Sprejeti samega sebe

[Prabha]

Wauu Butl,si se razpisal.. ...Pa v glavnem gre za nezavedne še neodkrite dinamike,ki delujejo brez vednosti in se ponavadi prenašajo iz enega partnerja na drugega,v bistvu ni tega prenosa,ampak to sam nosiš s sabo in zato "kasiraš" isto.Dobro je vmes predihati,dat staro kramo stran,da lahko postaviš tam nekaj novega.

[Kabalist]

Vprašanje je v kaj verovati,ali v koga?

Ni pomembno v koga, temveč kam usmeriti vero. zaćetnik na poti osebnostne rasti potrebuje neko smer in glede na izbrano pot pač prevzame tudi objekt vere. Nekateri verjamejo v Jezusa, drugi Krišno, tretji Alaha, četrti v neosebnega Boga, a peti v Parabramo. Vsaka od ver je pravilna, če je podprta s primerno akcijo, praktičnim delom na sebi. Skozi prakso moraš v nekem trenutku nujno sprejeti samega sebe z vsem, kar pač imaš. Če ne prej, te sprejetje doleti takrat, ko se spustiš v osebni pekel in transformiraš svoje temne strani osebnosti. Po mojem mnenju ravno na tej točki večina potnikov odneha in se potem preda raznim trikom, s katerimi želijo obiti nujno pot. Potem se začnejo pojavljati razne filozofije o sprejemanju. Šele ko prečkaš osebni pekel dojameš, da Bog nima nezaželjenih otrok in da si enkovreden gost v palači luči pred sijajem božje navzočnosti. Filozofija ne prinese sprejemanja.

[tinka]

Ni pomembno v koga, temveč kam usmeriti vero. zaćetnik na poti osebnostne rasti potrebuje neko smer in glede na izbrano pot pač prevzame tudi objekt vere. Nekateri verjamejo v Jezusa, drugi Krišno, tretji Alaha, četrti v neosebnega Boga, a peti v Parabramo. Vsaka od ver je pravilna, če je podprta s primerno akcijo, praktičnim delom na sebi. Skozi prakso moraš v nekem trenutku nujno sprejeti samega sebe z vsem, kar pač imaš. Če ne prej, te sprejetje doleti takrat, ko se spustiš v osebni pekel in transformiraš svoje temne strani osebnosti. Po mojem mnenju ravno na tej točki večina potnikov odneha in se potem preda raznim trikom, s katerimi želijo obiti nujno pot. Potem se začnejo pojavljati razne filozofije o sprejemanju. Šele ko prečkaš osebni pekel dojameš, da Bog nima nezaželjenih otrok in da si enkovreden gost v palači luči pred sijajem božje navzočnosti. Filozofija ne prinese sprejemanja.

 

 

da

 

Všeč mi je tvoje pisanje, Mayita, mislm, odločnost, volja, energija, vztrajnost, ki veje iz njega. Mislm, mladostna zagnanost. Ker, brez tega ni nč a ne. Ni napredka. V naši firmi mamo tak razvojni tim. Mlade junce z neomejeno energijo, voljo in svežimi, nekonvencionalnimi idejami, vedno pripravljene podreti vse zidovje pred seboj in vlečt voz naprej. In enga starga kozla, ki upravlja z vajetmi, sej veš, da vsi potegnejo v isto smer, da voz ostaja na cesti in da ga ne vrže iz ovinka. Mal sem zašel zdele.

 

Zakaj pišem tole? Tamle si napisala, da pejt ven, če v zakonu nisi srečen. Maš prou. Samo, hja, zdej, jst verjamem /lastne izkušnje, pa tko/, da maš glih tega partnerja z nekim namenom, da je za nekej glih najblj idealen /za kva že? za pozdravt ene stvari/ prou ta partner in če ga skenslaš prej, preden popenkaš to, zarad česar sta se sploh najdla, nisi naredu kej dost. Ker bo naslednji glih tak, ker si tud ti še zmerej isti. Ok, ne bo mel enakih trepalnic mrbit, ampak vse tist, zarad česar si spizdu od prejšnjega prej, preden si to predelal, bo mel tud ta. In tko si pršu z dežja pod kap. In tko lahko bežiš od enga do druzga in zraven preklinjaš kar češ, kako so vsi desci isti /al pa babe a ne/. In se boriš in boriš, tko celo življenje, zmagaš pa ne.

