Sprejeti samega sebe

[Lunatica]

To je moj največji problem. Osebno rasti,saj sem otrok v koži odraslega. Zato tudi venomer iščem parterje mlajše od sebe, ker se z isto starimi enostavno ne ujamem(so mi dolgočasni,saj nisem na njihovem nivoju). Iz tega izhaja tudi to, da mi veze vedno razpadejo. Kako se naučiti sprejeti in ceniti samega sebe? Moje otroštvo je bilo počno trpinčenja in želje po starševski ljubezni in vedno so od mene zahtevali popolnost, več kot sem bila zmožna doseči.

Kako se torej naučiti ljubiti samega sebe in se spoštovati, ob tem pa tudi odrasti, saj če mi to ne bo uspelo, bom to

zadovoljstvo s samo seboj prenašala tudi na parterje in spet bom v začaranem krogu izgube.

Pomagajte prosim!

[Prabha]

To je moj največji problem. Osebno rasti,saj sem otrok v koži odraslega. Zato tudi venomer iščem parterje mlajše od sebe, ker se z isto starimi enostavno ne ujamem(so mi dolgočasni,saj nisem na njihovem nivoju). Iz tega izhaja tudi to, da mi veze vedno razpadejo. Kako se naučiti sprejeti in ceniti samega sebe? Moje otroštvo je bilo počno trpinčenja in želje po starševski ljubezni in vedno so od mene zahtevali popolnost, več kot sem bila zmožna doseči.

Kako se torej naučiti ljubiti samega sebe in se spoštovati, ob tem pa tudi odrasti, saj če mi to ne bo uspelo, bom to

zadovoljstvo s samo seboj prenašala tudi na parterje in spet bom v začaranem krogu izgube.

Pomagajte prosim!

 

Otrok v sebi,ki živi v odraslem telesu,je super znamenje,da si živa.Problem nastane,če ne živiš odgovorno življenje in se izogibaš odraslosti v tem smislu.Hm.Glej,jaz sem kar precej otročja,pa se zdaj veselim tega,včasih me je bilo sram,zdaj pa izpadem ok.Sprejmeš samo sebe tako,da si dovoliš biti otrok.Kolikokrat se gugam na gugalnicah,tečem po mestu,hopsam gor dol,...kaj je v tem narobe?Poglej Benigni kaj dela na tv,kake scene,mislim bolj otrok kot je on.... a da ni faca??Evo poglej si tole,ena njegova scena,sej verjetno ne razumeš,ampak samo kak je.Meni je on tu mač dober!!

 

Benigni

 

x:o)x x:o)x

 

[Kabalist]

Klasičen problem. Ne se obremenjevati s tem, koliko so stari tvoji partnerji. če si stara recimo 35, a tvoji partnerji izpod 18, pa je to res problem, saj gre za zavajanje mladoletnih oseb, kar je kaznivo. A verjetno pri tebi ne gre za to.

Omenjša starše, torej morebiti še nisi čisto na svojem. Ako si, potem se ne kaj veliko obremenjevati. Starši so pač povsod enaki.

[unis]

Problem ustvari energijsko neravnovesje v telesu. Ponavljaš ene in iste korake, dobivaš ene in iste rezultate. Ne moreš iz "svoje kože". Vedno je tukaj neko "nelagodje", ki ti enostavno ne pusti, da bi lepo zaživela drugače. Odvisnost, to je odvisnost. Delaš stvari, ki jih nočeš. Še vedno delaš stvari, ki jih nočeš.

Kako iz tega?

 

Za foro sem se specializiral v eftju, pr nas ti računajo 40€ na uro.

 

Povabme na kofe(0,8€), te bom napizdu skor zastonj

[Marsa]

To je moj največji problem. Osebno rasti,saj sem otrok v koži odraslega.

mislim da si milijardta oseba s tem 'problemom'.

 

kot pravi Prabha:

to je super znamenje,da si živa

.... sicer pa sama v bistvu se nikol nisem imela starejsega tipa, tud vecina mojih frendov je mlajsih od mene (nekateri tudi kar precej mlajsi, recimo poldrugo desetletje ali pa celo vec!), pa nimam tega 'problema'.

 

Negovati v odrasli osebi notranjega otroka pa je vescina, ki bi se je moral ucit vsi. oz. se v njej izpopolnjevat.

[Matjaž Bogdan]

.... sicer pa sama v bistvu se nikol nisem imela starejsega tipa, tud vecina mojih frendov je mlajsih od mene (nekateri tudi kar precej mlajsi, recimo poldrugo desetletje ali pa celo vec!), pa nimam tega 'problema'.

Negovati v odrasli osebi notranjega otroka pa je vescina, ki bi se je moral ucit vsi. oz. se v njej izpopolnjevat.

 

Hja Marsa- morda se ti ne ZAVEŠ problema, ti ni moteče, pri nekaterih pa je....

Tole z notranjim otrokom- je pa povsem druga skrajnost- nima nikakršne povezave.

