Skoči na vsebino

Sprejeti samega sebe


Lunatica

Recommended Posts

Indijanci so od nekdaj obstajali brez religijeali tako ikmenovane vere v boga.kot sem že rekla dokazano ,da svet brez religij bi bil v današnjem času skoraj raj na zemlji, vsaj prvi korak k njemu.

ampak vsak mora skozi svoj pekel. mu ne bi bilo treba če bi bili ljudje že odrojstva drugače vzgojeni. ampak kaj čmo.treba je naprej.

 

častili so naravne zakone, kar je božje

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

  • Komentarji 449
  • Objavljeno
  • Zadnji komentar

Najbolj aktivni v tej temi

Papež in Indijanci

http://mayimbe.blog.siol.net/2007/05/27/papez-in-indijanci/

 

"Papež Benedikt XVI. mi pa res daje gradiva za pisanje. Ni se še polegel prah, ko se mi je obregnil ob Boga, pardon Boba Dylana, že se je lotil Indijancev. V brazilski Aparecidi je pred škofi Latinske Amerike izjavil, da je novi svet spontano in brez trpljenja zavrgel stara verovanja in sprejel krščanstvo, ki je indijanske etnije povezalo v skupnost.

 

Indijanci so šli seveda takoj na noge. Njihovi protesti v Braziliji in drugih državah Latinske Amerike so trajali več kot teden dni, oglasila pa sta se tudi venezuelski predsednik Hugo Chávez in bolivijski Evo Morales, ki je sploh Indijanec. Chávez je papežu dejal, da se je v Latinski Ameriki dogajalo nekaj, kar je hujše od holokavsta v Evropi in nadaljeval, da ni čudno, če katoliška cerkev izgublja svoje vernike.

 

Reakcije so bile tako hude, da je papež vendarle moral malo popravljati svoja stališča, vendar se je diplomatsko izognil opravičilu.

 

Meni pa se zdi, da je natančno vedel, kaj počne in v svet zavestno poslal svoje pomembno sporočilo, ki je odmevno že zaradi tega, ker je bilo izrečeno v Braziliji, državi, ki Vatikanu zaradi teologov osvoboditve že dolgo uhaja izpod kontrole. Ambicije katoliške cerkve nad tamkajšnjimi prebivalci so zelo dobro vidne na različnih koncih dežele. Najprej v znamenitem kipu Kristusa nad Riom, katoliška cerkev pa je simbolično zavzela tudi samo središče Amazonije. Kdor ima priložnost obiskati osrednji indijanski muzej v amazonski prestolnici Manaus, se bo lahko neposredno soočil z njegovim jasnim sporočilom. Cerkev se v njem med drugim ponaša z uspehi na področju civiliziranja Indijancev. Na slikah v muzeju je mogoče gledati indijanske otroke, oblečene v naša oblačila, ki v spremstvu cerkvenih predstavnikov mahajo z brazilskimi zastavami.

 

Škof Bartolomeo de Las Casas je že pred davnimi leti opozarjal, da sta šli kolonizacija in evangelizacija na pohod po Latinski Ameriki z roko v roki. Meču in veri pa se je že na začetku pridružil tudi jezik. Španski kralji so ravno z jezikom hoteli nasilno združiti novo odkriti kontinent. Elio Antonio de Nebrija je leta 1492 svojo kasteljansko slovnico posvetil kraljici Isabeli z besedami, da je »bil jezik vedno spremljevalec Imperija«."

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Veliko Indijancev je danes alkoholikov, bolj ali manj na socialnih podporah, bivajočih po rezervatih (USA).

V večini nimajo zdravega samospoštovanja.

So lahko "negativen zgled". Kaj se zgodi, ko se zgubi "opora" v sebi.

Ko se ne izhaja iz sebe, središča v sebi.

Takrat se izgubi samospoštovanje.

Avstralski Aborigini so tragična zgodba za sebe. (

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Veliko Indijancev je danes alkoholikov, bolj ali manj na socialnih podporah, bivajočih po rezervatih (USA).

V večini nimajo zdravega samospoštovanja.

So lahko "negativen zgled". Kaj se zgodi, ko se zgubi "opora" v sebi.

Ko se ne izhaja iz sebe, središča v sebi.

Takrat se izgubi samospoštovanje.