 

 

tezko je pa vedet oz. se odlocit, kdaj je ta moment, da si vse popenkal....menim.

vcasih potem kdo kar vztraja predolgo, spet drugi pa prehitro popiha drugam...

 

 

Ni dost izbrat drugo vedenje, če ti trenutno povzroča bolečino al pač karkol ti že. V partnerstvu pa sploh ne.

 

 

butl - malo me medes s svojo slovenscino, tamle s tistim vedenjem, ker sem pol posta mislila, da govoris o spremembi vedenja v smislu 'znanja', ali pogleda na svet....tako, da te bom malo okarala tu, glede drugega sklona, drugic lahko morda napises 'ni dosti izbrati drugacnega vedenja', ne pa drugo vedenje, da bomo se slavisticno bolj obcutljivi razumeli vse

 

 

K izbereš drugačno vedenje, tako, ki ti ne povzroča bolečine, te bolečine seveda ni več. Fino a ne. Za ene je to dost. Vsakič izbirajo vedenja, ki ne povzročajo bolečine /al karkol že, česar se želijo znebit/ in tko čist dobr živijo do konca življenja, ne da bi se ozirali nazaj, ne da bi se kdajkol vprašal o vzrokih za te, zdej minule bolečine. Ampak kva to pomen? Če bojo spet izbral enako vedenje kt prej, mislm takrat, ko so živel z bolečino, se bo ta vrnila. Zato morjo skoz izbirat vedenja, ki bolečin ne povzročajo. To pa pomen, da si omejujejo svoj diapazon možnih vedenj. Njihov življenski prostor delovanj se skrči, je omejen.

Primer. En, ki je bil v ljubezni razočaran, pa obenem nč naredu, da bi odkril in predelal vzroke tega razočaranja in ki je takoj spizdil iz takega odnosa, bo dobu novga partnerja, ki bo glih tak in bo ponovno razočaran in bo spet spizdu iz odnosa. Zdej, če mu bo teh bolečin dost, bo izbral drugačno vedenje, tako, da teh bolečin ne bo več. Al ne bo šel v nov odnos /pol tud razočaran ne bo mogu bit/ al pa bo šel v odnos tko, brez odpiranja, z zapuščanjem prej, preden bi bil lahko spet prizadet. Mislm, sploh ni slabo, če mu je to zadost dobr.

Če mu pa ni to zadost dobr in če hrepeni po partnerskem odnosu, v katerem se lahko odpre, odkrije svojo ranljivost, zaupa in tud ljubi z vsem srcem brez strahu, da bo spet in spet izigran /al karkol že/, bo pač moral pogledat vase in nazaj in poiskat vzroke, zakaj se mu to dogaja in jih tud predelat. Ker šele pol se mu enaki partnerji ne bojo več dogajal. Zakva pa ne? Ker ne bo več enak, ker bo tiste lekcije, zarad kterih so se mu prejšnji partnerji dogajal, že predelane.

 

In kva je rezultat tega? Njegov diapazon možnih izbir vedenja ostaja. Lahko spet iskreno ljubi, ne da bi ga bolelo. Pa še ljubljen je lahko.

 

Zato je smiselno, da se ukvarjamo z vzorci in vzroki našega delovanja in ker pač praktično vsi izvirajo iz preteklosti, jih je treba tam poiskat. Glih zato, da si širimo našo prihodnost, skozi delovanje tle in zdej.

 

Bežat od preteklosti tko, da jo zanikamo, pomen omejevat naše delovanje v sedanjosti in s tem oženje prihodnosti /clo onemogočanje/.

 

Ukvarjanje s preteklostjo na način, da iščemo odgovore na naše delovanje v sedanjosti, njeno preobražanje in s tem kreiranje prihodnosti, ne pomeni živetje v preteklosti. Nasprotno. To pomeni aktivno živetje sedanjosti.

 

Živetje v preteklosti pomen nesprejemanje odgovornosti, pomen samosmiljenje, žrtviranje, depresiranje. Pravzaprav, živetje v preteklosti pomen neživetje.

 

butl

 

 

 

mimo tega mojega slavisticnega sitnarjenja pa se totalno strinjam s tabo in lahko samo recem: butl

[mayita]

Živetje v preteklosti pomen nesprejemanje odgovornosti, pomen samosmiljenje, žrtviranje, depresiranje. Pravzaprav, živetje v preteklosti pomen neživetje.