[Ksenia]

biti otrok v odraslem lahko pomeni tudi nesprejemanje odgovornosti za svoja dejanja, otročje odreagirati na določene situacije, izsiljevati za pozornost in še kaj... ne vem preblisk

[Marsa]

Tole z notranjim otrokom- je pa povsem druga skrajnost- nima nikakršne povezave.

ni nikakrsna skrajnost to.

to je nekaj, kar je V necem, znotraj necesa, in ni ne izkljuceno, niti ni opozicija necesa.

 

To ma vsak v seb in bi moral met, to sem mislila.

Gre za izhodisce.

ce se ti - po nekih 'kako naj bi bilo' forah - zdi, da necesa ne pocnes prav, je ze samo zato to (ali karkoli je pac v obravnavi) lahko 'problem'.

 

Hja Marsa- morda se ti ne ZAVEŠ problema

morda

[unis]

kdo je že tist, k je reku, da na svetu ni nobenega odraslega?

 

nietzche, nekej od bolanih žvali je govoru : )

[kukica]

Kako se torej naučiti ljubiti samega sebe in se spoštovati, ob tem pa tudi odrasti, saj če mi to ne bo uspelo, bom to

zadovoljstvo s samo seboj prenašala tudi na parterje in spet bom v začaranem krogu izgube.

Ojla!

 

Ne bom pametovala, ker je sprejemanje same sebe tudi moj problem. Pa kaj hočem ... malo jih poznam, ki so sposobni sebe videti, sprejeti, spoštovati. Vseeno pa pa je razlika med tistimi, ki si želijo gojiti občutke sprejemanja in spoštovanja do sebe in tistimi, ki verjamejo, da tako pač je in saj ne moremo nič za to. Prvi se namreč spreminjajo hitreje.

 

Želela sem komentirati tale stavek v citatu. Verjamem sicer, da privlačimo partnerje, ki jih trenutno potrebujemo, ki nas učijo o nas samih. In da nizka samozavest in samospoštovanje težko privlačita partnerje, ki so zelo samozavestni in polni spoštovanja do nas, polni zadovoljstva ...

Nikakor pa ne verjamem, da če si manj kot popolen, ne moreš najti lepega partnerja, ki bo lepo delal s tabo in se preko odnosa učiš zadovoljstva, spoštovanja do sebe, dajanja in sprejemanja, spoštovanja ...

Le narediti je potrebno prostor v svojem srcu in verjeti, da te ima lahko nekdo rad natanko tako kot si.

[klarus]

Ojla!

 

Ne bom pametovala, ker je sprejemanje same sebe tudi moj problem. Pa kaj hočem ... malo jih poznam, ki so sposobni sebe videti, sprejeti, spoštovati. Vseeno pa pa je razlika med tistimi, ki si želijo gojiti občutke sprejemanja in spoštovanja do sebe in tistimi, ki verjamejo, da tako pač je in saj ne moremo nič za to. Prvi se namreč spreminjajo hitreje.

 

Želela sem komentirati tale stavek v citatu. Verjamem sicer, da privlačimo partnerje, ki jih trenutno potrebujemo, ki nas učijo o nas samih. In da nizka samozavest in samospoštovanje težko privlačita partnerje, ki so zelo samozavestni in polni spoštovanja do nas, polni zadovoljstva ...

Nikakor pa ne verjamem, da če si manj kot popolen, ne moreš najti lepega partnerja, ki bo lepo delal s tabo in se preko odnosa učiš zadovoljstva, spoštovanja do sebe, dajanja in sprejemanja, spoštovanja ...

Le narediti je potrebno prostor v svojem srcu in verjeti, da te ima lahko nekdo rad natanko tako kot si.

sam predpogoj za to je, da sebe sprejmaš in se imaš rad...če se nimaš ti ne more pomagat noben terapevt prijatelj ljubimec......

[kukica]

sam predpogoj za to je, da sebe sprejmaš in se imaš rad...če se nimaš ti ne more pomagat noben terapevt prijatelj ljubimec......

Jaz pa verjamem, da ni predpogoj, da gre eno z drugim. Veliko ljudi si misli: "Najprej se moram imeti rad, se popolnoma sprejeti, šele potem bom pripravljen na dobro razmerje." Verjamem, da se lahko začneš sprejemati in imeti rad prav skozi razmerje, skozi ljubezen z partnerjem. Ljubezen zdravi.

[Ksenia]

sej ni sprejemanje sebe odvisno samo od ljubezni pa od nas samih, odvisno je tudi od slike ki ti jo vcepljajo skozi življenje... včasih je imeti sebe rad prava zmaga

[Lunatica]

sam predpogoj za to je, da sebe sprejmaš in se imaš rad...če se nimaš ti ne more pomagat noben terapevt prijatelj ljubimec......

saj to je tudi največja težava, kao vzljubiti samega sebe???Pa tudi očitam si za napake, ki sem jih delala v preteklosti(saj sama veš katere) in še mnogo drugih....enostavno ne cenim se, pa bi se tega rada naučila in šla naprej v lajf po boljši poti.

[kukica]

saj to je tudi največja težava, kao vzljubiti samega sebe???Pa tudi očitam si za napake, ki sem jih delala v preteklosti(saj sama veš katere) in še mnogo drugih....enostavno ne cenim se, pa bi se tega rada naučila in šla naprej v lajf po boljši poti.