Avstralski Aborigini so tragična zgodba za sebe. (

 

Ja, vdali so se. Ne vidijo več upanja, ne vidijo več prihodnosti, ko iz dneva v dan izgubljajo svoje premoženje, svojo zgodovino in svoja "sveta" mesta. Ne vidijo več poti naprej, in ne več razloga zakaj bi še rojevali otroke v suženjstvo. Niso več bojevniki, ampak sužnji in berači.

 

To je res, izgubili so svoje samospoštovanje, ker čutijo krivdo v sebi, da nič ne spremenijo, ker se obtožujejo da so slabiči. Samo problem je v prilagajanju. Ostajajo v zgodovini svojih prednikov, namesto da bi se prepustili, v sebi ostali oni sami, ponosni bojevniki in pošteni do samega sebe, iskreni in z obrazom v smeri svetlobe. Pa čeprav pomešani med vsemi rasami sveta. Ker zdaj ni več obdobje, ko bo eno pleme poseljevalo določen košček planeta, ampak v tem da prepoznavamo razlike med nami in jih spoštujemo, da se učimo eden od drugega in da ravno iz teh raznolikosti potegnemo čimveč znanja. Da se otresemo predsodkov do drugačnih in jih sprejmemo. Da jim pošljemo ljubezen pa čeprav so nas kdaj prizadeli, kar pa ne pomeni da jim moramo nastavit še desno lice, če so nas kdaj udarili na levo. Sicer pa bo ta oseba začutila spremembo v nas in ne bo imela želje nas sploh udarit, ampak objet. Ker ne bomo zbujali jeze in sovraštva v njej, ampak ljubezen.

http://shrani.si/f/3O/NC/x6OwT9s/1/sun-love.jpg
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Papež naj se opraviči

http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3097877

 

Podatkov o tem, koliko prvotnih prebivalcev obeh Amerik je umrlo med evropsko kolonizacijo, ki jo je podpirala cerkev, ni, ocenjujejo pa, da je bilo žrtev pomorov, bolezni in zasužnjevanja več milijonov.

 

Papež je zanikal genocid nad prvotnimi prebivalci Amerike, zato se mora opravičiti, zahteva venezuelski predsednik.

 

Hugo Chavez je v mladih letih želel postati duhovnik. Sebe opisuje kot gorečega kristjana in trdi, da je navdih za svojo socialistično politiko dobil v učenju Jezusa Kristusa.

 

Papež Benedikt XVI. se mora opravičiti prvotnim prebivalcem Latinske Amerike, ker je dejal, da je katoliška cerkev Indijance očistila, pravi venezuelski predsednik Hugo Chavez. Besede je sveti oče izrekel med obiskom v Braziliji, Chavez pa ga obtožuje, da zanika genocid, ki se je začel po Kolumbovem odkritju Amerike.

 

"Z vsem spoštovanjem, vaša svetost, opravičite se, kajti tu se je resnično zgodil genocid in če bi to zanikali, bi zanikali tudi same sebe,“ je dejal venezuelski voditelj.Sicer pa Chavez le povzema mnenje voditeljev indijanskih skupnosti, ki so se na papeževa stališča ogorčeno odzvali. Med drugim je namreč tudi dejal, da prvotnim prebivalcem celine nihče ni vsiljeval katoliške vere.

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Tole sem pisal eni na enem drugem forumu, ma, se mi zdi, da paše tud tle not.

x:Dx

 

O Kaori še enkrat

 

Prou, pa bom.

 

Kva ti lahko nardiš s tem tvojim odnosom do tasta? Kar češ. To je tvoja stvar, čist tvoja. Lahko ga fentaš kt ščurka recimo, lahko ne nardiš nč in še naprej ješ ranitale al pa rupurute in jamraš, lahko se pogovoriš z njim in mu prepoveš zadiranje al pa ga prosiš da se ne dere več, lahko se odseliš, lahko fentaš sebe, Lahko pa se zamisliš in pogledaš, na kter tvoj žulj je stopu, skratka, kar češ. Sam dobr je vedet, da karkol boš nardila, so tud posledice tvoje izbire tvoja odgovornost. Jih morš vzet v zakup, ker so tvoje.

 

Aja, mal sem zašel, tle naj bi se rekl kej o sprejemanju a ne.

