te teme mi deluje, kot da bi se kdo spraševal "Kam po šolanju?", "Kam po izgubi zaposlitve?", itd. Kakor da bi bilo to odvisno od naše odločitve v trenutku po smrti.

[bbs]

hej dobro jutro Prabha

 

um ki določa realnost ... zanimiva tema ... si bral o tem ali TO ŽIVIŠ ?

[Prabha]

Ok eno vprašanje; duša lahko ostane tukaj ?

 

Kaj pa duša je kar ti že nisi?Kaj ti si duša?Kaj si ti?

[bbs]

Hej Prabha,

 

upam da ločiš KRŠČANSTVO samo po sebi od RKC-ja!

[Prabha]

hej dobro jutro Prabha

 

um ki določa realnost ... zanimiva tema ... si bral o tem ali TO ŽIVIŠ ?

Kje pa čem prebrat resnico kot v sebi?Govorim iz sebe.Kako?Iz dolgih,globokih meditacij,torej v sebi:)

[bbs]

hej Prabha

 

hvala za pojasnilo. Do resnice prideš samo skozi meditacijo ali tudi pri polni zavesti ?

[Alan_New]

Do resnice prideš samo skozi meditacijo ali tudi pri polni zavesti ?

A ni ravno meditacija polna zavest?

[bbs]

zanimiv pomislek g Alana

 

meditacija = odpade zavest oz ego oz moč zavestnega spreminjanja (tu je catch!)

 

ni tega kar smo se naučili v tem življenju (plašč odvržemo:....)

 

kaj je polna zavest ? se loči od popolne zavesti ??? se loči od zavedanja ?

 

živeti kot sem napisal zgoraj = meditacija (odstranitev ega) ob sočasni popolni zavesti, redkim promilom to upe ....

 

torej kar sem mislil je sočasno zavedanje vidne in nevidne realnosti, realnosti tega smešnega planeta in nevidnih energij, realnosti telesa govoreče opice in čiste duše

[Prabha]

zanimiv pomislek g Alana

 

meditacija = odpade zavest oz ego oz moč zavestnega spreminjanja (tu je catch!)

 

ni tega kar smo se naučili v tem življenju (plašč odvržemo:....)

 

kaj je polna zavest ? se loči od popolne zavesti ??? se loči od zavedanja ?

 

živeti kot sem napisal zgoraj = meditacija (odstranitev ega) ob sočasni popolni zavesti, redkim promilom to upe ....

 

torej kar sem mislil je sočasno zavedanje vidne in nevidne realnosti, realnosti tega smešnega planeta in nevidnih energij, realnosti telesa govoreče opice in čiste duše

 

Ma ne,meditacija naj ne bi bila spreminjanje samega sebe,ampak vpogled vase,kontakt s sabo,torej popolno zavedanje samega sebe,zakaj spreminjati,kaj?Vse je točno tako,kot mora bit.Pot je možna edino vase,....tu se večina odmika,ker je lažje biti nekje v oblakih in se igrati duhovnost.

Sama sem bila na tej poti predolgo in je sama zguba časa,...no dobra izkušnja seveda:)

Polna zavest-popolnazavest-zavedanje? Jaz bi uporabila zavedanje,za nas smrtnike.Že par minutk zavedanja zahteva ogromno dela,ampak pravega zavedanja,polna zavest je pač zavest,jaz ne bi preveč debatirala o tem,je to kar je,že je.

Meditacija ni odstranitev ega,tole je veliko bolj kompleksno,gre bolj za očiščenje uma,kot karkoli drugega.Ego?Ego je to kar misliš o njem da je,lahko je karkoli,vseeno je,pomembno je samo to kar ti misliš da je,to je.

 

 

No,je pa smrt zanimiva tematika,vredna diskusije:)

[mayita]

na kratko ko umreš se na novo rodiš,kot gosenica ki umre nevedoč da se razvija v metulja.je pa od tvojega današnjega življenja odvisno v kaj se spremeniš v izgubljeno duš ali napredno dušo.

meditacija je stanje sproščenosti,čas ko se tvoji možgani na of in ne na on.moja največja meditacija je hoja ko se prepustiš toku, nekateri tečejo nekateri pletejo.delo v katerem uživaš je največja meditacija. sploh ni ene enake tehnike za vse ljudi.vsak človek rabi nekaj drugega. na živce mi gre da so zdaj iz meditacije naredili celo znanos.

[cordell]

...izgubljeno dušo ali napredno dušo....