Se strinjam, da je potrebno sprejeti samega sebe, se imeti rad, da je tako lažje imeti ljubeče razmerje ... vse to je lepo in prav. Ampak probleme, kot jih opisuješ ima(mo) veliko ljudi. So del življenja mnogih. In to, da vidiš, da se ne sprejemaš, je skozi moje oči le prvi korak h temu, da se začneš sprejemati in imeti rada. Ne poznam niti veliko ljudi, ki se ne obsojajo za napake preteklosti in ne razmišljajo, kako bi lahko naredili stvari drugače. Vendar, če si želiš ljubezni do same sebe, je le ta čista želja dovolj, da se začnejo stvari spreminjati. Morda je že tole pisanje zagnalo kolesje sprememb. enim pomaga, da pišejo.

[Matjaž Bogdan]

Jaz pa verjamem, da ni predpogoj, da gre eno z drugim. Veliko ljudi si misli: "Najprej se moram imeti rad, se popolnoma sprejeti, šele potem bom pripravljen na dobro razmerje."

 

Tole ni "misliti " , temveč je dejstvo. Kako boš imela zdravo, iskreno ,vzajemno , kolikor toliko enakovredno partnerstvo/ ali odnos/ , če je že iz temelja zastavljen na izpopolnjevanju /ali dopolnjevanju / samega sebe skozi partnerski odnos.Sam bi temu rekel enosmerna odvisnost. Da pa sam sebe lahko ZAČNEŠ imeti rad, pa kar pozabi, ker ti enostavno ni potrebno in tvoja osebnost / kot tudi ego/ reagira zelo racionalno- čemu bi se človek spreminjal ali naprezal nekaj preseči- če lahko udobno črpa na povsem drugem izvoru- ne sebe- temveč pri drugi osebi.

Verjamem, da se lahko začneš sprejemati in imeti rad prav skozi razmerje, skozi ljubezen z partnerjem. Ljubezen zdravi.

 

Dvomim da si sposoben ljubiti /ali imeti rad/ partnerja , če ne ljubiš sebe in se tudi ne vrednotiš skozi razmerja v univerzumu / občutek pripadnosti-celovitosti/ . Če tega ni - pride do tistega kar sem napisal zgoraj -iskanje izpolnjevanja svojih potreb , kar pa ne gre za enačiti z ljubeznijo . Morda ti res nekdo skozi razmerje pomaga, vendar je to že iz osnove enosmerna cesta...kar pa nima spet nobene zveze z osebnostnim razvojem in odgovornostjo- če jo nimamo do sebe -nimamo tudi do drugih- vsaj ne iskreno. Vedno je potrebno začeti pri sebi.

 

fajn se imej

[kukica]

Se strinjam .... teoretično.

Še vedno pa se sprašujem, zakaj neki mi je življenje dalo toliko enih ljudi, da jih srečujem, z njimi komuniciram, se prepiram in ljubkujem, včasih modrujem .... zakaj neki, so vsi ti ljudje okoli mene in nekateri ob meni, če se moram vsega naučiti le sama pri sebi. Čutim, da se lahko učim tudi ob njih.

In na lastni koži izkušam, kako se postopno sprejemanje sebe odraža na odnosu drugih do mene. Vem, da ekstremna nesamozavest in samoponiževanje ne prineseta razmerja polnega spoštovanja in ljubezni. Ravno obratno. Občutim pa, kako vsaka sprememba v meni povzroči tudi majhno spremembo v odnosu partnerja do mene, in prijateljev in staršev....

In opravičujem se vsem, ker ne čakam do tistega dneva, ko bom v popolnost ljubila in sprejemala sebe, ter se potem spustla v razmerje z moškim. Raje se odločam za Življenje in se skozi razmerja učim, delam napake, si odpuščam in se celo vedno bolj sprejemam. Ja, raje živim.

[Matjaž Bogdan]

Se strinjam .... teoretično.

Še vedno pa se sprašujem, zakaj neki mi je življenje dalo toliko enih ljudi, da jih srečujem, z njimi komuniciram, se prepiram in ljubkujem, včasih modrujem .... zakaj neki, so vsi ti ljudje okoli mene in nekateri ob meni, če se moram vsega naučiti le sama pri sebi. Čutim, da se lahko učim tudi ob njih.

 

Seveda se vsi učimo, razvijamo, zorimo itd...Seveda tudi na podlagi odnosov...Očitno nisi dobro razumela- kaj sem hotel povedati.

 

In na lastni koži izkušam, kako se postopno sprejemanje sebe odraža na odnosu drugih do mene. Vem, da ekstremna nesamozavest in samoponiževanje ne prineseta razmerja polnega spoštovanja in ljubezni. Ravno obratno. Občutim pa, kako vsaka sprememba v meni povzroči tudi majhno spremembo v odnosu partnerja do mene, in prijateljev in staršev....

 

Pod tole bi se podpisal -bo držalo....

 

In opravičujem se vsem, ker ne čakam do tistega dneva, ko bom v popolnost ljubila in sprejemala sebe, ter se potem spustla v razmerje z moškim. Raje se odločam za Življenje in se skozi razmerja učim, delam napake, si odpuščam in se celo vedno bolj sprejemam. Ja, raje živim.