 

butl imaš prav.

jaz mislim, da vsaka oseba, ki jo srečamo v svojem življenu ima sporočilo za nas. lahko je dobro ali slabo v tistem trenutku, ampak sigurno ima neki pomen, ki nam pomaga zrasti še malo več. Nisem ravno mislila, da moramo zdaj skakati iz odnosa v odnos, ravno nasprotno. opažam da veliko ljudi zdaj to tudi počne. mladi pravijo temu da si dobivajo izkušnje. ampak to je zmotno.zelo bolano.ne vejo več kaj je ljubezen, dominirajo drug druzga. opazila sem tudi da ljudje,ko iščejo partnerja iščejo takega da jim bo nekako pomagal iz njihov tegob.tudi to je narobe.se dva taka dobita in kaj bo pol, nič dobrega iz tega,nimata energije da pomagata sebi kako bosta pomagala drug drugemu. če želiš imeti dober odnos moraš stopiti v odnos čist kot voda. ko sem rekla pojdi naprej. sem mislila tako- seveda prvo poišči napake pri sebi, bodi iskren in če vidiš da ne gre odidi. bodi sam najdi se in zrasti.

res je kar praviš skakanje iz odnosa v odnos, ti bo vedno prinesel isto, kajti ti vidiš napake v drugih in ne v sebi, in tako boš vedno isti in tudi ne vedoč spremenil naslednjega partnerja v prejšnega, tudi če bo ta na začetku drugačen.ljudje niso iskreni do sebe raje se slepijo in obtožujejo druge. sam spoznaj samega sebe najprej, potem išči partnerja. kako boš našel partnerja, da ti bo odgovarjal, če pa niti sebe ne poznaš.pozdraviti moraš svoja čustva in to lahko naredi samo človek sam.seveda če si iskren do sebe.

 

 

Človek sam je zelo izjemno bitje, ampak veliko ljudi se tega ne zaveda, kajti dosti ver nas uči, da je človek samo igračka tako imenovanega boga. nisem rekla da ne imej vere vase, ravno to manjka pri ljudeh, da nimajo vere vase.ko se spoštuješ in imaš rad to pomeni da verjameš vase, ali ni tako? kar sem mislila z vero je to. da se preveč ljudi naslanja na tako imenovanega boga prepušča svojo usodo bogu in ne prevzame odgovornosti zasein svoja dejanja. dosti ljudi ne vidi da je vera zelo z manipulirana, da ljudje v imenu vere delajo grozovite reči.in take vere jaz ne odobravam, svet bi bil veliko lepši če bi ljudje verjeli v sebe, v svoja dejanja v svoje čute. ne pa v nekašnega vsemogočnega boga.svet brez ver bi nam dal ta trenutek raj na zemlji. kajti vse vojne ki danes rušijo svet, so v imenu vere.in človek se vpraša kako lahko , tako mogočni bog vse to dopusti.meni osebno to ne gre v račun. spoštujem vsakega človeka ki ga srečam. ali je narkoman ali berač ali cigan ali musliman ali katolik, kajti vem da vsi počnejo to kar pač razumejoin vsak ima svojo zgodbo in od vsazga se lahko nekaj naučim.nihče ne bi smel biti manjevreden ali več vreden, ampak koliko razumem vero v boga te uči prav tega.ne dobesedno ampak v vsakodnevnem življenju.

[taraja]

Mayita, se povsem strinjam s tabo. Problem je le, kako to izvesti v praksi, ampak že spoznanje je velik korak, potem pa so drugi, težji Kam po pogum za tako korenito spremembo pri sebi (korenito kakor za koga, pa vendar)? Mogoče se ti zazdi, zdaj mi je pa uspelo in res ti uspeva, potem pa čez nekaj časa spet napaka in seveda razočaranje nad seboj.

[kapica]

Kam po pogum za tako korenito spremembo pri sebi (korenito kakor za koga, pa vendar)?

kam? tocn tja..., kjer se ta tko korenita sprememba dogaja!

 

kajti ti vidiš napake v drugih in ne v sebi

kj s(m)o ludeki drug drugemu...? med drugim tud menda, da ogledala...

 

Recimo kako se maš najprej rad, kako se odpušča, kako se sprejme sebe, ker sta obe napisali, da se morš met rad, da morš odpuščat, da morš sprejet sebe.

se pase delat butlu butla....?