Lej, recimo da bi se men to dogajal. Jst se ne bi takoj odloču, da bi ga prosu, da naj neha, mislm, se dret name. Zakaj? Iz dveh razlogov. Če bi on tud pristal na to /kar je čist njegova stvar a ne/, pol bi blo moje razpoloženje njegova stvar. Ker bi njemu predal odgovornost nad mojim razpoloženjem, predal bi mu odgovornost za svoje življenje. Halo, mislm, kdo pa je on, da bo odločal o mojem življenju, o tem, a bom jst dobre al slabe volje. Ampak točn to bi s tem naredu. Dokler bi se on držal dogovora, bi blo men fino, ker me ne bi več bolu želodec, ko pa bi se on odloču, da se bo spet drl name, bi mene spet bolu želodec a ne. Se prav, da bi bil moj želodec odvisn od njegovega razpoloženja. A je to pol svoboda? Ni a ne. Tadrug razlog, ki je pa še blj pomemben, pa je ta, da bi mi s prenehanjem zdejšnjega vedenja onemogoču, da ga jst sprejmem. Čudn a ne. Pa ni.

Lej, jst vem, da je vse v nas, mislm, v men. No, če to vem, pol tud vem, da je bolečina, ki jo občutim ob njegovem dretju, moja. In če se on neha dret, pol te svoje bolečine ne morem obdelat a ne. Zato je dobr, da se ne neha dret, dokler jst te svoje bolečine ne popenkam /sej, k jo bom, se bo on itak nehal dret/.

 

Torej.

K jst občutim bolečino, moram najprej ugotovit, kaj jo sprav na videlo. Ti si že ugotovila, da je to tastovo dretje. To je pomembno, mislm, točno ugotovit, kaj je ta dejavnik, ki sproža bolečino, sploh pa tko hudo, kt pr teb, mislm, da te začne bolet želodec. Ker, roko na srce, velik je ljudi, ki se na dretje sploh ne odzove al pa velik blažje kt ti. No, ko sem ugotovil, da je tastovo dretje ta ključni dejavnik, pol se moram čimbolj detaljno osredotočit na svojo bolečino, pravzaprav, na vse občutke in čustvene ter telesne odzive, ki jih doživljam ob dretju. Pritisk mi naraste, želodec me boli. Ta dva telesna znaka sta odraz jeze in silne stiske, tesnobe, strahu. Se prav, k se tast dere, jst občutim hudo tesnobo, stisko, hud strah, seveda tud jezo, ta je tko primarno čustvo a ne. Zdej je pa naslednji korak, da se vprašam, kdaj sem doživu ali doživljal vse te občutke z enako intenzivnostjo kdaj prej, pravzaprav kdaj prvič. Ne bom dost kiksnu, če bom predvideval, da je blo to nekje v moji otroški dobi in se bom osredotoču na ta cajt svojega življenja. No, tle se moram mal ustavt. Tole iskanje je prazaprav najblj zoprna faza tegale procesa. Ker, če mam srečo in gre za dogodek /dogajanje/, ki je vzrok tega vzorca, mislm, mojega bolečega odziva na ravnanje tasta v sedanjosti, ki ni zapečen pregloboko v mojo podzavest ali clo pozabljen /najglobje v podzavesti zapečen vzorec, ki seveda deluje, vendar ni povezave z zavestjo/, potem se zna nardit, da se bom spomnu dogodka /dogajanja/, ki je vzrok tega vzorca. Fino, to je idealno. Če pa je vzorec nekje globje, pol je zlo pomembno, da ostajam pozoren na svoje občutke, na nianse, barvo, intenzivnost /bolečine, tesnobe, strahu, stiske/ in se zavedam, da lahko pride do preboja, tko, spontano enkrat. Da se kr spomnim. Zdej, če sem pozoren in v zavedanju, pol mi tak utrinek ne bo ušel, znal ga bom povezat in tko pridet do izvora, se prav, do dogodka /dogajanja/, ki je vzrok. Včasih pa to tud ne gre, se ne zgodi. Če je stvar moteča tko kt pr teb, pol si je pametno poiskat enga stručkota, da ti pomaga. Če se spozna na to, pol bo iz tvojega delovanja danes znal vsaj približno /al pa kr dost precizno/ ocent, kje ma mačka mlade in se bo osredotoču na določeno obdobje in del odnosov, ter te z vprašanji navigiral prot cilju, se prav dogodku /dogajanju/, ki je vzrok. Problem je, ker je takih stručkotov dost mal, pa še težko je prit do njih. Zdej, poleg teh treh metod iskanja vzroka, so dost uspešne tud raznorazne tehnike, kaj vem, dihalne tehnike, tek, tehnike z zvoki, meditacija, molitev /ta je zlo dobra/...pa tko, da pride do preboja, mislm, da se spomniš a ne. Za tiste, ki verjamejo v reinkarnacijo, je mrbit dobra tud regresija, če ne uspejo prit do vzroka, ker lahko skoz regresijo ugotovijo, v ktero smer, v kter del odnosa naj se osredotočjo. Tle te moram nekej opomnit. Nek si napisala, da je problem v odnosu med teboj in očetom. To vedet ni dost /je pa pomagalo, mislm, v kter del odnosa in s kom se usmert/. Treba je najt prav dogodek, kaj vem, recimo, k si bla stara štiri leta in je oče vpil na mamo al pa nate enkrat, ti si pa bla v silni stiski, mrbit si se clo polulala od strahu in si se bala, da bo kej naredu teb al pa njej in si ob tem občutila krivdo. Mislila si, da si ti kriva za to. To je dost pomembno, ker otroci, na žalost, podzavestno zmerej prevzemajo krivdo nase. Za karkol v odnosih, če joka mama al pa ata, če se dere en al pa drug, če je tih, če mu je težko...