 

Seveda se skozi razmerja učiš , delaš napake, odpuščaš in se celo vedno bolj sprejemaš. To je vse lepo in prav...vprašanja so pa odnosi- to o čemer ti pišeš je zame enosmerna cesta- črpanje tistega , česar sami nismo sposobni.

Če bi govoril samo iz izkušenj , bi lahko dejal, da je takle odnos navadno hitro minljiv, ali da je potrebna na drugi strani izjemna ljubezen in toleranca, ali pa da nekdo izčrpa svoje emocionalne zaloge in se skuri ter na koncu odide.

Sam bi se težko spuščal v nek odnos / malce globji/ -kjer bi že iz osniove začutil, da se oseba ne spoštuje, ne mara , lahko bi tudi pomislil- kaj je sploh njena predstava o ljubezni-ali si le kamenček v mozaiku njenega odraščanja itd...ali so to le miselne strukture -spremenjene v besede...lahko pogledaš tudi iz tega zornega kota- Potem pa lahko govorimo o gromozanski ljubezni, ki rešuje odnos/ čeprav je enosmerna/ , lahko o podpori- /vprašanje iz česa izvira- oziroma kaj je njen namen/ , sočutje, pa usmiljenje....Ne vem- v odnosih naj bi v prvi vrsti prispevali iskreno ljubezen/ če govorimo o partnerstvu/ , šele nato ostale atribute...Včasih so sklepali zakon/ šli v partnerstvo/ vnaprej načrtovano- a se ti to zdi smiselno in lepo ...kako bi se tukaj počutila sama?

Človek lahko ljubezen / dati, občutiti/ spozna samo skozi samega sebe , oziroma dojemanje celovitosti, pripadnosti, narave..itd- kot sem že napisal. Vsekakor to ni trditev, je le moje mnenje- človek naj bi izhajal iz sebe, ne pa sebe že iz osnove skozi partnerski odnos izgrajeval, ker je tole še vedno enosmerno- nekdo me globoko ljubi, sam pa ga bom že čez čas, ko bom pripravljen in se tega naučil...tole bi mene malce motilo...

Vsekakor pa ni enostavno- je pa res, da mnogo, mnogo odnosov nosi natanko tak zapis- kdor se s tem strinja in je zadovoljen- bodi blagoslovljen- kdor trpi- pač stvar odločitve...

Ti pošljem en srček- da vidiš , da te imam rad , čeprav te ne poznam- pa da ne boš užaljena,. ker se pač povsem ne strinjam s teboj...

[butl]

To je moj največji problem. Osebno rasti,saj sem otrok v koži odraslega. Zato tudi venomer iščem parterje mlajše od sebe, ker se z isto starimi enostavno ne ujamem(so mi dolgočasni,saj nisem na njihovem nivoju). Iz tega izhaja tudi to, da mi veze vedno razpadejo. Kako se naučiti sprejeti in ceniti samega sebe? Moje otroštvo je bilo počno trpinčenja in želje po starševski ljubezni in vedno so od mene zahtevali popolnost, več kot sem bila zmožna doseči.

Kako se torej naučiti ljubiti samega sebe in se spoštovati, ob tem pa tudi odrasti, saj če mi to ne bo uspelo, bom to

zadovoljstvo s samo seboj prenašala tudi na parterje in spet bom v začaranem krogu izgube.

Pomagajte prosim!

 

O Lunatica

 

Zdej, jst sem samo en bk in se na sprejemanje ne spoznam glih, blj na dajanje. Včasih sem prou užival, mislm, ko sem dajal. Najraje sem dajal, ee, ma, vse, kar radi dajejo strahopetneži, nezaupljivci, prestrašenci, nesamozavestneži in križanci s koleriki /sploh če so v varnem zavetju/; žaljivke, sploh take, ki zadanejo v dušo, ki ponižajo in razvrednotijo drugega, ljubosumne izpade, ustrahovanja, klofute, udarce v jajca, ker na gobec nisem upal, mislm, da jih ne bi dobil nazaj slučajno, posmehovanja, vpitje, šimfanje, prezir, samovšečnost, navidezno seveda, krivil sem druge, najraje tiste, ki jih je najbolj bolelo, to je moje najbližje, maščevalnost, zamero, egoizem, hinavščino, sovraštvo, strah, pa samosmiljenje, depresiranje in žrtviranje, uuuu, to sem zelo rad dajal, pa... tko, mislm, če rabiš kak nasvet okol tega, kako dajat, samo rec. Ti stresem iz rokava. Ker to je lahko dajat. In fino. Samo, jebenti, je pa imelo to dajanje eno slabo lastnost. Skoz sem bil zmatran. In sam. No, nisem bil sam tko, dobesedno, ker jih je blo veliko, ki so tud men dajal, glihtko kt jst njim, enake stvari. Sam sem bil, k sem iskal nekej druzga. K sem iskal ljubezen. A vidš, te mi ni pa noben hotu dat, prasci zajebani. Takrat. Ja, za po gobcu dat jih je blo dost, da bi me pa kdo objel, ne to pa ne. Svine. Takrat.