Ves kko se to nardi? simpl...

brez razmisljanja si najprej pripravis neki litrov stopljene cokolade... nato pa se brez ugovarjanja ves v njo potopis... pol mors pa mal zacet razmisljat: kj in zkj sploh to pocnes...?!? in v vso dogajanje je fajn, da se prilijes scepec panike... da lahk zacnes brezglavo laufat po sobah sem in tja… in lepo od tebe kaplja stopljena cokolada po tleh, preprogah... ... vmes se naslonis ob kksno steno... ... in ko ti zmanjka kondicije ti itk ne preostane drugega, kt da obmirujes in se nadihas... se umiris in razgledujes oz. postanes pozoren na to, na kr se osredotocis - na razdejanje na sebi in okoli sebe - k odziv na neko osredotocenje, spozi tud temu primerno custvo... In kdr je clovk pod pritiskom teh primernih (bolecih) custev ravna nekak nerazumno... in da se razbije vzorec teh primernih custev (obupa, strahu)... pomaga se eno primerno custvo - jeza... ki je provzaprov dobrodosla, se jo clo lahk uporab kt custvo potiska... te potisne, da zacnes iskat krivca! Sj, nekdo ja mora bit kriv za vso razdejanje!!! in isces... pod kavcem... v omarah... na policah... in ko korakas po tej poti iskanja krivca... vmes se vec stvari popackas... in vse dokler ne prides do ogledala krivca ne mors prepoznat... in ko ga enkt najdes/prepoznas v lastnem odsevu, s tem tud najdes spoznanje za socutje (?) do samega sebe... uglavnem, kakrsen koli polozaj se v najslabsem primeru umiri, v najboljsem pa obrne v tvojo korist... in konckoncev si koncno priznas, da si za vse sam odgovorn! tk pripravljen prevzames odgovornost za svoja dejanja: v svoje roke in jezik... in lahk kamot zacnes pospravljat oz. lizat cokolado z sebe... pa clo ugotovis, da je se izjemno uzitna...! preplav te obcutek hvaleznosti... ker te je, ce ne drugega, tvoje kao neprimerno vedenje potisnilo vsaj v spremembo... da sprejmes samega sebe takega kt si! al pa ne... stvar izbire… oz. odlocitve... ali zbrat v sebi lazje: se jezit, sodit, igrat vlogo zrtve... ali pa izbrat trud in v seb poiskat srce, razumevanje... pa ceprav se nahajas na koscku zemlje, kjer povecini 25 ur/dan divjajo viharji...

ma, zadost! besede so provzaprov tk odvec... k so le maska tega, kr puhti z nas, ko ceblamo...

[butl]

Mmmmm, stopljeno čokolado imam najraje.

[Alan_New]

kljub temu mislim, da vera je potrebna.

 

Vera je pomembna.

 

Ni pomembno v koga, temveč kam usmeriti vero. zaćetnik na poti osebnostne rasti potrebuje neko smer in glede na izbrano pot pač prevzame tudi objekt vere. Nekateri verjamejo v Jezusa, drugi Krišno, tretji Alaha, četrti v neosebnega Boga, a peti v Parabramo. Vsaka od ver je pravilna, če je podprta s primerno akcijo, praktičnim delom na sebi. Skozi prakso moraš v nekem trenutku nujno sprejeti samega sebe z vsem, kar pač imaš. Če ne prej, te sprejetje doleti takrat, ko se spustiš v osebni pekel in transformiraš svoje temne strani osebnosti. Po mojem mnenju ravno na tej točki večina potnikov odneha in se potem preda raznim trikom, s katerimi želijo obiti nujno pot. Potem se začnejo pojavljati razne filozofije o sprejemanju. Šele ko prečkaš osebni pekel dojameš, da Bog nima nezaželjenih otrok in da si enkovreden gost v palači luči pred sijajem božje navzočnosti. Filozofija ne prinese sprejemanja.

Vera je samo ovira na poti, ki jo je treba čimprej zavreči in se vkoreniniti v viru -- potem postaneš viren (v viru), kot pravi moj prijatelj. Do te točke pa vodi zaupanje in ne vera, ki je v bistvu verjetje v nekaj, kar pač komu ustreza. Vsekakor pa je treba skozi osebni pekel, kot pravi Kabalist.