 

Evo, to je prvi korak. Se prav poiskat dogodek /dogajanje/, ki je vzrok, da ti tko težko prenašaš dretje in občutiš tako hudo stisko. Naslednji korak je podoživetje tega dogodka /dogajanja/ sedaj, k si odrasla in to čimblj avtentično. Poskus se spomnt detajlov, občutij, duševne in telesne stiske, ki si jo doživljala takrat, k se je to dogajal, čimveč detajlov /ozaveščanje rečejo eni, eni pa ne/. Pol je treba ta isti dogodek /dogajanje/ pogledat, analizirat, ovrednotit z odraslimi očmi, z vsem tem vedenjem in znanjem, ki ga maš zdej, ta trenutek. Medklic. Na tej stopnji je pa zelo koristno in dobro, da si čimbolj na ti z znanjem o dinamiki, zakonitostih in mehanizmih, ki vladajo v odnosih, da maš čimveč pojma in zavedanja o tem, kdo je za kej odgovoren, da se čimbolj spoznaš na sočutje in empatijo /zame je to isto, za ene ni/, da se čimbolj zavedaš, da ljudje delajo tko kt znajo al pa zmorejo tist trenutek, pa še kej je dobr vedet, pa se ne spomnim glih. Več ko imaš teh znanj, vedenj, izkušenj, blj realno boš lahko ovrednotla tist dogodek /dogajanje/. Recimo, če se osredotočva na tist hipotetični dogodek, ki sem ga opisal mal prej. Zdej, k si odrasla, boš lahko ugotovila, da takrat oče ni vpil nate al na mamo zato, k te ni mel rad, ampak zato, ker ni znal al pa zmogel drgač /primerjaš ta dogodek z ostalim dogajanjem skoz tvojo mladost in sedaj v odnosu z očetom/. To pa ni zmogel al pa znal zato, ker je bil sam tko vzgajan, ker je bil tud on "žrtev" enake vzgoje in je samo privzgojene vzorce prenašal naprej. Tole res vzem samo hipotetično, ker jst o teb ne vem nč, razen tega kar si napisala in če bi se hotla zgovarjat konkretno, pol bi pač moral mučo več vedet o teb in tvojih, mislm, starših in njihovih starših in še marskej druzga tud. Jst ti tle pišem samo, v ktero smer je dobr usmert svoje delovanje okol, kva že, ovrednotenja. Naslednja stvar je, da se zaveš, da ti nisi bila kriva za ta dogodek, ne glede na to, kaj si storila in da si prevzela krivdo nase in jo zapekla v podzavest zato, ker si bla otrok. In tud težo dogodka, stisko, ki si jo doživljala, si doživljala zato, ker si bla otrok. In tud, zapekla se je v tvojo podzavest kt vzorc na tak način zato, ker si bla otrok. Star štiri leta. Še kej je treba ovrednotit ampak, to je res odvisno od dogodka. Kako lahko veš, da te je oče imel rad, čeprav se je takrat drl nate al pa na mamo? Iz drugih dogodkov, ki pa jih imaš v zavesti in se jih lahko spomniš a ne. Zelo pomembno je, če se ti o tem dogodku /dogajanju/ lahko pogovoriš s starši, jim zdej poveš o tem, kakšno stisko si takrat doživljala, kakšne probleme maš zarad tega še dons in da ti povejo, zakaj so to storili, zakaj so to počel. Tak pogovor lahko silno pohitri vso zadevo, lahko pa tud ne, če se onadva nista o tem pripravljena pogovarjat in sprejet, kar že masta za sprejet. Recimo, svoj del odgovornosti za to, kar sta nardila. Zlo pomaga tud, če prosta za odpuščanje recimo. Tale ovrednotenje je sila pomembno. Ne, ni dost to nardit samo enkrat. Včasih ga je treba stokrat, tisočkrat, del po del, odvisno od globine rane, od prizadetosti. Dokler še boli. In to je dost. Pravzaprav ni dost. Lahko gre za sklop različnih vzrokov z enako posledico in je dostikrat treba kompleten proces od iskanja preko ozaveščanja in ovrednotenja ponavljat. Za vsacga posebej. Mislm, Za vsak dogodek/dogajanje/, ki je vzrok vzorca. Včasih pa to ni treba, včasih se z razrešitvijo enega čist spontano razreši več njih. In to je dost. Kaj je posledica tega procesa? To je zdej to bistveno, ključno.