 

Pol sem pa spoznal Konfuzija, mojega prijatelja.

To je blo glih takrat enkrat, ko se mi je od udarca, čist ob poden, una siva gmota, k ji eni rečejo možgani al nekej tacga, spremenila v en tak luštkan platfus v cvetličnem vzorcu, sredi katerega je zacvetela ena res bela ivanjščica z vonjem po liliji, samo mal blj postran.

Takrat me je Konfuzij, moj prijatelj, vprašal, če se lahko mal pogovarja z mano. Ja, pa da nej, če že glih mora, sem mu odvrnil.

In je začel. Ampak ta kekec se sploh ni pogovarjal, mislm, sploh ni nč povedal. Kr neki je spraševal, pa spraševal, kt totalen bebo. Bom velik spustu, ker se ne morem spomnit glih vsega a ne, ker je že tolk cajta nazaj.

 

Evo, en tak izsek prosto po spominu:

"Zakaj si ljubosumen?"

"Sj nisem."

"Zakaj te želodec boli, k ti pove, da bo šla na zabavo in zakaj si slabe volje in zakaj se znašaš nanjo in zakaj prežiš, kaj bo rekla in zakaj takrat ful rineš vanjo, da bi ti dala in zakaj skoz zahtevaš od nje, da ti govori, kolk te ma rada...?"

Najprej sem se branil, da to sploh ni res in tko in da me mal skrbi, da se ji ne bi kej naredl na poti in da je slabo vreme. Ampak se ni dal, da naj pomislim, da naj premislim, da naj mal pobrskam po seb in pol, k bom upal, da naj mu povem.

Čez fest dolg cajta:

"Strah me je."

"Česa te je strah?"

"Da me bo prevarala."

"Zakaj bi te prevarala?"

"Ker bi spoznala druzga?"

"A ti je rekla, da te bo prevarala?"

"Ne."

"A ji zaupaš?"

"Ne."

"Ti je na kakršen koli način pokazala, da ji ne smeš zaupati?"

"Ne."

"Zakaj ji ne zaupaš?"

"Ker se bojim, da bo spoznala...boljšega."

"Ti je kdaj rekla, da nisi dovolj dober zanjo?"

"Ne."

"Zakaj se potem bojiš, da bo spoznala boljšega?"

Molk.

"Ker se bojim, da nisem dovolj dober zanjo."

Mal jokca.

"Zakaj nisi dovolj dober zanjo?"

"Ker imam premajhnega, mi prehitro pride, nisem kt Šwarci."

To ga sploh ni zanimal in me ni vprašal, če mi je to žena rekla. Pač pa je nadaljeval:

"Kako kej tvoji starši?"

"Dobr", sem bil mal začuden, k je zamenjal temo.

"A te majo radi?"

"Zlo."

"A sta bla kdaj razočarana nad tabo?"

Sem razmislu in iskal, kdaj je to blo in zakaj in tud najdu.

"Kaj sta ti rekla?" /za vsak dogodek posebej, k sem se ga spomnu/.

"Da sem cmera in da fantek ne sme jokat in oči se mi je režal."

"Da sem neumen in da iz mene ne bo nč."

"Da me mami ne mara, kadar sem takšen."

"Da naj kr zginem, če mislm še to pa to počet."

"Da lej, kako je sosedov poba priden in da bo ziher nekej iz njega in škoda, da jst nisem tak in da bi bla zlo vesela, če bi bil on njun otrok, ne jst."

"Da bi lohk dobil še pohvalo zraven petke."

.

.

.

"Kaj si ti občutu takrat? /za vsak dogodek posebej, k sem se ga spomnu/.

"Sram me je blo, bolel me je, bal sem se, da me ne marata več, skril sem svojo jezo, utihnu sem, trudu sem se še blj, da bi me mela rada, trudu sem se še blj, da bi jima ugodu, da bi bil boljši... verjet sem začel, da me ne marata, ker nisem dost dober zanju, ker nisem vreden njune ljubezni, ker sem zguba, ker sem slab."

Spet jok, spet huda, pekoča bolečina.

Pauza.

"A te mata starša rada?"

"Ne vem več."

"A si bil kdaj bolan?"

"Velikrat."

"A sta te peljala h dohtarju?"

"Sta."

"A jih je skrbel, kaj je s tabo?"

"Ja."

"Kako sta ti to pokazala?"

"Oči me je božal in tolažil, da bo bolje, vzel me je v naročje, mi pel, na obrazu se mu je risala skrb in strah, kaj bo z mano. Mami mi je kuhala čajčke, ponoč hodila gledat, kako sem, spala pri meni, da me ni bilo strah, me objemala in na obrazu se ji je risala skrb in strah in nežnost in milina in pravla mi je, da me ma rada. Fino je blo bit bolan."

"A je bil oči kdaj ponosen nate?"

"Ko sem prinesel spričevalo, ko sem skuhal južno. Pasulj. Ki je bil bel, ker sem dal vanj pol kile moke, brez da bi jo popražil in neužiten sploh. Ampak, ej, on je bil vesel. Pohvalil me je."