[Marsa]

hecno, da se nekako vendarle strinjamo, pa ceprav sem sama clo prepricana, da ga prakticno ni cloveka brez vere.

vsekakor pa, ce je slucajno brez, je opeharjen.....

in brez vere pod razno ne more nihce skoz noben osebni pekel.

vsi naredimo rpec samomor.

[doorwoman.p]

hecno, da se nekako vendarle strinjamo, pa ceprav sem sama clo prepricana, da ga prakticno ni cloveka brez vere.

vsekakor pa, ce je slucajno brez, je opeharjen.....

in brez vere pod razno ne more nihce skoz noben osebni pekel.

vsi naredimo rpec samomor.

 

moje mnenje laika, ki se vrača nazaj vase..

 

vera v boga oz.svetlobo, v nekaj kar čutimo kot del nas je važna. če tega ne čutim, sem prazna in žalostna, ker sem zgubljena v preteklosti. Včasih mi temne misli prelijejo telo in zdi se mi kot da me prevzema tančica teme.. ko pa se usmerim v svetlobo (kar mi vedno bolj ratuje) se počutim srečno, čutim vračanje energije in zdi se mi, da sem del te svetlobe. Ta občutek je tisti trenutek neskončen in takrat vem da lahko lažje sprejemam sebe v tem zavetju. vem, da sem in se mi ne zdi da izginjam. tudi občutek spoznavanja samega sebe se vrača. seveda se mi dogaja da se zopet prikradejo temne misli, ki jih poskušam rešiti.. vendar je zelo težko rešiti, zaenkrat jih poskušam le sprostiti in usmeriti v pozitivno.

 

brez miru in pošlihtanih zadev v sebi je težko sprejemati samega sebe.. sploh če ti preteklost in izkušnje z ljudmi kažejo tak obraz, obraz ki te ne pusti in se ti zdi nemogoče iti mimo in preslišati določene besede, čustva ljudi, laži, čas, ki ga nisi živel itd. vendar je rešitev kako to vidimo.. v preteklosti smo videli tako, sedaj čutimo dvakrat močneje zato, ker je prišlo za nami to, kar prej nismo videli. in potem je spet težko, ko končno spremeniš pogled, pa te še vedno vlečejo čustva drugam.

 

čutim, da je meditacija moja rešitev. zelo pomaga, da doživim občutek miru in blažnosti skozi svetlobo, in mi predstavlja ta trenutek edino varno zavetje.

[Marsa]

.... če tega ne čutim, sem prazna in žalostna.... .... Včasih mi temne misli prelijejo telo in zdi se mi kot da me prevzema tančica teme.. ko pa se usmerim v svetlobo (kar mi vedno bolj ratuje) se počutim srečno, čutim vračanje energije in zdi se mi, da sem del te svetlobe. Ta občutek je tisti trenutek neskončen in takrat vem da lahko lažje sprejemam sebe v tem zavetju. vem, da sem in se mi ne zdi da izginjam. tudi občutek spoznavanja samega sebe se vrača. ... ...

...

... ...

 

fantasticn! kar mravljinci so mi sli, kok si mega ubesedila!

[Ale']

Pri meni je tko da imam močno vizualizacijo in mi je najlažje govorit in videt stvari v simbolih.

 

 

Tko da si moje življenje, mojo rast in mojo pot predstavljam kot lotusov cvet:

Rojena v blatu, se z rastjo očistim v vodi in se razcvetim na gladini v sončni svetlobi.

 

 

http://shrani.si/f/1N/LJ/jPXGHXI/lotos-02.jpg

[Marsa]

 

hec.

... sem glih vcer razmisljala, da (k je un rek, da nisi pusi, ce pades, pac pa si zmagovalec, k se po padcu vedno znova poberes), no, da pac ne sam da padem in se poberem, da lohk clo v blato padem in ne sam, da se poberem, se cista ven pridem!

 

[Ale']

 

hec.

... sem glih vcer razmisljala, da (k je un rek, da nisi pusi, ce pades, pac pa si zmagovalec, k se po padcu vedno znova poberes), no, da pac ne sam da padem in se poberem, da lohk clo v blato padem in ne sam, da se poberem, se cista ven pridem!

 

 

Očitno krožijo podobne informacije nad najinimi glavami.

 

Samo je tako da če padeš na obraz v blato, moraš najprej glavo dvignit in si oči očistit, če hočeš videt svetlobo. Ker dokler gledaš proti tlom boš videl samo temo, ko pa dvigneš glavo lahko zagledaš sonce.