Kaj se recimo v tem primeru zgodi s pojmovanjem časa @ s pojmovanjem neskončnosti časa ? Men se kr zrola v glavi, če si probam kakorkoli to zadevo nekak razložit/osmislit .

 

LP

Popravljeno 19. januar 2009 -> cordell

[Brezo]

V literaturi o ljudeh, ki so imeli obsmrtne izkušnje, je kot eno najpomembnejših doživetij pogosto opisano presunljivo srečanje s svetlobnim bitjem. Ljudje za to bitje pravijo le, da je božansko, da izžareva brezpogojno ljubezen, sprejemanje in neizmeren mir, redko pa ga kdo poskuša podrobneje opisati. Ali je katero (ali vsa) od teh svetlobnih bitij eden od Mojstrov?

To je odvisno od razvojne stopnje človeka, ki doživlja obsmrtno izkušnjo. V veliki večini primerov, ko človek še ni učenec modrosti, vidi svojega angela varuha v astralni miselni podobi, v kateri se to bitje navadno pojavlja.

Če je oseba učenec in potemtakem v Mojstrovem ašramu, je svetlobno bitje izraz njihovega Mojstra

na astralni ravni.

Kako natančna je Tibetanska knjiga mrtvih?

Če upoštevamo spremembe zaradi prevajanja in različnega izrazoslovja, je njena natančnost presenetljiva, od 85 do 90 odstotna.

Ali so v knjigi opisane podobe simbolične ali dobesedne?

Nekatere so opisane simbolično, druge pa precej dobesedno.

Kako naj razumemo vse faze Tibetanske knjige mrtvih?
So simbolični in dobesedni opisi izkušenj, ki se nanašajo na sedem astralnih podravni. Ko človek umre, daljši ali krajši čas (odvisno od razvojne stopnje in karme) preživi v bardoju (na astralnih ravneh).

 

Ali gredo vsi ljudje skozi te faze smrti ali (2) nekateri ljudje nekatere faze preskočijo?

(1)Ne.(2) Da.

 

http://smileys.emoticonsonly.com/emoticons/a/angel-3389.gif

[cipcipilonika]

PRED SMRTJO, O NJEJ IN POTEM http://www.karmaplus.net/templates/karmaplus/images/printButton.png http://www.karmaplus.net/templates/karmaplus/images/emailButton.png

Sandi Jug

 

 

Ljudje smo kot telesa spočeti in se kakšnih devet mesecev kasneje rodimo v slabo stoletje dolgo življenje, ki se neizbežno zaključi s smrtjo. Kljub temu, da pravzaprav umiramo že od prvega vdiha dalje, govorimo o procesu umiranja šele takrat, ko ta postane res očiten.

 

PROCES UMIRANJA

 

Umiranje je dokaj dobro raziskano iz t.i. zunanjega, objektivnega zornega kota. Merimo lahko najrazličnejše vrednosti, ki nas informirajo o stopnji vitalnosti našega telesa. Vemo, kaj se dogaja z našimi možgani, pljuči, srcem … V samem procesu umiranja je definirana tudi kritična točka, ki oznanja dokončno oziroma klinično telesno smrt. Povsem druga zgodba pa je povezana s subjektivnim doživljanjem umirajočega. Kaj zaznava umirajoči? Ali proces umiranja vsi doživljamo na podoben način? To sta dve ključni vprašanji, na kateri zna odgovoriti malo ljudi.

 

Ljudje umiramo na zelo različne načine. Nekateri hudo zbolijo, drugi doživijo usodno telesno poškodbo, spet tretji podležejo neizbežnim telesnim posledicam ekstremne starosti. Redki posamezniki naj bi menda bili celo sposobni zavestnega odhoda tja onkraj. Kakorkoli že, ne glede na vzrok, način ali trajanje umiranja, moramo prav pri vseh naštetih primerih, še preden umremo, skozi doživljanje različnih procesov, ki so posledica ugašanja življenjskih funkcij. Celoten potek umiranja seveda nujno vpliva tudi na zaznavanje umirajočega.

 

ZAZNAVANJE UMIRAJOČEGA

 

Vemo, da ljudje zaznavamo vsebine, ki prihajajo iz treh različnih področij. Zaznavamo zunanje vsebine, ki prihajajo v možgane preko čutil in izvirajo iz zunanjega sveta. Zaznavamo podpražne vsebine, ki izvirajo znotraj človeškega telesa in so v večini primerov komaj ali težko zaznavne. Končno zaznavamo še neposredno zaznavne vsebine, ki izvirajo iz samih možganov.