"A je bila mami kdaj ponosna nate?"

"Aha, ko sem ji prinesel zvončke za osmi marec in ji dal čestitko, ki sem jo sam naredil, mi je rekla, da me ima najraje na svetu in da je ponosna, da ima tko zlatga sinkota."

"A se spomniš še kakega dogodka, ko si se mel fino in ste bli vsi veseli?"

"Aha, ko smo bli na morju in se je oči dva dni dajal z mano in me učil plavat, tko da je mel čist opečen hrbet. Ko sem pa drug dan splaval, se je drl po plaži, da znam plavat in smo šli skupej na sladoled in je mama rekla kelnarju, da znam plavat in sem pol dobil dvojno porcijo."

.

.

.

"A te mata starša rada?"

"Ja, mata me."

"A sta te mela tud takrat, k sta bla prestrašena in jezna nate?"

Molk.

"Ja sta, sam takrat, k sta bla prestrašena, jezna, razočarana, mi tega nista znala drgač pokazat."

"A si še jezen nanju?"

Molk.

"Ne."

"A si jezen nase?"

"Ja, sem."

"Zakaj si jezen nase?"

"Ker sem kt otrok mislu, da sta taka do mene, ker me ne marata, ker nisem dost dober zanju."

"A zdej, k si odrasu, k si to še enkrat podoživu, a zdej še tko mislš?"

"Ne, jezen sem, da sem takrat to tko zastopu in dojel."

"A si bil takrat še otrok?"

"Ja."

"A mislš, da bi takrat, kot otrok, to lahko drgač dojel?"

"Najbrž ne, ker sem bil samo otrok."

"A si še jezen nase, da si takrat to dojel tako kt si, ker si bil pač samo otrok?"

"Ne, nisem več."

"A si pol bil vreden njune ljubezni, a si bil dost dober?"

"Ja."

"A si zdej tud dober, a si vreden ljubezni?"

"Sem."

"A ti mora zdej še skoz kdo govort, da si dober, da si vreden ljubezni?"

"Ne več, ker jst vem, da sem dober, vreden ljubezni."

"A te je še strah, da te bo žena prevarala, ker nisi dost dober zanjo?"

"Ne več."

 

Evo, to je bil samo en tak pogovor, ki je trajal silno dlje, kt sem ga pa tle pisal.

 

Uuuu, kolk je blo še takih pogovorov, o marsičem.

 

Lunatica

 

butl

 

To je bil šele začetek. Pol so prišli na vrsto pogovori z ženo tud.

[Lunatica]

O Lunatica

 

Zdej, jst sem samo en bk in se na sprejemanje ne spoznam glih, blj na dajanje. Včasih sem prou užival, mislm, ko sem dajal. Najraje sem dajal, ee, ma, vse, kar radi dajejo strahopetneži, nezaupljivci, prestrašenci, nesamozavestneži in križanci s koleriki /sploh če so v varnem zavetju/; žaljivke, sploh take, ki zadanejo v dušo, ki ponižajo in razvrednotijo drugega, ljubosumne izpade, ustrahovanja, klofute, udarce v jajca, ker na gobec nisem upal, mislm, da jih ne bi dobil nazaj slučajno, posmehovanja, vpitje, šimfanje, prezir, samovšečnost, navidezno seveda, krivil sem druge, najraje tiste, ki jih je najbolj bolelo, to je moje najbližje, maščevalnost, zamero, egoizem, hinavščino, sovraštvo, strah, pa samosmiljenje, depresiranje in žrtviranje, uuuu, to sem zelo rad dajal, pa... tko, mislm, če rabiš kak nasvet okol tega, kako dajat, samo rec. Ti stresem iz rokava. Ker to je lahko dajat. In fino. Samo, jebenti, je pa imelo to dajanje eno slabo lastnost. Skoz sem bil zmatran. In sam. No, nisem bil sam tko, dobesedno, ker jih je blo veliko, ki so tud men dajal, glihtko kt jst njim, enake stvari. Sam sem bil, k sem iskal nekej druzga. K sem iskal ljubezen. A vidš, te mi ni pa noben hotu dat, prasci zajebani. Takrat. Ja, za po gobcu dat jih je blo dost, da bi me pa kdo objel, ne to pa ne. Svine. Takrat.

 

Pol sem pa spoznal Konfuzija, mojega prijatelja.

To je blo glih takrat enkrat, ko se mi je od udarca, čist ob poden, una siva gmota, k ji eni rečejo možgani al nekej tacga, spremenila v en tak luštkan platfus v cvetličnem vzorcu, sredi katerega je zacvetela ena res bela ivanjščica z vonjem po liliji, samo mal blj postran.

Takrat me je Konfuzij, moj prijatelj, vprašal, če se lahko mal pogovarja z mano. Ja, pa da nej, če že glih mora, sem mu odvrnil.

In je začel. Ampak ta kekec se sploh ni pogovarjal, mislm, sploh ni nč povedal. Kr neki je spraševal, pa spraševal, kt totalen bebo. Bom velik spustu, ker se ne morem spomnit glih vsega a ne, ker je že tolk cajta nazaj.