 

[Alan_New]

vera v boga oz.svetlobo, v nekaj kar čutimo kot del nas je važna. če tega ne čutim, sem prazna in žalostna, ker sem zgubljena v preteklosti.

Vera ni važna, važno je občutenje. Če nekaj občutiš in imaš preko tega védenje, zakaj je treba še verjeti v to? A ni dovolj občutenje? Kajti vera je dejanje uma, pa naj še tako govorimo, da je stvar srca. Stvar srca je občutenje in védenje.

 

brez miru in pošlihtanih zadev v sebi je težko sprejemati samega sebe..

Ne drži. Prav taki smo namreč -- brez miru in z ogromno nepošlihtanih zadev, in kot take se moramo najprej sprejeti, če se hočemo preobraziti. Če hočeš najprej mir in pošlihtane zadeve, da se lahko sprejmeš, je to v bistvu nesprejemanje.

 

čutim, da je meditacija moja rešitev. zelo pomaga, da doživim občutek miru in blažnosti skozi svetlobo, in mi predstavlja ta trenutek edino varno zavetje.

[butl]

Eee, mislm, kaj pa je to...vera?

[Alan_New]

po mojem je taprava vera, da sploh ne verjameš, ampak samo opazujes in deluješ..

To pa že ni več vera. Vera je tisto, kar si opisala odstavek prej.

beseda "vera".. - preprosto povedano ne maram je.

Seveda, ker implicira verjetje in izključuje raziskovanje ter rušenje prepričanj.

[doorwoman.p]

Vera ni važna, važno je občutenje. Če nekaj občutiš in imaš preko tega védenje, zakaj je treba še verjeti v to? A ni dovolj občutenje? Kajti vera je dejanje uma, pa naj še tako govorimo, da je stvar srca. Stvar srca je občutenje in védenje.

 

ne vem, če imaš prav.. občutenje je važno, vendar moraš vedeti da to čustvo prihaja resnično iz duha, torej intuitivno in ni posledica česa zunanjega. Imam se za zelo čustveno osebo in včasih ne vem katero čustvo je pravilno..

 

zavedanje, da bog je in da je vedno, kakorkoli si ga že predstavljaš pa je pravzaprav edina vera v nekaj, vsaj zame.. ker vem da je 100% v meni in okoli mene. res je da je to občutenje, ampak je edino pravo občutenje in zato postane vera. ?? vera pravzaprav pomeni verjeti 100% v nekaj. in to je zame 100%. v bistvu pa nima veze, lahko rečemo tud 100% občutenje.

[Marsa]

Ker dokler gledaš proti tlom boš videl samo temo, ko pa dvigneš glavo lahko zagledaš sonce.

 

"Kdor tekmuje s posastmi, se mu lahko zgodi, da tudi sam postane posast; saj kadar dolgo gledas v brezno, te gleda tudi brezno."

(Nietzsche)

 

alan: ne strinajm se, da je vera stvar uma.

morda ti tko percepiras, k si bil v to vcepljen.

jaz pa ne.

vera je onstran duha... in tudi ni samo v srcu.

kot si rekel, vera je obcutek, hkrati pa je tudi vEdenje.

ne mislim s tem nekaksno ukalupljeno vero v nekaj ali v nekoga.

mislim preprosto vero.

 

Butl, sprasujes, kaj je sploh vera?

hm.... saj imamo tocno tako temo (vsaj eno jasno), v splosnem pa k osebnosti (*sebi* celostnem ---> 'sprejeti sebe') tako pase kot ljubezen; kot tezko najdes cloveka brez ljubezni, prav tako tezko najdes cloveka brez vere.

pa ce se tako pudarja, da je nima. ce to poudarja, potem jo ima, ker sploh razmislja o tem.

edini, ki je nimajo, so morda kaksni zakrnjeni zlocinci al kaj tacga....

 

tko kot je povezava z vestjo pa bogom.

tako je tudi z duso in vero.

[doorwoman.p]

Ne drži. Prav taki smo namreč -- brez miru in z ogromno nepošlihtanih zadev, in kot take se moramo najprej sprejeti, če se hočemo preobraziti. Če hočeš najprej mir in pošlihtane zadeve, da se lahko sprejmeš, je to v bistvu nesprejemanje.

 

'problem' je v tem, da ti že sprejmeš sebe, sprejmeš svoje vedenje, sprejmeš odgovornost za vse kar se ti je zgodilo, razumeš sebe ampak POTEM TAKO TUDI ČUTIT! čustva pa se mi zdi, da lahko umirjaš in prepoznavaš samo skozi meditacijo.