 

Človeško zaznavanje se prične med procesom umiranja zaradi samoumevne fizikalne hierarhije nujno spreminjati. Od povsem običajnega čutnega zaznavanja se le-to preko zaznavanja podpražnih vsebin spremeni v zaznavanje neposredno v možganih. Seveda je doživljanje tovrstnih zaznav pri nekaterih zelo kratke sape, pri drugih pa se lahko razvleče tudi na več tednov ali še celo dlje.

Tako se pri nekom, ki v ekstremno kratkem času ("v trenutku") umre v prometni nesreči, zaznavanje lastnega telesa, kako sedi za volanom in opazuje dogajanje na cesti, v desetinki sekunde povsem spremeni. Kljub odprtim očem začne nad običajno čutno zaznavo prevladovati sprva zaznavanje podpražnih vsebin in kmalu zatem še vsebine, ki izvirajo neposredno iz možganov. V takšnih primerih se zaradi velike hitrosti sprememb zaznavanja precej doživetij enostavno izmuzne našemu zavedanju.

 

Pri umiranjih, ki trajajo le nekaj sekund ali minut, obstaja velika verjetnost, da se zaradi hitre spremembe zaznavanja umirajoči sploh ne zave, da dejansko umira. Proces je verjetno zelo podoben potapljanju v sanje. Namreč, kdor ne obvlada zavestnega sanjanja, se med sanjanjem niti slučajno ne zaveda, da spi, kajne?

 

Drugače se odvijajo zaznave pri počasnejšem umiranju. Odvisno od vrste bolezni, poškodbe ali drugih vzrokov, se posamezne zaznavne faze pač podaljšujejo ali skrajšujejo. Samodejno odtekanje pozornosti od zunanjega sveta navznoter povzroča raznovrstne zaznavne fenomene. Torej, zaznavanje se prične bistveno spreminjati že prej, preden nastopi klinična smrt. Običajen način zaznavanja kaj kmalu zamenjaprva faza, katera vključuje začetne podpražne zaznave, ki jih večina ljudi dobro pozna, saj so mnogokrat prisotne v različnih razdobjih življenja. Sem sodijo občutki telesnega mravljinčenja, temperaturnega prelivanja, izgubljanja ravnotežnega položaja telesa. Pa tudi razna piskanja in druga vibriranja v ušesu, vizualno migetanje pred očmi, zaznavanje vizualnega halo efekta okoli robov vidnih predmetov itn.

 

Kasneje, v drugi fazi, se prične zaradi nadaljnjega ugašanja življenja zaznavanje podpražnih vsebin prepletati še z zaznavanjem, ki izvira neposredno iz možganov. Prav ta prepletanja povzročajo vrsto fenomenov, kot so vizualno zaznavanje tunela oziroma prehoda skozenj, zaznavanje iskrenja in intenzivne svetlobe, najrazličnejše kinestetične izventelesne senzacije ter zaznave telesnih vibracij, občutki povečevanja, zmanjševanja in spreminjanja svojega telesa, postopna izguba časovno-prostorske fiksiranosti itd.

 

Prav znotraj te faze umirajoči zares težko ločijo, katere zaznave so del "resničnega" zunanjega sveta in kaj prihaja neposredno iz njihovih možganov. Mnogo ljudi v svojih zadnjih urah, dnevih ali celo tednih, preživlja hude agonije, ko se njihov um neuspešno bori s prepletanjem različnih realnosti. Na smrtni postelji ni nikakor neobičajno, da umirajoči v svojih zadnjih opisih navajajo zgodbe, ki nimajo nikakršne objektivne vrednosti.

 

In še zadnja faza zaznavanja, ki nujno nastopi še pred klinično smrtjo, je t.i. neposredno zaznavanje v samih možganih. Gre za doživljanje, ki je deloma podobno sanjanju, ko ne zaznavamo več sveta preko čutil niti ne podpražnih zaznav znotraj našega telesa. Pravzaprav gre za že mnogo bolj spokojno fazo, saj je takrat zunanji svet za umirajočega že "pozabljen" oziroma "odstavljen".

 

Vse tri omenjene faze se nujno odvrtijo pri vseh umirajočih. Ni pa nujno, da jih vsi zavestno zaznajo. Če je smrt skorajda instantna, je prehod iz zunanjega v neposreden način zaznavanja tako hiter, da ga zavestno ne zmoremo spremljati. Z drugimi besedami, vse vmesne faze enostavno preskočimo.