 

Evo, en tak izsek prosto po spominu:

"Zakaj si ljubosumen?"

"Sj nisem."

"Zakaj te želodec boli, k ti pove, da bo šla na zabavo in zakaj si slabe volje in zakaj se znašaš nanjo in zakaj prežiš, kaj bo rekla in zakaj takrat ful rineš vanjo, da bi ti dala in zakaj skoz zahtevaš od nje, da ti govori, kolk te ma rada...?"

Najprej sem se branil, da to sploh ni res in tko in da me mal skrbi, da se ji ne bi kej naredl na poti in da je slabo vreme. Ampak se ni dal, da naj pomislim, da naj premislim, da naj mal pobrskam po seb in pol, k bom upal, da naj mu povem.

Čez fest dolg cajta:

"Strah me je."

"Česa te je strah?"

"Da me bo prevarala."

"Zakaj bi te prevarala?"

"Ker bi spoznala druzga?"

"A ti je rekla, da te bo prevarala?"

"Ne."

"A ji zaupaš?"

"Ne."

"Ti je na kakršen koli način pokazala, da ji ne smeš zaupati?"

"Ne."

"Zakaj ji ne zaupaš?"

"Ker se bojim, da bo spoznala...boljšega."

"Ti je kdaj rekla, da nisi dovolj dober zanjo?"

"Ne."

"Zakaj se potem bojiš, da bo spoznala boljšega?"

Molk.

"Ker se bojim, da nisem dovolj dober zanjo."

Mal jokca.

"Zakaj nisi dovolj dober zanjo?"

"Ker imam premajhnega, mi prehitro pride, nisem kt Šwarci."

To ga sploh ni zanimal in me ni vprašal, če mi je to žena rekla. Pač pa je nadaljeval:

"Kako kej tvoji starši?"

"Dobr", sem bil mal začuden, k je zamenjal temo.

"A te majo radi?"

"Zlo."

"A sta bla kdaj razočarana nad tabo?"

Sem razmislu in iskal, kdaj je to blo in zakaj in tud najdu.

"Kaj sta ti rekla?" /za vsak dogodek posebej, k sem se ga spomnu/.

"Da sem cmera in da fantek ne sme jokat in oči se mi je režal."

"Da sem neumen in da iz mene ne bo nč."

"Da me mami ne mara, kadar sem takšen."

"Da naj kr zginem, če mislm še to pa to počet."

"Da lej, kako je sosedov poba priden in da bo ziher nekej iz njega in škoda, da jst nisem tak in da bi bla zlo vesela, če bi bil on njun otrok, ne jst."

"Da bi lohk dobil še pohvalo zraven petke."

.

.

.

"Kaj si ti občutu takrat? /za vsak dogodek posebej, k sem se ga spomnu/.

"Sram me je blo, bolel me je, bal sem se, da me ne marata več, skril sem svojo jezo, utihnu sem, trudu sem se še blj, da bi me mela rada, trudu sem se še blj, da bi jima ugodu, da bi bil boljši... verjet sem začel, da me ne marata, ker nisem dost dober zanju, ker nisem vreden njune ljubezni, ker sem zguba, ker sem slab."

Spet jok, spet huda, pekoča bolečina.

Pauza.

"A te mata starša rada?"

"Ne vem več."

"A si bil kdaj bolan?"

"Velikrat."

"A sta te peljala h dohtarju?"

"Sta."

"A jih je skrbel, kaj je s tabo?"

"Ja."

"Kako sta ti to pokazala?"

"Oči me je božal in tolažil, da bo bolje, vzel me je v naročje, mi pel, na obrazu se mu je risala skrb in strah, kaj bo z mano. Mami mi je kuhala čajčke, ponoč hodila gledat, kako sem, spala pri meni, da me ni bilo strah, me objemala in na obrazu se ji je risala skrb in strah in nežnost in milina in pravla mi je, da me ma rada. Fino je blo bit bolan."

"A je bil oči kdaj ponosen nate?"

"Ko sem prinesel spričevalo, ko sem skuhal južno. Pasulj. Ki je bil bel, ker sem dal vanj pol kile moke, brez da bi jo popražil in neužiten sploh. Ampak, ej, on je bil vesel. Pohvalil me je."

"A je bila mami kdaj ponosna nate?"

"Aha, ko sem ji prinesel zvončke za osmi marec in ji dal čestitko, ki sem jo sam naredil, mi je rekla, da me ima najraje na svetu in da je ponosna, da ima tko zlatga sinkota."

"A se spomniš še kakega dogodka, ko si se mel fino in ste bli vsi veseli?"

"Aha, ko smo bli na morju in se je oči dva dni dajal z mano in me učil plavat, tko da je mel čist opečen hrbet. Ko sem pa drug dan splaval, se je drl po plaži, da znam plavat in smo šli skupej na sladoled in je mama rekla kelnarju, da znam plavat in sem pol dobil dvojno porcijo."

.

.

.

"A te mata starša rada?"

"Ja, mata me."

"A sta te mela tud takrat, k sta bla prestrašena in jezna nate?"

Molk.

"Ja sta, sam takrat, k sta bla prestrašena, jezna, razočarana, mi tega nista znala drgač pokazat."