 

Odpuščanje. Seb, ker si odreagirala takrat tko kt si in razumela tko kt si, ker si bla otrok. In akterjem /recimo očetu/, ker so takrat deloval tko kt so, ker niso znal al pa zmogl. Zdej, so rane, ki rabjo več korakov, kt teh par, ki sem jih opisal. To so recimo spolne zlorabe, situacije, kjer so akterji mrtvi al pa niso dosegljivi al pa se niso pripravljeni pogovarjat, pa tko.

 

Evo, to je to. A je to zdej konc? Hja, ne, ni še. Tle je še delo. Kr ostanva pri dretju tvojga tasta in tvojih odzivov na dretje.

Jst vem, da so drugi moj špegu. Da lastnosti, ki jih pri njih ne prenesem, sem nestrpen, jih sovražim al pa silno občudujem, kažejo na lastnosti, ki jih mam sam, pa se jih sramujem tolk globok, da sem jih odrinu v področje nezavednega tko globok, da se jih ne zavedam. No, ker to vem, bom začel to lastnost, v tem primeru dretje, iskat v seb. Iskal bom dogodek /dogajanje/, zarad kterga sem to lastnost odrinu od sebe v podzavest. Postopek iskanja, ozaveščanja in ovrednotenja je enak, kt prej. Recimo, mrbit bom pršu do dogodka, da sem vpil na mamo, kaj pa vem zakaj, ona je takrat jokala, jst sem občutu silno krivdo, strah pred zapuščanjem, verjetje, da nisem vreden njene ljubezni al pa verjetje, da me nima rada. Spet ga bom podoživel v vseh niansah in ga ovrednotu z vsem svojim sedanjim vedenjem in znanjem z odraslimi očmi. A je to dost. Ne še. K bom enkrat odkril, da je ta lastnost, ta dretje, tud del mene, me čaka še grande finale. V tej lastnosti /moji senci, ker je moja senca a ne, ker jo ne sprejemam za svojo, pravzaprav, jo clo zanikam/ moram najt še nekej. Njeno sonce. Dragulj. Se prav, moram najt dogodek, ko se je pa ta lastnost izkazala za dobro, za nekej dobrega. Spet se spustim v iskanje dogodka in ga najdem /na enak način kt ostale prej/. Recimo, da se spomnim, kako sva šla z mamo al pa očetom, eee, recimo v trgovino, pa sem se jst začel, preden sva sedla v avto, dret in nisem hotu, da bi šla z avtom, ker sem mel glih nove čeveljčke in sejih hotel pokazat vsem okol sebe. Mama, ki je že odklepala avto, se je vdala, zaklenila avto in stopila prot men, takrat se je pa v naš avto zaletu avtobus in ga speštal v nulo. Jst sem torej s svojim dretjem rešu sebe in mamo /u jebenti, kva sem naložu zdele a ne/. In ta dogodek je dragulj, je sonce te lastnosti.