 

jaz se sprejemam takšno kot sem, rada se imam in se zelo spoštujem, me tudi ne moti če se počutim kot del drugega sveta.. in so vsi okoli mene drugačni.. rada se imam in sem pripravljena za sebe narediti vse. sprejela sem vse.. ampak to ni dovolj!! včasih sem zelo zelo žalostna npr.zaradi sebe, ker sem si dopustila tako živeti.. pa sem prevzela odgovornost za to in sploh ne jemljem to obdobje kot neko mučenje ampak kot izkušnjo. torej zakaj tako močno čustvo žalosti in misli, ki peljejo nazaj?

 

in čustva me zelo ovirajo.. govorijo sicer da še nisem našla miru, ampak zdi se mi, da sem včasih kar tko naravnana da moram skos neki čutit neke zunanje zadeve, kar pa sploh ni res.. včasih se mi zdi, da moram nekaj čutit zato, da se počutim živo.. v bistvu je pa dovolj občutenje boga.

[Ale']

Meni je vera to, da zaupam v to, da je zapisano v naprej do kdaj bom na tem planetu, pa naj sem še tako adrenalinska. Lahko da se bom poškodovala, in mi bo s tem dana še ena šola več, samo umrla ne bom pa naj delam še nevem kaj. Nekaj se bo zgodilo da bo preprečilo mojo smrt.

 

Verjamem tudi, da so angelčki ob meni, ki mi pomagajo na moji poti.

 

Verjamem tudi da je od mene odvisno kako se bo moja pot odvijala naprej. Ko bom nekaj razčistila, dojela, razsvetlila, bo to korak naprej... dokler pa tega ne bom razčistila, se mi bo priložnost za to razčistit ponavljala toliko časa in v različnih oblikah in časovnih obdobjih. Zato da če sem enkrat mogoče zamudila priložnost oz. nisem še bila dorasla situaciji, sem prepričana da mi bo priložnost spet prišla na pot in če bom takrat pripravljena in če jo bom sposobna videt, potem jo bom rešila in šla naprej.

 

Zanimivo je tudi, da ko pri sebi nekaj razčistim in razsvetlim, da se tudi prijatelji, bližnji sorodniki, znanci in še nepoznani začnejo drugače obnašat in drugače razmišljat, kot da bi se blokada rešila tudi pri njih, kot da so prejeli informacijo tudi oni.

 

Zato tudi če menjavaš partnerja, se ti bo ponavljala zgodba, ki je nisi rešil pri sebi oz. v odnosu do drugih. Znova in znova se ti bo ponujala priložnost, da razčistiš blokado.

 

torej zakaj tako močno čustvo žalosti in misli, ki peljejo nazaj?

 

Ne pelje te nazaj, ampak ti da samo možnost predelat stvari ki niso čisto predelane, mogoče je ostal še kakšen drobec nerazčiščen in se ti potem ponudi priložnost da to očistiš in greš naprej.

 

Žalost nam daje možnost, da zacelimo rane, da začutimo kje nas boli in da ugotovimo zakaj nas tam boli, da najdemo vzrok.

[doorwoman.p]

Meni je vera to, da zaupam v to, da je zapisano v naprej do kdaj bom na tem planetu, pa naj sem še tako adrenalinska. Lahko da se bom poškodovala, in mi bo s tem dana še ena šola več, samo umrla ne bom pa naj delam še nevem kaj. Nekaj se bo zgodilo da bo preprečilo mojo smrt.

 

Verjamem tudi, da so angelčki ob meni, ki mi pomagajo na moji poti.

 

Verjamem tudi da je od mene odvisno kako se bo moja pot odvijala naprej. Ko bom nekaj razčistila, dojela, razsvetlila, bo to korak naprej... dokler pa tega ne bom razčistila, se mi bo priložnost za to razčistit ponavljala toliko časa in v različnih oblikah in časovnih obdobjih. Zato da če sem enkrat mogoče zamudila priložnost oz. nisem še bila dorasla situaciji, sem prepričana da mi bo priložnost spet prišla na pot in če bom takrat pripravljena in če jo bom sposobna videt, potem jo bom rešila in šla naprej.