"A si še jezen nanju?"

Molk.

"Ne."

"A si jezen nase?"

"Ja, sem."

"Zakaj si jezen nase?"

"Ker sem kt otrok mislu, da sta taka do mene, ker me ne marata, ker nisem dost dober zanju."

"A zdej, k si odrasu, k si to še enkrat podoživu, a zdej še tko mislš?"

"Ne, jezen sem, da sem takrat to tko zastopu in dojel."

"A si bil takrat še otrok?"

"Ja."

"A mislš, da bi takrat, kot otrok, to lahko drgač dojel?"

"Najbrž ne, ker sem bil samo otrok."

"A si še jezen nase, da si takrat to dojel tako kt si, ker si bil pač samo otrok?"

"Ne, nisem več."

"A si pol bil vreden njune ljubezni, a si bil dost dober?"

"Ja."

"A si zdej tud dober, a si vreden ljubezni?"

"Sem."

"A ti mora zdej še skoz kdo govort, da si dober, da si vreden ljubezni?"

"Ne več, ker jst vem, da sem dober, vreden ljubezni."

"A te je še strah, da te bo žena prevarala, ker nisi dost dober zanjo?"

"Ne več."

 

Evo, to je bil samo en tak pogovor, ki je trajal silno dlje, kt sem ga pa tle pisal.

 

Uuuu, kolk je blo še takih pogovorov, o marsičem.

 

Lunatica

 

butl

 

To je bil šele začetek. Pol so prišli na vrsto pogovori z ženo tud.

ti imaš še vedno ženo, jaz partnerja v katerem sem videla vso prihodnost nimam več

[mayan]

Oprosti mi, butl, tako lepega sestavka že dolgo nisem brala, ampak vse kar mi na koncu ostane, je odmev, da si v dialogu s konfucijem zvedel, da so te starši imeli radi in da si vreden. S tabo so bili, kolikor so pač lahko in v boleznih si to še bolj videl. Povej mi, kako naj nekdo, ki je prav tako (ne)simulira bolezen, da bi vsaj malo sočutja dobil, odigral svoje, ker je namesto staršev prejel ljubezen tudi iz druge strani in več enostavno si ne more privoščit da je bolan. Kako priklicati ljubezen in sočutje v svoje srce brez sočloveka, razen sebe, brez da se spraviš na tragična pota.

 

Sicer pa ker si lunatici pisal, naj bo to off topic al kaj. Tudi pa ne vemo, kako dolgo boš čakal na odziv in lahko te preseneti. Izprazni. Seveda ti bodo vsi zaploskali in prav je ob tako samoizpovednem poskušanju pomagati drugemu. Res lepo. Ampak zakaj jaz nimam osebnega konfucija npr.? Vse je tako skopo, na robu preživetja.. In, ker tako vidim, v ogledalu, tudi drugega ne morem prejeti.. razen da v vzporednem svetu obstajajo bogatejši ljudje, bolj živi, vendar se jih ne morem dotaknit in oni ne mene.

[Prabha]

:palec:

[doorwoman.p]

saj to je tudi največja težava, kao vzljubiti samega sebe???Pa tudi očitam si za napake, ki sem jih delala v preteklosti(saj sama veš katere) in še mnogo drugih....enostavno ne cenim se, pa bi se tega rada naučila in šla naprej v lajf po boljši poti.

 

mogoče imaš pa previsoke cilje.. tudi jaz sem jih imela..

 

ali si očitaš napake glede tvojega prejšnjega razmerja?

 

moraš vedeti, da so bile vse tvoje 'napake' oz.dejanja pač takrat neizogibna.. ljudje se odzivamo različno v različnih trenutkih življenja in nikoli enako. Kar je bilo je bilo in je bilo neizbežno.. nekaj si pač mogla iz tega naučiti.

 

vsak se različno odziva v različnem času.. in vsaka stvar je za neki dobra! Tudi tvoja dejanja oz.'napake' so morale biti za nekaj dobre!

 

ceniti pa se moraš že zaradi tega, ker si ženska! pa konc! Lp

[mayan]

Se mi zdi, da danes še Universe ni mel kaj več za povedat kot upravičevati jezo:

 

Of course, anger can always be justified.

 

But then, so can forgiveness.

 

Just depends on how much more you want from the adventure.

 

The Universe

[mayan]

Ja, dedci ste itak mamini, če ste že dedci, če pa ne, pa vas majo vsaj nadomestne mame rade. Tragic spet.

 

 

No, spomnila sem se pa, kar je že blo milijonkrat povedano, da pozornost je edino. Kar itak je, zmeraj, le spomiti se je treba, poskusit razbremenit se vsega, dneva, in ga podoživeti, če se da.. Potem se vidi darilo. Seveda ker si bil resničen in problem, pa vendar. Ostal mi je en list, na katerega sem si kot najstnica zapisala:

 

Naj sreča ne spremeni te v prevzetnost, in nesreča ne poniža v sužnja. Ostani to kar si. Kot zlato v plamenih ohrani svoj ponosni JAZ. ...

 

 

Boljše mi je. Hvala, legions of angels..