 

Namensko smo do sedaj iz razlag izpuščali posebne situacije, ko prihaja do umiranja med spanjem ali v kakršnem koli drugem spremenjenem stanju zavesti. V takšnih primerih seveda človeškemu zaznavanju ni potrebno prepotovati celotne poti od zaznavanja zunanjih vsebin vse do notranjega tipa zaznavanja, saj se medtem že nahajamo v spremenjenem stanju zavesti.

Pot zaznavanja se pač sorazmerno skrajša, odvisno od stanja zavesti, v katerem se nahajamo. Umiranje se lahko odvija med spanjem, v nezavestnem ali polzavestnem stanju, pod vplivom najrazličnejših kemičnih substanc ali v globoki meditaciji, med lucidnim sanjanjem ali celo med izventelesno izkušnjo …

 

TRENUTEK SMRTI

 

Po prehodu skozi omenjene tri faze zaznav, ki se odvijejo že pred klinično smrtjo, sledi sam trenutek smrti. Odvisno od tega, ali se s telesno smrtjo vse konča ali pač ne, lahko govorimo o dokončnosti ali pa le o prehodu.

Zaznavanje trenutka smrti s strani umirajočega ne sovpada nujno s klinično smrtjo, saj nekateri, sicer redki, primeri dokazujejo, da človeško telo lahko preživi tudi potem, ko je nekaj časa že klinično mrtvo. Tovrstna doživetja namreč mnogokrat spremljajo zaznave, ki jih po medicinski razlagi ne bi smelo biti. Torej, kje je tista meja, ki loči življenje od onkraja? Je to klinična smrt? Morda se to zgodi še nekoliko kasneje ali celo prej?

Pa poglejmo nekatere možnosti, ki se nakazujejo. Sprva vzemimo opcijo, po kateri se s klinično smrtjo vse konča. Tu pravzaprav obstajata dve razlagi.

 

Prva, trenutno veljavna medicinska, razlaga pravi, da se procesi zaznavanja umirajočega iztečejo, še preden človek doživi klinično smrt. To pa zaradi tega, ker naj bi možgani za uspešno zaznavanje potrebovali še kar nekaj energije, ki je ob klinični smrti pač zmanjka. Seveda je veliko vprašanje, v kaj se izteče zaznavanje. Morda v črnino, tišino in ne-čutenje, ali pa morda v belino in naključno polnost najrazličnejših zvokov in čutenja.

 

Druga opcija govori o tem, da se približno v času klinične smrti (morda celo nekoliko kasneje) zaznavanje izteka v časovno prostorsko spiralo, ki se s stališča umirajočega pravzaprav nikoli dokončno ne izteče. Zaznavanje umirajočega se nekako "zacikla" v časovno-prostorsko črno luknjo. Kljub temu, da je za zunanjega opazovalca umirajoči že dokončno umrl, pa umirajoči tega nikakor ne doživlja tako, njegovo zaznavanje se ne konča. Še več, teoretično je možno, da ima časovno-prostorski vrtinec na drugi strani celo izhod.

 

Oglejmo pa si tudi teorijo, ki temelji na prepričanju, da obstaja življenje po življenju. Ta pravi, da v času klinične smrti človeška duša zapusti fizično telo. Potemtakem se posledično spremeni tudi zaznavanje. Zaznavanje s fizičnimi očmi zamenja zaznavanje z očmi duše oziroma subtilnega telesa. Svet čutnih zaznav se odmakne na stran in odprejo se nove dimenzije duha.

 

(Izvleček iz članka)

 

ko sem enkrat pred kratkim (mam eno motnjo (po moje je to motnja), da velikokrat premišljujem o smrti, in veliko krat me zagrabi taka glupa panika, tak občutek brezizhodnosti...

in potem ugotavlajm, da če si dovolim upati, da je po smrti še kaj, mi je lažje. Tko da se resno sprašujem, ali je vse to o življenju in dogajanju po smrti samo tolažba, da nas ni tako strah ali kaj???

 

pa sem govorila že s kom o tem, kaj se mi dogaja in nisem edina v tem razmišljanju, samo da večina ljudi potem preusmeri razmišljanje drugam, proč od tega, jaz pa še kar vrtam in vrtam...

katastrofa...

isto, kot če razmišljam o neskončnosti vesolja; česar si ne morem predstavlajti, me tako zelo bega in frustrira...

 

ko sem prebrala ta članek, pa se mi je zgodilo nekaj zanimivega - kot, da bi to že doživela, en tak preblisk, flashback???