Šele zdej, k sem najdu sonce v tej senci, lahko sprejmem to lastnost za svojo. Lahko jo posvojim. Postala je del mene. Kva pa to pomen. Sprejel sem ta del sebe. Sprejel sem sebe mal več, kt sem se sprejemal prej. In o lej čudež. Zdej lahko sprejemam tud tistga, ki mi je to mojo skrito lastnost, to mojo senco, kazal. To je, mojega tasta. Oziroma ta del njega. Zakaj? Ja, ker je enak kt jst. Ker mam tud jst to lastnost, ki jo ima on. Lahko ga začutim. Lahko prepoznam, da mu ni lahko, da ima probleme, ki jih izraža skoz svoje dretje. Lahko občutim sočutje do njega. In, o lej še en čudež. K se on ponovno dere, mene ne boli več želodec, ker so vse tiste rane, ki so povzročale bolečino, zaceljene. In o lej, še en čudež. Tast se bo nehal dret, ker sem jst to lekcijo absolviral. Je ne rabim več. Sem se naučil, kar me je učil.

 

Tko gre sprejemanje...pr men.

 

Zdej, a je res treba skoz ta proces? Tko je. Če češ pozdravt svoje rane, pol ja. Če ti je pa zadost, da se tast samo neha dret in ti povzročat bolečino, pol pa ne. Pol je pa dost, da se odmakneš od njega. V čem je razlika? Če boš rano pozdravla, pol boš lahko sobivala s tastom še naprej, kvalitetno, brez bolečine, kar je fajn, recimo, kadar ti pomaga, ti merka otroke, pa tko. To je ena kvaliteta v življenju, met dober odnos s tastom. Če se odmakneš od njega, pol boš sicer živela brez te bolečine, ampak tvoje življenje bo okrnjeno glih za to dimenzijo odnosa, za pomoč, merkanje otrok, pa tko a ne. Poleg tega pa se lahko hitr zgodi, ma ne, ne lahko, ziher se bo, da bo prišel en drug, ki se bo drl nate, ker, ja, ker se ti bo lekcija ponovila, prav s tem namenom, da si pozdraviš rane, ki jih imaš za pozdraviti in poiskat en del sebe, ki si ga izgubila, pravaprav, odrinla od sebe, skrila, prekrila, pozabila.

 

A ti lahko še kej povem? Ja vera, vera je ena taka čudovita pomoč pri teh procesih, ker te nos takrat, k ti je najtežje, ker, včasih je za popizdit težko, k ti da oporo, ki je zid, na kterga se nasloniš, ko nabiraš nove moči za delo. Delo na seb. Za vsak korak. Ker vsak je tvoj. Od prvega do zadnjega. V kaj verjet? Jst verujem vase in v Boga, kako ti imenuješ sebe in Boga, sploh ni važn. Ziher sem velik pozabu napisat. Mrbit se bom še kej spomnu, pa bom kdaj kasnej, al pa tud ne.

 

Evo, Kaori, velik poguma, vztrajnosti, vere. Pa ene dobre čevlje si nabav. Ker te čaka dolga pot, velik korakov. Če češ. Odvisno je samo od tebe.

 

Mej se fest.

 

butl xsrcx

Čutim, da čutiš, da čutim, kar čutiš
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Veliko Indijancev je danes alkoholikov, bolj ali manj na socialnih podporah, bivajočih po rezervatih (USA).

V večini nimajo zdravega samospoštovanja.

So lahko "negativen zgled". Kaj se zgodi, ko se zgubi "opora" v sebi.

Ko se ne izhaja iz sebe, središča v sebi.

Takrat se izgubi samospoštovanje.