 

Zanimivo je tudi, da ko pri sebi nekaj razčistim in razsvetlim, da se tudi prijatelji, bližnji sorodniki, znanci in še nepoznani začnejo drugače obnašat in drugače razmišljat, kot da bi se blokada rešila tudi pri njih, kot da so prejeli informacijo tudi oni.

 

Zato tudi če menjavaš partnerja, se ti bo ponavljala zgodba, ki je nisi rešil pri sebi oz. v odnosu do drugih. Znova in znova se ti bo ponujala priložnost, da razčistiš blokado.

Ne pelje te nazaj, ampak ti da samo možnost predelat stvari ki niso čisto predelane, mogoče je ostal še kakšen drobec nerazčiščen in se ti potem ponudi priložnost da to očistiš in greš naprej.

 

Žalost nam daje možnost, da zacelimo rane, da začutimo kje nas boli in da ugotovimo zakaj nas tam boli, da najdemo vzrok.

 

[mayita]

Indijanci so od nekdaj obstajali brez religijeali tako ikmenovane vere v boga.kot sem že rekla dokazano ,da svet brez religij bi bil v današnjem času skoraj raj na zemlji, vsaj prvi korak k njemu.

ampak vsak mora skozi svoj pekel. mu ne bi bilo treba če bi bili ljudje že odrojstva drugače vzgojeni. ampak kaj čmo.treba je naprej.

[tantra]

"Veliki duh, ne dovoli mi, da bi sodil človeka, preden nisem prehodil vsaj milje v njegovih mokasinih. (neznani apaški bojevnik)

Knjige belega človeka mi ne zadostujejo.Veliki duh mi je dal možnost učiti se v visoki šoli narave- gozdov in rek, gora in živalskega sveta. ( Tatanca Mani- Stoney)"

 

Indijanska duhovnost, vera: http://users.triera.net/tkalemat/html/indijanci.html

vs

krščanska "ljubezen":

http://users.triera.net/tkalemat/html/religija.html

[Ale']

"Indijanci niso nikdar z veseljem sprejemali krščanske vere, kakor jo pridigajo in žive belci. Pa veste zakaj ne? Zato, ker nam je dobri oče dal boljšo vero- vero, ki je je sam dobrota in nič slabega, vero, ki je v skladu z našimi potrebami. Pravite, če bomo dobri, če bomo spoštovali deset zapovedi in ne grešili nikdar več, bomo nazadnje lahko sedli na belo skalo in Bogu na vekomaj peli hvalo in se od tam ozirali na svoje poganske očete, matere, brate in sestre kako stočejo v peklu.

 

Ne bo tako. Moralna pravila, po katerih živi bela rasa, se ne skladajo z moralo indijancev. Mi ne plačujemo advokatov ali pridigarjev, pa vendar nimamo niti desetinke toliko zločinov kot vi. Če pride naš odrešenik, ga vam ne bomo vsiljevali. Nikdar ne bomo žgali nedolžnih žena na grmadi ali razčetverjali ljudi s konji, če se nam ne bodo hoteli pridružiti pri plesu duhov. Vi, beli ljudje, ste imeli odrešenika in če gre verjeti zgodovini, ga je imelo skorajda vsako ljudstvo. Imeli ste dvanajst apostolov; mi jih imamo le enajst, pa še od teh so nekateri že v vojaški jetnišnici. Imeli smo tudi Devico Marijo in tudi ona je v zaporu. Radi bi prijeli našega odrešenika, da bi ga vklenili v okove. To seveda lahko storite-pravzaprav ga lahko križate, kakor ste onega drugega, ne morete pa spreobrniti Indijancev v krščansko vero, dokler jih ne onesnažite s krvjo belega človeka. nebesa belega človeka so naravi Indijanca odvratna, če pa vam je pekel belega človeka prikladen, si ga kar obdržite zase. Zadosti je belih falotov, da ga napolnijo."

:palec: To mi je pa TAKOOO všeč! Včasih me je bilo sram ker sem se rodila kot belka, samo potem sem si rekla, da je sigurno en razlog, da sem se rodila ravno v to telo in ne v indijansko. Čeprav se po mišljenju lahko enačim z njimi. Ampak moja življenjska naloga je tukaj kjer sem se rodila. To ne pomeni da ne bom potovala po svetu, itak da sem in bom, samo moja naloga je prav s tem telesom, ki ga imam, spoznavat in se učit, in včasih tudi spreminjat zgodovino. In zato je popolno tako kot je.