Avstralski Aborigini so tragična zgodba za sebe. (

a si bila mogoče že kdaj v kakšnem rezervatu????????? a sploh veš kaj pomeni veliki duh??????

kar ti opisuješ je posledica krščanstva in njenega velikega dobrega boga.in tale papež bo naredil še veliko gorja, pa se ima za poslanca boga.

ok ljudje nočem biti kritična do nikogar.vsak pač vidi svet kot ga razume.

veliko belcev je alkoholikov, narkomanov, posiljevlcev, tatov, lažnivcev, veliko jih nima opore v sebi,pa niti ne živijo v rezervatih,nikoli niso izkusili življenja v rezervatu, si ga ti????

kaj na to porečeš in na vso to vero ki jo imajo pa so še vedno slabši od indijancev, vsaj nekateri. recimo veliki presednik amerike je velik ljubitelj boga po vsakem govoru reče naj bog blagoslovi ameriko. sam se pa lahko najde v vseh osebah ki sem jih prej naštela. in da papeža ne prikrajšam za to čast.

Indijanci so prej živeli polno življenje, dokler jim niso začeli vsiljevati vere, in to je dober primer kaj vera lahko naredi človeku.aborigini tudi. in mnogo drugih ljudi.

vera in naš naslov sprejeti samega sebe, kot sami pravite ne spadata skupaj.(ne vem kdo je citiral, da smo zašli iz teme)

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

častili so naravne zakone, kar je božje

prosim razloži mi to??

 

:palec: :palec: :palec: To mi je pa TAKOOO všeč! Včasih me je bilo sram ker sem se rodila kot belka, samo potem sem si rekla, da je sigurno en razlog, da sem se rodila ravno v to telo in ne v indijansko. Čeprav se po mišljenju lahko enačim z njimi. Ampak moja življenjska naloga je tukaj kjer sem se rodila. To ne pomeni da ne bom potovala po svetu, itak da sem in bom, samo moja naloga je prav s tem telesom, ki ga imam, spoznavat in se učit, in včasih tudi spreminjat zgodovino. In zato je popolno tako kot je.

indijanci ne pomeni da se rodiš v ameriki, ampak tvoje življenja, kako ga živiš.

 

zakaj si pa v njegovem pisanju zaznala napad?

nisem zaznala nobenega napada, samo nevednost.

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Tud jaz sem mislila rečt, da jih ne vidim tako, da bi se vdali, če pač živijo tako in ne v svojem avtentičnem okolju. Bojevnik pomeni tudi znati čakati in priznati ko si poražen v bitki..

 

Butl, ti pa maš res energije, da lahk tolk razdelano podaš iz spomina svoje osebne rasti; to ful cenim. Sam jaz sem že prišla do ene take simplicitete, da npr. tud vsak otrok joka najmanj 2x na dan, in res je morda bolj prijazno do koga da se dere, če bo drugi res tolk, da bo šel ozaveščat tole iz sebe. Sem se tud spomnila npr. na agonijo, da maš nekoga ob sebi doživljenjsko ki skoz misli, da ve kaj je prav, pa se ne rabi dret, lahk je čist simpatičen, pa si lahk cel lajf zafuraš, ker sebe ne slišiš zarad nekih izrečenosti..

 

Enivej no, da neom preveč težila, življenje je lepo vseeno in vesolje sočutno..

~THE LESSON IS ALWAYS LOVE.~
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

tolk vprašajev zame pomeni obramba....

mislim pa da pišeta o isti zadevi...

to je tvoj pogled na svet, a tantra ne zna sama odgoverjati?seveda piševa o isti zadevi, kajti drugače , kje je pojnt, da sem jaz na luni ona pa na marsu.

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

to je tvoj pogled na svet, a tantra ne zna sama odgoverjati?seveda piševa o isti zadevi, kajti drugače , kje je pojnt, da sem jaz na luni ona pa na marsu.

ne to je bil samo moj pogled na post... zna Tantra odgovarjat, itak da zna...samo če bi bila pozorna v branju ti, bi ugotovila da je to ON ne Ona ;)

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Pridruži se debati

Objaviš lahko takoj in se registriraš kasneje. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.

Guest
Dodaj komentar...

×   Prilepil/a si oblikovano vsebino..   Odstrani oblikovanje

  Only 75 emoji are allowed.

×   Your link has been automatically embedded.   Display as a link instead

×   Tvoja prejšnja vsebina je povrnjena.   Izprazni urejevalnik

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

Nalagam...



  • Včlani se

    Postani član LN Foruma in se pridruži naši skupnosti.

  • Zadnji obiskovalci

    • Noben član si ne ogleduje te strani.
×
×
  • Objavi novo...